Avtor: Cvetka Hanuna
Dragocena je v Gospodovih očeh
smrt njegovih svetih.
(Psalm 116, 15)
»Koroška, dežela sanjavih jezer, rodovitnih polj in tihih dolin, dežela vojvodskega stola in zibelka slovenskega slovstva (dr. Rožman)«, je našemu narodu dala velike može, mnogo odličnih narodnih in kulturnih delavcev. Med njimi tudi človeka, jasnovidca, dr. Lamberta Ehrlicha, čigar 70-letnice umora se bomo spominjali prihodnje leto.
Rodil se je 18. 9. 1878 v Žabnicah pod Svetimi Višarjami v Kanalski dolini. To je tisti del Koroške, ki so ga po koncu prve svetovne vojne zavezniki prepustili Italiji. Rodil se je očetu Janezu in materi Magdaleni. Bil je deveti od desetih otrok. Gimnazijo je obiskoval v Celovcu, v Innsbrucku pa bogoslovje. 1902. leta je bil tam posvečen v duhovnika, leta 1903 pa je doktoriral iz teologije. Nato se je še leto dni izpopolnjeval v Rimu. Bil je zelo nadarjen. Svoje dušnopastirsko delo je začel v Beljaku in ga nadaljeval v Celovcu kot stolni kaplan. Leta 1907 je postal tajnik celovškega škofa Josefa Kahna. Od leta 1910 je bil tudi profesor v celovškem bogoslovju, kjer se je začel posvečati slovenskim dijakom in bogoslovcem. 1919 so ga imenovali za izvedenca za koroško vprašanje pri jugoslovanskem zastopstvu na mirovni konferenci v Parizu po prvi svetovni vojni. Potem se je izpopolnjeval v etnologiji in primerjalnem veroslovju na univerzi v Oxfordu, ki ju je pozneje predaval na novoustanovljeni univerzi v Ljubljani.
Bil je sposoben in vsestranski delavec in organizator. Poleg svojega osnovnega duhovniškega poklica je dr. Ehrlich opravljal še akademske, idejne, družbene in narodno politične naloge.
Centrala katoliškega prosvetnega gibanja je bila ustanovljena v Ljubljani 1897. leta. Delovala je vse do razpada habsburške monarhije. Imenovala se je Slovenska krščansko-socialna delavska zveza (SKSZ) in je bila osrednja nepolitična organizacija krščanskosocialnih, predvsem pa delavskih društev. Besedo »delavski« so kmalu opustili. Ko je vodstvo organizacije prevzel leta 1900 dr. Janez Evangelist Krek, se je zveza začela širiti. Do leta 1917, ko je dr. Krek umrl, se je razvila v osrednjo vseslovensko izobraževalno organizacijo. Leta 1905 se je SKSZ začela širiti na Koroško in Tržaško. V pomožni odbor je bil izvoljen tudi dr. Ehrlich, ki je leta 1907 postal njen podpredsednik za Koroško. Koroška zveza je imela pravila:
1. Ustanavljati, združevati in izpopolnjevati nepolitična krščanskosocialna društva med koroškimi Slovenci.
2. Pospeševati pouk, vzgojo in izobrazbo med Slovenci na Koroškem v krščanskem in narodnem duhu.
3. Gojiti telovadbo in ustanavljati mladeniške telovadne odseke z lastnimi uniformami.
4. Podpirati in zastopati prizadevanja koroških Slovencev za lastne šole.
Zveza je prirejala poučna predavanja o splošno koristnih stvareh in tudi zabavne shode, gledališke igre in veselice. Društvom je oskrbovala govornike, tem pa potrebne knjige ter ustanavljala in podpirala knjižnice. Kasneje so dodali še ustanavljanje društvenih domov. Pri izobraževalnem delu Koroške zveze so bila v ospredju predavanja, enako kot pri osrednji zvezi v Ljubljani. Velikokrat je predaval dr. Ehrlich sam. V zadnjih dveh letih pred vojno je kot predavatelj sodeloval v Koroški zvezi tudi že dr. Gregorij Rožman, profesor cerkvenega prava v celovškem semenišču in kasnejši ljubljanski škof. S predavanji in socialnimi tečaji je začela zveza uresničevati koroškim razmeram prikrojeno glavno nalogo svojega dela. To je vsaj delno nadomestiti slovensko ljudsko šolo na Koroškem, ki je ni bilo, in spodbujati ter gojiti slovenski duh. Zelo mu je bila pri srcu ženska organizacija in koroška mladina.
