Avtor: Pavel Kogej

Zavod sv. Stanislava, šentviško taborišče, kamor so prignali več tisoč vrnjenih domobrancev. Junij 1945. Tu so zadnjikrat videli majorja Rudolfa Škofa. Franc Logar, mizar iz Rovt, eden redkih preživelih iz Rudolfove čete pripoveduje, kako se je njihov poveljnik, visok, zravnan, z zvezanimi rokami na hrbtu, povzpel skupaj s svojimi fanti na vagon tovornega vlaka, ki je vozil domobrance v smrt. Vozili so ,~‘ih v Kočevje. Zato vemo, da je major Škof končal svoje bogato življenje v enem izmed brezen Kočevskega Roga. In kdo je bil major Škof?
Rojen je bil 11. aprila 1890 kot prvi otrok matere Ivane Potočnik, ki je bila poročena s Francem Škofom, nadzornikom ljubljanskih mitnic. Takrat so še živeli na kmečkem domu matere v Podgori pri Šentvidu nad L’ubljano. Hiša je morala biti polna otrok 6kofovih – Ivana je rodila šest otrok – in drugih. Svojo hišo so kupili šele leta 1902, in sicer v Tesni ulici na Viču. V tej hiši je živel Rudolf Škof do odhoda na Koroško v maju 1945. Oče je hišo prepisal na mater 1908, Rudolf pa jo je prevzel leta 1940. Takoj po vojni je bila hiša zaplenjena. Najprej so bili v njej nastanjeni razni partizanski oficirji, potem pa jo je dobil general Tavčar. Kasneje, ko si je general pomagal na bolje, je hiša še menjala stanovalce.
Ko se je družina preselila iz Podgore na Vič, je bil Rudolf star že 12 let. Bil je nadarjen in priden dijak. Maturiral je na ljubljanski Realki leta 1908. Kljub temu, da je bilo za veliko družino malo denarja, se je Rudolf odpravil na Dunaj in se vpisal na Tehnično visoko šolo in tam diplomiral 1914. leta. Imel je trdo življenje, od doma je dobival le malo denarja in tako si ga je moral služiti sam. Med študijem – leta 1912 – mu je umrl oče in življenje je postalo še težje. Po končanem študiju ga je v svoj vrtinec potegnila prva svetovna vojna. Ob koncu vojne ga najdemo med upornimi slovenskimi Janezi v Judenburgu, od koder pa je prišel domov živ in zdrav.
1. septembra leta 1919, kot je razvidno iz letnih šolskih poročil in almanahov, je nastopil profesorsko službo na Srednji tehnični šoli v Ljubljani. Tej šoli je ostal zvest do konca – to je do leta 1943, ko je bila po kapitulaciji Italije šola razpuščena. Poučeval je tri predmete, in sicer stavbno mehaniko, stavbarstvo in stavbno risanje. Na svoJem področju je bil izreden strokovnjak. Še nekaj let po drugi vojni je bila njegova Gradbena statika edini uporabni učbenik na gradbeni fakulteti ljubljanske Univerze. Še danes stari gradbeni inženirji govorijo o tem učbeniku izredno pohvalno. V času svojega poučevanja na Srednji tehnični šoli je napisal naslednje strokovne knjige: Stavbna mehanika (1925), Tabele in primeri za presojo in dimenzioniranje železobetonskih konstrukcij (1928), Gradbena mehanika I. in II. del (1937). Poleg pisanja pa je deloval tudi v praksi. Projektiral in vodil je gradnjo osnovnih šol v Bevkah, v Žažarju, v Veliki Ligojni, v Zaplani in na Logu pri Brezovici. Adaptiral je otroško zavetišče na Viču in trgovsko hišo Ivana Samca v Ljubljani. Projektiral in vodil je gradnjo železobetonske konstrukcije v tovarni g. Ivana Bonača na Količevem, v luščilnici riža v Ljubljani, v skladišču za poljske pridelke g. Pogačnika v Ljubljani, v osnovni šoli v Preski; sodeloval je pri železni strešni konstrukciji mestne elektrarne v Ljubljani in pri adaptaciji Narodne galerije.

