Avtor: Boštjan Zmago Kocmur

»Sedaj, ko je konec komunizma, enoumja in diktature, ko je Slovenija stopila na pot demokracije (…) sedaj je za nas prišel dan, da (…) pomagamo pri izoblikovanju nove demokratične in svobodne Slovenije« (T. D., Svobodna Slovenija 15. 10. 1992).
Ta stavek bi lahko služil kot propagandna floskula nove slovenske levice. Najprimernejši odgovor na nerealnost takšne evforije, se mi zdi, je razmišljanje Alaina Besanona, ki ga je ponatisnila Svobodna Slovenija 14. 5. 1992 pod naslovom: »Kaj danes pomeni biti proti komunizmu?«
Pisec pravi, da »je antikomunizem danes sestavni del političnega realizma.« Citira Baudelaira, ki je dejal, »da je največji hudičev uspeh takrat, če nas prepriča, da ga ni.« Prav k tej metodi so se danes zatekli komunisti. Podrejanje pobožni želji, »komunizma ni več, živimo v postkomunizmu«, je zelo opazno v deželah, ki se osvobajajo in še ne vedo docela, kaj naj s svojo svobodo počnejo (…) Čeprav se zdi, da je tu komunizem že med mrtvimi, so tukajšnji komunisti še zelo živahni in nikakor ne nameravajo iz rok izpustiti vzvodov oblasti.«
Ideja presežnega zla in pojava besov v slovenski zgodovini usmerja pogled od varljivih površinskih političnih premikov v globino, kjer odkrijemo tok, ki goni kolo slovenske zgodovine. Ta orientacija nam šele omogoča razumeti bistvo slovenske stvarnosti.
Iz tega zornega kota vrednotijo sedanji slovenski kulturni in politični položaj kritični opazovalci dogajanj v domovini.
Justin Stanovnik v junijski številki »Zaveze«, glasila Nove slovenske zaveze, v članku »Slovenske teme – Poletje 92, opozarja na nalogo, ki jo ima kultura pri identifikaciji besov, rekoč: Iz polpreteklega zgodovinskega dogajanja izhaja za Slovence nauk, ki mora preiti v našo skupinsko zavest, »da se v zgodovini pojavljajo besi in da jih je treba identificirati«. To je naloga kulture. Če narodna kultura ni sposobna identificirati besov, je malo vredna. »Kajti v prihodnje se bodo besi še pojavljali (…) v različnih oblikah, ne vedno v podobi politkomisarskih krvnikov, ampak lahko v povsem drugačnih podobah. Bodo pa za narodovo prihodnost in za narodovo zdravo in normalno življenje v zgodovini ravno tako usodni. In spet bo odvisno od kulture, ali bo sposobna, ali bo tako trezna, ali bo tako zrela, ali bo tako poglobljeno reflektivna, da bo izjavila: To so sile, s katerimi pod nobenim pogojem ne smemo sodelovati!«
V isti številki revije, društvo »Nova slovenska zaveza« v uvodnem članku pod naslovom: »Biti v zgodovini«, položaj v domovini takole presoja:
»Trditev, da je izhod iz komunizma opravljena naloga, je v tako intenzivnem nasprotju z resnico, ki jo poznamo iz vsakdanjega izkustva, da ne moremo verjeti, da nima drugotnih ali ideoloških vzgonov. Nihče ne dvomi, da je stari totalitarni red v svoji industrijski fakturi enkrat za vselej za nami, a ostaja dejstvo, da so poražene sile še tu, združene v političnem bloku nove levice z mogočnim ozadjem civilne družbe, ki so jo te sile generirale v času neomejene oblasti (…) Jasno je, da ni več komunizma komitetov in sekretarjev, sedaj smo sredi komunizma v njegovih posledicah (…) V ustanovah civilne družbe (…) še vedno vlada stara in nova partijska elita (…) Najvažnejša področja so pod njihovim vplivom (…) Smo torej sredi delujočega neokomunističnega aparata.«
Podobno presoja sedanji politični trenutek Anton Stres, med pismi bralcev v Delu z 20. 6. 1992, ko pojasni, da »strankarski pluralizem še ni demokracija v vsej polnosti (…) Mi sicer imamo kopico strank, toda v gospodarstvu, policiji in javnih glasilih obstajajo isti monopolni centri moči, kot so obstajali poprej.«
Ivo Žajdela ugotavlja, da je »Slovenija ena zadnjih trdnjav ostankov toliko osovraženega komunizma (…) Večina institucij«, pravi, »sploh ni bila dekomunizirana. Še več, sploh nobenih pravih poskusov v tej smeri ni bilo, oz. so bili zamujeni na začetku Demosove vlade«. Ni bilo radikalnih potez nove oblasti, na katere je bila po volitvah pripravljena Slovenija; niti spomenikov revolucije niso odstranili, zato so »stare strukture proti jeseni leta 1990 že začele dvigati svoj glas, v letu 1991 pa organizirano nastopati«. (I. Ž. »Potrebe samorefleksije», Slovenec 18. 7. 1992).
