Avtor: Herta Müller, Felicitas von Lovenberg

Gospa Müller, kdaj in kako ste izvedeli, da je Oskar Pastior od leta 1961 do 1968 delal za romunsko tajno službo?
Po smrti Oskarja Pastiorja se je pri pospravljanju stanovanja med neštetimi papirji našlo nekaj lističev z zapisi: Da se je l. 1968 ob vstopu v državo nemškim oblastem zaupal brez pridržkov. »Pospraviti mizo,« zapiše. Takrat sem si že mislila, da je moralo biti kaj, kar je bilo treba zaupati. Vsebina je bila enigmatična. Potem sem pred nekaj tedni od Stefana Sienertha, münchenskega zgodovinarja, ki je prav tako doma s Sedmograškega, izvedela za IM Oskar Pastior (IM – Informeller Mitarbeiter /neformalni sodelavec/, op. prev.). Sienerth je našel uradni akt. Ustanova Oskar Pastior se je nato odločila, da zadeve razčisti. Ernest Wichner se je odpeljal na urad v Bukarešti, da ta akt pregleda.
Kakšen je bil Vaš prvi odziv na njegovo vsebino?
Moj prvi odziv je bil zgroženost, tudi bes. Bolj ko sta mi Stefan Sienerth in zdaj Ernest Wichner pripovedovala o podrobnostih, bolj me je spreletavala groza. Uradni spis kaže Romunijo petdesetih in šestdesetih let v mračni podobi. Zapori so bili polni. Pastior, povratnik iz taborišča, zabijalec žebljev v zaboje, gradbinec, je naposled mogel v Bukarešti študirati. Hotel se je vrniti v normalno življenje, z utrujeno, svojeglavo trmo vzeti življenje sam v svoje roke. Pa so mu ga že spet zaplenili. Spis kaže, kako je bil obkoljen od vseh strani. Tudi več visokošolskih učiteljev je vohunilo za njim. Glavni vohljač je bil prav obseden s pisanjem ovadb. Njegova poročila so tako nizkotna, da človeka obliva zona. Bil je homoseksualec, tako kakor tudi Pastior. Sprašuješ se, ali se mu maščuje iz osebnih razlogov. Pastior je potem, ko je preživel delovno taborišče, postal državni sovražnik, ker je po petih letih trpinčenja o tem napisal kakih sedem pesmi, pesmi, ki jih je za svojo dušo tako zelo potreboval. Iz teh taboriščnih pesmi so mu spletli vrv: »protisovjetske«, in to je zadostovalo. Da bi se obvaroval pred aretacijo, je Pastior podpisal izjavo IM. Ko se je vrnil iz taborišča, je bil namesto svoboden brezpraven. Moj drugi odziv na IM Pastior je bilo sočutenje. In dlje ko premlevam podrobnosti, bolj me to žalosti.
Oskar Pastior Vam torej sam tega ni nikoli pripovedoval? Tudi takrat ne, ko sta se pogovarjala o »Zazibanem dihu«?
Pripovedoval je, da je po vrnitvi iz taborišča in še vsa leta pozneje vsak dan preživljal v preganjavici, v strahu, da ga bodo zaradi homoseksualnosti zaprli. Spet in spet so zgrabili katerega izmed homoseksualcev, ki jih je poznal. To mi je dostikrat povedal. Nikoli pa tega, da so ga vzeli na muho zavoljo pesmi o taborišču. Pogovarjala sva se samo o tisočerih podrobnostih iz taboriščne vsakdanjosti. In to je resnično zadostovalo. To ga je tako izčrpavalo, da me je dostikrat zaskrbelo, kaj če ne bo mogel prenesti natančnosti, h kateri se je prisilil. Ampak spominjanje je bilo zanj potreba, ki je že šestdeset let ohranjala v njegovi glavi pošastno natančne podobe iz taborišča. Končno je smel priznati, da mu v glavi še zmerom miglja taborišče. Toliko mu je bilo do tega, da bi bila ta beda že vendar enkrat popisana.