Koroške razmere so igrale pri njem čisto posebno vlogo in so vplivale tudi na idejno naravnanost dr. Ehrlicha. Središče njegovih govorov je bi mnogokrat slovenski narod. Na občnem zboru koroške SKSZ leta 1909 je spet imel referat na to temo. Pomagal si je z zgledom Device Orleanske, ki je rešila francoski narod angleškega jarma: »Kakor Angleži tedaj po Francoskem, tako se je začel šopiriti na naših tleh tuj narod, ki gospoduje našemu rodu. Izvesti veliko delo navadne francoske deklice med koroškimi Slovenci, si je zapisal na zastavo SKSZ.« (govor na občnem zboru SKSZ, maja 1909). Pri nekem drugem shodu je leta 1910 govoril o potrebi slovenskih srednjih šol: »Nujno potrebujemo slovenske izobražence: duhovnike, učitelje, uradnike in druge.« Hkrati pa je pozval tudi kmečke fante, naj se združujejo: »Da ne bodo slovenska posestva drugo za drugim prehajala v roke veleposestnikov in grofov.« (Mir, 1907)
Dr. Ehrlich je na začetku ustanavljanja društev SKSZ za Koroško rekel: »Dokler jih ne bo 50, je naša naloga neizvršena.« (Mir, 1908) Na zadnjem občnem zboru leta 1914 je Zveza štela točno 50 društev. Med prvo svetovno vojno Zveza za Koroško ni delovala. Jeseni 1918 pa je s svojim delom ponovno začela, zaživela pa je šele 1921. Takrat je bil dr. Ehrlich že pri drugem delu za koroške Slovence.
V reševanje koroškega vprašanja po prvi svetovni vojni se je vključil še pred svojim odhodom v Pariz. Kot zastopnik deželne vlade za Slovenijo na Koroškem je spremljal anketno komisijo podpolkovnika Sherman Milesa, ki je bil član posebne ameriške študijske komisije na Dunaju. Od 26. januarja do 6. februarja leta 1919 je štiričlanska Milesova komisija potovala skoraj izključno po ozemlju, ki je bilo pod avstrijsko zasedbo. Komisija se je gibala le po glavnih cestah in se ustavljala samo v večjih krajih in mestih, ki pa so imela nemški značaj. Ameriško komisijo so povsod sprejemali nemško govoreči prebivalci. Američanov ni nič mikalo v slovenske hribovske vasi. Odlične nemške gospe so jih pozdravljale in slavile. Vse to je Milesovo komisijo nagnilo na avstrijsko stran. Večinsko so se odločili, da bodo predlagali razmejitveno črto po stari deželni meji po vsem ozemlju jugovzhodne Koroške. Torej po grebenu Karavank, po vsej njihovi dolžini. Ljudstvo so izpraševali, če želi pripadati nemški Avstriji ali Jugoslaviji. Ni jih pa zanimalo, kakšne narodnosti so. V nekaterih krajih severno od Drave, so Nemci prirejali demonstracije za nemško Avstrijo. Komisija ni želela iti v Ziljsko dolino, prav tako ni obiskala slovenskih ali vsaj narodnostno mešanih naselbin med Vrbskim in Osojskim jezerom ter Krko in Glino. Ehrlich si je zaman prizadeval za skladnost etničnih in državnih meja. V Parizu je objavil o Koroški obsežno poročilo »La Charintie« leta 1919.
Jugoslovanska delegacija je na mirovni konferenci v Parizu, zaradi načina dela Milesove komisije, vložila protest pri ameriški delegaciji. Ta pa je medtem že sklenila, da bo delovanje komisije zamolčala, njenih sklepov pa sploh ne bo razglasila.
