Avtor: Jožko Kragelj

V prvih dneh lanskega novembra smo slišali iz ust uglednega moža, da je prišlo v času NOB do pobojev slovenskih ljudi predvsem na Dolenjskem in da se kaj takega na Primorskem in Štajerskem ni dogajalo. Kaznovani so bili samo izdajalci.
Enega takih »izdajalcev« bi vam želel predstaviti, očeta sedmih otrok, Iva Brica. Rodil se je v Dornberku 28. decembra leta 1896. Osnovno šolo je obiskoval v rojstni vasi, štiri razrede gimnazije pa v Gorici. Leta 1915 je bil vpoklican k vojakom. Na ruski fronti je zbolel, se zdravil po različnih bolnišnicah tedanje Avstrije, bil poslan spet na fronto, sedaj na Tirolsko, na koncu pa v Odeso. Za vse to premeščanje, premikanje in vračanje vemo, ker je skrbno pisal spomine, nekak dnevnik. Po končani vojni se je leta 1918 vrnil domov, pa so ga italijanske oblasti zaprle kot nezanesljivega. Ko so ga izpustili, je začasno odšel na Koroško, se vrnil čez dve leti in se oprijel kmetije. Takrat je na Goriškem zavladala prava kulturna pomlad. Oživeli so časniki, revije, ustanovljeni sta bili Goriška Mohorjeva družba in Goriška matica, ki sta vsako leto pošiljali med ljudi koledarje in knjige. Bric je sodeloval z vsem žarom. Obnovil je Slovensko čitalnico, obiskoval režiserske tečaje in vodil dramski krožek. Pripravil je veliko kulturnih prireditev in postal celo predsednik spodnjevipavskega prosvetnega okrožja.
Ko je nastopil fašizem, je bilo postopoma vsaj na videz vsega konec. Ukinili so slovenske šole, časopise, društva, prepovedali zbore in šli tako daleč, da so uradno spreminjali slovenske priimke. Brica so ničkolikokrat silili, naj se preimenuje v Brizzi. Slovenska beseda in pesem sta bili dovoljeni samo v cerkvi.

Opis slike: Pogled z Berišča na Dornberk in Tabor – zadaj levo Čaven in desno Angelska gora

Bric ni miroval. Imel je za tiste čase bogato knjižnico s 500 slovenskimi knjigami, ki jih je rad posojal. Organiziral je izlete in romanja, na katerih so se kot slučajno znašli pomembni govorniki, kot so bili Filip Trčelj, Mirko Brumat in Venceslav Bele. Poleg cerkvene pesmi je zadonela tudi narodna, pa ne samo na shodih, tudi po vinogradih, po opravljenem delu, pred cerkvijo po maši in na večernih obhodih po vasi.
Fašisti so z nezaupanjem in čedalje večjo jezo spremljali Bricevo početje. Zasledovali so ga in opazovali. Zdel se jim je izjemno pomemben, saj je bil tudi tajnik Gospodarske vinarske zadruge in njen poslovodja ter svetovalec dornberške hranilnice. Poglejmo poročilo goriške prefekture, naslovljeno na notranje ministrstvo v Rimu 23. aprila 1929:
»Zelo oprezno širi iredentistično propagando. Izkorišča svoj vpliv in ugled, ki ga ima na območju občine kot uradnik tamkajšnje Kmečke zveze, ki je edina gospodarska organizacija na vasi. Med tujerodnim ljudstvom skuša ohranjati narodno zavest. Tukajšnji karabinjerji ga stalno nadzorujejo.«
Čez slabo leto, 13. februarja 1930, sledi podrobnejše poročilo:
»Bric je duša dornberškega političnega dogajanja, ker je – poleg župnika – s svojo kulturo in moralnim položajem edini človek, ki ima zares vpliv na tamkajšnje prebivalstvo. Glavno orožje, ki se ga poslužuje v boju proti našim ustanovam, sta njegovi funkciji, ki ju opravlja: tajnik Kmečke zveze in svetovalec dornberške hranilnice. Vzpostavil je pravi sistem pasivnega odpora proti prizadevanju oblasti, da bi utrdila italijanstvo tega področja. Bil je predsednik sedaj razpuščenega slovenskega kulturnega krožka v Dornberku in si prizadeva, da bi mladim ohranil spomin na zatrto ustanovo. Organizira izlete, kot da gre za šport, za njimi pa se skriva politično delovanje. Med nedavno preiskavo na njegovem domu, kjer smo iskali orožje in strelivo, smo odkrili, da ima bogato slovensko knjižnico, ki jasno izpričuje, kakšna čustva goji njen lastnik do Italije. Še vedno je v stikih s predstavniki slovenske nacionalistične stranke iz raznih krajev goriške in tržaške province. Čeprav je odrejeno, naj ga stalno nadziramo, je to težko, saj se pogosto in naglo vozi z motorjem. Da bi omejili njegovo dejavnost in olajšali delo policijskih organov, nameravam predlagati zanj ukrep opomina (»ammonizione«). Pod tem poročilom je podpisan prefekt.
Notranje ministrstvo se ni obotavljalo – Bric je dobil »opomin« za dve leti. Kot kaže, mu ga je bilo malo mar. Po tem času je namreč 4. junija 1932 romalo v Rim naslednje poročilo:
»21. maja je minila dveletna doba opomina. Še vedno goji zagrizena iredentistična čustva. Njegovo zadržanje je sovražno do naših ustanov in režima. Svojih otrok ni hotel poslati v otroški vrtec in ne vpisati v organizacijo Balilla.«
Niso ga pustili pri miru. Zasledovali so ga in nadzirali, večkrat preiskovali hišo, in končno je leta 1936 goriška kvestura predlagala prefektu, naj odredi drastično kazen, policijsko konfinacijo, kar se je kmalu zgodilo.
Deželna komisija je sprejela sklep o policijski konfinaciji za dobo 5 let, ministrstvo pa določilo kraj na koncu italijanskega škornja, Castellucci Inferiore (Potenza). Spremljala ga je naslednja karakteristika:
»Mlad, izobražen, zvit, inteligenten, sposoben voditi vstajo množice drugorodnih. Vodilen element, nevaren propagandist, za katerega sumimo, da pošilja informacije v našo škodo kot dopisnik tujih prevratnih časopisov. Proučevalec in zagovornik slovenskega nacionalizma, organizator tajne slavofilske propagande.«

