Avtor: Vanja Kržan

Mislila sem že, da se s svojimi zgodbami na Gorenjsko ne bom več vračala, zato sem prijetno presenečena vsakič, ko izvem za človeka iz teh krajev, ki želi s pripovedjo osvetliti zamolčano resnico, obsoditi krivico in vsaj do neke mere vrniti dobro ime dragemu svojcu, še danes neznano kdaj umorjenemu in neznano kje pokopanemu. To željo je do zdaj nosil v sebi Jeseničan Janko Zevnik, ki nam bo pripovedoval o svojem očetu Janezu. Poznega jesenskega večera 1944 so ga odpeljali partizani. Od takrat ga ni več: v nobeni mrliški knjigi ni njegovega imena ali datuma smrti; na družinski grobnici je sicer vklesano ime in letnica rojstva, a njegov grob je neznano kje.
Janez Zevnik se je rodil 18. 5. 1895 in je bil edini sin bolehnega očeta, ki je imel žago ob potoku Jesenica, ki priteče izpod Karavank in se v ozki strugi spusti v dolino in izlije v Savo. Streljaj niže ob potoku mu je ropotal tudi mlin. Zaradi bolezni ni bil kos delu na žagi in mlinu ter se je sčasoma zadolžil. Po njegovi smrti je žena oboje prodala podjetnemu in sposobnemu Andreju Čuferju. Ta je ob žagi zgradil imenitno mizarsko delavnico in s svojimi izdelki zaslovel daleč naokoli, seveda samo do konca vojne. Vdova je z denarjem poravnala dolgove in kupila zase in za sina skromno hišico malo nižje od žage pod hribom Žerjavec. Pred tristo in dvesto leti pa še kasneje so pod tem hribom stale hiše furmanov, ki so vozili v jeseniško tovarno železovo rudo iz Savskih jam pod Golico.
Janez je tako odraščal na robu gozda pod Karavankami. V šolo je hodil pol ure hoda, ker je bila na spodnjem koncu Jesenic v bližini tedanje glavne tovarniške pisarne. Dobro se je učil, se naučil nemščine, a poklica se ni mogel izučiti, ker je bilo treba čim prej zaslužiti denar. Delal je kot žebljar v tovarni. Leta 1923 se je poročil z Marijo roj. Markizeti. Njun prvi otrok je bila hčerka Ida (1924), osem let kasneje se jima je rodil še sin (19. 9. 1932), pripovedovalec današnje zgodbe, ki so ga po očetu krstili za Janeza, za domače je bil Janko. Delo žebljarja je bilo zaradi bolezni za očeta vedno bolj naporno, zato so ga premestili za vratarja na glavni vhod tovarne.
Že nekajkrat smo v Zavezi lahko prebrali, da so bili večinoma delavci in uslužbenci tovarne tisti, ki so pred vojno skrbeli za kulturo in prosveto na Jesenicah, ki zato niso bile znane samo po tovarni. Mladina in že malo starejši so telovadili pri Orlu ali Sokolu, prepevali v različnih zborih ali razkazovali svoje igralske sposobnosti na odru Krekovega doma. Janko se spominja, da ga je oče jemal s seboj na telovadne in pevske prireditve na telovadišče pod Mežakljo, kjer je danes športna dvorana.
»V najlepšem spominu so mi ostali trenutki, ko sem opazoval ata, kako se je učil gledališke vloge,« mi je z vidnim veseljem pripovedoval sin Janko. »Bil je igralec komičnih vlog. Ničkolikokrat so ga ljudje spraševali, kdaj bo spet igral v kakšni igri ali opereti, da se bodo nasmejali. Da je imel mir pred mano, sem moral sesti na zaboj za premog pri štedilniku. Dal mi je otroške slikanice, spominjam se knjižice Kralj Honolulu in pripovedk Čebelice, on pa je začel hoditi gor in dol po kuhinji, glasno govoril besedilo vloge, zraven pa je z mimiko in gestami igral, kot da bi bil že na odru. To me je bolj zabavalo kot vse slikanice. Sestra je bila osem let starejša od mene in se z menoj ni igrala, smo se pa med seboj dobro razumeli. Izučila se je za trgovsko pomočnico in ata ji je pred vojno kupil kolo. Ko se je že zelo mlada odločala za poroko, se spominjam, da ji je ata povedal pomisleke zaradi ženina in kasneje, ko je bila poročena, se je izkazalo, kako prav je imel. Nič ni mogel pomagati, a videl sem, da ga je bolelo.