Opis slike: Dr. Lambert Ehrlich
Poročilo so spravili na varno v arhiv državnega tajništva ZDA, ki je šele leta 1953 umaknilo oznako »tajno«. Gradivo je prvi objavil dr. Alojzij Kuhar, brat Lovra Kuharja, Prežihovega Voranca, ki je bil tudi takrat v Parizu.
Jugoslovanska delegacija si je zelo prizadevala onemogočiti vpliv Milesovega poročila. Za teritorialno komisijo in vse pomembne mednarodne kroge mirovne konference je Ehrlich pripravil troje dokumentov oziroma spomenic. Navedel je vzroke za načrtovano razkosanje. Na Goriškem in v Trstu je to strateška meja za Italijo; v Beljaškem okraju sta vzrok nemški in italijanski imperializem; v Celovški kotlini pa gospodarske koristi za nemško Avstrijo.
Zanimivo je Ehrlichovo mišljenje o »velikopotezni stari angleški politiki, ki je v enem svojih glavnih vidikov bila vedno protislovanska« (iz pisma dr. Brejcu, 4. maja 1920).
Bil je avtor še več spomenic in dokumentov o koroškem vprašanju, ki jih je jugoslovanska delegacija naslovila na udeležence mirovne konference. Najbolj pomembno je bilo njegovo poročilo o delu Milesove komisije. Bilo je osnova za to, da je bil za Koroško določen vsaj plebiscit. Dr. Ehrlich je sodeloval tudi v diplomatskem boju za slovensko severno mejo na Štajerskem in Prekmurju.
Po sklenitvi miru in določitvi meje si je dr. Ehrlich zadal nalogo, da napiše zgodovino slovenskega vprašanja na mirovnih pogajanjih. Žal je rokopis ostal nedokončan in neobjavljen (usoda rokopisa E–88).
Opis slike: Dr. Lambert Ehrlich, umorjen na Streliški ulici 26. maja 1942
Dr. Ehrlich je svoje teološko znanje temeljito dopolnil s študijem primerjalnega veroslovja in etnologije v Parizu in Oxfordu. Študiral je etnološke in verske primerjalne študije zlasti v zvezi s prvotnimi kulturami. Tudi od tem je napisal nekaj knjig. Pisal je v angleščini in francoščini, bil je pravi poliglot.
Leta 1922 je postal profesor primerjalnega veroslovja na Teološki fakulteti v Ljubljani. Tam je ostal do svojega umora 1942. Dr. Ehrlich je bil trikrat dekan Teološke fakultete: 1925–26, 1931–32 in 1936–37. Zavedal se je, da univerza potrebuje strokovno znanstveno literaturo. Nekaj so mu je podarili angleški in francoski prijatelji, nekaj knjig je kupil z lastnimi sredstvi in tudi univerza je prispevala nekaj denarja.
Gotovo je, da ni bil nihče tako vnet za obstoj, izpopolnitev in napredek slovenske univerze, ustanovljene 1919, kot dr. Ehrlich. Mnogokrat je poudarjal pomen univerze za narod, ki je ogrožen zaradi velikih in požrešnih sosedov.
Središče njegovih misli so vedno bile vera, samobitnost, kultura in obstoj slovenskega naroda. Kot teolog in znanstvenik se je dr. Ehrlich zanimal predvsem za vprašanje verstev. Zelo pomembno vlogo v njegovem razmišljanju igrajo idejni tokovi, ki so oblikovali družbeno podobo Evrope. Svoje razprave postavlja v okvir vplivov materializma, evolucije in dialektičnega materializma v slovenskem in evropskem družbenem razvoju.
Prav vizionarsko dr. Ehrlich obravnava nevarnost boljševizma, ne le za vero in Cerkev, pač pa tudi za sodobno svetovno družbo. Tudi na njegove osebne praktične odločitve, posebno v odnosu do kristjanov pred drugo svetovno vojno, je treba gledati z vidika komunistične nevarnosti za Slovence. Njegova voditeljska osebnost ni mogla spregledati neodzivnosti pri svojih rojakih. Na tak način so počasi, a vztrajno odpirali pot, da je lahko slovenski narod padel v naročje komunistom. Njegov umor 26. maja 1942 je razumljiva posledica njegove družbene angažiranosti na Slovenskem proti komunizmu.
