Avtor: Justin Stanovnik

Vse slike v tem spisu so delo mojstra slovenske fotografije gospoda Vlastje Simončiča. Ko se mu zahvaljujemo, da nam je ne samo dovolil, da jih uporabimo, ampak nam jih je dal v last, mu obenem čestitamo k zgodovinskemu čutu, ki mu je ukazoval, da jih je naredil in toliko časa hranil.

Na praktični strani Marxove družbene analize se je pokazala velika pomanjkljivost. Eden poglavitnih igralcev predvidene zgodovinske predstave namreč ni pokazal ne znanja ne volje, da odigra odkazano vlogo. Proletariat, tako imenovani empirični proletariat, se je izkazal za takšnega, kot ga beseda označuje: za nedoraslega za samostojen nastop. To so nekateri marksistični teoretiki kmalu opazili. Ugotovila se je potreba, da se osnuje posebno zavestno jedro, ki bo izučilo proletariat za njegove zgodovinske naloge. Lahko bi rekli tudi drugače. Pojavila se je možnost, da radikalne sile novoveškega subjekta uresničijo to, kar je v njem po odhodu metafizike ostalo kot edino določujoče – volja po moči. Praktično je zahteve tega spoznanja izdelal in uresničil Lenin. V prvih letih tega stoletja se je na evropskem obzorju pojavilo tisto, kar je to stoletje potem najbolj določalo: profesionalna, elitna organizacija revolucionarjev ali leninska partija. Njena naloga je bila izvesti komunistično revolucijo.
Toda čeprav je Partija v svoji organizacijski in ideološki konsistentnosti presegla vse, kar je človeštvo na tem področju kdaj proizvedlo, in sta se v njej družila volja in čut za resničnost na tako nenavaden in popoln način, da si tega še danes ne moremo povsem pojasniti, in je poleg tega za vsem stala še neka skrivnostna vera – ali vera v poslanstvo ali vera v lastno voljo, se ne ve – a je bila ta vera le tisto, kar je učinkovitost Partije eksponencialno večala, sta bili vendar tu dve stvari, od katerih je leninski projekt ostajal slej ko prej bistveno odvisen.
Najprej tega projekta ni mogoče uresničiti, če v družbi delujejo politične in kulturne ustanove normalno, tako kakor jih je bila izoblikovala civilizacija. Leninsko revolucijo je mogoče izpeljati – za to imamo, upam, dovolj dokazov – samo tedaj, kadar je družba v katastrofičnem stanju. Tako stanje nastopi zlasti tedaj, kadar je država ali narod vpleten v vojno. Zvišana temperatura, ki jo tako stanje prinaša, ugodno zmanjšuje stopnjo prisebnosti, zlahka se spremeni zaporedje vrednot, nekatere je mogoče celo izločiti in vstaviti nove, revolucionarni načrt je nadalje mogoče legitimirati tako, da se poveže z drugimi, v kulturi tradicije uveljavljenimi in ustaljenimi prizadevanji. Tako se zgodi, da se nazadnje revolucija pripelje v deželo ne na svojem vozu, ampak na izposojenem, a ni zato nič manj tukaj in nič manj odločena, da izterja, kar stoji zapisano v njenih papirjih.
Katastrofično stanje je eno. Drugo pa so zavezniki in pomočniki. Leninska partija je v skladu s tem, kar hoče biti, nujno maloštevilna. Če hoče uresničiti svoje cilje, si mora v vsakokratnem prostoru poiskati zaveznike. Iz svoje razredne lastnine, ki je vedno in povsod delavski razred, ponuja roko zdaj kmetu zdaj intelektualcu zdaj kaki povsem marginalni in dozdevno ali resnično preganjani skupini. S temi sklepa zavezništva, po potrebi jih tudi razdira in spet obnavlja. O tistih, ki so v te odnose vstopili, se odslej v partijskem besednjaku govori kot o pozitivnih in naprednih silah. Tako dobimo na primer sintagme, kot so »pošteni kmetje«, »poštena inteligenca«, in jih iz nedavne preteklosti dobro poznamo. Odnosi med Partijo in skupinami, ki so se iz teh ali onih razlogov znašle v območju njenega vpliva, niso enostavni in jasni vse dotlej, dokler te skupine kažejo voljo, da obdržijo samostojnost. Napetosti izginejo šele potem, ko so vodilne elite teh skupin ali odstranjene – nikoli se ne moremo dovolj načuditi virtuozni prepletenosti nasilja in intrig, s katero se to dosega – ali pa moč argumentov, ki govorijo za to, da se je treba pridružiti Partiji kot agentu zgodovine, doseže, da te elite sprejmejo »zgodovinsko nujnost«.
Ena od postavk od Partije vodenega in priznanega slovenskega zgodovinopisja je bila tudi ta, da je bila OF tako široka organizacija, da je bila sprejemljiva za vse narodove politične sile. To naj bi veljalo tudi za katoličane in njihovo najširšo politično organizacijo. V okviru OF bi bili torej lahko delovali prav vsi katoličani in ne samo krščanski socialisti, ki so veljali za izrazito manjšinski, če ne celo za disidentski del katoliške narodove večine. Kako je s to rečjo?
Ne samo konec vojne, ki je uveljavil takšno monolitno politično organizacijo naroda, da je v njej drastično izginila vsa politična pluralnost, ki naj bi krasila začetno fazo OF, ampak tudi že medvojne izjave in dejanja, predvsem pa tako imenovana Dolomitska izjava, ki je bila prelomnica v odnosu Partije do svojih sopotnikov v Fronti, vse to kaže na to, da je bila OF topilni lonec, v katerem je vse, kar je hotelo fizično preživeti, dobivalo bolj in bolj poteze totalitarne enosti.
Dolomitska izjava je zlovešče nakazovala, kakšna bodočnost se narodu obeta. Seveda je bila Izjava presenečenje samo za popolne nepoznavalce komunistov in njihovih ciljev, ali pa za tiste, ki so bili po naravi taki, da so radi upali proti upanju. V resnici pa je Partija morala uveljaviti to besedilo, saj bi bila vsaka resnična pluralnost proti njenemu resničnemu bistvu in bi jo tako rekoč ukinjala. Za poznavalce je bila pluralnost OF že od vsega začetka nekaj začasnega in prividnega. Ukinili ali odpravili so jo natanko v trenutku, ko je opravila svoje delo: osnovna mobilizacija je bila opravljena, za tiste, ki so bili vpleteni, ni bilo več umika, elita skupin je bila ali pridobljena ali ustrahovana ali izločena.
Toda Dolomitska izjava nikakor ni bilo prvo dejanje, ob katerem se je onkraj vsakega dvoma pokazalo, kakšni so cilji Partije. Skoraj natanko eno leto pred tem je v okviru OF prišlo do dogodka, ki ga imamo, čeprav je strukturno različen, vendarle lahko za predtakt tega, kar se je zgodilo z dolomitskim besedilom. Konec januarja leta 1942 je bila iz OF izključena neka skupina, ki je imela vse lastnosti, da postane legitimen sestavni del OF, razen ene: hotela je ohraniti svojo identiteto in je zato hotela, da se natanko in konkretno fiksira njeno mesto v OF. To je bila skupina Stare in Nove pravde ali enostavno Pravde, ki jo je vodil dr. Črtomir Nagode.