V lepem spominu imam nedelje. Vsako nedelja sva šla k maši, po maši pa je ata zavil v gostilno zraven Čuferjeve trgovine in spil malo pivo. Meni je naročil šumečo pijačo, pravili smo ji ‘krahrle’. S prstom sem pritisnil na zamašek in že je brizgnila ven pena in tekočina.
Ata je bil dober in skrben gospodar. Hiša je bila stara in vedno je bilo treba kaj obnoviti. Naredil je nova in večja okna. Njivo smo imeli v najemu in vsako leto vzredili prašička, koza nas je oskrbela z mlekom. Atova posebna ljubezen so bile njegove čebele. Imel je osem ‘kranjičev’ in devet ‘žnidaršičev’. Tako sem ga slišal praviti in ga vedno opazoval pri delu.
Njegov dober prijatelj je bil Langusov Jože (oče nekdanjega smučarskega skakalca). Z atom sta imela posebno veselje, da sta prežala za lisicami, ki so v jesenskih večerih prihajale iz gozda v bližino hiše. Gotovo se mu ni posrečilo nobene ustreliti, saj bi se sicer spominjal.

Opis slike: Oče Janez Zevnik

Med vojno se tej navadi nista odrekla. Ata je bil preveč naiven in nepremišljen, da bi zaslutil nevarnost, ne pred lisicami, ampak pred gošarji in njihovimi terenskimi obveščevalci. V bregu tik nad našo hišo je stanovala Koširjeva Ivanka, Trudnova po domače. Pri njih je bila ‘javka’. Partizani so se skrivali v Planini pod Golico in tam imeli svoje postojanke, prav tako na Mežaklji, na drugi strani doline. Razumljivo, da atovo prežanje za lisicami Koširjevi ni bilo po volji, prav tako ne tistim, ki so hodili v hišo na javko. Ata pa se zanje sploh ni menil in zato mu niti na misel ni prišlo, da njegovo prežanje na lisice postaja zanj vedno bolj nevarno. Verjetno ga niti nihče ni opozoril na to nevarnost. Vse kaže, da se je v Trudnovi hiši ‘skuhala’ obtožba, da ata vohuni za partizani, ki prihajajo v hišo na javko in jih izdaja.
Ata za vso to ‘konspirativno’ dejavnost v hiši sosede ni vedel. Še naprej so ga zanimale samo lisice, dokler nekega jesenskega večera 1944. ne zaslišimo udarcev po vratih. Ata se je po deseti uri zvečer vrnil s popoldanskega dela in sedel za mizo večerjat. Mama je šla odpirat in pred ata stopita dva oborožena partizana v civilu. Enega nisem poznal, bil je majhne postave, črnolas in zlobnega pogleda. Šele kasneje sem zvedel, da je bil Kosterov Janez, Drugi pa je bil Gašperin Tone iz naše soseščine, mizar pri Andreju Čuferju in pravili so, da je kradel iz njegove delavnice, ko so mu jo podržavili. ‘Zevnik, aretiran si,’ reče črnolasi in se vstopi pred ata. ‘Kaj si lahko z mano pomagate? Star sem že devetinštirideset let. Bolan sem, čakam na operacijo golše,’ jim je zbegan ves iz sebe pojasnjeval. Črnolasi sname nemško brzostrelko z rame in jo naperi v ata. ‘Če ne greš z nami, boš ostal tukaj’, zagrozi. Vsi trije smo že jokali. Bili smo čisto nemočni. Dvanajst let sem imel in takrat sem prvič spoznal krutost in sovraštvo partizanov, ki so mi odpeljali ata. Mama mu je dala v nahrbtnik nekaj kruha in perila. Kam so ga odpeljali, nisva nikoli zvedela. Morda proti Sv. Križu (danes Planina pod Golico) ali v Plavške Rovte.
Mama je morala takoj zjutraj javiti na policijo, da so ata odpeljali. Med potjo jo je srečala Koširjeva: ‘Kam pa greš?’ – ‘Javit na policijo, da so partizani sinoči vzeli moža.’ – ‘Česa mi ne poveš? Pa so ga res vzeli?’ je radovedno spraševala Koširjeva. Mami pa še na misel ni prišlo, da je Koširjeva o tem že obveščena in se je hotela samo prepričati, če je njenim prijateljem gošarjem ‘akcija’ uspela.
