Avtor: Majda Lampič

Leta 1990 me je družina Strah prosila, da bi v njihovem imenu začela denacionalizacijski postopek za njihovo hišo in vrt na Zupanovi ulici v Stožicah, kjer je bila v tem času Glasbena šola Franca Šturma. Na Okrožnem sodišču sem v ta namen dobila zgornji dokument, v katerem so navedene žrtve komunističnega nasilja v Stožicah. Na prvem mestu je napisan Franc Strah, nato Minka Dovč, njen brat Ivan (Ivče) Dovč in njun stric Franc (pravilno: Janez, bolj pogosto Johan) Dovč. Vse te osebe sem kot otrok poznala, Minkina mama je bila celo moja teta, zato želim o njih napisati, kar mi je ostalo v spominu, da ne bo ostalo le to, kar so v skrbi za »delanje zgodovine« napisali drugi.

Franc Strah

Umora Franca Straha se še zdaj spominjam, čeprav sem imela šele devet let. Ostala mi je tale slika. Popoldne 29. junija 1942, na praznik sv. Petra in Pavla, sem šla po današnji Dunajski cesti proti domu. Na drugi strani in v nasprotni smeri je šla Strahova žena Marjeta z dojenčkom Tonekom v naročju, ob straneh pa sta se je oklepala devetletna Francka in enajstletni Janez. Vsi so jokali. S Francko sva bili sošolki in prijateljici, zato me je še bolj pretreslo, ko so povedali, da so v gostilni Pri Urbančku ubili njihovega očeta. To je bilo nekaj nezaslišanega: umor sredi belega dne vpričo mnogih ljudi, in to na posebej varovanem območju med dvema »žicama«.

Urbančkova gostilna je stala na prostoru, kjer je zdaj hotelska stavba ob Smeltu. Na gostilniskem dvorišču je bilo balinišče, za njim pa so se razprostirali travniki in polje vse do Tomačevega. Ob nedeljah in praznikih so se moški zbirali pri balinanju. Hčerka Francka je trdila, da je oče navadno sedel s hrbtom proti hiši, tako da je imel pred seboj razgled na polje. Tokrat pa so ga pregovorili, da je sedel s hrbtom proti polju. V družbi so torej bili ljudje pomočniki atentatorja. Uredili so tudi tako, da je bil zdravnik Miro Jamšek, neposredni sosed čez cesto, takrat odsoten, ker naj bi ga bili poklicali drugam; po Čerinovi trditvi (Posavje med NOB) je bil zdravnik Jamšek sodelavec OF. Bilo je torej vse zelo dobro premišljeno in pripravljeno. Atentator je pritekel s polja, ustrelil in se po isti poti vračal, bežeč vzdolž brega, kar so videle tudi Boljkove sestre (po domače Jerečeve). O dogajanju je poročal Boljkov oče, ko je prestrašen pritekel iz gostilne.

