Avtor: Justin Stanovnik

Chestertonov oče Brown se pri svojih detektivskih raziskovanjih pogosto znajde v sobi, kjer se iz neznanega razloga ne počuti dobro. Potem pa se izkaže, da je v njej nekaj narobe: slika na steni ne visi ravno, knjige na polici stojijo na glavi, vaza je na kraju, kamor je človek ne bi bil nikoli postavil. Za očeta Browna je to vedno opozorilo, da je treba začeti iskati.
Če to podobo prenesemo na naše kulturne in politične razmere, takoj vidimo, da tega nismo storili brez razloga: tudi mi se ne počutimo dobro. Kaj je narobe? Kaj ne stoji ravno, kaj je postavljeno na glavo, kako so razmeščeni kosi našega pohištva? Ali pa je s temi stvarmi vse prav in se samo mi ne vedemo tako, kot bi se za hišo, v kateri smo se znašli, spodobilo?
Na prvi pogled je vse v najlepšem redu. Najprej je tu dejstvo, da imamo državo z mejami in mednarodno priznanimi papirji. Če bi kdo rekel, da se je tako izpolnil tisočletni slovenski sen, bi vsi čutili, da je lepo, če kdo tako reče, resnice pa je na tem bolj malo, saj Slovenci, z redkimi izjemami, na lastno državo nismo preveč intenzivno mislili. Država se nam je, kot danes radi pravijo, zgodila. Nismo je ravno odklonili, a pretirane cene zanjo tudi ni bilo treba plačati. Pomislimo na to, kako je armada, ki je nenadoma postala sovražna armada, čez noč pobrala šila in kopita – topove, tanke in letala – in se odselila tja, kjer sedaj počenja stvari, ki bi jih bila lahko počenjala tudi pri nas. Ne bi radi zagrešili neokusnosti in ne videli izredne prisebnosti nekaterih naših vodilnih ljudi, a kljub temu le mislimo, da imajo pri tem največ zaslug naši predniki, ki so se tako globoko zarili v alpske doline, da smo danes natanko na črti, ki jo potegneš z Dunaja do Rima: na enem od notranjih dvorišč Evrope.
Poleg tega nad nami ne visi nobena večja zgodovinska zamera, nihče nas ne sovraži, kot se to dogaja nekaterim drugim narodom. Ker smo majhni, nismo mogli drugim delati opaznejših krivic; prej bi lahko mi od koga kaj terjali kot drugi od nas, če gre že za to. To je eden od razlogov za našo svobodnost: nikomur se nam ni treba opravičevati, pred nikomer se nam ni treba skrivati. Pri tem smo bili kot parod programirani tako, da ne moremo biti brez dela, zaradi česar ne bi bilo prazno, če bi kdo dejal, da bomo čez desetletje ali dve bogatejši od naših sosedov. Po vsem tem bi si z nekaj pravice lahko rekli, da smo srečni, morda celo privilegirani.
A tu se stvari zapletejo. Če se prav pogledamo, opazimo na sebi neko dvojnost, kakor da bi na nas ne svetila ena svetloba, ampak več, tako da so naše sence razmetane po prostoru, se zdi, brez reda. Lahko bi tudi rekli, da se nismo prav potrudili, da bi razumeli svoj čas in svoj prostor, in da zato živimo v določujočem neskladju s svetom.
Človek bi po vsem, kar se je zgodilo, pričakoval spontan razcvet novih in doslej neznanih sil. Ne bi bilo čudno, če bi ljudje – spričo tega, da so šli skozi zgodovinski čas – do neke mere pozabili nase in se dali ujeti ritmu tega, kar jih presega. Človek bi pričakoval, da bo manj računanja in več ustvarjanja; da bodo ljudje od države – ki je že, pa je tudi še ni – manj zahtevali in terjali in bolj mislili na to, kaj bodo zanjo naredili; da se bo v ljudeh zbudil osnovni politični vzgon, ki bo izhajal iz uvida, da je država predvsem res publica – javna stvar, in da bo to izvor nove političnosti, v smislu tega, kar pravi Edmund Burke: »V svobodni državi vsakdo misli, da ima kaj reči v javnih zadevah.« In vendar nismo imeli pogosto prilike slišati govoriti o tem, kako naj se utrdi država, pač pa ne enkrat, praktično kar naprej, kaj bi morala narediti država. Dokaz za tako trditev je stavka učiteljev in zdravnikov. Nič ne bi moglo bolj prepričljivo pokazati na nerazumevanje in tudi nerazumnost, ki je zajela kulturo. S strani, od koder bi najmanj pričakovali, je bil dan znak, kako je mogoče v državi politično obstajati – tako, da jo izsiljuješ, ne glede na to, kje so meje njene zmogljivosti.
