Avtor: Tine Velikonja

Leta 1938 je naša družina preživela poletne počitnice na očetovi rodni Angelski gori. Ko smo z roba Trnovskega gozda, z Gore, te prelepe, a za življenje neprijazne planote gledali v dolino, se nam je najbolj vtisnila v spomin cesta, ki se drzno vzpenja po pobočju Čavna iz Vipavske doline na Trnovski gozd. Spominjam pa se tudi bratrancev, ki so stegovali roke in vzhičeno dopovedovali: »Tisto tam spodaj je Dežela! « Dežela, ki se širi proti Gorici in naprej razliva v Furlansko nižino, Dežela, kjjer se cedita mleko in med, v njej uspevajo vinska trta in fige, zlasti pa koruza, ki na Gori ne obrodi. In ravno zaradi koruze je bila med Goro in Deželo tako močna zveza, saj je bila glavna hrana Gorjanov polenta. Z Gore se spuščajo strme bližnjice, ki so zdaj zanemarjene, po njih so hodili Gorjani v Deželo, da so kaj zaslužili, iztržili, ravno ob našem obisku so nabirali maline in jih zamenjavali za koruzo, pa smo spet pri zgodbi o Deželi in gorjanski polenti.
V poletni vročini je nad Deželo plavala sivina, komaj se je dalo slutiti, kje se proti jugu dviga kraška planota, ki je bila kar nekam revna v primerjavi z drznimi pobočji Trnovskega gozda, ki nadzira Deželo od severa. In tam nekje sredi te Dežele je takrat živel in delal Ivo Bric, za katerega nisem slišal in ne vedel, dokler nisem prebral Kragljeve zgodbe. Bric je takrat že prestal prvo konfinacijo na koncu italijanskega škornja, nekje blizu Carla Levija, ki je o podobnih izkušnjah napisal eno mojih najljubših knjig: Kristus se je ustavil v Eboliju.

Opis slike: Ivo Bric s svojimi tremi sestrami – Angela Zorn (+ 1943), Ivo Bric, Francka Bric, Jožefa Sulič (+ 1943)

Dežela je napravila name mogočen vtis. Ko smo leta 1945 dobili Primorsko, sem najprej vprašal, ali spada zraven tudi Vipavska dolina. Ko so mi pritrdili, se mi je obraz razlezel v blažen nasmeh, saj sem bil prepričan, da smo s tem postali Slovenci bogati in se nam ni treba bati za prihodnost. Dobili smo svojo obljubljeno deželo, ni več povratka v sinajsko puščavo.
Sicer sem vedel, da tudi v tej Deželi nič ne zraste samo, nisem pa si mogel predstavljati, kaj je moral takrat početi oče petih otrok, da je na majhni kmetiji preživel družino.
Vedel sem, da v Italiji vlada fašizem, ki se je na Gori kazal samo tako, da je bil učitelj Italijan. Moških skoraj ni bilo videti, trpeli so v gozdu, veliko pa jih je gradilo gozdne ceste nekje na Solnograškem. Planota je bila polna otrok. Predvsem mlajši so imeli čudna imena. Okrog nas so se podile Mafalde, Brune, Romane, pa Benitti in podobno. Mojemu najmlajšemu bratrancu je bilo ime Kvirin. Revež je pač odvisen od gospodarja in si ne more privoščiti, da bi ravnal po svoje. Treba je bilo živeti in preživeti.
Ivo Bric je bil iz drugačnega lesa, bil je izjemen, človek za vse čase. Čeprav zgledi vlečejo, sem bil vedno nezaupljiv do izjemnih ljudi, ljudi načel, saj se je za tako popolnostjo včasih skrivala prisilna paranoidna osebnost, z idejami, ki so bile skregane z zdravo človeško pametjo. Bric je bil prežet z ljubeznijo do slovenskega naroda in krščanskih vrednot. Šlo je za resnične vrednote, in če govorimo o krščanstvu, bi dal za zgled ravnanje dela primorske duhovščine med revolucijo, ki ni šla tako daleč kot Bric, ampak: »Najprej osvoboditev naroda, z blodnimi komunističnimi idejami se bo dalo nekako opraviti kasneje!«
Ob vseh svojih dejavnostih je Bric vzorno skrbel za družino. Ko si ogledujemo fotografije iz tistih časov, veliko jih je posnel sam, ker je imel fotoaparat, padejo v oči prijetni, okrogli in zadovoljni obrazi, snažno oblečeni ljudje, tudi otroci, pozimi toplo oblečeni v plašče. Na vprašanje, kako je bilo to možno, odgovarjata Bricevi starejši hčerki Milojka in Nada: »Treba se je bilo znajti in zgrabiti za vsako delo!« Veliko Primorcev se je odločilo za pot čez lužo, dekleta so šla za služkinje v Egipt.
Ko so po letu 1926 fašisti pometli s slovenskimi ustanovami in društvi, je Ivo ostal brez službe in se oprijel drugih poslov. Ker je znal italijansko.in nemško, je pisal ljudem prošnje. Usposobil se je tudi v kletarstvu in filtriral vina. Ker je bil izurjen in zanesljiv, mu dela ni zmanjkalo.
Otroke je imel silno rad, vendar je bil z njimi strog. Nekaj tega sta mu pustila. vojaščina in štiriletni internat. Med večerno molitvijo je hodil po kuhinji in pazil, da ni kdo zakinkal. Bogdan, župnik na Colu, pripoveduje: »Starejšega Branka je zatožil domačin z graščine, da je nekaj napravil njegovemu sinu. Oče se sploh ni spuščal v ugotavljanje krivde. Palica je takoj zapela in to pred tožnikom in ostalimi pričami.« Za današnje čase je tako ravnanje čudaško in nepravično. Milojka in Nada razlagata, kako sta bili lepo in vedno enako oblečeni. Oče je bil neznansko ponosen, ko sta ga dali v sredo in so šli skupaj k nedeljski maši.