Opis slike: Franc Strah

Pozimi ¹⁹⁴¹⁄₄₂ se ljudje se niso v polni meri zavedali temeljite organiziranosti in delovanja OF in VOS-a, čeprav so že padle žrtve. Neprevidno so govorili proti komunizmu in izražali svoje pomisleke proti OF, ali pa niso bili pripravljeni sodelovati z OF, kar pa je bilo lahko že smrtno nevarno, zlasti če so delali na kakem izpostavljenem mestu.
Ob tem se spominjam zanimivega druženja črnuških študentov v naši kuhinji. Nemci so jih po okupaciji pregnali v Srbijo, pa so se kmalu vrnili, tokrat v Dravlje – na italijansko okupacijsko območje. Z bridko izkušnjo nemškega okupatorskega terorja so ti bivši dijaki klasične gimnazije, s prirojenim in gojenim samostojnim razmišljanjem, oprezno prenašali snubljenje partizanov na terenu. Zadrta polaščevalska enotirnost je v njih zbujala duhovite pomisleke in taktična zavlačevanja. Vendar ni bilo umika. Tudi v daljavo so segale lovke. Tako so enega izmed njih, Izidorja Lampiča, mojega daljnega sorodnika, prijeli Nemci in ga odpeljali v internacijo tri dni po zagovoru doktorske disertacije. Omenja ga dr. A. Bajt v Bermanovem dosjeju, str. 1046:
»Ko smo se vračali po mestu proti taborišču, nas je sredi ceste zaustavila policija … pa se je zataknilo pri dr. Lampiču … vprašanja so mu zastavljali … Kakor da imajo o njem neke zaupno pridobljene podatke, ki so jih hoteli preveriti … Ne dolgo zatem so ga aretirali … in obdolžili komunistične dejavnosti … Po nekaj tednih zasliševanj so ga ustrelili … Okrog slovenskih deklet sta se pogosto sukala dva Ljubljančana, brata Mahkota (ime izmišljeno, pravo poznam) … Imele so ju za špiclja … Je bil dr. Lampič njuna žrtev, so se spraševale dekleta.«
Kdo je bil torej Franc Strah? Vsekakor je lahko vzbujal pomisleke njegov suveren odnos do novih družbenih pojavov. O njem, njegovi krivdi in usmrtitvi pišeta Miha Čerin v knjigi Ljubljansko Posavje v ljudski revoluciji, Ljubljana 1985, str. 224, in Albert Svetina v knjigi Od osvobodilnega boja do banditizma, Ljubljana 2004, str. 66. M. Čerin pravi o njem: »Franc Strah, roj. 19. 12. 1903 na Ježici, je bil neposredno pred vojno uslužbenec in zavarovalni agent Vzajemne zavarovalnice in znan pristaš SLS in JRZ … Ker je bil zaposlen v zavarovalnici, je imel veliko stikov, znanstev in zvez. Po okupaciji so ga hoteli pridobiti krščanski socialisti, pa tudi komunisti, vendar brez uspeha. Res je pri zavarovalnici nekajkrat prispeval za OF, ker je OF pritiskala nanj, toda nikdar iz prepričanja, da podpira pravično stvar, ampak vedno z nejevernim nasmehom in ironičnimi pripombami. Značilno za njegovo nepoštenost, njegov odvratni oportunizem je bilo, da je enemu delu svojih ljudi naročil, naj se vključijo v OF, drugi del pa je raje obdržal v rezervi. Raznašal je alarmantne, sovražne vesti o OF, odkrito zabavljal proti njej, ostro napadal NOG. V gostilni Pri Urbančku je spomladi 1942 javno ponavljal ostudno laž, da OF sodeluje z gestapom. Razpečeval je list Svoboda ali smrt. Vzdrževal je zveze z ljudmi, ki so bili znani kot bega … Prenočeval je v rojstni hiši, ki je bila pod neposrednim varstvom karabinjerjev … OF je v Ljubljani izrekla sodbo Francu Strahu, ki jo je VOS izvršila na dvorišču gostilne Pri Urbančku v Stožicah, pri belem dnevu, popoldan 29. 6. 1942, ob balinanju.«

