Avtor: Davorin Vuga

Pred nami je manjša monografija, spisana spretno in v duhu ene same resnice, zanimivost je tudi v tem, da je izšla dobri dve leti po prvih svobodnih volitvah pri nas, ki so utrle pot nastajajoči demokraciji in hkrati vsaj formalno zapečatile usodo komunističnega režima. Pisatelj Lado Ambrožič, s partizanskim imenom Novljan, je bil pred II. svetovno vojno učitelj, služboval je v več krajih Dolenjske oziroma Bele Krajine, spoznal se je na psihologijo ljudi in pedagoški pristop, kar veje iz njegovega dela. To je v bistvu zmes avtobiografije, političnega agitatorstva in poveličevanja komunističnega pogleda na svet, čisto na koncu sta dodani poglavji, ki sta že soočeni s propadom boljševizma v Rusiji, Vzhodni in Srednji Evropi in seveda pri nas. Ambrožič je knjigi simbolično namenil spominjanje predvsem na usodna dogajanja leta 1942, ki so hkrati nekakšen vrh njegove pripovedi, čeprav mu misel nenehno preskakuje in se vrača tako nazaj kot tudi v zadnje mesece vojne pri nas. Značilnost knjige je torej nenehno preskakovanje misli, ki je vendarle izpeljano mojstrsko, tako da malo razgledan bralec hitro podleže nastavljenim podatkom in si ob njihovi enostranskosti kaj kmalu pridobi mnenje, da kaj drugega od slavne NOB kratko malo ni moglo obstajati, vsaj pozitivnega, poštenega, narodovemu blagru posvečenega ne. Pisatelj tudi sicer vidi dogodke, katerih spremljevalec je in skuša biti celo njihov kronist, izključno v črno – beli luči. Verjetno so posploševanja posledice lastnih izkušenj, od mladih nog naprej, vendar se takšna metoda nikakor ne more uveljaviti kot izključujoča. Zanimivi so opisi kolapsa starojugoslovanske države, predstavljene v luči, ki ustreza splošnim boljševiškim modelom: pač trhla, krivična tvorba, ki se je sesula že ob prvem sunku od zunaj (zanimivo: novojugoslovanska komunistična država se je za razliko od svoje vendarle pravne predhodnice sesula sama od sebe brez sunka od zunaj, ko je za to dozorel čas!). Sicer gleda pisatelj predvojno versajsko umetno tvorbo, ko so se Slovenci znašli po padcu Dvojne monarhije, po enomesečnem interregnumu Države SHS, v balkanski despotovini, v pozitivni luči, saj izgubljeno aprilsko vojno doživlja tako, kot da bi jo izgubila Slovenija. Prav versajski diktat leta 1919 je bil eden izmed vzrokov, da je prišlo do II. svetovne vojne, nadaljevanja Prve. Vse skupaj se je začelo s srbskim izzivom v Sarajevu leta 1914, če to priznamo ali ne! Ker avtor Ambrožič vedno vidi le eno stran zgodovinske resnice, je seveda pri njegovi pripovedi vedno prisotna zagledanost v Sovjetsko zvezo, v ideale boljševizma, kljub temu, da je, kot to zapiše, vedel o silnih zlorabah in teptanju človekovih pravic s strani Stalinovega totalitarnega sistema. Tudi zato so travme našega stoletja, ki ima to smolo, da so ga zatirali kar trije totalitarni sistemi, eden za drugim in eden slabši od drugega, pri pisatelju obravnavane tako površno. Obstajalo je »napredno«, »socialistično«, »komunistično«, »pošteno«, »dobro«, »nesebično« na drugi strani pa ni bilo nič, le slabo, najslabše. Zato ne preseneča besednjak, obreganje ob »kler«, »klerofašiste«, zlasti tiste, ki naj bi izhajali z ljubljanske univerze, »bele« in tako naprej. V knjigi so v zadnjem delu omenjene Ambrožičeve dileme v zvezi z državljansko vojno pri nas, ki jih avtoritarno zavrne z očitkom, da takrat pač ni bilo slovenske države. Vemo pa, da je obstajal slovenski narod, na eni strani razpet med vojaško zasedbo tujih sil, na drugi strani na zagrete rdeče fanatike, ki so videli v razmerah ugodno priložnost za začetek boja za oblast, ne toliko proti zasedbenim oblastem. Žalostno je, da so »revolucije« našega stoletja vse po vrsti želele ljudi zasužnjevati, najsi je šlo za pisan spekter od črne in rjave do rdeče barve. Zato v knjigi niso niti približno razložena dejstva, ki