Kako so ljudje ravnali z mlado državo, je najlepši dokaz za to, da se jim je v veliki meri zgodila. Ko bi se bili morali zanjo boriti – ko bi jo bili zares hoteli – bi bili drugačni. Zato ni prazno vprašanje, ali smo Slovenci državo v resnici hoteli, zlasti pa, ali jo res hočemo. Od tega vprašanja je odvisna celota naših odnosov do nje. Kako na kocki je bila stvar, nam dovolj natanko pripoveduje zgodba o plebiscitu. Znano je, da so se Demosovi ljudje zelo borili za navadno večino v plebiscitnem zakonu. Dobro so namreč poznali razpoloženje med ljudmi. Poleg tega so stranke komunistične provenience z dvoumnim odnosom vzdrževale napetost skoraj do konca. Šele ko so se nazadnje komunisti izrekli za plebiscit, je bila zmaga zagotovljena. To dokazuje dvoje: kako negotov odnos so Slovenci imeli do ideje o samostojni državi in kako strašno moč so imeli komunisti nad dušo tega naroda. In jo še imajo!
Misel, ki smo jo pravkar omenili, nam daje priliko, da spregovorimo o stvari, ki jo po pravici štejemo med najpomembnejše v najnovejši slovenski politiki. Kakšen je odnos komunistov do nove demokratične države?
Ta odnos je zaznamovan z globoko, komaj obvladljivo dvojnostjo. Glavno vlogo ima pri tem dejstvo, da je nova slovenska država demokratična država in da so jo zato komunisti hoteli, saj naj bi postala prostor njihovega prihodnjega eksperimenta, a je spet niso hoteli, saj je bila koničasto obrnjena proti njihovi osnovni misli. Razvita demokratična država z razvito demokratično kulturo bi pomenila njihov konec. Zato so bili komunisti vse od velikega spoznanja, da je konec komunistične ere, v situaciji, ki ni bila brez protislovja: da se izognejo krvavi rihti zgodovine, so morali demokratično državo ne samo dopustiti, ampak tudi omogočiti, a so morali hkrati to dopuščanje in to omogočanje modificirati in kontrolirati. Predvsem je niso smeli dopustiti naenkrat in vse, ker bi v tem primeru morali dokončno in brez ostanka izstopiti iz politike. Če so se namreč hoteli pretelovaditi v novi čas, so to lahko naredili samo v somraku ne-več-totalitarne in še-ne-demokratične politike. Zato so dopuščali demokratične sestavine programirano in po dozah. Dober primer te strategije je vztrajanje na tridomnem parlamentu, ki je hromil ekspeditivnost političnega poslovanja, če je bilo treba, pa je nudil celo možnost blokade. Sem spada tudi neodločen odnos do izstopa iz Jugoslavije, kar se je izrazilo zlasti s protiakcijo Majniški deklaraciji.
Samo po sebi se tu postavlja vprašanje, zakaj stranka, preko katere se je zgodilo toliko pravnega, političnega in fizičnega nasilja, ni morala enostavno oditi. Tu moramo navesti dve dejstvi. Najprej je tu okoliščina, da komunisti – ker se pač niso vpletli v vojno – niso bili vojaško premagani. Drugo pa zadeva naravo komunističnega totalitarizma, ki je civilno družbo demoliral tako zelo, da tudi takrat, ko se je ponudila priložnost, ni bila sposobna suverenega političnega nastopa. Nastopila je lahko šele potem, ko je bila dopuščena. To je bistvo cele stvari: v tem dejstvu je vključena vsa tragika – morda bi kdo raje rekel, beda – postkomunistične demokracije.