Opis slike: Poročna slika – Franc in Marjeta Strah

Svetina uboj in posledice osvetli širše. O njem pravi: »Z vosovskimi postopki in njihovimi posledicami v zunanjem ljubljanskem okrožju sem se seznanil predvsem ob uboju Franca Straha na Ježici. Ta uboj je bil tipičen primer, kako je VOS obračunavala s političnimi in idejnimi nasprotniki. Osebno Straha nisem poznal, toda opaziti je bilo, da je bil politično aktiven proti OF. Nekateri aktivisti OF v okrožju so se ga bali, vendar ni bil posebno nevaren. Partijska organizacija in OF pri njegovem uboju nista sodelovali in z ubojem vsekakor nista bili povezani. Vse postopke proti Strahu je vodila VOS … Vosovske poboje sem sprejel kot nekaj, kar je bilo nad Partijo in nad tem, da bi o tem dvomil. Brez posebnega razmišljanja sem jih brezpogojno sprejel. Bil sem v gibanju, ki je bilo odgovorno za te poboje, toda bil sem tudi prepričan, da je to gibanje osvobodilno, da se bojuje proti Italijanom in proti fašizmu. Tako sem mislil in se nisem spraševal, ali je to prav ali ni. Ves sem bil predan gibanju, ki sem mu pripadal in delal zanj. O pravilnosti in smislu tega početja sem se spraševal pozneje, ob koncu vojne in v neposrednem soočenju z množico zverinsko pobitih ljudi. Likvidator je uboj Franca Straha izvedel pri belem dnevu. S kolesom se je pripeljal pred gostilno na Ježici, kjer je fantovska druščina balinala. Najprej je šel v stranišče, kjer je pripravil dva naboja in preveril pištolo. Nato je odšel bliže k druščini, v kateri je bil tudi Strah, mu pomeril v glavo in sprožil. Po uboju, ko so se ljudje razbežali, je skočil na kolo in se odpeljal v prvi vosovski bunker. Po partijski liniji sem uporabljal drugega. Stikov med Partijo in Vosom v okrožju tudi po tej strani ni bilo … Vse je bilo pripravljeno mimo mene in v strogi ilegali. To je bilo v rokah Vosa in CK … Vedel sem za uboj ali likvidacijo, za likvidatorja pa skoraj nikoli. V primeru Franca Straha sem se o teh stvareh lahko pogovarjal z likvidatorjem šele po več letih … Nedvomno je, da so z likvidacijami začeli prav vosovci. Pripadnik Vosa je bil v vsakem bataljonu. Čeprav je imel le funkcijo namestnika komisarja, so se ga v štabu vsi bali … Zadolžen je bil za protiobveščevalno službo, podrejen pa je bil neposredno vosovskemu vodstvu … Njegov odnos do drugih je bil vzvišen. Vosovci so se nasploh imeli za pomembnejše od politkomisarjev in komandantov. Z vsem so lahko prosto razpolagali …
Podlago za nastanek bele garde je dala sama Partija … Za Partijo ni bila pomembna samo osvoboditev izpod tuje okupacije, ampak tudi socialna in politična preobrazba … Visoki strankarski politiki izpred vojne, ki so bili proti OF in so bili zaradi stikov z okupatorji kompromitirani, so zaceli z organiziranjem odpora proti OF. Kljub temu pa bela garda ni nastala iz posebnega političnega vidika, ampak najprej kot vaška straža. Vaške straže so bile odgovor na vosovske poboje. Dokler vosovci niso ubili Franca Straha in dokler za nekaterimi ljudmi na Ježici, v Jaršah in Savljah v vosovskih nočnih akcijah ni izginila vsaka sled, bele garde v zunanjem ljubljanskem okrožju ni bilo. Začelo se je takrat, ko so se ljudje, pred katerimi prej kot partijski sekretar nisem čutil bojazni, začeli zaradi nevarnosti zatekati k Italijanom v Kleče. Ker so se bali za življenje, so zvečer zapustili svoja stanovanja in svoje domove. Čez noč so bili v »Smrekcah« pri vodovodu, kjer je bila italijanska straža, zjutraj pa so se vrnili domov. Ker so vosovci do uboja Franca Straha vse aretacije in likvidacije izvajali v najstrožji konspiraciji ponoči, podnevi niso čutili take nevarnosti. Najprej sem jih videval v civilnih oblekah, po uboju Franca Straha pa so bili kmalu oboroženi s puškami. Tako je nastala vaška straža, ki ni imela posebnih političnih ciljev. Njeni pripadniki so bili proti komunistom, toda prej nam v OF niso bili nevarni. Proti OF so nastopili zlasti potem, ko se je odkrito pokazalo, da v odborih OF prevladuje Partija.«

Opis slike: Dovčevi, z leve: oče in mati, sin Tine, hčerki Minka in Pavla, sedi sin Ivče

