Avtor: Zorko Simčič

Umrl je Branko Rozman – pesnik časa

In to ne samo v smislu svojih dveh pesniških zbirk – Na steni spi čas (Rim, 1954) in Čas je zreli plod jeseni (Celje, 2005) – ampak tudi kot pesnik, priča svojega časa, naše dobe.


Rodil se je 31. marca 1925 v Bohinjski Bistrici, svoje otroštvo preživljal z očetom in materjo ter sestro in s tremi brati v Spodnji Šiški. Obiskoval je škofijsko gimnazijo v Šentvidu, leta 1943, že sredi revolucije, je vstopil v Slovensko domobranstvo in služil kot pisar v 22. četi na Pijavi Gorici. Iz njegovega življenjepisa je videti, da se je domobrancem pridružil tudi njegov najstarejši brat Dušan (vrnjen iz Vetrinja in umorjen v Teharjah), medtem ko je mlajši brat Janez stopil med primorske domobrance.
Leta 1944 je maturiral, maja 1945 se je skupaj s svojo družino umaknil na Koroško. Leto dni kasneje se je odločil za študij bogoslovja (Brixen), nadaljeval študije na Slovenski teološki fakulteti v Argentini (San Luis in naposled Adrogué). Mašniško posvečenje mu je podelil (1952) škof Gregorij Rožman, takrat na obisku pri rojakih v Argentini. Leta 1955 je doktoriral, nato pa opravljal svoje dušnopastirsko poslanstvo med rojaki. Dolga leta je bil prefekt v Rožmanovem vzgojnem zavodu in profesor pastoralke, pozneje tudi kaplan po argentinskih farah – ves čas pa bil aktiven član slovenske skupnosti. Objavljal je članke, pisal pesmi, dramska dela in kritično komentiral kulturno ustvarjanje Slovencev tako v Argentini kakor po celotnem zdomstvu. Po trinajstih letih se je odločil za odhod v Evropo in prevzel mesto župnika za Slovence v Münchnu ter okolici. Leto zatem je začel urejati revijo za zdomce Naša luč in ostal njen urednik sedemindvajset let, vse do leta 1992, ko se je po osamosvojitvi vrnil v domovino.

Branko Rozman je duhovnik pesnik. Rahločuten poet, hkrati pa tudi organizator in … mecen. V Celovcu natisne miniaturko Balantičevih pesmi (1967) kot odgovor na uničeno naklado Balantičevega opusa v Ljubljani. Pod psevdonimom Tomaž Kovač napiše nadvse odmevno brošuro V Rogu ležimo pobiti, finančno podpira zbiranje in objavljanje zgodovinskega gradiva o revoluciji na naših tleh.

Večino svojega prostega časa je žrtvoval za odkrivanje resnice, ne samo te o povojnih pobojih, ampak o celotnem poteku komunistične revolucije in upora proti njej, samoobrambe. Gre za številne članke v Naši luči, kakor tudi za njegova skozi leta izhajajoča Paberkovanja v tedniku Družina. S komentiranjem spornih besedil, zlasti izjav v naših medijih je – pa naj je bilo ‘prilično ali neprilično’ – čistil pojme glede naše tragične polpreteklosti, dostikrat ne dovolj jasne celo med katoličani.


Velik estet, rahločuten pesnik, kdo ve, ali res ne, kakor je bilo rečeno, »najtišji pevec med poeti emigracije«, dramatik. Tako njegova poezija kakor njegove drame – te so izšle pod naslovom Obsodili so Kristusa (1998) – so že dobile zasluženo mesto v naši literarni zgodovini (Tarasa Kermaunerja študija o slovenski dramatiki, Denisa Poniža spremna beseda k dramam, ter Franceta Pibernika v pesniški zbirki Čas je zreli plod jeseni).


Ob izidu te zadnje zbirke je bil Branko Rozman označen, kot »tih pomenkovalec z Bogom, pa tudi s samim seboj, z mrtvo materjo in s prijatelji, predvsem onimi, ki so nas prehiteli in nas po globinah gozdov, pa toliko breznih, čakajo, da se srečamo. Pesnik samote, pa naj ga je noga vodila skozi človeško mravljišče Buenos Airesa in evropskih velikih mest ali po neizmernih samotah argentinske pampe. Pesnik domačih trt v davnini, hkrati pa tudi tujih zvezd, ki mu je beseda polna vonja in barv.«
Vse od dne, ko je začutil svoj poklic in zapisal:
»Me kličeš? Grem, grem. V mlin pod kamen
in v zidanico belo nad dolino,
da dober kruh bom, dobro, močno vino«,
je bil zgleden duhovnik, kdaj tudi oster kritik. Pesnik, poln domotožja. V eni od pesmi je sicer napisal »kako si dober, Bog, na tujem«, pa vendar je vedno bolj postajal »žejen domače prsti«, ko je prosil »Prenesi me, Bog, na rodna tla … / tja, veš, kjer so bele noči, / tja, kjer je solz kot zvezda.«



Med tisočerimi, ki so nekoč odšli, je bil eden redkih, ki mu je to bilo dano.
Globoko veren, strasten Slovenec. Vse življenje. 31. januarja je, utrujen od zemeljske poti, zatisnil oči, našel počitek v domači zemlji.
Bog mu bo gotovo dober plačnik.