Opis slike: Obtoženci stoje poslušajo obtožnico – prva vrsta od desne dr. Črtomir Nagode, Ljubo Sirc, ing. Leon Kavčnik, dr. Boris Furlan, Zoran Hribar, Angela Vode, Metod Kumelj; druga vrsta od desne Pavla Hočevar, Svatopluk Zupan, Bogdan Stare, Metod Pirc, Vid Lajovic, Franjo Sirc, Elizabeta Hribar

Povod za obračun je bilo tudi tu neko besedilo, le da ga ni izdelala Partija, ampak ga je sestavilo vodstvo skupine, ki je hotela razčistiti nekatera, po njenem ključna vprašanja, ki so zadevala organizacijo osvobodilnega boja. To besedilo nosi ime Spomenica Stare in Nove pravde in je naslovljena na izvršni odbor Osvobodilne fronte. Besedilo je zanimivo tako po vsebini kot po slogu, saj oboje izraža določeno samostojnost, včasih celo nepopustljivost in načelnost, kar je moralo biti za Partijo, ki ji je bilo pisanje pravzaprav namenjeno in je o njem končno tudi odločala, ne samo nenavadno, ampak tudi vznemirljivo. Nemogoče je, da v njem ne bi začutila volje, da skupina ohrani ne samo svojo organizacijsko samostojnost, ampak tudi pravico, da uveljavlja svoje specifične politične in socialne nazore. To besedilo je izražalo povsem drugačno miselnost, kot je je bila vajena pri drugih temeljnih skupinah, ki so z njo sodelovale v OF. Te skupine so zvečine s Partijo že preživele nekakšno uvajalno skupinsko učno dobo v časih Ljudske fronte, zlasti pa v kampanjah v zvezi z delovanjem Društva prijateljev Sovjetske zveze. Tu so se bile namreč znašle skupaj vse štiri skupine, ki so pozneje sestavljale poglavitno strukturo OF: levi kulturni delavci, komunisti, desno krilo Sokola in krščanski socialisti.
Da je v teh skupinah že vladal revolucionarni duh, ki je bil pripravljen radikalno pomesti s starim redom, je spričo revolucionarnega razpoloženja moralo biti za Partijo in njene načrte dobrodošlo. To se lepo vidi iz odlomka krščansko-socialističnega vestnika Slovenska politika, ki ga navaja dr. Janko Prunk (Slovenski narodni programi, str. 105). Znano in frontovsko zvenijo besede, da hočejo krščanski socialisti »v nasprotju z dosedanjimi strankarji delati za celotno slovensko blaginjo«, da »nočejo ideoloških bojev in ustvarjanja razlik«, da hočejo »vzbuditi željo po resnični slovenski skupnosti«.
Največ pa o krščanskih socialistih pove izjava, da bodo sodelovali z vsemi političnimi silami, ki hočejo »premagati sedanjo politično nemoralo in likvidirati sedanji politični red z vsemi njegovimi strankami«. Kaj lepšega si Partija pač ne bi mogla želeti! Dve stvari so krščanski socialisti prinesli za doto v osvobodilno druščino, ki jo je vodila Partija: prvič obljubo, da ne nameravajo ustvarjati lastne stranke (»Zato nočemo ustvariti kake nove verske ali svetovnonazorske politične stranke in Slovencev še bolj deliti«), drugič pa ponudbo, da dajejo na razpolago svoje sile vsakomur, ki hoče radikalno porušiti stari red. Razumljivo, da s takimi ljudmi Partija ni imela težav. Prinesli so ji svoje roke in svojo krščansko zvestobo, ki traja, potem ko so bili komunisti že zdavnaj zapustili svoje pozicije, kakor vidimo, še danes. Kar pa nas čudi in preseneča, je apolitičnost teh skupin. Še danes ne moremo prav razumeti njihove pripravljenosti, izročiti se popolnoma in brez pridržkov. Kakor da bi to bila neka naravna težnja, razpršiti se in izginiti. Težnja po smrti.
Pripadniki skupine Stare in Nove pravde so bili, sodeč po besedilu, ki mu bomo tu namenili nekaj besedi, drugačni.
Najprej je treba poudariti, da je v Spomenici kar nekaj mest, ki načelno ne bi smela biti v nasprotju s partijskimi stališči. Ko Spomenica na primer kritizira neresnost raznih levičarskih uporniških skupin, češ da so nepovezane in »miselno popolnoma neizdelane«, daje vse priznanje Partiji. Priznava ji vsesplošen pomen, poleg tega pa ji je tudi jasno, da je »že iz Jugoslavije razpolagala s podtalno organizacijo ter discipliniranim, aktivnim zaupniškim aparatom«. Tudi se ni, ker je bila pač iz političnega življenja izključena, s predvojno politiko kompromitirala. V svoji naklonjenosti gre Spomenica tako daleč, da Partijo ne samo odvezuje vsake krivde, ampak z njo celo sočustvuje v tem, da »ta stranka žal ni mogla preprečiti, da bi se na primer mase rudarskega delavstva ne bile množično navdušile za kljukasti križ, s katerim so na prvega maja 1941 mazali stare borbene simbole proletarijata«. Niti pomislili niso avtorji tega spisa, da je takrat že veljal Stalinov pakt s Hitlerjem in da se Partija najbrž ni pretirano trudila, da bi preprečila tisto »mazanje«.
