Avtor: Anton Drobnič

Spoštovani gospod škof, spoštovani gospodje duhovniki, dragi romarji, drage romarice!
Zopet smo prišli na Teharje, da bi se skupaj spominjali naših prijateljev, naših sorodnikov, ki so pred 65 leti tukaj neznosno trpeli in v mukah umirali. Zbiramo se neprekinjeno že 20 let, zato je danes prilika in dolžnost, da pogledamo, kaj se je v tem času zgodilo, kam smo v tej dolgi dobi prišli. Ne samo mi, ki zvesto prihajamo na ta mučeniški kraj, ampak tudi kam je prišel naš narod in naša domovina, ki se tudi bliža dvajsetletnici svoje samostojnosti in svoje neodvisnosti.
Poglejmo nekaj odločilnih dejstev! Ob prvi spominski slovesnosti na Teharjah, ki je bila 6. oktobra 1990, torej po padcu berlinskega zidu in po svetovnem izgonu komunizma z oltarjev svetle prihodnosti v temo zločinskih totalitarizmov, vendar v še vedno rdeče ožarjeni Jugoslaviji, je mariborski škof dr. Franc Kramberger v svoji pridigi izrazil prepričanje, da bo spominska slovesnost teharske mučence povrnila iz polstoletne zamolčanosti, da jim bo vrnjeno njihovo ime. Tako je bilo rečeno ob skromnem lesenem križu in pod revno platneno streho, vendar s prepričanjem in iz srca duhovnega voditelja skoraj polovice slovenskih katoličanov. Ali je njegova poštena beseda kaj zalegla?
Dvajset let kasneje slovenska država še nima seznama, nima imen tistih, ki so trpeli na tem kraju in so jih od tukaj vozili v zločinsko smrt, kot sploh nima seznama vseh neposrednih in posrednih žrtev boljševiškega terorističnega nasilja. Slovenska država žrtve komunističnega nasilja še vedno zadržuje v zamolčanosti, v temi ukazane totalitarne pozabe. Tudi po dvajsetih letih svoje ustavno razglašene socialnosti, pravičnosti in zakonitosti jim ni vrnila njihovih poštenih imen, jim ni zagotovila javnega groba in spodobnega nagrobnika, jim ni zagotovila temeljne človekove časti. V svojih zakonih in uradnem govoru jih pozna in omenja samo z utrjenimi boljševiškimi psovkami, čeprav razglaša, da sama ni naslednica razpadle totalitarne predhodnice. Poslanec dr. France Cukjati, ki je žrtve komunističnega nasilja pred leti imenoval z njihovim pravim imenom in navedel njihovo pravo medvojno izjavo, je bil skoraj fizično linčan. To se je zgodilo v državnem zboru, svetišču svobodne besede, kjer je blestelo geslo: »Vsi drugačni, vsi enakopravni!« – seveda s tihim pridržkom: »Če so naši! Tisti, ki niso naši, morajo ostati tudi brez imena!« Takšna je danes slovenska postboljševiška stvarnost!
Slovenska vlada je pred 20 leti odločila, naj se teharskim žrtvam postavi primeren spomenik. Imenovala je komisijo, ki naj to uredi. Po dolgih letih in velikanskih stroških na kraju nekdanjega taborišča stoji betonski spomenik, eden največjih spomenikov v naši domovini. Ni pa samo med največjimi, zanesljivo je tudi na najbolj neuglednem, najbolj onesnaženem kraju med grozečim jezerom strupene industrijske gnojnice in hribi komunalnih smeti. Je tudi na najbolj skritem, povsem neobljudenem kraju, viden samo iz neposredne bližine in od nikoder drugod. Da je zato bolj sramotilni steber in pozabnik kot spomenik, ki naj žrtvam vrne in ohranja njihovo ime in človeško dostojanstvo, se ne gre čuditi, saj so o njem odločali predvsem nekdanji komunisti. Odločanje in oblast nekdanjih komunistov nad žrtvami njihovega nasilja je posebna sprevrženost slovenskega postboljševizma.
Tudi slovesno odprtje teharskega spomenika je bilo v znamenju in v funkciji nadaljnje anonimnosti in nove žalitve žrtev. Spomenik so visoki državni funkcionarji odprli ob uradni navzočnosti pomembnih voditeljev zločinske partije in njenih oboroženih enot in zvez, ki so v svojih vrstah hranile in branile številne udeležence zločinskih umorov. K slovesnosti pa niso povabili preživelih jetnikov in legitimnih predstavnikov umorjenih žrtev. Odprli so spomenik samemu sebi, nečemu izven zgodovine!
Zato se nikar ne čudite, če ta spomenik po toliko letih, ko že razpada in je potreben popravil, še vedno nima nobenega vidnega znamenja ali napisa, ki bi v skladu z mednarodnimi konvencijami o ravnanju z vojnimi ujetniki in s splošno priznanimi pravili civiliziranih narodov označeval, da je bilo tukaj leta 1945 prisilno taborišče in morišče vojnih ujetnikov, vojakov Slovenske narodne vojske in njihovih civilnih spremljevalcev, zlasti žensk in otrok. Takšnega napisa ali podatka ne boste našli, čeprav se na Teharjah mudite, kolikor dolgo hočete, in čeprav je od vhodne kapele do spomenika množica besedil, vsaj štirinajst napisov, vklesanih ali vdelanih v kamen! Lepe misli, lepe besede, vendar brez vsake zgodovinske informacije.
Teharje so tudi po dvajsetih letih slovenske samostojnosti ostale sramotno anonimne, kot je uradno povsem anonimen tudi Kočevski rog in 600 drugih morišč preko vse Slovenije in kot je še vedno anonimna celotna boljševiška revolucija z zločini in z neštetimi zločinci ter njihovimi skritimi žrtvami. Slovenski družbeni sistem je zgrajen na nedotakljivi in nad zakonom stoječi »pravi strani«. Na pravi strani enih in na drugi, zamolčani, nepravi strani. Ta pravni rasizem je jasno razložil starosta in vrhovni komisar slovenskih pravnikov z besedami, da se zakonov, ki inkriminirajo hudodelstva okupatorjev in njihovih sodelavcev, ne da uporabiti za pregon domnevnih storilcev povojnih pobojev. Po pravilu, da nasilje na pravi strani ni zločin, ampak junaštvo, dejansko deluje tudi celotna slovenska oblast, zato javno odlikuje nosilce totalitarne oblasti in posmrtno poveličuje voditelje zločinske partije in države, iz množice vojnih zločincev pa še nobenega ni obsodila.

