Avtor: Janez Grum

V soboto, 26. maja 1945 zvečer je pritaval v vetrinjsko taborišče Vlada Ljotič, sin politika Dimitrija, čeprav naj bi bil v skupini prostovoljskega srbskega odreda, ki se je 24. maja odpeljal v Italijo. Povedal je, da je šel njegov transport v Jugoslavijo, in to skozi tunel, njemu pa je uspelo zadnji hip skočiti z vlaka. Nazaj se je prebijal dva dneva in pol. Njegova pripoved je bila tako neverjetna in na videz skregana z zdravo pametjo, obenem pa je govoril zmedeno, se lovil in zapletal pri opisu krajev in navedbi časov, da mu nismo verjeli. Splošna ocena je bila, da nas hoče zaplesti v nepotrebne spore z Angleži.
Naslednjega dne, v nedeljo 27. maja, je šel na pot v Italijo prvi transport slovenskih domobrancev, ki sta ga sestavljala tehnični bataljon in domobranska policija. Ti enoti naj bi na jugu pripravili in uredili taborišče, da bo sposobno organizirano sprejeti tako množico. Ljotičeva pripoved je vseeno zasejala dvom in zato se je nabralo precej ljudi, ki so zanjo vedeli, in spremljali nalaganje na kamione. Zraven so bili Bitenc, Vizjak in več drugih oficirjev, končno je prišel tudi general Krenner. Navzoči so mu izrazili zaskrbljenost nad takim premikom v neznano. General je odredil tri patrole, ki naj bi šle v različne smeri in skušale ugotoviti, kam so Angleži odpeljali dopoldanski transport. Le ena od njih, vodil jo je stotnik Tomic, je prišla z avtom malo dlje, a mi ni znano, do kje. Morda po Gurah do Vrbe? Nobena od patrol ni odkrila, kako je bilo s transportom, kar sta zvečer na štabu povedala tudi podpolk. Drčar in končno Krenner sam.
Zdi se, da je Bitenc že vnaprej dvomil v uspeh takih poizvedovanj in je na lastno pest poiskal Janka Marinška, ki naj bi skušal priti s kolesom do Podrožce, da bi poizvedel kaj bolj določnega o nedeljskem transportu. Janko se je branil, ker je vedel, da je pot dolga in nevarna. Sicer je bil takih podvigov vajen, saj je do konca poletja 1944 vzdrževal zvezo med gorenjskimi domobranci in Slovensko legijo v Ljubljani, torej z Bitencem, Šmajdom in še kom, tako tudi z menoj. Med vojno je bil večkrat na Koroškem. Nič mu ni bilo z motorjem premagati strmi Ljubelj. Zato je bil kot naročen za tako poizvedovanje. Gibanje po Koroškem mu je bilo olajšano, ker je imel kot Gorenjec nemško izkaznico, oblečen je bil kot domačin v zeleno koroško obleko z značilnim klobukom, in bi šel na pot kot že tolikokrat med vojno.
Nazadnje je pristal, da prevzame nalogo. Čakal sem ga do polnoči, vpraševal Bitenca, če se je že vrnil, potem pa odšel spat. Naslednje jutro sem naletel na Bitenca že ob sedmih zjutraj in ga takoj vprašal po Marinšku. Dejal je, da se je pripeljal nazaj šele okoli pol dveh ponoči. Uspelo mu je priti do postaje na Podrožci, govoriti z nekim železničarjem in z neko žensko, zdaj pa je odšel k svoji družini v Žihpolje.
Marinšek je prišel ob osmih v slovensko pisarno. Z njim sem hotel govoriti sam. Pričakal sem ga zadaj na dvorišču in mu povedal, da sem ga čakal do polnoči. Pravil mi je, da je bila pot dolga in naporna in da je imel težave. Nisem ga vprašal bolj natančno kakšne, domnevam pa, da zaradi angleških kontrol. Na samo postajo ni prišel, ker so bili tam Angleži in partizani, pač pa je dobil nekega železničarja in ga vprašal, kako je bilo z domobranskim transportom. Odgovoru se je ta izmikal, vendar je le nekako spravil iz sebe, da naj bi šel transport skozi tunel. Govoril je tudi z neko žensko, ki je blizu postaje obešala perilo. Njeno govorjenje je bilo še bolj nejasno.
Marinšku je nazadnje le uspelo, da je prišel do proge naprej od postaje proti tunelu in tam od daleč videl partizansko stražo ob progi.
Na moje vprašanje, kakšno je njegovo mnenje glede smeri, kamor naj bi šel domobranski transport, je odgovoril: »Po tem, kar sta rekla železničar in tista ženska, bi se dalo reči, da je šel skozi tunel, a za gotovo tega ne morem reči.«
Franc Erpič v spisu »Gorenjsko domobranstvo« /Tabor, 1987, 9-10, 216/ piše naslednje: »… je povedal, da vlaki vozijo na Jesenice«, jaz pa imam v živem spominu njegove besede »…za gotovo tega ne morem reči«.
Njegova pripoved pa je napravila name vtis, da ne moremo kar tako odklanjati take možnosti, da namreč Angleži domobrance izročajo partizanom. Stopil sem k cesti pred slovensko pisarno, kjer sta stala Kremžar in Blatnik in gledala zbor gorenjskih domobrancev, preden so se začeli vzpenjati na tovornjake.
Prva četa je bila kakih 30 m proč in pri njej zagledam prijatelja iz D. M. v Polju, komandirja Janka Habiča. Pod vtisom Marinškove pripovedi sem z obema rokama pokazal na domobrance in vzkliknil: »In vse tole naj bi bilo izročeno Titu!«
Kremžar me je zavrnil, da to ni mogoče, da so na angleškem poveljstvu točno povedali, da bodo domobrance preselili v Italijo. Da se upira čutu poštenosti, da bi ravnali drugače… da si ni mogoče misliti, da ne bi držali besede, saj so znani kot gentlemani…
»Tri sinove sem imel, enega so ubili v Srbiji, drugi je zgorel v Grahovem, tretji pa je tu med gorenjskimi domobranci. Če bi dvomil v angleško besedo, bi sinu rekel: Pojdi iz vrste, preobleci se v civilno obleko in ostani z menoj, da mi boš v podporo na stara leta!«
Blatnik ga je podpiral v vsem, kar je rekel, in pobijal vtis, ki sem ga dobil v razgovoru z Marinškom. Sam jima njegovega potovanja in razgovora z njim nisem omenjal.
In epilog k temu prizoru: Štiri do pet metrov stran od nas je stal črnovrški župan Franc Košir, ki sem ga spoznal v jeseni 1944, ko je s Črnega vrha prihajal v Polhov Gradec ali v Ljubljano. Ko sem v jeseni 1946 v spittalskem taborišču stopil v njegovo barako tam na vzhodnem koncu, da bi malo pokramljala, mi je rekel tudi tole: »Vi ste v Vetrinju vedeli, da izročajo domobrance partizanom!« Jaz na to: »Ne, nisem vedel!« On. »Saj sem vas sam slišal.« Nato sem mu povedal, kaj in kako je meni pravil Marinšek. Tiste besede sem izrekel pred Kremžarjem in Blatnikom pod svežim vtisom sporočila, nisem pa bil o tem prepričan.