(Pred napadom na Sovjetsko zvezo so se podobne reči dogajale po vsej zasedeni Evropi. Znano je, da je de Gaulle obtožil francoske komuniste, da pred junijem 1941 niso bili dejavni v odporniškem gibanju, proti čemur je protestiral levičarski pisatelj Vercors in v zvezi s tem napadel generala. David Caute pripoveduje v knjigi Komunizem in francoski intelektualci (London 1964, str. 164), da je 19. junija 1940 izšel v Parizu l’Humanité legalno z geslom »Proletarci vseh dežel, združite se!« v francoščini in nemščini; podtalna izdaja tega časopisa z dne 4. julija pa je z zadovoljstvom ugotavljala, da francoski delavci prijazno kramljajo z nemškimi vojaki.)
Ob to priznanje postavlja Spomenica kritiko predvojnega političnega sveta: govori o dezorientaciji med narodom, ki jo je povzročil »slovenski poklicni politikaster«; govori nadalje o »pošastnem neznanju, ki so ga pokazale stare stranke v urejanju življenjskih problemov«, zaradi česar člani Pravde odklanjajo z njimi vsak stik; zaradi vsega tega tudi pazijo, da se ne bi mednje vrinili razni »psevdokulturniki«, »advokatarji« in »ideologi-ignoranti«.
Nadalje se je Pravda imela za »revolucionarno skupino« in tudi Slovenska Osvobodilna Fronta (SOF) je bila po njenem mnenju sestavljena iz »revolucionarnih skupin« in se njena dejavnost deli na »programsko, vojaško ali strokovno revolucionarno delo«. Poleg tega je znano, da so nekateri člani Pravde, zlasti ing. Leo Kavčnik, pisali znanstvene traktate o delu in kapitalu, o odnosu med njima, torej o vprašanjih, ki niso daleč od vprašanj, s katerimi bi se morala ubadati proletarska revolucija.
Sem spada tudi pozitivna ocena, ki jo daje Spomenica zadnji predvojni stalinski ustavi, za katero pravi, da je posebej primerna za moderno državo, ki se je spremenila »iz pravne države v gospodarsko organizacijo». Nadalje najdemo v tem besedilu poudarjeno zahtevo po ozki državni povezavi bodoče Jugoslavije s Sovjetsko zvezo. Zdi se, da se Pravda ne bi upirala niti »direktni vključitvi«, če pa »ohrani Jugoslavija vse prerogative in atribute državne samostojnosti napram SSSR, mora biti njena politična zveza s SSSR podkrepljena z gospodarsko in kulturno izgradnjo«. Z zgornjimi primeri smo hoteli opozoriti na določena idejna stičišča med Pravdo in Partijo kot ideološkim središčem OF. In vendar ta bližina ni imela, se zdi, posebnega vpliva. Sedaj pa pomislimo na to, da o takih stičiščih ni moglo biti niti govora med Partijo in etablirano katoliško politiko – in vendar se neprestano ponavlja, da zaradi trmoglavosti katoličanov ni prišlo do velikega sodelovanja. Pri tem lahko povemo že sedaj, da je bilo logično, da so Partijo posebej zanimala disidentska gibanja in skupine. To ji je prinašalo dvojno korist: prvič so bile te skupine nevplivne, nenevarne zaradi svoje majhnosti in marginalnosti, hkrati pa so Partiji dajale ugodnosti legitimnega ozračja velikih kulturnih in političnih skupin, katerih del so te disidentske skupine nekoč bile.
Kljub temu pa se je Partija odločila, da s Pravdo takoj in odločno obračuna. Poglejmo nekaj razlogov, zakaj je to storila, kolikor so ti razlogi razvidni iz Spomenice.
Najprej, za razliko od ostalih skupin, ki so se za urejanje medsebojnih odnosov in določanje ciljev skupnega boja zadovoljevale z zelo splošnimi, da ne rečem meglenimi zahtevami, je hotela Pravda te stvari precizirati. V uvodu pravi njena Spomenica, da je stanje danes tako, da je potrebna »načelna jasnost o metodah in ciljih osvobodilnega boja« in da spričo tega stanja
pričakujejo »konkretnega, nedvoumnega pismenega ali protokolarično fiksiranega odgovora«. Zdi se, da je vprašanje preciznosti za določanje medsebojnih odnosov Pravdi bilo posebno važno, saj čez nekaj vrstic spet želi »v interesu stvari«, da bo odgovor »čim jasnejši in točnejši«. Brez dvoma je ta zahteva dregnila v zelo občutljivo taktično točko partijske strategije. To danes, ko iz polstoletne razdalje vidimo v partijski strategiji eno samo veliko zamenjavo, en sam velik quid pro quo, če se izrazimo v jeziku logike, bolje razumemo, da so take in tako odločne zahteve Partijo zelo iritirale.

