Avtor: Blaža Cedilnik

Zgodilo se je silno omizje: soočili so se komunisti in protikomunisti, rdeči in beli, oboji iz velikih časov slavnih dni, ko se je začela naša zgodovina, ko se je začelo naše štetje. Seveda je bilo zraven tudi nekaj »nevpletenih«, »neodvisnih«, »neobremenjenih«. Zato, da je bilo vzdušje čimbolj »pluralistično« (upam, da je izraz še spodoben, če pa ni, je pa ustrezen). Voditelj je zelo pazil, da ne bi bil videti opredeljen, pazil tako vneto, da se je to videlo iz aviona. Zato je bil tudi pogovor zelo mlačen in bolj nezanimiv kot zanimiv. Manjkalo mu je ostrine, angažiranosti, osebnega odnosa do vsebine debate. Govorilo se je površno, neosebno, nekonkretno. Dokler ni gospod Velikonja izustil znamenitih besed »blebetanje slovenskega predsednika o spravi ob slovesnosti na Kočevskem Rogu«. Kot mina so se razpočile te besede sredi omizja, ki je nenadoma postalo živahno, pogovor je postal zanimiv in konkreten, vsak od sodelujočih je pokazal svoj osebni odnos do zadeve, pokazal je svojo »barvo«, kot se navadno pravi v žargonu.
Nima smisla pisati obnove celotnega pogovora. Zanimiva je le izjava gospoda Dolničarja, pravzaprav ne njena vsebina, ki je bila znana vnaprej po svoji konfiguraciji: najprej nekaj božajočih besed o spravi, pa še kakšna pohvala, potem pa preobrat z besedo »ampak«, ki ji sledi cela golida gnojnice (Ta način govorjenja je lepo opisal Kocbek v svojih spominih). No, pa to samo mimogrede. Besede, ki so me pripravile k pisanju, je izgovorila gospa Hribarjeva: »Da se kaj narediti samo za prihodnost, za prihodnje rodove, za preteklost nič.« Naj se izrazim v prej omenjenem žargonu: saj ima prav, ampak… Sama mislim, da se da veliko narediti za prihodnje rodove iz preteklosti, ne le veliko, ogromno: da se povedati resnico. Morda ne popolne resnice, ampak toliko, kolikor se je pač da.
Malo si grem (sama sebi namreč) že na živce, ker sem nekatere zadeve že tolikokrat ponovila, ampak, naj se tudi sama nekaj naučim iz komunistične logike: Če neko stvar dovolj intenzivno, dovolj agresivno in dovolj pogosto poveš, potem jo ljudje registrirajo in začnejo verjeti, da je najbrž nekaj na tem (glej: Narte Velikonj a, Malikovanje zločina). Pa tudi, kakor pravi nekdo v Snojevem uvodu v Teharske žive rane: treba je o teh rečeh pisati, pisati, pisati. Pa če pomislimo, koliko literature (tu mislim literaturo v najbolj splošnem smislu: romani, črtice, zgodovinske knjige, študije, eseji – za odrasle, za otroke, za uporabo v šoli; pa oddaje po radiu, televiziji, v časopisih: toliko je tega, da se ti utrga ali, kot se reče lepo po starem, zmeša) je bilo že napisane in se še piše na »tapravi« strani, potem bi pač lahko pisali in pisali, pa ne bi spravili stvari v ravnotežje.
Naj spet napišem eno štorijo iz mojih rosnih, boljše rečeno najstniških let. Ko sem hodila še v gimnazijo, sem bila predsednica kulturnega odbora, to pomeni, da sem sodelovala pri vseh mogočih zadevah, ki so se dogajale na šoli, od organizacije proslav, sodelovanje pri dramskem krožku, pri novinarskem krožku, pri urejanju šolskega glasila, vse kar pač paše pod kulturo. Profesor, ki je bil naš mentor, mi je dal oziroma nam je dal proste roke in zagnala oziroma zagnali smo se v delo in rezultat je bil tak: Vsi smo sami od sebe hodili na proslave (sami smo jih naredili in to take, kot so nam bile všeč), šolski časopis je redno izhajal, radi smo ga brali.