Opis slike: Ivo Bric

Doma je pustil ženo in pet otrok. Najstarejša hčerka je imela trinajst let. Čeprav ločen od družine, je skušal tudi na daleč voditi in vzgajati otroke in spremljati njihov razvoj. Tako mu je mimo uradnega nadzora uspelo pretihotapiti domov tudi tole pismo:
»Moja ljuba Milojka, dragi moj otrok! Kako sem srečen, da Vam lahko kolikor hočem in še po slovensko pišem, da me razumete. V zaporu se sme pisati samo enkrat na teden in še takrat dajo majhen kos papirja; spisat se mora hitro in poleg sedi stražnik, da človek ne more niti prosto misliti – in še po laško je treba spisat, če se zna. In kako je težko svojim pisat v tujem jeziku. Človek ne more nikdar tako povedati, kakor bi rad. Hvala Bogu, da imam vsaj to, da dobite, čeprav po ovinkih, mojo pošto. Prejel sem Vaše skupno pismo, saj sem Vam včeraj po dopisnici sporočil (v laščini), pa dobite gotovo prej to pismo. Tudi pretekli teden sem Vam pisal eno tako dopisnico v laščini – pa teh dopisnic – pisal Vam bom še tako – skoro Vam ni treba niti čitat, ker jih pišem bolj zaradi oblasti, ki gledajo na pošto – le, da bi se jim ne zdelo čudno. Vesel sem Tvojega pisma, lepo pišeš in dosti si mi povedala. V pisavi narediš nekaj majhnih pogreškov: ne piše se Doromberg – marveč Dornberg, ne: na ozeh, ampak: na vozeh, ne jast – ampak jaz, ne: ksno – ampak: kasno; ne zrasel – ampak: zrastel. Saj ni čudno, če narediš kakšen pogrešek – saj te v šoli niso učili. Zato pa le skrbi, da se sama naučiš pravilno pisat lepo slovenščino. Zato le čitaj lepe slovenske knjige in boš videla, kako lep in še lepši je slovenski jezik kot ga mi v Dornbergu govorimo. To sem Ti povedal samo tako mimogrede. Lepo je, da se me vedno spominjate, posebno v molitvi. Posebno sem bil ganjen pri Tvojem sporočilu, da si darovala zame sv. obhajilo na Sveti gori. Ravno ko si bila na Sveti gori, se je odpeljal Tvoj tata – uklenjen v železne okove iz goriških zaporov. In kakor sem od prvega dne v zaporu čutil moč milosti Vaših molitev, tako sem čutil na vsem potu 4 dni, da me spremljajo povsod Vaše molitve. Nič ni bil napor, nič ugrabljena prostost, nič strogi stražniki, nič železni okovi, nič novi in strašnel ,si zapori kot je goriški in nič dolga pot. Cudili so se mi, kako tako vdano prenašam, kako sem vedno korajžen – jaz se pa nisem čudil, ker sem vedel za skrivnost molitve. Enako sem se spominjal in se Vas spominjam v molitvah tudi jaz in sem prepričan, da bomo v vsem zmagali. – Le korajžno, zaupajmo!«
Takole pa se je spomnil rojstnega dne leto mlajše hčerke Nade:
»Tvoj tata se spominja že danes, da bo na 2. 9. Tvoj rojstni dan. Dopolnila si 12. in nastopila 13. leto. Sprejmi moja srčna voščila z željo mi, naj bi te Tvoj angel varoval na vseh potih Tvojega življenja. Blagoslov velja in poljubi te Tvoj tata.
Castellucio, 29. 8. 1936.«
Bricevi prijatelji, zlasti dr. Janko Kralj, so napeli vse sile, da bi ga rešili. Družina ni mogla ostati tako dolgo brez očeta. Z raznimi prošnjami so dosegli, da mu je prizivna komisija 16. 1. 1937 znižala konfinacijo na 3 leta. Ko pa je bila kmalu nato podpisana pogodba Ciano- Stojadinovič, so del zapornikov in internirancev izpustili, med njimi tudi Brica. Pomilostili so ga 24. 3. 1937. Ko se je tako že po devetih mesecih vrnil domov, se je posvetil družini in kmetiji.