Opis slike: Pod Brozovo glavo – Sodni senat in obtoženci, na desni ob strani branilca dr. Vladimir Ravnihar in dr. Ferdo Ludvik

Nadalje si je Pravda v Spomenici lastila prvenstvo v tem, da je bila prva, ki je sestavila program za enoten osvobodilni nastop. Trdila je, da je objavila »prvi formalni koncept in poziv«, s katerim je hotela spraviti k discipliniranemu delu »v nejasnem levičarskem revolucionarjenju tavajoče posameznike in manjše skupine«. Tudi ni brez pomena in brez osti dodatek, da pri tem ljudje od Pravde niso imeli »nobenih političnih ali osebnih ambicij ter niso nikoli reflektirali na kako vodilno mesto v organizaciji«. Ne moremo si misliti, da se Partija ob tej pripombi ne bi čutila zadete, saj je, če tega niso vedeli vdani sopotniki, sama prav dobro vedela, da ravno te ambicije ima.
V očeh Partije in Osvobodilne fronte je bila organiziranost osvobodilnega boja januarja 1942 taka, da ji nič ni manjkalo, saj je bil ne samo dobro organiziran, ampak tudi voden, in je imel enotno središče in poglavitne programske dokumente. Stavek, ki ga bomo tu citirali, pa se zdi to omalovažuje in celo negira: »Tudi konkreten boj z okupatorjem, se zdi, ostaja kot tak brez vodilnega koncepta, brez strateške zamisli, omejen na nezvezne in z zunanjimi dogodki neuglašene sunke, često prav šibke taktične izvedbe.«
Osvobodilna fronta je kot široko narodno gibanje, ki ga je proizvedla skrajna krizna situacija, imela v resnici zelo ohlapno organizacijo. Pri tem pa je važno to, da je bilo to gibanje vodeno od ljudi, ki jih je v celoti nosil ideološki vzgon. To je bil novi človek, ki se je popolnoma predal potisni energiji, ki jo je v njem spočenjala revolucionarna prebujenost, in ni dovoljeval, da bi njegovo početje vodilo karkoli razen logike prevratnih ciljev. Zato se mu je, temu vodstvu namreč, Pravda s svojim poudarjanjem strokovnosti pri izboru funkcionarjev morala zdeti ne samo čudaška in smešna, ampak predvsem nevarna. Po njenem mnenju bi se OF morala pretopiti v organizem, »v katerem bodi uveljavljeno načelo osebne odgovornosti ter izbira funkcionarjev po moralni in strokovni usposobljenosti ne le po političnih vezah«. Kakšen pomen pripisuje Pravda strokovnosti in usposobljenosti, vidimo iz tega, da Spomenica kar na štirih mestih govori o tem. Pri tem pazljivemu bralcu ne ostane skrito, da ima Pravda sebe za skupino, ki bi za tako strokovnost in usposobljenost lahko poskrbela. Tako lahko razumemo tale odlomek: »Pravda ponovno opozarja na popolno nemožnost, da bi pod sedanjimi delovnimi pogoji osebnosti – s še tako velikimi voditeljskimi darovi – mogle pravilno usmerjati usodo Slovencev brez dejavne podpore strokovne kompetence…«
Če sta že strokovnost in usposobljenost nesoobstojni z načelom revolucionarnosti, sta toliko manj etika in razum, ki, kot dosežka univerzalne misli, revolucijo lahko samo ovirata. Naj je bil NOB, v organizaciji Partije, voden že po čemerkoli, gotovo to nista bila etika in razum, vsaj ne v obliki, v kakršni sta se uveljavila v civilizaciji.
In vendar Pravda v Spomenici prav netaktno in, bi človek rekel, brez posluha vztraja prav na etiki in razumu. Takole pravi: »Pravda je mnenja, da je za vsako revolucionarno delo v borbi za resnično in trajno narodno in socialno svobodo potrebna pred vsem strogo etična in globoko razumska podlaga, na kateri sloni resnično demokratično tovarištvo in možnosti utemeljivega samoodločevanja naroda v življenjskih vprašanjih.« Zlasti pa zavrača kot metodo boja laž in obrekovanje, za kateri priznava, da včasih pomagata do taktičnih uspehov, »narod pa si z njimi in potom njih ne gradi bodočnosti«. Ta obsodba je imela čisto konkretno ozadje. Že od začetka je Pravda namreč bila tarča obtožb, ki jih je seveda lahko imela le za laž in obrekovanje. Spomenica se glede tega takole pritožuje: »Z obžalovanjem moramo dalje ugotoviti tole: mesto lojalnega sodelovanja je bila tudi po pristopu v OF naša skupina predmet stalnih napadov, obrekovanj in zadnji čas tudi groženj. To blatenje smo pripisovali prvotno življem dvomljive vrednosti, ki se zbirajo na propagandistični periferiji vsake revolucionarne, zmage si sveste organizacije. Raznašale so se govorice, izrekale domneve itd., ki pač niso bile na čast niti moralnim, še manj intelektualnim kvalitetam raznašalcev: Kazinoti! Angleški plačanci! Bela garda! Denuncianti! Peta kolona! Ker pa so se te krilatice pričele sistematsko in istočasno pojavljati na raznih točkah OF, se vsiljuje določna domneva, da so dirigirane.« Zanimivo je pri tem mogoče to, da so se na procesu leta 1947, ki je bil namenjen prav tem ljudem, te obtožbe dobesedno ponovile. A tedaj Partija ni imela samo moči, ki se dosega s kleveto, sedaj je to že bila Partija na oblasti.

