Avtor: Ivan Oman

Zanimivo. Ta naš praznik sovpada s praznovanjem dogodka, ki pomeni začetek Kristogeneze – nove dobe. Tudi slovenska samoodločba pomeni začetek nove dobe za slovenski narod: lastna suverena država po skoro poldrugem stoletju prizadevanja za ta cilj. Od narodnih taborov, pa majniške deklaracije 1917, majniške deklaracije 1989 in končno z uradnimi volilnimi lističi na plebiscitu 23. decembra pred dvajsetimi leti. Po šestih mesecih priprav se je potem zgodil zgodovinski Eksodus: slovenski izhod iz Egipta skozi rdeče morje v svobodo in suverenost. Kaj pa sedaj? Ali res tavamo po puščavi in žalujemo za egiptovskimi lonci mesa? Ki jih pa v resnici ni bilo!
Kaj smo zapisali v preambulo Temeljne ustavne listine o neodvisnosti? Ni bilo spoštovanja človekovih pravic, ni bilo vladavine prava. Ali se ne sliši nekam znano? Človekove pravice, pravna država! Tukaj in sedaj!
Dan samostojnosti in enotnosti. Spomini na te dogodke, opomini in tudi očitki. Ob priznavanju zaslug Demosa takoj tudi očitki o radikalno desnih težnjah. In celo protikomunističnih! Pomislite, protikomunizem je nekaj slabega! Tako v Demosu. Očitki, da bi desnica v Demosu hotela uveljaviti arbitrarno komunistično logiko. Zaradi tega naj bi, kot slišimo, Demos kot celota Drnovškovi vladi prostovoljno predal oblast. Ni res, da kot celota, pač pa tisti del Demosa, ki mu je bila všečna romunizacija Slovenije. Vse zaradi bolestne alergije na tisto, čemur pravijo desnica v Demosu. Pri tem pa pozabljajo, da bi brez te desnice bržkone še lep čas čakali na mednarodno priznanje.
Dan samostojnosti in enotnosti. In enotnosti. Dostikrat slišimo, kako smo takrat znali biti enotni, sedaj pa smo spet tako razdeljeni. Različnost v pogledih različnih političnih opcij je nekaj normalnega, torej nič slabega. V pogovorih pred plebiscitom se je pokazalo, da je te razlike možno ublažiti in preseči. Nekaj drugega je pa naslednje: Ni prav, da vladajoči politiki znova in znova vlečejo na dan tisto, zaradi česar smo razdeljeni, in s tem povečujejo razdor, v isti sapi pa kličejo k enotnosti. Enoumja ne bo mogoče restavrirati, kajti berlinski zid je padel pred 21 leti. Prišel pa bo čas, ko bo slovenski narod vzel na znanje svojo celotno zgodovino, tudi bremena najtežjega obdobja, in izrekel svoj Confiteor. Prišel bo čas, ko bomo, ne, ko bodo naši potomci enotni tudi ob tistem, ob čemer smo danes razdvojeni! Prišel bo čas!

23. 12. 2010