Prehod iz totalitarizma v demokracijo je bil torej izvorno programiran v središču komunistične elite. Ker ga je izsilila zgodovina, je bil osovražen, ker je nudil preživetje, je bil iskan in gojen. Ljubezen in sovraštvo sta torej rodila in spremljala ta projekt. Oboje je bilo prisotno v drži prenavljajočih se komunistov skozi celotno dveletno obdobje slovenske demokracije pod Demosovim vodstvom.
Ko motrimo slovensko politično sceno, spet in spet ugotavljamo, da stvari niso iz ene snovi ali da se ne pokoravajo eni zavesti. Zato je v njih dvojnost, ki ne dovoli, da bi na naraven in normalen način obstajale v prostoru in času. Videli smo, kako je s silami komunističnega izvora, sedaj pa poglejmo, kaj lahko rečemo o tistih, ki so se zbrale v Demosu.
Demos je bil slovenska oblika revolucije in je imel politične in duhovne zadolženosti. Dejstvo, da pravzaprav ni bil revolucija, na stvari nič ne spremeni. Še toliko bolj bi se moral držati določil pogodbe, ki je bila sklenjena med njim in volilci. Dobro se je namreč vedelo, za katero pogodbo gre. Volilci smo v Demosu videli mnogo več, kot ponavadi povemo z besedo politika. Mislili in pričakovali smo, da se bo spremenil v veliko demokratično gibanje. Mislili smo, da so se v Demosu zbrali ljudje, ki bodo izoblikovali njegovo politično in duhovno misel. Računali smo, da se bo iz vseh mnogoterih majhnih doprinosov počasi izoblikovala velika stavba, ki ji bomo rekli Demosova kultura. Dovolj jasno smo namreč slutili, da iz politične in duhovne perverzije totalitarizma ni mogoče iziti tako, da se uveljavi zgolj formalni demokratični mehanizem. Vedeli smo, da je umetni svet ideologije zatiral normalno človekovo odzivanje na vprašanje narave, zgodovine, duha tako, da je nazadnje dežela, ki ji je bilo toliko obetano, postajala vedno bolj opustošena. Zato naj bi postala Demosova politika, ki bo tudi kultura, prostor vpraševanja in samospraševanja, po katerem bomo prišli do novih in globljih in osrečujočih spoznanj.
V ljudeh je bilo upanje, da bo Demos prostor, v katerega bodo vstopali ljudje z izostrenim občutkom za kulturo, v njeni odrešujoči normalnosti; z občutkom za pravičnost, ki bo izoblikovala stavke novega prava; z občutkom za zgodovino, ki bo razbila lažne mite in mirno pripovedovala zgodbo preteklosti; z občutkom za človeka, ki hoče biti odgovoren in svoboden gospodar; z občutkom za umetnost, ki se bomo v njeni moči razumeli in prepoznali.

Opis slike: Nove brazde. Ali bodo dovolj globoke?

Ko danes iz neke časovne razdalje gledamo nazaj, vidimo, da se je malo tega uresničilo. Demos je bil seveda pisana druščina, v njem so se našli liberali, katoliki, demokrati, zeleni: vse preference na tradicionalnem loku svobodnih sil. A ta raznolikost ni bila prava in poglavitna ovira. Bolj usodno je bilo to, da so bili mnogi demosovci nekdanji partijci. Mnogi so se v sebi spremenili že zdavnaj in so bili sedaj iskreni demokrati. A tisto nekdanje partijstvo le ni bilo brez posledic, iz njega je bilo mogoče iziti samo z globokim uvidom. To je sicer moralo biti narejeno v tišini zasebnosti, a ni smelo ostati samo tam. Moralo je postati tema javnega diskurza, šele tedaj se je razredčilo in odteklo. A tega je bilo malo. Najhujše pa je seveda bilo to, da v Demosu ni bilo pravega duha; v tisti sredini, v kateri smo mislili, da se toliko dogaja, niso vstajale velike ideje. Mogoče ljudje, ki so bili tam, niso imeli dovolj poguma; mogoče niso imeli te moči, da bi stopili v tako distanco do sebe, da bi se videli v perspektivi in tako zagledali, kaj čas zahteva od njih; ali pa jih je bilo premalo in so bili preveč in preveč perfidno napadeni in so imeli premalo podpore; mogoče tisti prostor, kjer vstajajo misli same, kot feniks, iz pepela, ni bil blagoslovljen. Eno ali drugo, ostaja dejstvo, da Demos ni organiziral slovenskega naroda v politični in kulturni napor za izhod iz komunizma in obnovo demokratične kulture.