Opis slike: Javni tožilec Viktor Avbelj bere obtožnico

Opis slike: Sodni senat: od desne Rihard Knez, podpredsednik vrhovnega sodišča in predsednik senata Matej Dolničar, Silvester Pakiž, nadomestni sodnik Jože Černe

Opis slike: Javno tožilstvo – od leve javni tožilec Viktor Avbelj in njegova pomočnika Martin Žalik in Marjan Simčič

Opis slike: 30. julij, drugi dan razprave – javni tožilec Viktor Avbelj „zaslišuje“ ing. Leona Kavčnika – v prevem planu s hrbta zapisnikar dr. Hinko Lučovnik

Opis slike: 2. avgusta – zaslišanje dr. Črtomira Nagodeta – dr. Nagode bere pismo, ki so ga zasegli med hišno preiskavo

Opis slike: Zaključna beseda obtožencev – spredaj stoji dr. Črtomir Nagode – v drugi vrsti z desne sedi novi obtoženec Franc Snoj – na desni sedita branilca dr. Ravnikar in dr. Grosmanova

A poglavitna razhajanja šele pridejo. Hud prestopek je Pravda po mnenju Partije naredila s tem, da si je predrznila razčistiti »pojem, kako naj si z delom in znanjem uredimo po osvoboditvi novo svobodno državo«. S tem si je lastila nekaj, kar je Partija hotela imeti izključno zase. Partija je bila glede ciljev boja zelo nejasna, predvsem zato, da je v njih vsak lahko videl svoje cilje, poleg tega pa se ni hotela z ničemer vezati. V njeni propagandi se je vedno oglašala misel: ‘Pustite povojne razmere za povojni čas. Takrat bo narod v miru in svobodi presodil, kaj hoče imeti.« Jasno je, da so bili v takih razmerah ljudje, ki so hoteli imeti jasne in precizne izjave glede prihodnosti, zelo napoti. Zato je Partija, brž ko je zasledila v Pravdi te tendence, takoj napadla. Smešila jih je kot ljudi, ki se, ker se bojijo boja, izmikajo ukazom časa in lagodno pletejo vzorce za prihodnost. V svoji podtalni publicistiki jih je prezirljivo označevala za »načrtnike«. V Spomenici pravi Pravda, da za vse to ve, a dostavlja: »Očitek, da smo načrtniki, nas ni niti malo zadrževal v delu.«
Nič manjši pa ni bil nesporazum glede organizacije OF. Vsi Pravdini očitki te vrste kažejo globoko nerazumevanje partijskega koncepta OF. Kar Pravdo moti, je kratko malo »pomanjkanje vsake sistematične notranje organizacije«. Povsod vlada nered, v organizaciji OF »vlada popolna kompetenčna nejasnost«. Glede tega je posebno zgovoren naslednji odlomek: »Delo terenskih, rajonskih in okrožnih odborov je nedoločno. Proti vsakemu pravilu elementarnega reda so v krajevno razvrstitev vpletene strokovne organizacije in zaupniški sveti po uradih. Sporadično se pojavljajo v OF: odseki, politični odbori, mladinski, kulturni sveti, strokovne in navadne komisije, itd., itd. O njihovi pristojnosti in nalogah niti člani sami nimajo pojma. Smisel vsega tega aparata je danes reduciran stvarno na zbiranje denarnih prispevkov, kar seveda mislečih pristašev OF ne more zadovoljiti in izčrpati njih delavoljnosti.« Nesporazum je v resnici v tem, da je Pravda imela OF za organizacijo sui iuris, v kateri vlada njej lasten organizacijski princip in v kateri je vsak član polnopraven politični subjekt. Imela jo je za organizacijo, ki je v svojem redu nekaj zadnjega in najvišjega. Partija pa je OF imela za služnostno skupnost, ki je bila ravno toliko organizirana, kot je zahtevala takšna njena vloga. Njena vloga pa je bila splošno mobilizacijska, ne v tem smislu, da bi iskala vodstvenih talentov – te je Partija že imela – ampak v tem smislu, da naj bi ustvarila javno mnenje, pa tudi preprosto v tem, da je zbirala blago in denar. Za tako delo pa nikakor ni bilo potrebno, da bi skupinice, ki so nastajale na spodnji stranici trikotnika – v masah, kot so se radi izražali ljudje iz aparata – imela povezave navzgor. Važni sta bili samo dve stvari: važno je bilo, da jih je bilo čim več, poleg tega pa so morale biti tudi različne, zato, da je čim več ljudi lahko imelo takšne ali drugačne vodstvene položaje. Zato so se te skupinice množile, za zunanjega opazovalca preko vsake razumne mere. Tako je skoraj vsak imel kak položaj in je skoraj vsakdo o čem odločal. Tako je pisanost, s katero je nastopala OF, bila prav to, kar se je z njo želelo doseči, čeprav se je Pravdi zdelo, da je to »proti vsakemu pravilu elementarnega reda«. Ko Pravda ob tem obžaluje, da spričo takega položaja »tudi najvažnejših sporočil ni mogoče dostaviti po hitri in sigurni poti«, je jasno samo to, da ni dobro razumela stvari: Za tisto, kar je bilo za Partijo važno, je bilo poskrbljeno, da je dobila »po hitri in sigurni poti«. Glede njenih ciljev je Partiji ustrezala predvsem nepreglednost. Ljudje pa so potrebovali občutek, da so pomembni udeleženci pri neki veliki stvari. Navduševal jih je občutek, da je nekje veliko vodilno središče, jasnih pogojev, pod katerimi so pripravljeni sodelovati, pa jim nihče ni ponujal, a jih nihče tudi ni zahteval. Takšno stanje je bilo za Partijo izredno ugodno. Prav to je namreč za izvedbo svojega projekta potrebovala. Nemogoče je, da se ne bi, če je kdo tečnaril z jasnostjo, nujno uvrstil med nasprotnike. Poleg tega je Pravda poudarjala spontanost oboroženega upora, češ da si »za njegovo sprostitev ne more lastiti izključnih zaslug nobena centralna revolucionarna organizacija«. Tako je poleg vsega, s čimer se je že bila zamerila, zanikala tudi vodstveno vlogo Partije.
Ob vsem, kar nam je do sedaj povedala Spomenica o odnosu Pravde do OF odnosno do Partije, je protest proti napadu na Mihajloviča, ki ga je prinesel Slovenski poročevalec, pravzaprav nekaj povsem zunanjega. Prav tako je nekaj zunanjega tudi zadeva, ki jo Spomenica takole ocenjuje: »Naravnost porazno je učinkovala na informirance ona stilizacija dveh dodatnih programskih točk OF, glasom katerih bi stvarno morala Slovenska vojska, zrasla iz partizanskih in zaščitnih oddelkov, smatrati jugoslovansko… kot nasprotnika.« Gre za izjavo, ki razgalja pravo naravo OF morda bolj kot vse drugo. Samo Partija ima, preko OF, pravico organizirati oborožen odpor proti okupatorju. Smrtna kazen bo doletela »vsakogar, ki dela na tem, da na ozemlju slovenskega naroda nastane oborožena sila, ki ne raste iz slovenskih narodnoosvobodilnih čet in narodne zaščite pod političnim in vojaškim vodstvom OF.« (L. Sirc, Med Hitlerjem in Titom, str. 65). Ob tem bi morali reči vsaj dvoje: Nobena partija v okupirani Evropi si ni upala izjaviti česa tako nezaslišanega in žaljivega in nikjer drugod si niso sile, ki so s Partijo sodelovale v odporniškem gibanju, dovolile, da jih posiljujejo z nečim, kar bi tako nasprotovalo normalnemu čutu za človekovo politično dostojanstvo. Zato je prav, da že tu izrečemo priznanje ljudem okoli Pravde, ker so imeli toliko prisebnosti, da so proti temu protestirali. Spomenica pravi kratko: »Pravda je naravno dotični pasus odklonila!« Toda prav s tem si je mogoče določila usodo, ki jo prikazujejo fotografije, ki so priložene temu besedilu.