Opis slike: Nagrobnik družine Sulič

Takrat se je veliko molilo, vendar se otrokom ni zdelo, da preveč. Ne samo nedeljska maša in večerna molitev z obveznim rožnim vencem, pogosto tudi maša med tednom, vsako nedeljo ob dveh popoldne »molitve«, prej pa je bilo treba še vse pomiti in pospraviti od kosila, pa šrnarnice in druge pobožnosti.

Opis slike: Berišče pri Gradišču – mesto zločina nad Ivom Bricem

Bric je nesporno spadal med vodilne Slovence spodnje Vipavske doline. Bil je tesno povezan z duhovniki in sploh pomembnejšimi Slovenci na Primorskem. Ni slučaj, da sta bili birmanski botri Milojki in Nadi ženi dr. Kralja in ing. Rustje. Ko je kot katoličan in izveden Slovenec odklonil sodelovanje z OF, se na začetku verjetno ni zavedal, s kako nevarnim nasprotnikom ima opravka. Fašizem, čeprav izprijen, se je šel vsaj na videz pravno državo z opomini, konfinacijami in internacijami, in dopuščal ostanke civilne družbe, ki je bila sicer globoko ranjena in potlačena, in prišla najbolj na dan v cerkvi z dovoljeno slovenščino. Komunizem pa je deloval hitro in brezobzirno, obenem pa se je odel v tako privlačno oblačilo. Zares se skoraj ni bilo mogoče upreti gibanju, ki je razglašalo čudežne besede o narodni svobodi in pravičnejši družbi.
Niso mu pokazali sodbe, vendar je sčasoma spoznal, da je obsojen, da bodo z njim obračunali in tudi kako. Zaslutil je, da je smrt neizogibna, čeprav ni slepo silil vanjo in je po svojih močeh skušal preprečiti najhujše. Ker je vedel, da se tisto dogaja ponoči, je zapuščal hišo samo podnevi, vrata so zaklepali, pritrdili dodatne zapahe. Priskrbel si je tudi manjšo pištolo, ki jo je imel v omarici v dosegu roke. Večkrat je omenjal svojo slutnjo bližnje smrti. Tako je ženi, ki je razmeroma stara zanosila in tožila, odvrnil: »Molči, otrok ti bo v tolažbo! « Starejšima hčerkama je kupil črno blago, da bosta spodobno oblečeni za pogreb. Urejal si je tudi bivališče v Trstu, kamor bi se začasno umaknil, če bi zavladala rdeča oblast. Pa kaj, treba je bilo skrbeti za družino in umika ni bilo!
In zdaj smo dospeli do tistih mesecev leta 1943, ko je bilo na razmeroma ozkem področju umorjenih 6 Slovencev. Umor Brica na Berišču 2. junija in pomor njegovih sorodnikov 18. septembra pri Prvačini.
Umor Iva Brica je bil nenavaden in se ne ujema s splošnim obnašanjem v Sloveniji v tistem času. Najprej bi mu lahko rekli »umor z zamudo«. V Ljubljanski pokrajini so bili umori najbolj množični v krvavih mesecih sredi leta 1942, torej eno leto prej. Potem pa je prispelo v Jugoslavijo in nazadnje tudi v Slovenijo povelje Kominterne, da se ne sme prehitevati z revolucijo in da ima prednost domovinska vojna. Prenehati je treba z drugo fazo revolucije. S potencialnimi nasprotniki bomo že opravili po zmagi. Pri Bricu je šlo za umor z zamudo, ker je zamujala celotna vstaja na Primorskem. Partizansko gibanje se ni moglo tako razviti, ker je fašistična vlada trdno držala svoje postojanke na ozemlju, kjer je vladala že skoraj 25 let. Tisto, kar se je dogajalo v Ljubljanski pokrajini, je bilo možno na Primorskem šele, ko je fašizem omagal, zlasti pa po kapitulaciji Italije.