Nazadnje moramo tudi reči, da so ga morali njegovi vodilni ljudje slabo razumeti in ne preveč ljubiti. Na to kaže lahkota, s katero so ga zapustili. A na Dolskem Demosa še ni bilo čisto konec. Tudi po Peterletovem padcu aprila 1992, ko se je tako rekoč razklal in dvignil zoper sebe, bi lahko rekli, da je v nekem smislu še ostajal. Sile civilne družbe, ki so delovale za Demosove cilje, so na skupščinski tribuni še imele svoje ljudi. Zadnji, smrtni udarec, so Demosu prinesle decembrske volitve ali bolje, to kar se je po njih zgodilo: vstop krščanske demokracije v vlado, ki jo je organizirala komunistična levica. Udarec je bil hud in brutalen, nepreklicno je oznanil konec neke dobe. Krščanska demokracija, ki jo moramo imeti za jedro Demosa, ni vzdržala pritiska. Stranka, ki je poznala besede Jordan in Kanaan, je postala pragmatična stranka.
Ali imamo tudi tu nekaj, kar ni več eno?
Vstop v vlado, ki so jo organizirali nekdanji komunisti, bodisi v liberalno-demokratski bodisi v socialnodemokratski preobleki, so krščanski demokrati zagovarjali in utemeljevali z razlogi, ki so bili več ali manj v območju pragmatizma. Vodilni motiv se je glasil: Moramo biti zraven. Oglejmo si malo ta stavek! Krščanskodemokratska apologetika je zelo izpostavljala tako imenovano koalicijsko pogodbo: tam da so pogoji sodelovanja natanko določeni in stranka bo pogodbo nemudoma razdrla, če bi se izkazalo, da se ti pogoji ignorirajo in stranka ne more več uresničevati svojega programa. To se lepo sliši, a pomislimo na naslednje: načelo, da je treba pač biti zraven, ima logično – in ne samo logično – zanko. Naj druga pogodbena stran naredi že karkoli, vedno bo tu načelo, da je treba biti zraven. Vprašanje je, če je ob takem načelu izstop sploh mogoč. Položaj otežuje še naslednja okoliščina: ker strankina elita želi biti v vladi, bo verjetno pazila, da v vladi ne pride do položaja, na katerega bi po določilih pogodbe morala reagirati. Zato je nevarnost, da se bodo stvari ali minimizirale ali celo ignorirale.
Krščanska demokracija se z načelom pragmatičnosti podaja v resno nevarnost. Pragmatičnost je namreč v hudem nasprotju s tem, čemur pravimo identiteta. Ko namreč sprejmeš načelo pragmatičnosti, se izročaš njeni racionalnosti: odvisnosti od logike situacije, ki zahteva ukrep ali dejanje. To, kar je bilo nekoč za teboj, splošna misel o svetu in življenju, se vedno bolj tanjša in slabi, dokler ne ostaneš nazadnje sam v magnetnem polju dogodkov in tekaš levo in desno, naprej in nazaj, kakor terjajo njihove sile.
Poglavitni problem, ki je povezan s tem korakom, smo torej že načel, a mu bomo dali pravo težo šele, ko bomo opozorili na pomen, ki ga ima politika v postkomunističnih družbah. Tu mislimo na politiko v polnem pomenu besede, ki vključuje vedenje, kam hočemo, in voljo, to tudi hoteti, če smemo tako reči.