Pričevanje M. Čerina kaže Strahovo nezaupanje do OF, s katero pa je na samem začetku sodeloval. To, da bi vzdrževal zveze z bega, kot pravi Čerin, je potvorba, saj takrat bele garde se ni bilo, gotovo pa se je družil z ljudmi, ki so imeli podobne pomisleke proti OF kot on. Nastanek vaških straž na tem področju pa kar primerno osvetli sam Svetina. Prav nič čudno ni, da je Franc Strah prenočeval v rojstni hiši, kjer se je čutil bolj varnega, saj so tudi drugi prenočevali v zavetju italijanskih postojank zaradi vosovskega oziroma komunističnega nasilja. Politično bolj razgledani so že lahko dojeli, kako se obrača OF, in se glede na njen nadaljnji razvoj niso motili; to potrjuje tudi Svetina.
Svetinovo pričevanje je zmotno glede lokacije umora. Očitno je izvedel tudi za ime atentatorja, vsaj pozneje, če je z njim govoril, kot pravi. Verjetna je tudi hierarhija v organizaciji, kot jo prikazuje, in je bila potrebna, da so se drug drugega bali. S tako metodo so dosegali absolutno pokornost. Nedvomno sta CK in vodstvo VOS-a odločala o vsem, seveda pa so se podatki zbirali na terenu, kjer so bili člani Partije najpomembnejše in najzanesljivejše orodje, pa tudi drugi člani OF so doprinesli svoje in brez njih ne CK ne samo vodstvo VOS ne bi moglo nič.
Vse kaže, da so imeli komunisti Franca Straha za nevarnega. Čeprav je imel formalno končana le dva razreda osnovne sole, je bil zelo razgledan in načitan. Ko sem hodila k njegovi hčerki Francki, me je najbolj presenetila njihova domača knjižnica. Ob stenah kabineta so stale police, od stropa do tal polne knjig, kar bi bilo tedaj še za šolanega človeka nenavadno. Imeli so urejeno zaklonišče za primer bombnih napadov. Imeli so osebni avto, kar je bilo za tiste čase veliko. Gotovo bi bil Franc Strah velika pridobitev za OF, če bi se ji pridružil, zato je tudi razumljivo, da so ga snubili tako komunisti kot krščanski socialisti. Ker niso uspeli, so ga vosovci likvidirali, tudi v svarilen zgled drugim.
Njegova vdova je z otroki Janezom, Francko in Tonetom ob koncu vojne zbežala na Koroško. Od tam se je izselila v Argentino, ker drugam ni mogla. Najstarejši sin Janez je pomagal preživljati družino s tem, da je vozil avtobus. Njegova žena je bila nemškega porekla, imela sta dva otroka: Mario Magdaleno in Juana Joseja. Hči je doštudirala, sin pa je moral po zgodnji tragični očetovi smrti prevzeti skrb za družino. Sprva je še (štirinajstleten) študiral ob delu, potem pa je moral študij opustiti. Strahova hči Francka, poročena Lampret, ima štiri otroke, vsi so v praktičnih poklicih in poročeni z domačini. Najmlajši Strahov otrok Tone je samostojen podjetnik, poročen je s Slovenko in ima tri otroke. Od vseh je v ekonomskem pogledu najuspešnejši.
Dom Strahovih so po vojni nacionalizirali. Najprej je bila tam nastanjena OZNA, potem vrtec in nazadnje glasbena šola. Prva je prišla iz Argentine pogledat hčerka Francka Strah Lampret l. 1975.
Med obiskom je stanovala pri teti Kristini v Stožicah. Uspelo ji je, da je stopila v domačo hišo. Vsega se je še spominjala. Zdaj je hiša prazna in vrnjena dedičem, ki se morajo odločiti o njeni usodi.
Družina pokojnega dediča Janeza je ob lanskem obisku tu prenočevala. Ko so šli zvečer na ogled nočne Ljubljane, je Juan Jose večer presedel na dvorišču. Mala prijazna deželica mu je segla v srce: ostal bi tu, tako je vzdihnil, vendar bi moral potrgati mnoge vezi … Premislil je dedkov nagli vzpon, nasilno prekinitev, zgodnjo očetovo smrt, ki je s svojimi sanjami nizko pristal: voznik avtobusa, in on sam od štirinajstega leta dalje prav tako s polomljenimi sanjami, s kamionom po daljnih tujih poteh s pol pljuč v boju za preživetje.
Njegova sestra Maria Magdalena je ob srečanju s stoženskimi domačini s svojo milino in ljubeznivostjo ganila tudi tiste, ki vsak hip privlečejo na dan kolaboracijo. Ta »kolaboracija« je bila naenkrat sočuten, prijazen sosed, z veselji in žalostmi, skratka neverjetno: kot človek! Bila sem zraven, ko se je »balzamirani komunist iz leta 45« (metafora slikarja Leona Koporca) približal resnici in vzkliknil: »Kaj je naredila vojna!«