so ob vse bolj očitnem odstranjevanju dejanskih in potencialnih političnih nasprotnikov zlasti v Ljubljanski pokrajini pripeljala do samoobrambe drugače mislečega in čutečega dela slovenskega prebivalstva. Prav odrekanje legitimnosti udeležencem protikomunističnega odpora je značilnost vseh dosedanjih knjig na temo »NOB«, ki so jih po pravilu napisali le udeleženci »prave« strani, tiste, ki se je znala zvito znajti na strani zmagovite zavezniške koalicije ob koncu II. svetovne vojne. Seveda so bili obračuni državljanske vojne izvedljivi le na tistih ozemljih, ki jih je zasedala italijanska vojska, saj domačih fantov ni novačila v svoje vrste (za razliko od rapalskih ozemelj zahodne Slovenije, kjer so naši fantje morali oblačiti laške suknje), torej v Ljubljanski pokrajini: na nemškem zasedbenem prostoru je mobilizacija v Wehrmacht stekla že leta 1942. Specifične razmere so pripomogle, ob poprejšnji italijanski nedejavnosti, da se je protikomunistični odpor organiziral šele sredi leta 1942, ko je slabo luč na bojevnike metalo tudi divjanje italijanske vojske. Stiska ljudi, ki niso hoteli pod komunizem, je pravzaprav pripeljala do tako imenovane kolaboracije, vendar pri tem ne gre pozabiti, da je šlo po mednarodnem pravu za legitimno oblast, ki je v času vojne nadomeščala oblast tedaj neobstoječe, premagane in razpadle predvojne jugoslovanske kraljevine. S časovno distanco in ob upoštevanju dejstev tudi druge, v boje vpletene strani, so razmere videti povsem drugačne, predvsem je v bratomornem vojskovanju dejansko šlo za »revolucijo«, čeprav avtor Ambrožič piše, da je bil v ospredju boj za narodovo osvoboditev. Prav takšna prikrita formulacija je v partizanske vrste pritegnila marsikoga, ki je šele čez čas spoznal resnično naravo boljševizma.
Dilem, ki se utrinjajo ob branju Ambrožičeve knjige, je na pretek. Predvsem so ekcesni pojavi partizanstva in tako imenovanega vojvodstva obdelani periferno, kot nekaj, kar ni moglo vplivati na nadaljnji krvavi potek obračunov, ki so dosegli svoj vrh v krutih množičnih pobojih ujetih domobrancev in drugih političnih neistomišljenikov po koncu II. svetovne morije. Res, v vojni nobena stran ni čistih rok, tudi protikomunistični odpor je zagrešil marsikaj, kar mu ni v čast. Vendar, ko damo na tehtnico vsa po nepotrebnem izgubljena življenja, se kazalec strmo povesi navzdol v prid brezpravno pomorjenih protikomunistov. Ni etike brez soočanja z lastnimi storjenimi dejanji, ni spoštovanja do sočloveka, če mu nekdo v imenu velikopoteznih sanj o »pravičnosti« zanikuje pravico do življenja, razmišljanja, udejanjanj~i svojega bivanja na zeinlji. Če se je še dalo nekako razumeti sovraštvo do prennaganih nasprotnikov v letih takoj po svetovni moriji, je čas polovice stoletja več kot dovolj, da misel med sprtima taboroma vendarle steče drugače. In to je tragika malega slovenskega naroda, da del njegovih pripadnikov še vedno noče pogledati resnici v oči in se skriva za visokodoneče fraze o »naprednem«, »boljšem«, »pravičnem«. Pravičnost je tudi v tem, da se znamo prikloniti padlim žrtvam nasprotnika. Celo stari Rimljani so bili vzgajani, da pred pepelom padlih sovražnikov spoštljivo sklonijo glave! Mi, Slovenci, smo se šli holokavst nad delom lastnega naroda, zdaj naj bi vse lepo pozabili in gledali le v prihodnost. Ne, prihodnost našega naroda je v tem, da se zavemo, da so bili padli na obeh straneh predvsem Slovenci, najsi se knjige, kot je to Ambrožičeva, resnice še tako izogibajo. Obstaja tudi latinski rek; Habent sua fata libelli – Vsaka knjiga ima svojo usodo! Za objektivne knjige to nedvomno velja, žal Ambrožičeva monografija ne bo dočakala takšne slave. Po vsem tem, kar je boljševizem zagrešil nad našim narodom, bo prenekaterega Slovenca ob njenem branju stisnilo srce, ne le udeleženca bratomorne vojne, tudi mlajše rodove.