V članku »V spomin pobitim domobrancem« (Slovenec 11. 7. 1992) isti časnikar poroča o eni takih oblik organiziranega komunističnega nastopanja. 23. maja 1992 so namreč na Bazi 20 v Kočevju proslavljali 50-letnico »partizanske zaščitne enote NOB. Na zborovanju je predsednik borčevske skupnosti izročil poveljniku TO specialne enote »MORIS«, polkovniku Tonetu Krkoviču, zastavo partizanske enote v varovanje. Na proslavi sta v prvi vrsti sedela dva »narodna heroja«, Lidija Šentjurc in »legendarni« Ivan Maček – Matija. Neki dopisnik se v Slovencu z 2. 9. 1992 sprašuje »ali imamo morda pod imenom MORIS novo proletarsko brigado?«
Častna četa TO je nastopila tudi 6. junija 1992 v Kranju na proslavi 50-letnice ustanovitve Gorenjskega in Koroškega odreda. Na slavju je Ciril Ribičič poveličeval Kočevski proces oktobra 1943 kot »edinstven primer po pravilih kazenskega postopka izvedene obsodbe bele in plave garde, prej ko je to veljalo za kvizlinge in vojne zločince v drugih delih Evrope«.
Predsednik M. Kučan ne zamudi prilike, da na borčevskih zborovanjih dviga partijsko moralo. Tako je 18. julija 1992 počastil s svojo prisotnostjo 50. obletnico ustanovitve partizanskih brigad na Pokljuki, 25. julija pa v govoru na proslavi 50-letnice ustanovitve kočevskega odreda izjavil, da partizanom ni mogoče naprtiti odgovornosti za zločine med vojno in po njej, saj so ti med vojno častno opravili svojo dolžnost in zato, da slovenska vojska temelji na čvrsti zvezi med Majstrovimi borci, partizani in sedanjo TO.
»Sodniki, ki so v t.i. svinčenih časih opravljali totalitarne eksekucije,« so še danes funkcionarji v slovenskem vodstvu. (Viktor Blažič na okrogli mizi, Slovenec 3. 8. 1991).
Še in še bi lahko navajali simptome sedanje slovenske demokratične svobode. Najmočnejši dokaz pa se mi zdi razkritje Janeza Strehovca v članku »Težave knjigovodstva kosti« (Delo 29. 8. 1992), ko z drzno roko odrine kulise z odra, kjer se predvaja veseloigra sprave in pokaže na zakulisno stvarnost prireditve. Začudenim očem se razkrijejo rekviziti odrskega iluzionizma in se predstavijo znani igralci slovenske drame brez mask, odrske preobleke in demokratičnega lepotičja.
Člankar najprej brez sramu pokaže svojo pravo barvo, ko opsuje tiste, ki se intenzivno ukvarjajo s preteklostjo, s konjunkturnimi mrhovinarji, nato pa z neverjetno odkritostjo razgali pravo naravo sestopa partije s formalne oblasti.