Za naju z mamo se je pričelo strašno obdobje negotovosti, bojazni in skrbi. Mama je spraševala znane in neznane ljudi, če bi kdo kaj vedel o atu. Vse do konca vojne. Povsod se je slavila zmaga, midva z mamo sva tako željno pričakovala ata, a ga ni in ni bilo. Ljudje so se nama vsi po vrsti lagali, tudi sosedi, kje da je. Eni so pravili, da je v ruskem ujetništvu. Mamin znanec Pretnar iz Poljan je povedal le to, da sta bila z atom skupaj v delavskem bataljonu na Primorskem. Ko sem ga čez leta sam spraševal, kaj ve o atu, mi je vedno le odgovarjal: ‘Niso časi za to, da bi ti lahko vse povedal!’
Z mamo sva bridko občutila, da so prišli drugačni časi. Denarja ni bilo, mama se je lotila šivanja spodnjega perila, da je zaslužila kakšen dinar. Na srečo je pred vojno obiskovala šiviljski tečaj v Krekovi gospodinjski šoli in se naučila šivanja. Živilskih kart nisva imela. Tista ženska, ki je aprila 1941 z zastavami slovesno pričakala Nemce na Kopavniku pred Hrušico, je po vojni delila karte. Ko je zanje zaprosila mama, ji je ta ženska, Jelovčanova, zabrusila: ‘Mici, ti pa kart ne moreš dobiti. Saj rediš doma pujska.’
V šoli prave volje za učenje nisem imel. Ne vem točno, v kateri razred sem hodil, ko je bila moja sošolka Robičeva Anica, po domače Žvagnova izpod Mežaklje. Vedeli smo, da njihova družina ni bila kaj prida, vsi so bili med seboj skregani. In vsi delomrzneži, prav vse pri njih, njiva in hlev sta bila zanemarjena. Za kurjavo so posekali kar sadno drevo, če drugega ni bilo pri roki. Pa mi nekoč Anica povsem prostodušno pove, da je bil med vojno njen brat Franc v gmajni na Mežaklji (kar je pomenilo da je bil tam pri partizanih) in da je on – likvidiral mojega očeta. To je sama slišala, ko je brat nekoč nepričakovano prišel domov, in ga je ata spraševal o dogodkih v gmajni. Pa mu sin prostodušno odgovori: ‘Dal sem likvidirati domačina.’ – ‘Koga pa?’ – ‘Zevnika.’ Ata se je razjezil in je sina nagnal nazaj na Mežakljo. ‘Doma nimaš kaj iskati, če delaš take lumparije v gmajni.’ Francova priletna teta je še nekaj časa po vojni hodila po Jesenicah z dolgo pištolo za pasom.

Opis slike: Mama Marija Zevnik, rojena Markizeti

Do konca pretresen in zgrožen sem prišel iz šole. Doma sem vse povedal mami. Skupna bolečina naju je še bolj zbližala in še bolj sva se zaprla vase. Najin tihi dogovor je bil, da ‘tega’ ne bova nikomur povedala. Še bolj sva se čutila ogrožena in še bolj naju je bilo strah. Šele zdaj sva opustila upanje, da bi se ata kdaj vrnil. Vedno bolj grenko sem občutil, kaj pomeni biti sirota brez očeta. Že ko sem hodil v nižjo gimnazijo, sem med počitnicami iz vagonov razkladal koks, da sem zaslužil kakšen dinar. Nabiral sem gobe in jih prodajal. Poleti sem na Jeseniški planini pomagal pastirju pasti krave. Poznal je planine in vedel je, kje je dobra paša. Večkrat sva jih nagnala prav na Rožco in še preko, saj so naju graničarji poznali in naju niso preganjali. Moje otroštvo in mladost nista poznala ne igre in ne zabave, ampak samo delo.