Avtor slike: Tamino Petelinšek

Opis slike: Na oni strani Tamino Petelinšek

Bila sta si zelo bližnja prijatelja. Ali mu njegov molk zamerite?
Da, seveda. Moral bi bil to povedati. Priložnosti, da spregovori, ni manjkalo, zmerom bi bile, vsakokrat. Za molk se je moral zavestno odločiti. Mislim, da je bila ta odločitev vsesplošna in dosti bolj zgodnja kakor najino prijateljstvo. In zadeve niso imele nič opraviti z menoj in s časom, ko sem bila v Romuniji, bila sem sedemleten otrok, ko je Pastior postal IM. Morda ni hotel brezdanjosti taborišča dodati še ene.
Oskar Pastior se je maja 1968 prijavil pri nemških oblasteh in se jim nedvoumno spovedal svoje dejavnosti kot IM pri Securitate. Ali je, kolikor veste, pozneje sploh s kom govoril o tem, nemara s svojim bratom?
To, da se je ob priselitvi zaupal oblastem, je pomembno za presojo Oskarja Pastiorja. Moral se je znebiti tega razdiralnega bremena, da je prosto zadihal, da je sam pri sebi začel na novo. Prisilil ga je gnus. Večina vohunov tega ob priselitvi več ko verjetno ni storila, mnogi so celo na Zahodu še naprej ostali »v službi«. Za Pastiorja je to utegnila biti nekakšna uradna spoved, vendar se je sam pri sebi prav gotovo nenehno mučil. Žensko, ki je bila aretirana, navidezno zavoljo taboriščnih pesmi, to žensko je Oskar Pastior tukaj v Nemčiji obiskal in se z njo pogovarjal. Tudi to je zapisano na enem od teh lističev. In tako kakor uradna spoved je tudi to pomembno za presojo IM Pastiorja. Perfidnost, s katero so ga vse življenje puščali v veri, da so njegove taboriščne pesmi povzročila aretacijo te žene – to je vendar satansko. Česa takega človek, kakršen je bil Pastior, vendar nikoli ni mogel prebaviti! Prepričana sem, da je Pastior svojo prtljago tovoril čisto sam, da ni o njej z nikomer govoril.
Kako si razlagate, da v njegovem aktu ni nobenih ovaduških poročil, to je pač zelo nenavadno? Ali je mogoče, da v resnici sploh ni nobenega napisal?
To je mogoče. Morda se bodo poročila kje še pojavila. Morda pa se je zadržal povsem nedejavno, v upanju, da ga bo njegov nadzorni častnik sčasoma izgubil izpred oči. Izstopil bi bil lahko pač samo za ceno aretacije. Ne morem si predstavljati Pastiorja kot prizadevnega denuncianta, bila je to zanj ena sama muka. On je najbolj tankovesten človek, kar jih poznam. Bil je preveč tankovesten, da bi bil rekel, da je njegova krivda nekaj običajnega, in imel je malo razloga reči, da je težka. Morda to pojasnjuje tudi njegov molk.
Ali bo vednost o njegovi dejavnosti kot IM spremenila pogled na njegovo literarno delo?
Rekel je, da se mu je jezik v taborišču razlomil. No, danes vem, da se Pastiorju jezik ni razlomil samo enkrat, ampak tudi še drugič. Iz besedil zaslutimo utesnjenost bivanja. V preoblačenju in razgaljanju besed si je povrnil svoj jaz. Ranjenost njegovega humorja, zabavnost z grenkim priokusom – zdaj vem, da sta na to obešeni dve uteži.
Ali ta nova vednost spreminja Vašo podobo človeka Oskarja Pastiorja?
To podobo dopolnjuje. IM Oskarja Pastiorja presojam po istih kriterijih kakor druge IM iz svojega uradnega spisa. Vendar prihajam pri tem do nekega drugega sklepa. Ko bi Pastior še živel, bi vsakokrat, ko bi prišla k njemu, vztrajala pri tem, da bi svoj akt bral in o njem pisal. Ampak vsakokrat bi ga pri tem objela.