Avtor: Neoznačeni avtor

V Zavezi 77 je Katarina Bogataj Gradišnik predstavila Herto Müller, nemško pisateljico iz Romunije in Nobelovo nagrajenko za literaturo. Najdlje se je ustavila pri njenem romanu Atemschaukel – Zaziban dih. O njem je povedala naslednje: »Odločilni nagib za nastanek tega romana je prišel iz spominov njenega prijatelja, pesnika Oskarja Pastiorja, ki je bil pri sedemnajstih letih odpeljan v taborišče in je tam prebil pet let. Z njim je pisateljica l. 2004 obiskala taborišča; postala so prizorišče prihodnjega romana. Pastior je med načrtovanjem knjige, ki sta jo nameravala napisati skupaj, v Frankfurtu l. 2006 nenadoma umrl. Herta Müller si je šele po enem letu od tega udarca usode toliko opomogla, da se je poslovila od dvojine in sklenila zgodbo napisati sama. Njena pripoved se opira na prijateljeve zapise in skice; sama je povedala, da brez njih ne bi nikdar mogla taboriščnega vsakdanjika ubesediti do takih podrobnosti.« Nastajanje knjige, ki je pisateljico pripeljalo do tolikega priznanja in časti, je torej spremljal hud udarec.
Po izidu knjige, pravzaprav šele letos jeseni, pa je sledil nov in veliko hujši. Odkrilo se je, da je bil Oskar Pastior, poleg vsega, kar se je o njem vedelo, tudi sodelavec romunske tajne policije Securitate. Lahko si predstavljamo silovitost udarca, ki je ob tem zadel nemško in evropsko literarno javnost, zlasti pa Herto Müller, ki je imela Pastiorja za prijatelja, sodelavca, zaupnika in pomočnika pri svojem ustvarjanju. Stvar je postala prvorazredna medijska tema. Od številnih zapisov, prikazov, razlag, interpretacij in intervjujev smo izbrali tri besedila, objavljena v Frankfurter Allgemeine Zaitung, in prosili gospo dr. Katarino Bogataj Gradišnik, da jih prevede za naše bralce. Razlog? Ali ni tako, da so tajne policijske službe postale signatura evropskega dvajsetega stoletja? Gestapo, Ovra, Čeka, GPU, NKVD, Securitate, Stasi, VOS, Ozna in tako dalje in tako dalje! Ali ni tako, kakor da bi po Kontinentu vznikali novi redovi in postavljali strašljiva kultna središča za poglobitev nove, totalitarne kulture? Kdaj pa se je s človekom že tako ravnalo? Kdaj se je človeku že tako slabo pisalo!