Moral sem priti čim hitreje do zaposlitve, zato sem se po nižji gimnaziji vpisal na Metalurško šolo. Direktor je bil fotograf Slavko Smolej. Ves čas so nam govorili, da bomo imeli boljši učenci prednost pri izbiri poklica. Vajen sem bil delati, zato sem bil med najboljšimi. Po delovni praksi smo najboljši dobili ‘zastavico’, priznanje za pridno delo. Zato bi si lahko izbral poklic, za katerega bi se želel izšolati, a so me dali v oddelek za topilca pri plavžu. Bili smo štirje in delo je bilo zelo težko in nevarno. Takrat sem imel kakih šestnajst let. Že od vsega začetka sem si želel biti električar, zato sem se šolal tudi na oddelku za električarje, saj smo na šoli imeli zelo veliko različnih vrst prakse. Naporno delo sem opravljal tudi v kamnolomu in tam vrtal skale, da so jih lahko minirali. Spoznal sem delo v apnenici, kjer se je žgalo apno in tudi tu ni bilo lahko. Zatem so me premestili v obrat rudarno, kjer se je hranila ruda, ko je prišla iz pražarne. Vedno bolj mi je postajalo jasno, da me izkoriščajo in da opravljam najtežja dela. Nikoli mi niso ponudili prakse za električarja. Spoznal sem, da so pozabili na obljubo, da bom lahko sam izbral poklic. Moja velika želja, da bi se lahko izučil za električarja, je ostala neizpolnjena. Ko bi moral začeti tretji letnik, sem začutil odpor do šole in prestanih krivic. Ostal sem doma. Mama je zelo trpela in me pregovarjala, naj potrpim do konca šole. Bil sem brez volje, bolelo me je, da so mi v obraz lagali.
Morda je mama posredovala v šoli, ker me je direktor Smolej poklical na zagovor. ‘Tovariš ravnatelj,’ sem mu povedal brez obotavljanja, ‘obljubili ste mi, da bom lahko izbral šolanje za poklic električarja in se izšolal, če bom imel zastavico za pridnost. Saj veste, da želim postati električar.’ Naenkrat je postal zelo velikodušen: ‘Janko, zapomni si: prišel bo čas, ko bosta v jeseniški železarni plavž in martinovka obratovali na elektriko. In ti boš lahko tam električar.’ Že takrat sem vedel, da tega ne bom dočakal. In tudi nihče drug ni, ker je železarna prej propadla.
Končno so me le zaposlili v elektrodelavnici. Tam so me ponovno čakale hude preizkušnje, pa ne zaradi dela, ampak zaradi preddelavca Pavla Pogačnika, ki je bil pijanček. Ničesar me ni naučil, nasprotno, namesto njega sem moral postoriti marsikaj. Bil sem v marsičem nepoučen in predvsem neizkušen. Velikokrat me je elektrika tako stresla, da je pravi čudež, da me ni ubila. Nekoč me je čakalo popravilo stružnice. Pred tem sem moral na žerjavu popraviti luč. Ko sem se vrnil nazaj v delavnico, sem se lotil stružnice. Kako bom kos temu delu? Do takrat še nikoli nisem imel opravka s stružnico in nihče mi ni povedal, kako naj se lotim popravila. Pogačnik pa je ležal pijan pred razdelilno omarico. Kaj sem hotel? Lotil sem se stružnice in uspelo mi je, da sem jo popravil. Vsi so se čudili in to povedali Pogačniku, ko je prišel k sebi. Seveda pa ni vedno šlo gladko. Bil sem prepuščen sam sebi, lahko bi rekel, da sem bil samouk.
Ko je Pogačnik videl, da sem priden in uporaben za delo, me je pričel še bolj izkoriščati. Nazadnje naj bi postal ‘ta šmirav’ in bi moral s ‘šmirom’ mazati stroje in pozabiti na elektrodelavnico. Takrat sem sklenil, da se v tovarno nikoli več ne bom vrnil. Zdaj že pokojni delavec Ivan me je pregovarjal, naj ne storim tega, ker mi bo še žal. Bil sem tako do kraja ponižan in zaradi krivic tako prizadet, da sem bil prepričan, da se v tovarno ne vrnem nikoli več. In dejansko se nisem. Poleg tega so se mi še vedno lagali zaradi očeta: eni so govorili, da je na Primorskem, drugi, da je v ruskem ujetništvu. A takrat sem za ubijalca Robiča že vedel in – molčal.