Opis slike: Prof. ing. Rudolf Škof

Ni bil pa samo strokovnjak in praktik, ampak je bil tudi odličen pedagog. Skozi njegove učilnice je šlo na stotine dijakov in že izučenih zidarjev, ki so obiskovali mojstrsko šolo. Vsak vam bo povedal, da je bil Rudolf Škof odličen profesor. Svoje učence je imel rad. Učil je s pravim pedagoškim žarom. Vedno je bil resnično vesel znanja in nikoli ni pri dijakih iskal oz. provociral neznanje. Zato so njegovi učenci odhajali v delovno in poklicno življenje bogato opremljeni s potrebnim znanjem in poklicno moralo. Med drugimi sem obiskal zidarskega mojstra Jožeta Zupanca iz Logatca. Mojstrsko šolo je pri Rudolfu Škofu opravil že leta 1932. To je razvidno tudi iz šolskega almanaha, ki ga je šola izdala ob svoji petdesetletnici 1938. leta. Sedaj jih ima gospod Zupanc že krepko preko devetdeset. S kakšnim veseljem je iz velikega predala potegnil kup map in mi jih razkazoval. Še danes hrani vse skice, risbe in načrte, ki so jih delali pri prof. inž. Škofu. Če ne bi vedel, da je hodil na mojstrsko šolo, bi bil prepričan, da mi bivši študent gradbene fakultete razkazuje svoje vaje iz gradbene statike.
Odkod ta pedagoška vnema? Zakaj se je prof. Škof tako s celim srcem dajal svojim učencem? Nekaj tega je gotovo bilo v njegovi naravi. Zelo veliko je nanj vplivala mati, ki je bila dobra, potrpežljiva, žrtvujoča se ženska in na katero je bil sin Rudolf še posebej navezan. Nenazadnje pa lahko razložimo njegov prisrčni odnos do mladine v šoli tudi s tem, ker sam ni imel svoje družine. Kot že uveljavljen profesor, ko je bil star že čez trideset let, se je zaljubil v neko študentko. Ko jo je zaprosil za roko, ga je odklonila. Bila je zelo ambiciozna in imela je druge življenjske načrte. In res je kasneje naredila univerzitetno kariero. Po tej odklonitvi pa Rudolf ni nikoli več poskušal navezati resnih ljubezenskih odnosov z nobeno žensko. Kdo bi morda mislil, da se je zaradi tega potegnil vase in živel le za stroko in šolo. Daleč od tega! Bil je izredno družaben in vesel človek. Rad je zahajal v družbo in vsaka ga je bila iskreno vesela. Pravijo, da je bil kar središče družabnih srečanj. Precej časa pa je posvečal tudi svojim domačim. Na mamo je bil, kot sem že omenil, silno navezan in tudi ona nanj. Nečakinja Marija, hči Rudolfove sestre Tilke, pripoveduje, kako radi so imeli strica Rudla in koliko lepih uric so preživeli z njim. Imel je motor s prikolico (takih danes ne poznamo več) in v njej je rad popeljal svoje. S tem motorjem je tudi mamo kdaj pa kdaj zapeljal celo na božjo pot na Brezje. Mama je bila pobožna ženska, Rudolf pa v normalnih moških mejah, pa sta kar lepo skupaj molila.
Tako so prof. inž. Rudolfu Škofu pred drugo vojno tekla poklicno uspešna in razmeroma srečna leta. Na Srednji tehnični šoli je postal pomočnik ravnatelja (ravnateljstvo je odklonil) in pod županom Adlešičem je postal član mestnega sveta. Potem je prišla vojna in okupacija Slovenije. Ljubljano so zasedli Italijani. Do Slovencev so se hoteli pokazati kot narod z visoko kulturo. Z vojaštvom so sicer zasedli nekaj šolskih prostorov (Klasična gimnazija, Mladika), toda šole so pustili, da so delovale naprej, pa čeprav v drugih prostorih. Srednja tehnična šola je delovala naprej skoraj neokrnj’ena. In tako je na njej poučeval tudi prof. Skof.
Drugače pa je bilo po kapitulaciji Italije. Ljubljano so zasedli Nemci. Revolucija v Ljubljanski pokrajini je dosegla svoj vrh. Ustanovljeno je bilo Slovensko domobranstvo v veri, da se vojna bliža koncu in da je potrebno s komunisti pred tem narediti obračun. Nihče ni dvomil v poraz nacistične Nemčije. Srednja tehnična šola je bila takorekoč razpuščena. Prostore so v glavnem zasedli domobranci. Tu so potekali razni tečaji (sam sem tu jeseni 1943 obiskoval radiotelegrafski tečaj). Takrat se je formiral Tehnični odsek Slovenskega domobranstva. Za vodenje tega odseka, ki smo mu rekli tehnična četa, so pridobili prof. inž. Rudolfa Škofa. Vodstvu domobranstva se je zdel nadvse primeren, ker se je na tehnično področje dobro spoznal, ker je poznal hišo in njene diplomante in ker je bil rezervni kapetan jugoslovanske vojske. Bil pa je tudi zavesten nasprotnik komunizma.
Naloge organizatorja in voditelja tehničnega odseka je opravljal odlično. V sestavu njegove čete, ki je šeela okrog 150 mož, so delovali gradbeniki, mizarji (Logar pravi, da jih je bilo okrog 40), mehaniki in avtomehaniki, električarji, čevljarji in krojači. Opravljali so izključno le tehnične in ne vojaške oziroma borbene naloge. Med seboj so imeli dobre pevce in tako so organizirali odličen pevski zbor, ki ga je vodil g. Sadar, prej občinski tajnik na Dobravi. Ker je tehnična četa bila ena večjih ljubljanskih domobranskih enot in vedno dosegljiva, je delovala v celoti ali delno pri raznih manifestativnih in drugih nastopih. Tako so se udeleževali kot paradna četa vojaških pogrebov in prav radi so se v prostih nedeljah odpeljali kam na deželo na protikomunistične shode.
Stotnik Rudolf Škof (v majorja je bil povišan spomladi leta 1945 še po redni poti pred izrednim podeljevanjem višjih činov, ko so domobranci postali redna Slovenska narodna vojska) je bil svojim vojakom pravi oče. Ostal je še naprej skrben vodja, kot je bil prej dober profesor. Za vsakega je imel lepo, spodbudno besedo. Vsako nedeljo, ko so se oblekli v lepo zlikane uniforme, so skupaj odkorakali k maši v cerkev sv. Jožefa. Pred mašo pa je vedno fantom
naredil svoj nagovor. Najprej jim je poročal, kaj se dogaja po svetu, kaj na frontah in kaj doma. Iz njegovih informacij so vsi razumeli, da se veseli Hitlerjevega konca in zmage zaveznikov. Poleg pregleda novic pa je svojemu nagovoru priključil tudi vzgojne nauke. Svoje vojake je poskušal vedno oblikovati v visoko moralne osebnosti.