Potem pa so nam zamenjali mentorja. Nova mentorica je bila menda kazensko premeščena na moščansko gimnazijo, ker ji ni bilo vse čisto jasno v zvezi z informbirojem. Seveda si je na vso moč prizadevala, da bi popravila svoj greh, da bi jo Partija spet ljubeznivo vzela v svoje naročje, jo pobožala in rekla, saj si moja. In tovarišica profesorica mentorica je stvari spravila v red. Proslave so bile spet polne govorov o socializmu, Rozi Luxemburg in Slavi Klavora. In spet je stalo pri vratih telovadnice nekaj profesorjev, ki so pazili, da dijaki ne bi pobegnili iz telovadnice in se v kakšnem kotu po svoje zabavali. In.. In… Šolsko glasilo smo spet z veseljem raztrgali in delali iz njega aviončke, kajti: »Tak kot je bil, časopis ne more več biti. Ti sestavki nimajo nobenega pomena. Pišite kakšne aktualne, angažirane spise. Naj vam pomagam. Dekleta, mislite si, da ste partizanske mamice. Pišite o tem, kako težko čakate sina partizana, kako se razveselite, ko pride na obisk, kako ste žalostne, če ga ubijejo, kako sovražite okupatorje in domače izdajalce. Fantje, vi pa pišite o tem, kako ste bili kurirji, borci…. «. Poskušala sem reči, da imamo sami kupe različnih resničnih problemov in lepih doživljajev, da se nam ni treba izmišljevati stvari, ki so tako in tako povsod napisane. Vendar moja beseda ni kaj dosti zalegla. Odkorakala sem iz sobe in se s temi stvarmi nisem več ukvarjala. Tudi tako je nastajala zgoraj omenjena literatura in na vseh koncih in krajih lezla v možgane otrok, tako da danes vse skupaj nikogar ne moti. Ampak, če pa kdo napiše kaj takega, kar je v nasprotju s tem, s čimer so prepojeni, se v njih zbudijo protitelesca in jih silijo k bruhanju plamena v tistega, ki si je to drznil. Sledi, treba je pisati in pisati in pisati, da uničimo to alergijo, da se bomo lahko brez predsodkov pogovarjali.
Upam, da se da iz tega razbrati, kaj sem hotela reči. Namreč eden od udeležencev tega omizja je z očitno najboljšimi nameni (saj vemo, kam vodi pot, ki je tlakovana z dobrimi nameni) rekel, da je on neprizadet, ker je rojen leta 1945. Predlagal je, naj se ustanovi častno razsodišče s hudičevim advokatom. Sodelujejo naj sami neprizadeti strokovnjaki. Jaz pa mislim, da ni tako. Ne smejo sodelovati neprizadeti strokovnjaki. Znanstvenik, ki ni prizadet ob svojem raziskovanju, ki ne živi za svoje delo, ne bo kaj dosti dosegel. Zato trdim, da ne smejo biti neprizadeti, ampak neobremenjeni, kar je čisto nekaj drugega. Bojim pa se, da bo take ljudi težko dobiti. Če malo spustim kriterije, bo tudi dobro. Naj bodo torej kar se da prizadeti in čim manj obremenjeni, da se bodo lahko pogovarjali. Ampak, saj mene tako ne bo nihče nič vprašal, povem pa lahko, če koga zanima.
No, zdaj pa naj se vrnem k blebetanju o spravi. Zakaj pravim blebetanje. Zato, ker se popolnoma nič ne naredi za to, da bi prišli do resnice (ne do popolne in celotne resnice, bla bla bla, ponavljanje do onemoglosti, sicer mi bo takoj kdo skočil v besedo). Pa če vsaj malo mislijo resno s to spravo, potem bi morali narediti prav vse, da se dobijo spiski (bla bla bla bla – veste, kaj to pomeni, namreč, ne vsi spiski, popolni spiski.) žrtev komunističnega nasilja. Tako se pa člani Nove slovenske zaveze sami na lastne stroške podijo okrog in brez kakršne koli podpore delajo spiske, preverjajo govorice. Vsaj arhivi bi morali biti na razpolago, če že ne kakšna drugačna družbena pomoč, ki bi kazala na resnično voljo po spravi in ne le dobre namene. Toliko časa, dokler bo stvar taka, lahko z vso pravico rečemo govorjenju o spravi blebetanje o spravi.