Opis slike: Govori Anton Drobnič

Politični in državni voditelji se v svojih stiskah sicer dajo povabiti tudi na kakšno žalno slovesnost za zamolčanimi žrtvami revolucije in znajo na morišču pred kamerami seveda položiti tudi kak venec. V svojih besedah pa te žrtve in njihove bližnje kljub temu še vedno označujejo in žalijo s starimi komunističnimi gesli. Tako je predsednik vlade in predsednik nekdanjih komunistov spomladi v svojem govoru pri maši v Kočevskem rogu pribil, da je med drugo svetovno vojno ena stran »podpirala roko okupatorja«, druga stran pa se je nad prvimi po zmagi malo preveč maščevala! Niti besede o prvotnem boljševiškem nasilju nad Slovenci kot začetnem zlu. Kako neresničen, ciničen in žaljiv nagovor tako za žive kot za mrtve! In vendar so ga nekateri celo pohvalili in predsedniku ploskali, drugim pa so očitali nevljudnost, ker mu za nespodoben nastop in grobo žalitev niso ploskali! Ali res moramo postkomunistom vsako zlo šteti v dobro? Ali predsednik res ne pozna zgodovine ali pa vsaj osnovne človeške dostojnosti?
Tudi ministrica za notranje zadeve je pred nekaj meseci obiskala Teharje, kot smo zvedeli iz sredstev obveščanja. Bila naj bi v zloglasni hiši z nekdanjim imenom »Pri Mlinarjevem Janezu«, v kateri je po vojni domovala celjska OZNA, zločinska tajna policija, ki je upravljala s teharskim taboriščem in s pomorom jetnikov. V celjskem domu zločinske OZNE pa je policija organizirala še posebno grozne zločine. Iz teharskega taborišča so tja prisilno vodili mlade žene in dekleta, se nad njimi množično izživljali, do konca onečaščene pa so izročali stražarjem v nadaljnjo »uporabo«, kot so se peklensko cinično izražali, in končno v umor za hišo groze. Na te zločinske orgije so prihajali tudi funkcionarji OZNE iz Ljubljane, iz palače banke Slavije, kjer je tudi danes sedež Ministrstva za notranje zadeve.
Policijska ministrica pa na ta kraj strašnih zločinov proti človeštvu, ki so jih nekdanji policisti storili proti ženam in dekletom njenih let, ni prišla zaradi svoje pristojnosti, da skrbi za odkrivanje zločinov, ni prišla, da bi neposredno in bolje spoznala kraj in prostore zločina. Tudi ne zato, da bi vsaj položila venec in se spomnila grozovito mučenih slovenskih deklet in žena, kot je to vendar zmogel njen predsednik v Kočevskem rogu in v Hudi jami. Tudi ona je iz ljubljanske Slavije na Teharje prišla na zabavo! Brez čuta za čas, za svoj uradni položaj in dolžnost, brez obzira do zgodovinskih dejstev in okoliščin, brez sramu in brez sočutja do nesrečnih mladih žena in deklet! In nihče v Sloveniji se ni zgrozil, tudi v Celju, mestu tridesetih komunističnih morišč, samo molčijo.
V takšnih razmerah, ki Slovenijo vsak dan bolj spreminjajo v nekdanjo totalitarno socialistično republiko, ni čudno, da je vlada odločila, naj se tudi rov sv. Barbare v Hudi jami zopet zapre, naj se izkop več tisoč še neizkopanih trupel ustavi, že izkopana pa naj ostanejo še naprej v zaprtem rovu. In vendar, tudi ponovno zazidano morišče v Hudi jami s stotinami drugih bo oznanjalo zločin in na ves glas kričalo, ne samo o zločinu nekdanjih morilcev ampak tudi o zločinu sedanjih prikrivačev.