Nad Evropo so se zbirali temni oblaki. Začela se je druga svetovna vojna. Italija se je pridružila silam osi. Zasedla je Albanijo, se neuspešno spravila na Grčijo in si želela prilastiti vsaj del Jugoslavije. Napisi po zidovih »Si va oltre!« so jasno napovedovali, kam želijo. Ko je bila ob napadu na Jugoslavijo izdana vojna napoved, so sumljive osebe pozaprli ali internirali, med njimi tudi Brica. Poslali so ga spet na jug Italije, zdaj v kaznilnico Pisticci, kamor je prispel 20. 4. 1941. z oznako »Slovenski iredentist!«
Po zasedbi dela Slovenije, ki so ga preimenovali v Ljubljansko pokrajino, so se fašisti čutili močne in del internirancev izpustili, hkrati pa pripravili drugi tržaški proces, na katerem so decembra 1941 obsodili na smrt in ustrelili pet Slovencev, ostale pa obsodili na skupno 963 let ječe.
Bric se je vrnil domov že 5. maja 1941. Budno je zasledoval poročila, ki so prihajala iz Ljubljanske pokrajine. Ob nastanku OF ni sprejel sodelovanja, čeprav so ga vztrajno vabili. Nekaj je vedel, kako je v Rusiji, zlasti iz knjig, ki so jih napisali ruski emigranti, in spoznal, da nekaj takega čaka tudi Slovence, če bi zavladal komunizem. Spregledal je prepad med videzom in resnico, med bojem proti fašizmu za osvoboditev naroda in uvedbo novega totalitarnega režima. Iskreno je želel, da se rešimo fašizma, saj ga je bridko okušal na lastni koži, ni pa želel, da pridemo iz dežja pod kap. Zavedne Slovence v svojem kraju je opozarjal pred to nevarnostjo in ga je silno bolelo, ker jih je toliko nasedlo lažni propagandi.
Ostal je pri svojem, čeprav so ga zapuščali. Podcenjeval je značaj novega gibanja in njegovo brezobzirnost. Računal je, da bo šlo tako kot s fašisti. Bil je pod stalnim nadzorom italijanske policije. Bil je previden, ker ni maral, da bi družina zaradi njega preveč trpela. Posvetil se je kmetiji.
Vedel je za umore po Ljubljani in ostali Ljubljanski pokrajini, ko je za vsakim takim dejanjem zavladala krilatica »izdajalec je bil«, ali pa »nekaj je že naredil«.
Pristaši OF so tudi Brica razglasili za sovražnika ljudstva. Ko so terenke hodile mimo njegove hiše, je slišal grožnje: »Ti bomo že pokazali!« Spoznal je, da so obsodili tudi njega in da zanj ni rešitve. Ni se mogel in hotel zateči pod varstvo fašistov, skušal je ostajati čimbolj neopazen. Rodili sta se mu še dve deklici, tako da je družina štela kar devet članov.
Zvečer pred usodnim 2. junijem 1943. leta so domači v jasni noči opazili dve postavi s puškama, ki sta se zlovešče motali okrog hiše, nato pa neslišno izginili. Nalašč tako kasno, ob 6. uri zjutraj, ko je bil že dan, so se oče in oba sinova, 15-letni Branko in 12letni Bogdan, odpravili kosit na slabe pol ure oddaljeno Berišče pod Gradiščem. Tam so imeli lep travnik, na katerem so bile zasajene češnje. Komaj je oče nabrusil koso, pokosil prvo vrsto in se vračal, že sta se približala iz bližnjega gozda mladoletna fanta, oba domačina, s puškama v rokah, brez kap in v oblekah, ki sta le malo spominjali na uniformo. Zahtevala sta, naj gre oče Ivo z njima v gozd, da se bo pogovoril z njihovim komandirjem. Ko se je uprl, da se ne premakne nikamor, je bližnji, ki ni bil oddaljen več kot 5 metrov, dvignil cev in hladnokrvno ustrelil. Bric je bil zadet v glavo in z oselnikom na hrbtu padel na tla. Glava je bila v hipu vsa okrvavljena. Morilca sta nekaj zagrozila sinovoma in izginila v bregu. Fanta sta si nemočno ogledovala očeta, ki ni kazal znakov življenja, nato pa po stranskih stezah odhitela domov povedat, kaj se je zgodilo.