Opis slike: Minka Dovč na mrtvaškem odru

Minka Dovč in Ivan Dovč

Oba sta tudi na gornjem seznamu »zločincev«. Starši so imeli skromno hišico nekoliko stran od Stožic proti Tomačevemu, od katerega jo je ločil majhen gozd. Zdaj hiše zaradi obvoznice ni več. Živeli so v dveh sobah in kuhinji brez vsakega komforta in se preživljali predvsem s priložnostnimi deli. Mati, moja teta, je bila tudi šivilja. Imeli so štiri otroke, dva fanta in dve dekleti. Likvidatorji so prišli ponoči 11. junija 1942 na dom. Najprej so vprašali po mlajsi hčeri Pavli, ki pa je ni bilo doma, nato pa kar na postelji ustrelili starejšo hčerko Minko. Njenega najmlajšega 17-letnega brata Ivčeta pa so odpeljali s seboj. Mama mu je hotela še nekaj dati za popotnico, pa so rekli, da ne bo ničesar potreboval. Od takrat ni bilo o njem ne duha ne sluha. Ne ve se, kje so ga ubili in tudi ne zakaj! Spominjam se ga, da je bil še ves otroški, saj smo se, dosti mlajši, igrali z njim. Še danes čutim zadah tistih vročih junijskih dni, ko je Minka ležala na parah. Moj oče jo je fotografiral. Zraven je bil tudi zelo potrt mlad italijanski vojak, ki se je hotel fotografirati z njo, vendar moj oče tega ni hotel. Zapletlo se je tudi pri pogrebu. Bila je podpredsednica Sokolov na Ježici in katoliški fantje so se upirali, da bi jo nosili na pogrebu, prav tako pa so imeli svoje pomisleke tudi komunistično usmerjeni. Ne vem, kako so to potem rešili. Pri takih pogrebih je bilo takrat zaradi strahu malo ljudi. Nekdo je videl zakonski par, ki je skrbno zapisoval imena udeležencev.
Minka Dovč je bila lepo, urejeno dekle. V vasi kot študentka ni imela družbe in je veljala za zelo zadržano. Živela je v revnih razmerah, vendar je bila opazno lepo napravljena. Bila je liberalno usmerjena in je sodelovala pri Sokolih. Omenja jo Franc Lubej v članku Drugič v ilegali (Delo, 21. jan. 1978, Sobotna priloga, str. 31). Lubej je 20. sept. 1941 balinal v gostilni Fon na Vodovodni cesti (verjetno Fortuna, tam je spominska plošča), kjer so se navadno aktivisti OF med balinanjem vse domenili. Tam je dobil obvestilo, naj ne hodi domov. Sedel je na kolo in se odpeljal proti Tomačevemu. Srečal je Minko in o njej pravi: »Bila je Minka Lovčeva (prav: Dovčeva) – podnačelnica ježiškega Sokola, v elegantni temni obleki, od glave do pete, od klobuka do čevljev, s črnimi usnjenimi rokavicami in močno našminkana. Take je nisem nikoli videl. Bila je preprosto, revno kmečko dekle, hodila je menda že na univerzo, a njena skromna oprava je razodevala naravno preproščino – bil je pozen mrak in skoro tekla je proti mestu. Oba bi rada skrila tesnobo, se naredila vesela, kot smo se vedno srečevali sokolski vaditelji, vse to pa je trajalo komaj toliko, da sem stopil s kolesa, šel nazaj, kolikor sem šel mimo, ji podal roko in vprašal: »Kaj pa ti tukaj tako paradna?«
»Oh jaz sem nedaleč tu doma.« Pokazala je v smeri moje vožnje: »Grem v mesto, kaj pa ti ob tem času na našem koncu?«
»No po opravkih, seveda, saj veš, kakšnih. Ali ti je morda kdo umrl?«
»Ne, ni mi umrl, kako si čuden!«
»Ali te taka obleka ne moti pri našem delu, poglej, kakšen grem jaz na delo.«
»Ravno nasprotno. Potrebno je, da sem prav taka. Grem v bar v Nebotičnik. Še mudi se mi. No, pokaži se še kaj!«
Rad bi jo še vprašal, pa me je njena pojava preveč vznemirila. Vojna, revno dekle, pa taka eleganca, od kod ji denar? Ni mi dovolila, da bi jo vprašal, če se ne boji, da takemu življenju ne bo kos.«
Minko Dovčevo omenja tudi Miha Čerin v svoji knjigi (Ljubljansko Posavje v ljudski revoluciji): »V isti hiši kot Barakar (domače ime za Dovčeve), Stožice 73, je stanovala Marija Dovč, roj. 20. 9. 1918, podnačelnica ježenskega Sokolskega društva, ki je že zelo zgodaj v letu 1941 začela navezovati stike z italijanskimi obveščevalnimi oficirji OVRE. Nje se dobro spominja France Lubej! Sodbo ji je izrekla OF, izvršila pa Vos 17. 6. 1942.« Njenega brata ne omenja. Istega večera so ga, mladoletnega, vzeli s seboj in nobena sled ni ostala za njim.
Vse kaže, da je Minka sodelovala z OF. Lahko je imela tudi kakšno posebno nalogo. Vsekakor pa je prijateljevala z italijanskim vojakom; hodil je jokat na njen grob, kakor so vedeli povedati. Morda se zaradi tega ni zdela več zanesljiva. Lahko le ugibamo, morda pa je kaj zapisano v kakem dokumentu, pa nam še ni prišel v roke.
Njena sestra Pavla se je po tem dogodku umaknila v Bologno.
Ko sem dvajset let po teh dogodkih s prijateljico potovala v Benetke, sva v kupeju naleteli na Italijana, ki je ob pogledu na mojo sopotnico vzneseno vzkliknil: »Prav tako dekle sem spoznal med vojno v Sloveniji.« Kakšno razsežnost in globino ima lahko ljubezen spričo vsesplošnega pustošenja smrti!

