Avtor: Janez Janež

Na Koroško sem bežal kot civilist. V vetrinjskem taborišču so me dodelili v gorenjski polk, ker je bil brez ambulante in zdravnika. V nedeljo 27. maja dopoldne sem se dobil z Vukom Rupnikom, Bitencem in drugimi oficirji. Skrbela nas je usoda odhajajočih domobrancev. Ko smo se razšli, smo imeli občutek, da nismo ničesar pojasnili. Kmalu po tem razgovoru je prišel do moje ambulante avstrijski policaj z belim trakom in napisom: Military Governement. Nagovoril me je slovensko, da me pozna, ker sem mu v Ljubljani pred 4 leti operiral slepič. Želel mi je srečno pot v Italijo in vprašal po nekih Litijčanih. Na vprašanje, ali gremo zares tja, mi je pritrdil in rekel, da to govorijo Angleži, pri katerih je v službi. Njegova zatrjevanja in razlaganja o našem odhodu v Italijo so me pomirila. Nič me ni zaskrbelo, ko sem zvečer izvedel, da smo drugo jutro, 28. 5., na vrsti Gorenjci in z njimi jaz.
Tega dne sta zapustila taborišče dva transporta, prvi dopoldne, drugi popoldne. Angleži so dovolili, da transportu priključimo 3 naše tovornjake. Na enega smo naložili našo ambulanto. Morali bi oditi s prvim transportom. Ker angleški oficir ni bil zadovoljen z ustnim dovoljenjem in zahteval pismeno, smo ga zamudili. Ko smo dobili od komandanta pismeno dovoljenje, smo se priključili drugemu transportu. Moj avtomobil je bil zadnji, za nami pa Angleži v tanku. Takoj po odhodu iz Vetrinja sem se začudil, da gremo v drugo smer kot jutranji transport. Peljali smo skozi Celovec, potem pa obrnili proti vzhodu. Zunaj mesta se je moj avtomobil pokvaril in smo morali ves tovor preložiti na avto pred nami. Vozili smo skozi Velikovec in zavili na jug proti Železni Kapli, prešli Dravo, v Dobrli vesi pa zavili proti Pliberku.

Opis slike: Domobranci v Vetrinjski cerkvi pred odhodom v smrt

Kolona je prispela na cilj okrog 4 h popoldne. Ustavili smo se 1 – 2 km južno od Pliberka na asfaltirani cesti ob dolgi in široki rženi njivi na desni strani. Naprej od njive proti jugu smo zagledali železniško postajo in vlak, ki je že čakal. Kjer smo se ustavili, je bilo veliko Angležev s strojnicami in brzostrelkami. Pregledovali so naše ljudi.
Ko smo čakali, da pridemo kot zadnji na vrsto, smo se usedli na travnik, major Mehle, kap. Milko Pirih, kap. Knuplež in še drugi. Bili smo nervozni, pa se je Mehle razjezil in rekel: »Vsaj oficirji ne delajte panike! Glavno je to, da ne gremo v Jugoslavijo, ostalo pa prepustimo Angležem!
Meni pa se je zdelo obnašanje Angležev nenavadno – bili so oboroženi do zob in kradli so kot srake. Fantom so jemali predvsem ure. Mene sta pregledovala dva vojaka. Bil sem v civilu, na rokavu pa pripet trak Rdečega križa. Prvi je zagledal v nahrbtniku usnjen etui. Ker mu je ugajal, ga je vtaknil v svoj kaki. Drugi me je vprašal, če sem zdravnik. Ko sem pritrdil, je dregnil tovariša in mu rekel, naj etui vrne. Po krajšem obotavljanju je ubogal.
Ker je bilo do kolodvora daleč, sem prosil oficirja, če smemo tja z avtom. Tolmačil je nadpor. Mihelčič. Oficir je dovolil, stopil na sprednji blatnik in nas spremljal. Vozil je Močilnikar. Ko smo pripeljali na kolodvor, se nam je zavrtelo v glavi: padli smo v sredo partizanov. Anglež je govoril z enim od njih in mu povedal, da je na avtomobilu sanitetni material, ta pa nam, naj počakamo, ker bomo zadnji na vrsti.
Postavil sem se pred avtomobil in opazoval, kaj se dogaja. Angleži so vodili domobrance v skupinah, v katerih je bilo približno po 20 ljudi. Partizanom so jih predajali z besedo: ecco! Z Močilnikarjem sva se domenila, da pobegneva. Mirno sva šla za avto, pa za gostilno. Nikjer nič primernega! Šofer mi svetuje, naj skočim v rž, toda v repi pred ržjo je delala ženska, ki bi naju lahko izdala. Pa nič zato, greva! Če se meni posreči, mi bo takoj sledil. Hitro smuknem mimo ženske in zaplavam v žitu, ki je gosto in visoko. Nihče me ni opazil. Uro pozneje zaslišim na postaji: »Gotovo! Vozi!«. Vlak je odpeljal proti vzhodu.
Zavladal je mir, zmračilo se je in šele ob 11h ponoči grobna tišina. Šele takrat sem se splazil iz rži in stekel v hrib.
Zjutraj sem vpraševal domačine, kje sem in kako bi varno in čim prej prišel v Celovec. Opozorili so me, da so mostovi čez Dravo zastraženi. Med potjo sem izvedel za kmeta, ki ima čoln, in ta me je zares peljal čez reko. Zvečer sem ves onemogel prišel do Velikovca. Ker sem bil na koncu moči, sem iskal kolo, pa ga tudi za ves denar nisem mogel dobiti. Tako sem v sredo, 30. maja zjutraj, capljal peš po glavni cesti, prišel v Celovec in malo čez poldne dosegel hotel Trst, kjer je stanovalo slovensko vodstvo. Pri stranskih vratih sem naletel najprej na Bitenčevega šoferja, nato pa še polkovnika samega. Vprašal sem ga po Graparjevi, vendar ni vedel, kje je, nato, kje je Narodni odbor. V hotelu sem videl vse polno Angležev in sem že pomislil, da so naše zaprli.
Bitenc je odvrnil, da trenutno z gospodi ni mogoče govoriti in kaj sploh želim. Jaz pa, da bi jih želel vprašati, če vedo, kam vozijo Angleži naše ljudi.
Odgovori mi: »Ali so zopet kakšne marnje?« »Ne, g. polkovnik, niso marnje. Poglejte, kakšen sem! V ponedeljek sem šel s transportom in se mi je posrečilo pobegniti partizanom…«