Opis slike: Faksimile odlomka Nagodetovega dnevnika – AMNZ, Nagodetov dnevnik, 80 – 1, III (1–3)

Med začetkom Spomenice in njenim koncem je opazna razlika. Začenja se namreč v razmeroma nizkem ključu. Včasih daje celo vtis obrambnega spisa, potem pa dobiva njen jezik vedno ostrejše konture in se nazadnje konča v skoraj presenetljivem crescendu. Nenavadno samozavestno, domala ultimativno zveni že izjava, da bo narod, potem ko bo OF precizno odgovorila na nekatera vprašanja, odločil, »ali smer OF ustreza njegovemu pojmovanju lastnih interesov ali ne«. Iz zavesti lastne politične integritete, se zdi, raste visoki ton naslednje obtožbe: »Vezati delovnih rok, slepiti bistrih pogledov spričo neenake borbe, ki jo bijemo s sovražnim Nemcem, Italijanom in Madžarom, pa ne sme nihče med nami!« Prav tako ne puščata naslednja dva poziva nobenega dvoma, proti čemu ali proti komu sta namenjena: »Od krivenčastega taktiziranja v megli k premim načelom! Od demagogije k resnici!« V orbiti boljševiške politike se tako govorjenje lahko izteče samo v en konec: izključitev in smrt.
V uvodu smo rekli, da je Spomenica spričo vsesplošnega oportunizma v levem taboru pretresljiv dokument skupine ljudi, ki so v nekem zapletenem času skušali ohraniti osnovno samostojnost in dostojanstvo. Hvaležni pa moramo biti tem ljudem tudi zato, ker so nam zapustili dokument, ki zelo jasno govori o tem, da s komunisti sodelovanje, kot to besedo razumemo v civiliziranem svetu, ni bilo mogoče. Mogoča je bila samo vdaja, popolna vdaja, ali pa odkrit upor. Časi so bili taki – Evropa je bila taka, svet je bil tak –da je ta upor bilo treba plačati z življenjem.
Branje spominskih besedil iz časa, v katerem je nastala Spomenica, nam vzbuja vprašanja, na katera ne najdemo pravih odgovorov. To so tiste vrste vprašanja, na katera lahko odgovarjamo na sto načinov, a pri tem čutimo, da nobeden ni pravi. Vsi odgovori so zasilni, toliko da se nekaj reče. Mogoče je to zato, ker vprašanja, na katera naj bi odgovarjali, merijo v sredo nedoumljive zgodovine.
Ko na primer listamo po knjigi Sirčevih spominov Med Hitlerjem in Titom, se zlasti, ko prebiramo prvih sto strani, ne moremo ustavljati misli, ki nam jo vsiljuje tako rekoč vsaka stran: Kako virtuozno in spretno in uspešno so komunisti ravnali s slovenskim svetom. Če si za trenutek privoščimo športno stališče, moramo občudovati dovršenost njihove tehnike. Očitek, da so dosegali te zavidljive uspehe v popolnem moralnem vakuumu, v katerem je bilo pač »vse dovoljeno«, ne razloži vsega. Ostaja še dejstvo, da je vsak od njih deloval natanko tako, kot so od njega terjali cilji organizacije in prostor, v katerega ga je postavila Partija. Te ljudi je odlikovala tako izostrena in vsepovsodna prisebnost, da ji, ko jo opazujemo, ne najdemo racionalnih razlogov in razlag in se moramo zato zatekati v metaforiko, h govorjenju o milosti zgodovine, ki sicer ne razloži ničesar, a vsaj ohranja neznanskost in nerazumljivost pojava. To so bili torej ljudje, kot pravi Yeats v pesmi Drugi prihod, polni strastne napetosti in naperjenosti. Ni čudno, da je prof. Bučar, ki jih je imel priliko od blizu opazovati, ugotovil v knjigi Usodne odločitve, da so bili komunisti »najbolj izbrani ljudje, pravi cvet slovenskega ljudskega potenciala«.
A to je samo en pol te tako uspešne zgodbe. Drugi del predstavlja kakovost družbene snovi, v kateri so komunisti uresničevali svoj projekt. Tu mislimo tako na tiste, ki so se jim postavili na razpolago, kakor na tiste, ki so do njih ohranili razdaljo ali pa so se jim celo odkrito uprli. Za te veljajo neke druge besede iz iste Yeatsove pesmi, da so namreč »najboljši brez vsakega prepričanja«. Res, nobena beseda jih ne bi bila mogla bolje označiti. Komunisti so uresničevali svoj načrt v svetu, ki je že bil brez trdnega prepričanja. Ko gledamo nazaj, moramo reči, da sta omika in demokracija imeli pravzaprav slabe branilce. Niso namreč domislili svoje vloge, ostali so do zadnjega, do poraza in morda še po porazu, na nestabilnem in neizdelanem terenu. Vedno so ostali na pol poti, v misli in dejanju. Pravda je na primer dopuščala, da je kateri od komunističnih ubojev moralno utemeljen, a se je obenem sam dr. Črtomir Nagode bal, da ga bodo komunisti ubili, in zato vso vojno ni zapustil stanovanja! Za Nagodetovo skupino lahko rečemo, da so razmeroma dobro poznali slovenske komuniste – za sovjetske so mislili, da so drugačni – in jih odklanjali, a so si vendarle prizadevali, da bi lahko z njimi sodelovali. To je bilo seveda predvsem zaradi njihove revolucionarnosti, ki se je v glavnem kazala v odporu do starega. Tu smo morda najbliže bistvu vprašanja: staro je bilo diskreditirano, vsi upi so se vlagali v novo, v to, kar prihaja. Čim radikalneje je kdo zavračal staro, čim drznejše obete je dajal glede prihodnosti, tem bolj se je mislilo, da mu daje čas pravico, da prevzame organizacijo prihodnosti v svoje roke. Takemu se ni gledalo pod prste, kaj dela; takemu se je vse oproščalo: prevare, vratolomni politični obrati, manipulacija, zločini: vse se je opravičevalo.
Za vse to vendarle obstaja neka razlaga. Ves svet na levici bodisi v svoji socialistični bodisi liberalni fakturi je bolj ali manj zavedno, večji del pravzaprav instinktivno, živel iz logike razsvetljene moderne. Ta pa je dajala umu pravico, da organizira svet po svoji podobi. Odločitev za um je bila tako celostna odločitev, da je tudi pozneje, ko se je dovolj jasno videlo, da se rojeva um, ki bo prekinil vse vezi s tradicijo in normami, bil to vendar še dogodek v horizontu moderne. Tudi če so se tu pojavljale stvari, ki so bile neprijetne in neznosne, so jih ljudje na levici imeli v najširšem smislu za svoje. To bi utegnila biti možnost neke razlage.