Opis slike: Bricova družina 1934 – Milojka (12), mama Marija (32), pred njo Branko (7), stari oče Ivan (76), pred njim Bogdan (3), Ivo Bric (38), Nada (10)

Nada, ki je bila takrat stara 19 let, je zapregla kravi in se odpeljala po očeta. Tam so bili že italijanski vojaki, odtod fotografije, in žrtev prenesli na nosilih do ceste in naložili na voz. Ko se je hčerka vračala z mrtvim očetom, je pokrajina kot izumrla. Nikjer žive duše, polkne na oknih so bile spuščene, zavese zagrnjene.
Najstarejši hčerki Milojki, ki je bila že poročena in od doma, so prišli povedat, naj gre domov, ker se je nekaj zgodilo. Slutila je najhujše. Srečavala je ljudi, zbrane v gručah, ki so obmolknili, ko je šla mimo. Nihče ji ni stopil nasproti, da bi izrekel besede tolažbe ali obsodbe.
Iva Brica so pokopali že naslednji dan ob veliki udeležbi. Pogreb je vodil dekan. Mati je ostala sama s sedmimi otroki, najmlajša Boženka je imela komaj tri mesece. Nad družino je padla črna senca »izdajstva»,. Obveljala je partijska resnica in pravica.

Opis slike: Bricovi pet let kasneje – oče Ivo, Milojka, Branko, Bogdan, Nada, spredaj so Marica, mama Marija z Ivico

Žal komunistom ni bilo dovolj, da so onesrečili družino s sedmimi otroki. Čez dobre tri mesece je Italija kapitulirala in zavladalo je splošno veselje. Primorci so menili, da je vojne konec. Tako je razglašala tudi OF, ki je tudi proglasila splošno vstajo. Pod tem zunanjim in kratkotrajnim bliščem, saj so ga Nemci po nekaj tednih krvavo zadušili, pa je divjala neizprosna revolucija. Tako so prišli partizani v Prvačino po Bricovo sestro Jožefo, ki je bila poročena z Andrejem Suličem. Imela sta štiri otroke: Zorko, Rudija, Nado in Marijo. Zorka je bila stara 22 let, Marija pa 14 let. Vso družino so odpeljali v Stomaž pod Čavnom. Tam so jih zaslišali in spustili domov. Zadržali so samo hčerko Nado, ki je imela nekaj šol, da bi bila za tipkarico.
Že prvo noč, ko so bili doma, 18. 9. 1943., so spet prišli ponje, bili naj bi domačini iz Prvačine, ljudje s čudno preteklostjo in sumljivim zadržanjem v času fašizma, in jih odpeljali med vinograde za vasjo. Istočasno so vzeli tudi drugo Bricevo sestro Angelo, poročeno Zorn. Med vinogradi so vse pokosili in zagrebli v dve jami. Sin Rudi se je rešil, ker je bil odsoten, Nada pa je ostala pri partizanih in dolgo časa ni vedela, kaj se je zgodilo z domačimi.
Sorodniki, ki so slišali strele, so odpeljane pozneje iskali in našli. Prenesli so jih na pokopališče in jim postavili dostojen spomenik. Nanj so na koncu napisali: »Naše roke niso umazane od krvi!< Napis pa je preveč bodel v oči in so ga zato morali sorodniki odklesati, sicer bi se spravili na ves spomenik.
Po končani vojni so se starejši Bricevi otroci umaknili v tujino in tam ostali, dokler se strasti in mržnje niso nekoliko umirile.
Bric v krajih, kjer je živel, ni pozabljen. Že prva leta po vojni je prišel k vdovi fant, eden od morilcev njenega moža, prosil odpuščanja in ga tudi prejel. Čez približno deset let so vdovo klicali na odbor in ji ponudili pokojnino po možu, če pristane na verzijo, da so ji moža ubili četniki in ne partizani. Ponudbo je odklonila.
Nedavno je prišel v trgovino, kjer dela ena od Bricevih sorodnic, pobič in zahteval več kruha kot običajno: »Veste, ta kruh bo za tistega, ki je ubil Brica!