Opis slike: Del pisma, ki ga je pisal Ivo Bric iz internacije julija 1936

Umor Iva Brica je bil nenavaden tudi po svoji izvedbi, bil je umor »iz oči v oči«. Za podobna dejanja po Ljubljani in okolici je bilo značilno, da se žrtev in morilec nista poznala, še več, nista se niti dobro videla. Običajno je šlo za napad iz zasede in ponoči ali pa tako na hitro, da je strel padel, še preden se je žrtev zavedla, kaj jo je doletelo. Bricevi so napadalca poznali, saj sta bila iz bližnjih naselij, eden s Tabora, drugi z Oševljeka. Fanta sta delovala hladnokrvno, čeprav je bil to morda njun prvi uboj in z njim dokazala svojo predanost, se neizbrisno pridružila gibanju in umik ni bil več možen.
Umor Iva Brica je bil »umor nedolžnega človeka«. Šlo je za premišljeno dejanje, na povelje najvišjega vodstva s popolnoma jasnim namenom, vcepiti strah in demonstrirati oblast in moč. Umor prodane duše, ki se je za skledo leče vdinjala fašistom, bi ostal komaj opažen. Ob umoru Natlačena
je Kardelj pisal Titu: »Zdaj smo postali prava oblast!« in nekaj takega so čutili, ko so položili roko na Brica.
Če smo torej ugotovili, da je bil Bricev umor dejanje visokega, a izprijenega duha, pa je bila morija nad Prvačino, ko je za vedno obležalo 5 ljudi in je imela najmlajša žrtev samo 14 let, dejanje poulične drhali. Dogodek nam je nekam poznan, saj nismo pozabili, kako so opravili z Mravljetovimi na Brezovici, Kozinovimi v Zapotoku, Mavsarjevimi pri Šentrupertu in drugod. Dogaja se ponoči, partizani pridrvijo v hišo, pobijejo domačine, predvsem moške, ali pa vso družino vlečejo s seboj in potolčejo nekje v bližini. Šlo naj bi za dejanja neuravnovešenih poveljnikov, za vojvodstvo. V resnici so bila ta dejanja zahtevana, priporočana in zaželena. Nikogar niso zaradi njih zasliševali ali preganjali. Včasih so zaradi lepšega počili koga, ki je čisto iztiril, da so se ga znebili. Pogosto je šlo napredovanje v partizanih preko nasilnih dejanj. Zdaj bo minilo 50 let od dogodkov, o katerih smo pisali, in beremo o pripravah na proslavo letos septembra. Ob visoki obletnici vstaje na Primorskem bo Zveza borcev pripravila slovesnost. Lahko računamo, da bo na častnem odru stalo tudi nekaj tistih, ki so imeli tako ali drugačno vlogo v naših zgodbah.