Opis slike: Poslušalci niso bili samo v dvorani, ampak tudi zunaj – lahko si predstavljamo razliko, ki je bila med obema skupinama

Leta 1947, od 29. julija do 18. avgusta, je bil pred vrhovnim sodiščem v Ljubljani proces, ki je bil nekakšen epilog zgodbe o Stari in Novi pravdi. Na tem procesu je stalo pred sodniki nekaj vodilnih članov te organizacije. Trije, dr. Črtomir Nagode, dr. Boris Furlan in Ljubo Sirc, so bili obsojeni na smrt, a so to kazen izvršili le na prvem, ostala dva sta bila pomiloščena na dolge zaporne kazni. Obtoževali so jih vseh stvari, ki so predstavljale standardni seznam obtožb na povojnih stalinskih procesih v Ljubljani: sabotaža pri obnovi domovine, rušenje ljudske oblasti, špijonaža. Stalinski so bili ti procesi ne samo zaradi specifične organizacije sodne predstave, temveč tudi zaradi tega, ker je imel vsak od teh procesov namen eliminirati eno od skupin, ki bi kdaj utegnila postati jedro oživele politike. Poleg tega je šlo tudi za boljševiški teror: že na začetku je bilo treba deželo ustrahovati, drastično in dokončno. Zato je Partija, poleg množice sprotnih ukrepov, izvedla še tri stvari, s katerimi je upala, da bo dokončno pacificirala deželo. Najprej je izvršila holocidni pomor domobrancev, s čimer je sterorizirala tradicionalni večinski slovenski svet; nato je organizirala pekel na Golem otoku, s čimer je duhovno ubila Partijo. Oboje je opravila tako rekoč naskrivaj, o obojem se je samo šepetalo, oboje je bilo zavito v skrivnost. Tako se je stvar plazila med ljudmi, imela je čas, da se naseli v zadnje celice družbe. Tretja stvar pa je bila primerna, da se opravi na odru: to je bil proces proti Nagodetovemu krogu, ki je bil proces proti slovenskim liberalcem. Z njim je bilo povedano liberalni inteligenci, naj si, kolikor tega že sama ni bila uvidela in se vdala, ne domišlja, da ima kaj od privilegiranega mesta, ki ga je bila vajena iz predvojnega časa.
Za nas je tu važno predvsem to, da so poleg sodnika in javnega tožilca dobili vlogo tožnikov tudi predstavniki inteligence same. Tako so nastopili dr. Metod Mikuž (6. avgusta), dr. Makso Šnuderl (9. avgusta) in najbolj zanimiv od vseh, Ferdo Kozak (31. avgusta), prva dva v Slovenskem poročevalcu, zadnji v Ljudski pravici. Vsem trem je bila skupna napadalnost, ki se slogovno in vsebinsko ni razlikovala od napadalnosti javnega tožilca. Šnuderl je najprej povedal, kdo ti ljudje so: »Pred ljudstvom daje svoj obračun meščanski in politični liberalizem.« Pred sodniki stojijo »tipični predstavniki slovenskega naprednjaštva«. Naprednjaštvo pa je bilo vseskozi jalovo, saj se je izčrpavalo »v farški gonji« z namenom, »da bi izrinili enakovrednega klerikalnega konkurenta«. Jasno je, da se takšni ljudje 1941 »niso vključili v OF«. Najbolj pa »izkoreninjencem« Šnuderl zameri naslednje: »Da bi formirali legalne politične stranke in šli na volitve z odprtim vizirjem, tega se spričo ljudskega razpoloženja niso upali.«
Mikuž se je, se zdi, bolj osredotočil na moralno stran obtožnice. Odrekel jim je status »delovne inteligence« in jih obenem obtožil protiljudskosti. Poleg tega je še povedal, katere lastnosti pripeljejo ljudi tako daleč. To so »lažnjivost, skrivaštvo pred delom in delomržnost, zmožnost biti prava ljudska pijavka in obremenjenost s kakršnimikoli zločini«. Poleg tega so to izdajalci – in to naj bi bila politična stran obtožbe – ki jim »v zgodovini slovenskega naroda ni para«.
Posebno mesto med temi tremi tožniki ima Ferdo Kozak zaradi svoje visoke politične službe – bil je predsednik ljudske skupščine LRS – poleg tega pa ugleden gimnazijski profesor, čislan pisatelj in urednik predvojnih in povojnih literarnih in političnih revij. Kot pisatelj se je najbolj uveljavil v dramatiki. V članku v Enciklopediji Slovenije pravi o njem dr. Lado Kralj tudi tole, kar je mogoče iz naše perspektive zanimivo: »Predmet njegove kritike je bila tudi duhovna ozkost slovenskega meščanskega izobraženca v tridesetih letih.«
Tudi Kozak je ugotovil, da so stopili pred sodnike »ljudje iz nekega kroga ljubljanskih izobražencev«. Toda »njihova navidezna poduhovljenost ni nič drugega kot naduta, parazitska gospoščina«. V nasprotovanju novi oblasti so ti »bivši liberalci in brezbožniki« šli tako daleč, da »godrnjajo zoper podržavljenje redovniških zavodov, kakor da ni klerofašistična vzgoja sistematično pehala našega ljudstva v pekel srednjeveškega mračnjaštva«. Posebej pa se je zgrozil ob stavku, ki so ga obtoženci nekje zapisali, da jim namreč »manjka enotna ideologija, program, ki nam bo res kaj pomenil« in to izrazi takole: »Ali ni s tem priznanjem do kraja obeležena vsa praznota pravih izkoreninjencev?« Zato se mu ne zdi čudno, da je ljudsko sodišče izreklo svojo sodbo »temu izbruhu mračnega desperatnega fanatizma« .
Že iz teh maloštevilnih, a dokaj zgovornih stavkov, je mogoče videti, da je bil proces res »preočitno zaznamovan s skrajno zaostrenim in zanesenim vzdušjem časa, v katerem je potekal«, kot se je o njem zadržano izrazil dr. Peter Vodopivec v Novi reviji (št. 65–66). S tem stavkom se je mogoče v celoti strinjati. Glede stavka pa, ki ga tudi najdemo na citiranem mestu, da so namreč tu sodili slovenskim izobražencem, ki so že pred vojno in med vojno »odkrito izpričali svojo pripadnost slovenstvu in izkazali svoje simpatije za levico« in da je to razlog, da je ta proces nekaj izjemnega in da ga ni mogoče enostavno prepustiti preteklosti, pa bi kazalo prvič postaviti vprašanje: Koliko Slovencev, obsojenih v prvih povojnih letih, pa ni odkrito izpričalo svoje pripadnosti slovenstvu? Glede »simpatije za levico« pa bi radi izrazili misel, da so bili tudi procesi, v katerih so bili obsojeni ljudje, ki niso izpričevali simpatij za levico, prav tako krivični in jih ne bi smeli »odložiti na rob zgodovinskega spomina«.