Piše, da je slovenski realni socializem »predvsem skozi 70. in 80. leta fantastično profiliral ‘družbeno zavest’, mojstril je ‘našega’ z levo vrednostno orientacijo profiliranega človeka in ga zanjo tudi stimuliral. Komunistični oblastniki so predvsem skozi 80. leta postajali neverjetno razsvetljeni in tolerantni: postavljali so si opozicijo in se celo demontirali, kajti vedeli so, da so tako zelo močni, da si lahko privoščijo takorekoč vse, celo sovražnike in samoironijo. Za več generacij naprej so proizvedli konsistenten in perfekcionističen ideološki model ‘socialistične Slovenije’. Socialistično enoumje sploh ni bilo neumno in naivno.«
»Tudi demokratične volitve v Sloveniji so (…) pokazale«, nadaljuje, »da je Demos spravil skupaj večino le s pomočjo tistih, ki so se ob njegovi demontaži izkazali kot veliko bolj levi od poklicnih prenoviteljev samih. Leva vrednostna orientacija ni zasidrana samo v smislu čiste politike, ampak sega tudi k zadevam načrtovanja družine, vzgoje in izobraževanja, kulture in pogleda na narod. Kaj dosti ni pri tem spremenilo niti zadnje (…) Peterletovo obdobje (…) Znotraj tega sistema (je) deloval še varnostni, informativni, protiobveščevalni in obrambni sistem, ena SDV (po domače Udba) ali morda kar dve.«
Kdo so bili udbovci? Ali so bile »skrivnostne, redkobesedne gorile, ki so se ves čas gibale v mraku,« se sprašuje J. S., ali je bil »med njimi kdaj tudi kak novokomunističen in neomarksističen mladec, ki se je največ upal, ki je proizvajal ekscese, v resnici pa le dogovorjeno, organizirano provociral svojega očeta?
»Ali je vlogo politične policije« se nadalje sprašuje, »dejansko opravljala samo SDV (…) ali pa je zveza komunistov kot bleščeče funkcionirajoč stroj (v navezi s SZDL, ki je bila še bolj režimska) sama znotraj svojih struktur razvila informativno, varnostno in samozaščitno dejavnost, s katero je, vsemogočna, nastavljala kadre, onemogočala drugače misleče, izrinjala od vplivnih družbenih vlog vse tiste, ki niso razvijali marksistične pameti. Ali ni bila SDV (…) komaj kaj pomembna operativna podružnica partije; dejansko nadzorovanje in kaznovanje, organiziranje, nastavljanje in onemogočanje kadrov pa je opravljala predvsem partija, skupaj z vsemogočnimi koordinacijami na raznih sekretariatih SZDL«. Člankar meni, da si je partijski sistem »sam nastavljal opozicijo«. Komunistični sistem ni mogel dopustiti, da bi njihovo partijo in poglavitne družbene ustanove mehčali desničarski domobranci in klerikalci ali njihovi potomci. »Kompartijski očetje so mirno spali, če so bili med proizvajalci ekscesov prav njihovi sinovi, ali pa kaki zagrizeni neomarksisti.«
Iz odkritja tega pripadnika nove »postkomunistične« levičarske linije sledi, da se s formalno demokratično spremembo politične scene na Slovenskem ni v bistvu nič spremenilo. Dejanska oblast je vedno ostala v rokah partije, ki je samo spremenila ime in taktiko. To potrjujejo tudi še vedno obstoječa obeležja revolucije in njene proslave, kar karakteristično opredeljuje slovenski politični prostor. Tako se je proslava dneva neodvisnosti na Trgu republike vršila pred spomenikom revolucije, na katerem stoji napis, da smo Slovenci »v vseljudski OF in socialistični revoluciji… pod vodstvom komunistične partije… zdrušili družbeni red.« (Delo, junij 1992)