Avtor: Marina Cvetajeva

– Kje so labodi? – Labodi odšli so.

– Pa vrani? – Vrani so ostali.

– Kam so odšli? – Da bi kril ne izgubili.

– Pa oče, kje je? – Spi, spi, za nami pride Sen,

Sen na stepnem konju pride – kmalu.

– Kam nas odpelje? – Na labodji Don.

Tam – veš? – je moj beli labod.

27. julija 1918

Belogardejci! Gordijski vozel

hrabrosti ruske!

Belogardejci! Bele lisičke

pesmice ruske!

Belogardejci! Bele zvezde

na modrem nebu!

Belogardejci! Črni žeblji

v prsih Antikrista.

27. julija 1918

Oh, gobica moja, gobica, bela lisička!

Omahovaje prijoka po polju Rusija.

Pomagajte, noge se mi šibijo!

Omamila me je krvava zemlja!

Z leve in z desne

krvava žrela.

In vsaka rana kliče

– Mama!

In samo in le to

slišim pijana.

Iz prsi in v prsi

– Mama!

Vsi leže skupaj –

ne moreš jih ločiti.

Poglejte: vojak.

Kje je naš, kje je tuji?

Bil je bel – postal je rdeč,

kri ga je pordečila.

Bil je rdeč – postal je bel,

smrt ga je pobelila.

– Kdo si? – Bel? – Ne razumem!

Vstani!

Ali si bil rdeč, – Rja-azan.

In z desne in z leve

in zadaj in spred

in rdeči in beli:

– Mama!

Brez volje – brez gneva –

zateglo – trmasto –

do samega neba

– Mama!

December 1920.

Jok Jaroslave

Laže letopisec, da bo Igor kakor sonce

spet prišel domov – prevaral nas je Bajan lažnivi.

Veš za konec? Tam, kjer Don in Donec pljuskata,

med prapori je padel Igor v večni sen.

Njegovo belo telo je kljuval vran,

o njegovih velikih delih je veter pripovedoval.

Šúmi, veter, po soteskah,

Šúmi, veter, po ravninah,

Hiti, veter – vihar – potepuh

nad tem Donom, belim Donom labodjim!

Prileti do mestnih zidov

ki od njih po svetu se razlega jok nadgrobni.

Ne glej, kolena se ji šibijo

mrači se njena svetla podoba…

– Veter, veter!

– Kneginja, vest!

Tvoj knez leži mrtev –

za čast!