Opis slike: Šiviljski tečaj Krekove gospodinjske šole – Druga z desne v prvi vrsti Marija, bodoča žena Janeza Zevnika

Zaposlil sem se na Čuferjevi žagi, ki je bila takrat že podržavljena. Več mesecev sem delal, da sem lahko šel v Ljubljano in naredil izpite za električarja. Ko sem v železarni ponosen pokazal potrdila o opravljenih izpitih, se je mojster elektrodelavnice začudil in me pohvalil: ‘Vedno sem verjel v tebe, ker si priden.’ Takrat mi je tudi zaupal, da je bil največji krivec za moja poniževanja pijanec in vodja mehanične delavnice Pavel Pogačnik. Končno sem se lahko zaposlil v stroki, ki sem jo vedno imel rad: napeljeval sem elektriko po stanovanjskih blokih, bil elektroinštalater za transformatorje in visoko napetost.
Misel na umorjenega ata me je v tem obdobju boleče spremljala. Marsikaj bi mi bilo prizanešeno, če bi bil ata živ. Tako pa nisem imel v težkih časih odraščanja in šolanja nikogar, ki bi bil ob meni, mi svetoval in me hrabril. Morda sem prav zato postal tako uporniški, a hkrati odločen doseči to, kar sem hotel.

Opis slike: Zevnikova družina, Janko z lovskim klobučkom

Prav tako me nikoli ni zapustila misel na Franca Robiča, ubijalca mojega očeta. Srečeval sem ga, a vedno le bežno. Opazil sem, da se me izogiba. To me je prepričalo, da je resnično on ubijalec. Takrat nisem mislil na odpuščanje, zakaj pa, saj se mi ni nikoli približal in mi priznal krivdo. Mislil sem samo še na maščevanje. Z njegovim najmlajšim bratom pa sva se kar dobro razumela, skupaj sva hodila lovit jazbece. Lovsko ‘žilico’ sem podedoval po atu.
Po vojni se je razvedelo, da je v mlaki med Savo in železnico polno orožja, ki so ga vanjo zmetali Nemci, ko so se umikali. Ko sem to zvedel in videl nekatere fante, da ga iščejo, sem v mlaki še jaz poiskal pištolo in jo pobral, pa še nekaj nabojev. Takrat sem hodil še v nižjo gimnazijo. Pištolo z naboji sem skril v drvarnico in jo vsa leta skrbno hranil. Od takrat nisem imel miru, misel na maščevanje me je vedno bolj preganjala. Sčasoma je v meni dozorela odločitev, da ustrelim Robiča, ubijalca mojega ata.
Izbral sem si dan … Vedel sem, da ima tisti dan dopoldanski ‘šiht’. Okoli pol tretje se bo vračal domov. Najbolj prikladno mesto bo Žvagnov most. Takrat, ko pride na most, sprožim vanj. Nasproti mostu sem se skril za grmovje, stiskal v rokah pištolo in čakal. Od razburjenja sem se ves tresel. Iz mene so izbruhnila vsa čustva, ki sem jih dolga leta mukoma v sebi zadrževal. Ata sem imel vedno pred očmi, še danes ga imam. Že se je Robič bližal mostu, namerim in sprožim. Enkrat … nič, še enkrat … spet nič. Robič je mirno šel mimo. Prepozno je bilo, da bi poskusil še s tretjim in četrtim nabojem. Od dolgega ležanja v drvarnici so vsi zarjaveli.
Pridem domov. Bil sem tako iz sebe, bled in prepaden, da je mama takoj videla, da je z mano nekaj narobe. ‘Kaj pa je s tabo?’ me je spraševala, ker nisem mogel takoj povedati. ‘Kaj se je zgodilo?’ Videl sem, da je zdaj tudi ona prestrašena. Nenadoma me je zlomilo in sem ji vse priznal. Zdaj se je sesula ona. ‘Janko, Janko, nikoli več ne stori tega! Zapomni si, nikoli! Ne maži svoje duše z umazano krvjo!’ Še danes slišim te njene besede. In zapomnil sem si jih vse življenje. Nikoli več nisem vzel pištole v roke. Toda nisem je odvrgel, še naprej sem jo hranil.
V mladih letih sem si zelo želel družbe in prijateljev. Rad sem pel in se pogovarjal z vrstniki. Zato sem se takoj pridružil mladinski organizaciji. Vabila nam je pošiljala Mihaela Velikonja, žena partizana. ‘Sestanke’ smo imeli v sobi v domu onemoglih, ki so ga pred vojno zgradili in opremili prostovoljci katoliških organizacij. Dom je stal v naši soseščini in večkrat sem občudoval mogočne smreke pred njim. Pod njimi so bile klopce in skoraj vsak večer, kadar sem prišel v dom, je na eni od klopic sedel mladi jeseniški kaplan Tom in molil brevir. Na Jesenice je prišel po vojni in vsi so ga takoj vzljubili, zlasti mladina. Bil je zelo družaben, rad se je pogovarjal, vedno je bil obkrožen zdaj z mladimi, zdaj s starejšimi. O svojih pogledih, tudi političnih, je odkrito govoril.