Janez Dovč

Ostane nam se zadnji na zgornjem dokumentu: Franc (pravilno: Janez, po domače Johan) Dovč, brat Minkinega očeta.
Johan je imel sedem otrok. Vsi so živeli v isti hiši kot Minka, vendar vsa družina v eni sami sobi. Bil je poljski in lovski čuvaj in opravljal je priložnostna dela. Ustrelili so ga iz bližnjega gozdiča, ko je stopil na hišni prag. Tudi njega opisuje Čerin v omenjeni knjigi.
Dne 27. 10. 1941 naj bi mladinci na vozičkih in kolesih vozili v Jarše opremo za odhajajoče k partizanom. Na povratku je Janez Dovč enega vprašal, kaj je vozil. Rekel je, da mrežice, ki jih je izdelovala njegova mama. Za njim je prihajala nova skupina mladincev z opremo, v kateri je bil štirinajstletni Janko Koman, na katerega so bili Italijani v zasedi že opozorjeni. Skupina je opazila nevarnost in se varno umaknila. Le Janka, ki je bil brez opreme, so Italijani prijeli in ga odvlekli na karabinjersko postajo na Ježici.
Rajonski odbor na Ježici je »Barakarjevo« početje raziskal in ugotovil, da je bil »Barakar izdajalec, povezan z izdajalskim kolegom Kovačičem – Bognerjem v Tomačevem in karabinjerji. Ljubljanska OF je dobila rajonsko poročilo in izrekla »Barakarju« smrtno obsodbo, ki jo je Vos izvršil pred njegovim domom proti večeru dne 29. 11. 1941.«
Datum smrti je pravilen, na dokumentu pa je v letnici pomota. Neka zanesljiva priča mi je povedala, da je bil Johan Dovč sodelavec OF, celo blagajnik. Ko so pri kontroli ugotovili, da manjka 500 lir, so ga zaradi tega ubili. Franc Strah se je ob tem dejstvu zgražal in to tudi povedal svojemu podnajemniku Zormanu, ki je bil sodelavec OF. »Tudi za manj denarja bi ubili,« je pribil Zorman.
Johanovi otroci so v šoli na vsa poizvedovanja redno odgovarjali, da so očeta ubili domobranci, ker so se bali posledic, čeprav takrat o domobrancih še ni bilo ne duha ne sluha.
Na priloženem dokumentu je rečeno, da bodo o nadaljnjih likvidiranih osebah kasneje poročali. To pa so spet zgodbe, ki bi jih bilo treba povedati: kaj vse se je dogajalo »v imenu ljudstva«.