Opis slike: Del domobranskega tehničnega odseka na zborovanju v Šentjoštu 9. julija 1944 – poveljnika Škofa ni na sliki

Ko so zavezniška letala spomladi 1945 po nesreči bombardirala Ljubljano (Mirje), je poveljnik Škof takoj poslal svoje vojake na pomoč. Nič ni spraševal, čigava je prizadeta hiša, pomagati je bilo treba, kjer se je z obnovitvenimi deli dalo pomagati.
In vojna je prišla do svojega konca. Zahodni zavezniki niso prišli v Ljubljano. Domobranska protikomunistična vojska se je zato začela umikati iz Slovenije, ki jo je zasedala jugoslovanska rdeča armada. Ko je Rudolf Škof prišel k domačim po slovo, so ga prepričevali, naj ostane doma, naj se nič ne boji, saj ni bil nikoli v borbi s partizani. Rekli so mu, da bo ostal doma tudi poveljnik domobranske sanitete, njegov prijatelj dr. Stane Grapar. Toda major Rudolf Škof jim je odgovoril, da svojih fantov ne bo pustil na cedilu in da bo z njimi skupaj odšel na Koroško. In tako je tudi naredil.
Po prihodu v Vetrinje so imeli major Škof in njegova četa spet polne roke dela. Neprestano si je prizadeval, da bi v okviru danih možnosti uredil znosno življenje v prostranem taborišču, kjer je bila poleg domobranske vojske še množica civilnih beguncev. V drugi polovici maja je prišlo do velike reorganizacije domobranske vojske. Odpravljeno je bilo domobranstvo in vzpostavljena je bila Slovenska narodna vojska v skladu s sklepi SNO z dne 3. maja 1945 na Taboru v Ljubljani. V dokumentu »Zaupna naredba št. 1« lahko beremo, da je major Škof inž Rudolf postal poveljnik tehničnega bataljona s tremi četami.
Deset dni po tej reorganizaciji pa se je začela selitev »v Italijo». Ker bo tam treba pripraviti novo taborišče, je razumljivo, da mora prvi na pot tehnični bataljon. Tako najdemo majorja Škofa z njegovimi vojaki na prvem transportu (skupaj z domobransko policijo) na poti proti Jesenicam, Kranju in Ljubljani. Tako se je znašel v zloglasnem taborišču Šentvid oziroma v Škofovih zavodih. Kaj se je z njim dogajalo na poti od Podrožce do Ljubljane, mi ni znano in ne poznam prič. Pričevalec Logar Franc, preživeli vojak njegove čete, ki ga je videl v šentviškem taborišču, je prišel tja po drugi poti. Ker je bil med umikom v bolnici, ni šel na Koroško, ampak se je oblastem javil na poziv in zaprli so ga v Šentvid. Morda se bo ob branju tega zapisa našel še kdo od preživelih in povedal o tej poti kaj več. Kdo je bil torej major Rudolf Škof? V odločbi okrajnega sodišča v Ljubljani, ki jo je podpisal neki Pleiweis in ima datum 7. 12. 1945 in s katero se zapleni vsa imovina v Tesni ulici 4, beremo: »Glasom poročila Komisije za ugotavljanje vojnih zločinov je imenovani vpisan kot vojni zločinec pod K 3731.«