Na naše sestanke so vabili mladinca Tineta Šranca, mladega tovarniškega delavca in pa Jelovčana, ki je bil vojaški pilot. Takrat še nisem razumel, da so nas na teh sestankih ideološko prevzgajali. V najbolj groznem spominu mi je ostalo bahanje Šranca, kako je nekega večera postavil v Škofji Loki župnika na gnoj, ustrelil vanj, a se je župnik zgrudil šele ob drugem strelu. Ob spominu na atovo smrt sem bil ob tej pripovedi čisto šokiran, zgrožen, strt od žalosti in prestrašen. Ali Šranc morda ni vedel, da je Robič ustrelil mojega ata? Če pa je vedel ali pripovedoval o tem srhljivem dogodku zato, da bi jaz sprevidel, da je bil tudi moj ata ‘reakcionar’ in sovražnik ljudstva?
Prav tako se dobro spominjam večera, ko pridem pred dom, a na klopci pod smrekami ni bilo Toma kot tolikokrat prej. Tudi Šranca ni bilo na ‘sestanek’. In tudi naslednje dneve Toma ni bilo več. Potem se je začelo govoriti, da je Šranc in še nekdo skupaj z njim, zvabil Toma, da skupaj odidejo na Planino pod Golico, ne vam pod kakšno pretvezo. Na bližnjici, ki je vodila skozi gozd, je Šranc ustrelil mladega kaplana v tilnik, truplo zavlekel v plitko jamo pod grmovje in prekril z vejami, tako da so ga ljudje kmalu našli. Ata Markeš, ki se ni bal nikogar, čeprav je ob koncu vojne že umiral v komunističnem zaporu v Begunjah, ga je pokopal na jeseniškem pokopališču. Ljudje so kasneje na smreko v bližini kraja, kjer so ga našli, pritrdili preprost lesen križ.
Ko sem bil že poročen s Kati roj. Kutnjak, ki je bila po poklicu medicinska sestra, sem moral tri leta služit denar v Nemčiji, da sva z ženo lahko začela zidati hišo na kraju, kjer je stala stara očetova hiša. V temelje nove hiše sem zabetoniral – pištolo. Morda nenavadna domislica? Toda nič slučajna. S tem sem hotel atu dokazati, da moja moč ni v pištoli, ampak se bo kazala v lepi, novi hiši. Atov prijatelj, velik poštenjakar in pokončen mož, me je nagovoril, da sem jo naredil še malo višjo kot sem nameraval. Mislil sem si: Naj se še na zunaj vidi, da sem ostal pokončen, da me niso strli, ne, niso mi vzeli moči, poguma in volje do življenje. Nisem klonil pred njimi! In prav ti so me spraševali: ‘Zakaj pa gradiš tako veliko hišo?’ Mislil sem si: Ali mar ne veste? Naj se še na zunaj vidi, da me niste uničili! Pridnosti, delavnosti in vztrajnosti mi niste mogli vzeti, nasprotno, samo s pridnim delom svojih rok sem prišel do poklica in zaposlitve in končno do nove hiše na mestu, kjer je stala moja rodna in bila moj dom.
Med zidanjem sem se zaposlil v elektrodelavnici na Bledu, zatem pa na Gradisu na Jesenicah. Takrat so načrtovali, da očistijo Blejsko jezero tako, da vanj speljejo Radovno. Od Grabč so skopali podzemni rov za cev po kateri naj bi pritekala Radovna v jezero. Skupaj s sodelavcem Milanom Melincem iz Hrušice sva dalj časa hodila ne delo v Grabče. Ko je nekega jutra odpovedala v rovu elektrika, so me poklicali, naj z Milanom takoj prideva. Vedel sem, da se vsakič na poti iz Hrušice ustavi na Jesenicah in v gostilni Pošta spije šilce žganja. To jutro sem ga šel čakat na Pošto, da ga čim prej odpeljem v Grabče. Vedel sem, da bo ob šestih zjutraj že pri ‘šanku’. Res ga najdem tam, mu povem, da morava takoj v Grabče in spijem še sam pivo. Medtem so pričeli prihajati na Pošto tovarniški delavci, ki so se vračali z nočnega ‘šihta’.