Opis slike: Na Vetrinjskem polju – maj 1945

Na te besede je prebledel in me takoj odpeljal z avtom v Kolodvorsko ulico. Tam sem bil prvič. Peljal me je v prazno sobo in šel klicat ljudi. Kmalu jih je prišlo 15 do 20, vseh nisem poznal. Med drugimi so bili Basaj, Zajec, Bajlec, Zamjen.
Bitenc je začel: »Gospodje! Dr. Janež je odšel v ponedeljek z drugiln transportom in ga prosimo, da nam pove, kaj je doživel.«
Opisal in razložil sem vse, kar so hoteli vedeti in zaključil, da je treba preostalim v Vetrinju pojasniti, kaj se dogaja, in jim svetovati, naj izginejo. Smatral sem za svojo dolžnost, da jim to povem kot predstavnikom, ki naj zadevo izpeljejo organizirano, da ne bi nastala zmeda, ki bi jo Angleži opazili.
Verjeli so mi, le Basaj je izrazil možnost, da jih morda Angleži skozi Jugoslavijo vozijo v Italijo. Zavrnil sem ga, da naj sam poskusi, kdor ne verjame, jaz pa da imam zadosti in ne bom več poskušal.
Domenili smo se, kako bomo ukrepali. Sam sem ostal nekaj dni pri znancu, župniku v Celovcu, dokler nisem izvedel, da je vračanje ustavljeno, nato pa se vrnil med svoje ljudi in z njimi delil usodo.
Zaradi popolne slike še tole:
Ko sem pripešačil do Celovca, sem se usedel na trolejbus. Kmalu je pripeljal nasproti velik transport, ki so ga s tanki spremljali isti Angleži kot nas. Sredi sem zagledal avto z zastavo Rdečega križa. Na vrhu je sedel medicinec, ki me je opazil in tudi vedel, da sem šel v ponedeljek s transportom. Začudeno me je gledal, jaz pa sem se nagnil iz vozila in mu z roko dal znak, naj odskoči. Razumel me je, povedal tudi dr. Rupertovi, ki je bila v avtu. V Velikovcu sta pobegnila.
Šele, ko sem se vrnil v Vetrinj, sem izvedel, da se mojemu šoferju skok v rž ni posrečil. Vendar pa je ušel z vlaka nekje onstran meje in se že v četrtek vrnil v taborišče.
V Rimu, 6. novembra 1974
dr. Janez Janež, l. r.