Sedanjost je namreč takšna, da zahteva poleg tehničnega in upravljalskega znanja še zavest, da je treba vse v temelju spremeniti. Zakaj je treba vse v temelju spremeniti? Zato, ker se stvari niso bile pokvarile slučajno, recimo iz lahkomiselnosti in malomarnosti, ampak jih je ugonabljal v ideologijo spremenjeni um, ki jim ni dovolil naravnega obstajanja. Ideologija je posegla v svet celostno, zato je svet tudi celostno prizadet. Kar sledi, je to: kakor je bil poseg, ki je pripeljal v brezizhodnost, dejanje celostne volje, mora biti tudi obnovitveno delo vodeno po zavestni in celostni volji.
Od tod torej izhaja poseben pomen politike v postkomunističnih državah. Obnovitvene sile je mogoče organizirati predvsem v politiki zato, ker je politika polje zavestnega. Tu so sile pregledne in razpoznavne, mogoče je doseči dogovore in jih kontrolirano izvajati. Hkrati se mora seveda začeti tudi proces v civilni družbi, toda civilna družba je kontaminirana s totalitarno ideologijo, poleg tega pa je nepregledna, tako da so obnovitveni vzgoni sporadični in slučajnostni. Težko jih je programirati in moramo nanje preprosto čakati. Tudi politika je kontaminirana z ideologijo, a se tu ve, kdo je kdo, zato je mogoče delati sporazume in dogovore. V prehodnem obdobju prehoda iz totalitarizma v demokracijo ima politika, kot področje volje, nalogo, da civilno družbo normalizira in jo tako usposobi, da začne opravljati svoje ekstrapolitične naloge.
Kaj s tem natanko mislimo, bomo opisali na nekem delu civilne družbe: na javnem mnenju. Javno mnenje je pomemben del civilne družbe. Naša želja je, da javno mnenje odraža družbene razmere čim bolj naravno in uravnoteženo. To pa je mogoče samo takrat, kadar se javno mnenje oblikuje svobodno. To pa se spet zgodi samo takrat, kadar imajo vse pomembnejše družbene sile dostop do mest, od koder jih je mogoče slišati.
V komunizmu so vsa ta mesta vodena iz ideološkega centra. Zato tu pravega javnega mnenja ni, tu je samo ideologija, ki se je uveljavila v množici. To je sicer neko mnenje, a je pseudomnenje, ker se je uveljavilo na neavtentičen način.
Tudi v komunizmu so nastavki javnega mnenja, ker so tudi tu ljudje, ki se pristno odzivajo na to, kar se dogaja. Toda ker v totalno kontrolirani družbi ni pretoka misli in nazorov – razen tistih, ki so za politično obliko zavesti nepomembni – ostajajo ti odzivi osamljeni in ugašajo drug za drugim. Zgodi se, da se kaka naziranja uveljavijo tudi širše, v skupnem prostoru, a skupni prostor še ni javni prostor. Tako je bilo v Sloveniji za razliko od južnih predelov nekdanje države biti partijec vedno opremljeno z rahlo senco. Čeprav so ljudje na zunaj dajali partijcem znake spoštovanja, ker so se jih bali ali pa so od njih kaj pričakovali, se je vendar vedelo, da je to skupina ljudi, v katero človek, ki kaj da nase, ne vstopa. Jezik, ki vse ujame v svoje antene, je to takole izrazil: Komunist, a ne slab človek. Sicer pa je bilo v komunizmu oblikovanje javnega mnenja skrbno nadzorovano in ljudje so dobro vedeli, kaj javni prostor prenese in tudi zahteva. Vzporedno s tem pa sta se uveljavili še dve stvari.