Tudi Evropa je dolga desetletja tiščala glavo v pesek, v pesek komunističnih laži in liberalnega sprenevedanja. Vendar ni več tako. Evropa se ne vrača več v lažno preteklost kot Slovenija, gre naprej v prihodnost resnice in pravice. Najprej v svetu znanosti z ustanovitvijo študijskih in raziskovalnih zavodov, ki preučujejo doslej nedotakljivo zgodovino »antifašizma«. Nato na področju politike s sprejemom in razglasitvijo več resolucij o obsodbi vseh totalitarizmov, tudi komunizma, in še posebej tudi o obsodbi restavracije komunizma v Sloveniji. Letos pa se je zlomila tudi dvojnost mednarodnega prava, ki je veljalo eno za nedotakljive na »pravi strani« in drugačno za vse druge, za druge na nepravi strani. Tudi v Evropi! Ruski partizan in sovjetski heroj Vasilij Kononov, varovanec nekdanjega predsednika Rusije Putina, je bil pred Evropskim sodiščem za človekove pravice v Strasburgu obsojen kot vojni zločinec!
Ni časa, da bi vam povedal dolgo zgodbo partizanskega poveljnika Vasilija Kononova in njegovega strašnega zločina, ki ga je zagrešil nad latvijskimi vaškimi stražarji in njihovimi ženami med vojno leta 1944, skoraj do natančnosti podobno neštetim medvojnim zločinom v Sloveniji, in poučno zgodbo dvanajstletnega sodnega postopka v Latviji in v Strasbourgu. Ta zgodba se je končala letos 17. maja. Preberite jo v 78. zvezku revije Zaveza, ki jo lahko dobite tudi tukaj pri vhodu v taborišče.
Poudarim naj samo, da je bil na najvišji evropski sodni stopnji doslej nedotakljivi sovjetski heroj, ruski partizan, obsojen zaradi vojnih zločinov in zločinov proti človeštvu po tistih zakonih, ki doslej niso veljali in jih niso uporabljali za kasto nedotakljivih na »pravi strani«. Evropsko sodstvo se od politike vrača k pravu, k resnici in k dejstvom. Ni pomembno, na kateri strani je bil storilec, ni pomemben njegov položaj, soditi mu je treba po njegovih dejanjih: Tudi morilec na »pravi strani« je zločinec! Tudi če je moril »izdajalce«, »naciste« in »kolaboracioniste«, kot se je branil Kononov, in tudi če jih je moril po »sodbi« samozvanega »partizanskega sodišča«, je zločinec. Tako je odločilo evropsko pravo.
Na prvi stopnji je evropsko sodišče Kononova sicer oprostilo obtožbe, ker je štelo, da za partizana ne veljajo predpisi o vojnih zločinih. Tedaj je rdeča Slovenija – bilo je pred približno dvema letoma – slavila zmago partizanske zgodovine, ene in dokončne in edine, prepoved revizije zgodovine in potrditev privilegijev »prave strani«. Za letošnjo majsko sodbo pa Slovenija še ne ve, saj je novinarji, politiki, zgodovinarji in pravniki, ki so se navduševali pred dvema letoma, ne omenjajo in o njej popolnoma molčijo. Pa vendar bo tudi Slovenija slej ko prej zvedela zanjo in tudi slovenskim kononovom bo glasno povedala, da niso odlikovanj vredni heroji, ampak le ubogi vojni zločinci in zločinci zoper človečnost.
Nam pa sodba o Kononovu potrjuje prepričanje, da je resnica božja stvar, ki nikoli ne umre. Zato se še naprej spominjajmo pomorjenih bataljonov Slovenske narodne vojske in širimo resnico o medvojnem boljševiškem napadu na slovenski narod, na njegovo vero in kulturo, resnico o častnem odporu Slovencev proti sovražnikom evropske civilizacije. Samo z resnico o preteklosti bomo razumeli sedanje stanje in bomo znali odločati o prihodnosti. Hvala lepa.

Avtor slike: Blaža Cedilnik

Opis slike: Andreja Zakonjšek Krt in Marko Fink Blaža Cedilnik