Žal sem tudi sama na neki način obremenjena s to preteklostjo. Pogovarjali sva se, obe rojeni isto leto. Sva prijateljici. Imava veliko skupnega. Beseda je nanesla na to, kako je bilo takrat, ko sva bili še majhni. Obe sva rasli brez očeta, njen je padel kot partizan, moj je bil ubit kot domobranec. Ne vem, kaj mi je bilo, da sem rekla, kako lažje bi bilo moje življenje, če bi moj oče živel. Ne bi mi bilo treba začeti z nule. Začela bi tam, kjer začenjajo moji otroci. Ena generacija je živela zaman.. Pa mi je presekala misel in rekla, da je bilo z njo natanko isto. Pa ni bilo čisto tako. Res sva bili obe prikrajšani za očeta, to je bilo isto. Ampak, oni so dobili lepo veliko družbeno stanovanje, nas pa je policija preselila v majhno stanovanje, kjer ni bilo ogrevanja, stranišče na mrzlem stopnišču, pozimi srež na stenah. Njej so bile vse poti odprte, mene niso sprejeli na klasično gimnazijo, čeprav sem bila najboljša na šoli (sprejeli pa so jih z naše šole precej, torej slabše od mene). Ona je hodila vsako leto na morje v Banjole, jaz pa sem videla morje le na šolskih izletih. Itd. Pa še cel kup bonitet. Pa ji nisem mogla reči: Res je, obe sva bili brez očeta, AMPAK. Ona je vse te stvari vedela, pa je kljub temu rekla, da je to isto.
Le kaj je narobe z mano, da nisem mogla reči tega, kar sem mislila, kar sva obe vedeli. Za zunanjega opazovalca bi moj molk pomenil vdajo, pomenil, da me je ,»zabila«. Pomenil, da nimam kaj odgovoriti. In to se ne dogaja samo meni. In to, da se to ne dogaja samo meni, me skrbi. Ali smo neka čudna rasa, ki bo preživela samo z neke vrste ponižnostjo in neko čudno pokončnostjo. Ali pa sploh ne bo preživela. Kdor lahko paktira s hudičem, naj pač to stori. Kdor pa ne more, bo še naprej drugorazredni državljan in seveda veljal za neumnega oziroma norega. V letih, ko smo bili »zapentljani« z Balkanom, so besede poštenost, pokončnost neumnost in norost postale sinonimi. Rada bi rekla, da upam, da ne bodo dolgo ostale sinonimi, ampak tako hudo religiozna pa spet nisem.
In prav v tem grmu tiči zajec. Vsa ta leta poveličevanja in malikovanja udeležencev NOB so vsadila njihovim otrokom občutek večvrednosti, ki se vleče iz roda v rod. Neke vi-ste nova plava kri. Zato se očitno niti ne zavedajo svoje arogance.
Po Bibliji so otroci krivi grehov svojih staršev. Po komunistični veri so prav tako krivi. Ubogi otroci.
Naj končam s Steinbeckom. V svoji Zgodovini človeštva ugotavlja, pravzaprav dokazuje, da je bil človek skozi vso zgodovino enako neumen in da je še danes prav tako neumen in da kaže, da se zadeve tudi v bodočnosti ne bodo spremenile. Ob upoštevanju njegove ugotovitve in glede na to, kako se stvari pri nas razvijajo, ni verjeti, da pri nas v naši »mladi demokraciji« ne bi bilo tako. Najbrž bi se morala držati Mlakarjevega nasveta »Sed se u kot, pa tih bod«, da ne bi morda moji otroci čutili posledic mojega neodgovornega blebetanja (o spravi).