Videli bomo, kako globoke sledi je pustil totalitarizem. Ljudje so se namreč kmalu izučili, kako se je treba vesti. Pri tem pa se je počasi dogajalo nekaj, česar se skoraj nihče ni zavedel, a je postajalo vedno bolj odločujoče za oblikovanje človekove javne drže: lahko bi rekli tudi politike. Ker je bil namreč javni prostor monoliten in zgledno enovit in ga je le redko vzvalovilo kaj, kar je bilo naravi tega prostora tuje, in je to trajalo in trajalo, je v zavesti nereflektirane množice monolitnost javnega prostora postala nekaj zelo naravnega: še več – norma spodobnosti. Drugačnost ali celo upornost je vedno bolj dobivala prizvok neprijetnosti, nespodobnosti, ekscentričnosti, nekaj, kar v javni prostor ne spada. To malce pojasnjuje, zakaj naši ljudje ne sprejemajo drugačnosti.

Opis slike: Čakajoč na žetev

Tu moramo takoj omeniti neko okoliščino, ki je vse to zelo podprla, če ne celo omogočila. Ljudje so sicer vedeli, da vse prihaja iz ideoloških centrov, a ti so bili daleč in jih ni bilo videti, ideologija kot ideologija je bila zmeraj nekaj tujega, toda sredstvo, po katerem je ideologija prihajala, je bilo blizu, tako rekoč del tvojega doma. To je bila televizija. A bližina je bila samo del njene prednosti, pomembnejše je bilo to, da je bila televizija nekaj novega in modernega in izrazito sodobnega. Ljudje so morda nezavedno, a zato nič manj intenzivno čutili, da je televizija nekaj, kar je nastalo z njimi – njihov jezik. Komunistična ideologija je torej prihajala k njim v njihovem jeziku. Komunizem nikoli ne bi imel takih uspehov med ljudmi, če se ne bi bil hkrati z njim rodil jezik, s katerim se je uveljavil. Ker je bila televizija nekaj eminentno sprejemljivega, je postalo sprejemljivo tudi to, kar se je po njej izrekalo.
Druga pomebna reč pa je ta, da se je javni prostor spremenil v prostor, ki je od resničnega življenja ločeno področje. Pravo, resnično, živo življenje vanj nima vstopa. Če spregovorim v tem prostoru, moje mnenje ni to, kar slutim, mislim, vem, ampak to, kar se od mene pričakuje: kar od mene oni prostor pričakuje. To je bistvo cele stvari in to sega v sedanji čas in ga določa: v javnem prostoru dajem izjave, ki se od mene pričakujejo. Za to, da uganem, kaj se od mene pričakuje, pa sem si v komunističnem času pridobil virtuozno sposobnost. Posameznik je postal funkcija javnosti, pri čemer pa je treba reči, da to ni njegova javnost, ampak od posebnih skupin oblikovana in vzdrževana javnost.
Na primeru javnega mnenja smo hoteli pokazati, kako neugodne so razmere v civilnih družbah postkomunističnih držav. Hkrati pa smo hoteli opozoriti, kako pomembna je politika v takem času, ker je samo s politiko mogoče normalizirati razmere v sferi civilne družbe.
Sedaj pa je pred nami vprašanje, katera politika bo to lahko storila. To bo seveda lahko naredila samo politika, ki se bo intenzivno brigala za vedenje o času in bo hotela ujeti menjavajoči se svet v čimbolj široke in jasne koncepte. Tega nikakor ne bo mogla početi politika, ki se bo zadovoljevala s tem, kar ji daje območje pragmatične operativnosti. Politika, ki bo hotela uresničiti to urgentno zahtevo časa, se bo morala vprašati, če razpolaga s potrebnim vedenjem o zadevah sodobnega sveta: kakšne sile so ga naredile takega, kot je, in kakšne sile ga bodo spremenile, da bo v njem mogoče dostojno, svobodno in častno živeti.
Od teh sil torej zahtevamo napor razumeti sodobni čas. Zakaj samo če ga bodo zelo dobro razumele, bodo o njem lahko govorile prepričljivo. Potem pa od svojega spoznanja, pa naj bo oportuno ali neoportuno, ne bodo smele odstopati. Saj tudi ne bodo. Zakaj čim globlje bo njihovo spoznanje, tem bolj zavezujoča in ukazujoča bo njegova logika. Tem teže se ji bo izmakniti.