Odlomek iz Nagodetovega dnevnika

Arhiv ministrstva za notranje zadeve
Nagodetov dnevnik 80–1
111 (1–3)
Pravda je bila ustanovljena kot nestrankarska organizacija. Koordinirala naj bi vse neštevilne skupine, ki so se pojavile po našem (zlomu) zasužnjeni. Y je spisal program na dveh temeljih: nacionalni koordinaciji Jugoslovanov in socialnem radikalizmu bodi zgrajena nova Jugoslavija. Maso pristašev naj bi tvorili oni izobraženci, ki so spoznali zablode preteklih let in bi bili s požrtvovanjem sposobni organizirati narodni odpor in voditi priprave za gradnjo nove države.
Ta koncept smo z veliko muko vlekli do danes naprej. Glavne ovire, na katere smo naleteli je bila inercija izobraženega sloja, njegova strahopetnost, pasivnost in previdnost z ozirom na to, kaj bo prišlo in kdo bo zmagal po prevratu (zanimivo je, da skoraj nihče ni računal, da bi Italijani ostali pri nas, a je bil nekaterim pretekst za gojitev dobrih odnošajev do Italijanov, ker itak niso resni). Vzgled pretirane previdnosti so dali skoraj vsi, na katere se je Y kot prve obrnil. Zlasti značilni so bili npr. Bajič, Majster, Kolar itd. Druga velika
ovira je bila pri mladih popolna nediscipliniranost, netočnost in strahotno neznanje. Njih dobra volja je bila izravnotežena na slabo stran s temi defekti. Če se je hotelo delati sploh kaj se je m oral Y nasloniti na te otroke, ki so bili stari od 19–25 let. Stara pravda (krstil jo je Boltežar) je torej bazirala svoje delo in svojo propagando na intelektualistično spoznavanje položaja in nalog bodočnosti. Po nujnosti je bila torej nekako centrumaška skupina ter je kot taka doživljala tudi usodo vseh centrumov v revolucionarnih periodah. Napadali in sovražili so jo z desne in leve, sumničili reakcionarstva in boljševizma. Borbo so vodili komunisti s sredstvi obrekovanja (denar) in mešanja pjmov. Desnica je očitala Y-u moralno diskvalifikacijo, etično pokvarjenost itd.
Poleg pomanjkanja (delovne sile) delavcev srednjih let, nediscipline otrok, je bila glavna težava »tračarsko« razpoloženje vse slovenske javnosti, ki je verjela vsakomur vse, samo če ni bilo dobro. Kampanja obrekovanja z desne in leve je dobro uspevala in mesto da bi bila pravda oni koordinacijski forum, ki bi bil prevzel vodstvo osvobodilnega gibanja v skladu s podzavestnim hotenjem širokih mas Slovencev, je storila to slovenska osvobodilna fronta pod vodstvom komunistov. Komunisti pa so dobro čutili, da jim je koncept pravde nevaren in so se zato proti njej borili ne glede na to, da je bila pravda član OF.