Nenadoma zaslišim za seboj osoren glas: ‘Taki se mi morajo umakniti!’ In takoj nato začutim, da naju z Milanom ta moški s komolci odriva. Jezno se obrnem in zagledam pred seboj – Franca Robiča. Morilca mojega ata! Bil sem dosti mlajši od njega, močan in mišičast. Zavedal sem se svoje moči in spet so vzkipela v meni vsa dolgo let potlačena čustva. Roka se mi je dvignila kar sama od sebe in tako sem ga usekal, da se je zvrnil po tleh in se znašel pod mizo. Videl sem, da krvavi iz nosa in ust. Nič se nisem ustrašil. Če bi se pobral, bi ga usekal še enkrat z enako močjo. Milan me je vlekel ven iz gostilne, meni pa se ni nikamor mudilo. Robič se je pobral, stopim predenj in kričim vanj: ‘Franck, polno gostilno prič imaš. Takoj me greš lahko prijavit na policijo. In še povej jim, zakaj sem te usekal.’ Nič ni rekel, brez besed je odšel. Ni me šel prijavit na policijo. Čez nekako tri mesece je skočil pod vlak. Takrat sem z žalostjo spoznal, da nisem bil žrtev vojne samo jaz.

Opis slike: Zevnikova domačija

Življenjske okoliščine so nanesle, da sem se srečal tudi s Kosterovim Janezom. Zapomnil sem si ga od večera, ko je prišel aretirat ata in ga za vedno odpeljal z našega doma. On mene ni poznal. Nekajkrat sva se srečala na Pokljuki, kamor je hodil v najeto počitniško hišico in sva se mimogrede videvala. Bil je že star in betežen. Vselej se je hvalil, kako je po Pokljuki ‘partizanil’ in bil eden najpomembnejših partizanov v vsem okrožju. Pa mi je enkrat prekipelo: ‘Ali ste tudi takrat partizanili po Pokljuki, ko ste iz taborišča na Jesenicah pod Mežakljo odpeljali ‘v partizane’ francoske vojne ujetnike? In jih pobili? Pa takrat, ko ste iz svinjaka v domu onemoglih pokradli prašiče?’ Nekaj je momljal in se izmikal. Pa je iz mene še planilo: ‘Si poznal morda kakšnega Zevnika? Janeza Zevnika?’ Onemel je in me gledal brez besed. ‘Ali mi nimaš o mojem atu ničesar povedati? Pa se tako širokoustiš s svojo ‘partizanščino’?’ Imel je parkinsonovo bolezen in opazil sem, da so se mu pričele roke in usta še bolj tresti. Srce mi ni dalo, da bi ga še kaj spraševal.
Kaj je prinesla Janku Zevniku slovenska pomlad po letu 1990? Takrat je bil že oče dveh odraslih hčera, ki sta mu podarili vnuke in je ob njih podoživljal svoje srečno otroštvo. Kot večina vojnih sirot in vdov je tudi on želel dobiti očetov mrliški list. O njem je še vedno vedel le to, da so ga ‘likvidirali’ kmalu potem, ko so ga po aretaciji jeseni 1944 odpeljali na Primorsko v delavsko-kazenski bataljon, in da so ga novembra istega leta likvidirali. Mami je to kasneje zaupal njen znanec Pretnar. Ko je končno sin Janko dobil izpisek iz matične knjige umrlih, je na njem pisalo: Kraj smrti: neznano. 01. 01. 1945. je dan, ki ga pogrešani ni preživel. Vpisano na podlagi odločbe Okrajnega sodišča na Jesenicah št. I Sp/458/47–4 z dne 02. 05. 1947, s katero je bil imenovani proglašen za mrtvega. Sledi pripis: V partizane odšel 23. 3. 1944. v Delavski bataljon na Primorsko. Likvidiran po NOV.
Sramotno je, da sodišča pošiljajo prizadetim svojcem pobitih tako žaljive, lažnive in nespoštljive izpiske iz matične knjige umrlih. To je očiten dokaz, da na sodiščih še vedno vlada revolucionarno pravo. Še vedno! Po dvajsetih letih samostojne slovenske države, ki naj bi vsem žrtvam vojne delila pravico do groba.

Opis slike: Mladi Janko Zevnik z nevesto Kati