V tem komentarju smo že povedali, da ni važno samo znanje, ampak tudi pripravljenost, da se svet spremeni. Za to pa ni potreben samo uvid v potrebnost spreminjanja, ampak tudi vzgon, ki mu pravimo moralna volja. Poleg tega bo morala politična sila, ki bo hotela v tem sodelovati ali celo prevzeti vodstvo, skrbno graditi in varovati svojo integriteto. Poštena igra je danes zahteva, nad katero ni nobene druge. To pravimo zato, ker se je močno razkrojilo to, kar je vez vsake družbe: zaupanje. Zaupanja je vedno manj! In koliko ga je bilo še pred dvema letoma! Tu ne mislimo na komuniste. Ti imajo svoje cilje in načrte. Toda kako smo zaupali demokratičnim silam! Zdelo se nam je, da nam odpirajo in da se pred njimi odpira velika in svobodna prihodnost. Potem pa so začeli padati, posamezniki in cele skupine…
Komaj je treba omenjati, da že ves čas mislimo na dve praktični stvari. Prvič na to, da desne stranke niso imele te moči, da bi izoblikovale enoten demokratičen blok. S tem so pokazale globoko nerazumevanje časa, najraje bi rekli, neodpustljivo nerazumevanje časa. Drugič pa ves čas mislimo na zvezo, v katero je stopila Slovenska krščanska demokracija z levico komunistične provenience. S tem so se zgodile stvari, ki so težko legle na slovenskega človeka, ki je pol stoletja čakal na svobodo in verjel, da bo, ko bo prišla, zlata.
Poskušamo razumeti tudi ta korak. Verjamemo, da ni bil lahek, saj gre za zelo, zelo veliko reč: za našo državo, za Republiko Slovenijo. A moramo pri tem poudariti še nekaj stvari, ki so se s tem zgodile. Prvič so komunisti dokončno dobili legitimnost. Nova slovenska zaveza je bila vedno proti temu, da bi kdorkoli kogarkoli preganjal. Vedno pa smo bili tudi proti izgubi spomina. Ljudje, s katerimi se je tu sklenila zveza, so delali politično kariero v organizaciji, ki je jemala ljudstvu človekove pravice in uprizarjala nad ljudmi nezaslišane zločine. Kot rečeno, ničesar nočemo, da se komu zgodi, a je vseeno treba vedeti, da so nekje meje. Tako pa je šlo čez deželo veliko pohujšanje: vse si lahko privoščiš, samo dovolj spreten moraš biti, pa se bo vse srečno končalo. Nikar se ne varajmo, do zadnjega je seglo to zlo oznanilo. Mogoče tega še niso vsi razumeli, a ko bodo – in nazadnje bodo – spoznanje ne bo izostalo: če je tako, potem je na tem svetu vse mogoče. Moralna tla slovenskega človeka so se nevarno zamajala.

Opis slike: Pozabljeno znamenje

Vstop krščanskih demokratov v vlado skupaj s komunisti presega značaj dogodka. Takoj ko se je ta dogodek zgodil, že je postal znamenje. In kaj nam govori to znamenje?
Konec je kratke, a velike dobe, v kateri smo mislili, da sta se združila politika in življenje. Do sedaj je med politiko in ljudmi veljala pogodba, da bomo skupaj opravili veliko delo. Na pogodbi, ki smo jo podpisali, piše, da bomo skupaj obnovili slovensko kulturo. Sedaj pa so se tisti, ki smo jih izvolili, odločili, da podpišejo drugo pogodbo in mogoče niso pomislili, da sta obe besedili med seboj preveč skregani, da bi mogli obe držati. Tako se je bati, da bomo ostali sami s svojimi papirji. Ampak, če se je že moralo zgoditi, je bolje, da se je že sedaj. Počasi se bomo navadili na to, da je politika samo del življenja. Poglavitne stvari bomo morali opraviti sami in od politike ne bomo dosti pričakovali. Pa tudi dali ji bomo samo to, kar se nam bo zdelo, da zasluži.