Razprava »Ruski boljševizem«, ki jo je izdal leta 1923, obravnava nastanek in zgradbo boljševistične države Rusije, vlogo komunistične stranke in njene tajne policije, našteva rezultate njenega »delovanja« med letoma 1918 in 1929 – usmrtitev 1.767.018 ljudi. Drugi del razprave nosi naslov Ekonomska katastrofa, kjer predstavi padec gospodarstva v letih po revoluciji. Številke so porazne, nazadovanje je bilo strašno. Naslednji del govori o sovjetskem šolstvu. Šola je delavnica ateizma in agitator komunizma.
V razpravi najbolj jasno izraža svojo državniško osebnost. Pojasnjuje tudi svoje opredelitve in reakcije znotraj katoliških krogov in celotnega slovenskega naroda. Ehrlich je bil pretanjen mislec in družbeno čuteč človek ter slovenski rodoljub, ki je zelo jasno videl nevarnosti narodnih stranpoti. Opozarjal je svoje rojake, naj se ozavestijo in organizirajo. To pa ni bilo všeč niti tistim, ki so hoteli narod organizirati po svoje, niti onim, ki niso hoteli priznati njegovih voditeljskih in narodnoobrambnih sposobnosti.
Dr. Ehrlich je imel izreden posluh za človeka, posebej za revne, preproste in preizkušene. Leta 1930 je ljubljanski škof dr. Gregorij Rožman imenoval dr. Ehrlicha za študentskega duhovnika. Kot njihovemu duhovnemu vodji mu je bilo revno študentsko življenje dobro poznano. V šolskem letu 1930–31 je ustanovil Vincencijevo konferenco za akademike. Tudi sam je gmotno podpiral študente; tako kot škof Rožman je tudi on razdajal svoj zaslužek.
V delu bivšega Ljudskega doma za Ljudsko kuhinjo je ustanovil Akademski dom sv. Cirila. V njem je bila tudi kapela, kjer je vsak dan maševal in pridigal študentom. Naj povem še to, da je z delom svoje dediščine dal prenoviti kapelo sv. Cirila, ki je bila v Akademskem domu. Dal jo je poslikati akademskemu slikarju Francetu Kralju, s prizori iz življenja sv. Cirila in Metoda. Vsak dan je imel pri svoji mizi kot goste revne in lačne študente.
Opis slike: Dr. Lambert Ehrlich s svojimi Stražarji
Iz vseh razprav o Ehrlichu je mogoče jasno razbrati, da je bil na prvem mestu vzgojitelj mladine. Najprej sicer na duhovnem področju, ni pa zanemarjal tudi splošne vzgoje v dobrem, kamor sodi tudi dobrodelnost. Na Vincencijevi konferenci za akademike so sproti reševali probleme. Potrebni študentje so se obračali s prošnjami za denar, hrano, obleko, perilo, obutev, zdravnika in zobozdravnika. Iskali so različne vire sredstev, da so lahko pomagali.
Življenje služkinj, ki so delale pri premožnejših družinah, je bilo težko. V starosti in bolezni so se znašle na cesti. Tudi za te je imel Ehrlich posluh in jim je znal pomagati. V Ljubljani je blizu Križank kupil dvonadstropno hišo, kjer je ustanovil »Dom za služkinje«, kjer so našle svoje zatočišče. V njem so lahko bivale stare in onemogle, pa tudi mlajše, ki so bile bolne ali so iskale delo. To je bila dobra rešitev za to zatirano in brezpravno skupino prebivalstva, ki v takratni Ljubljani ni bila majhna.
Dr. Ehrlich se je ukvarjal tudi z bolniki. Zanje je med vojno skrbel iz lastne kuhinje in jim v bolnišnico pošiljal kosila.
Dolgo časa je opravljal tudi dušnopastirsko službo na ljubljanskem gradu. Tja so zahajali reveži in tudi to je bilo mesto, kjer je prihajala na dan Ehrlichova dobrota in njegovo krščansko usmiljenje. Najbolj zapuščeni in pozabljeni so bili v središču njegovega karitativnega dela. Ko je nekoč srečal bosega reveža, ga je povabil v stanovanje, sezul svoje čevlje in mu jih dal. Sam pa je obul stare in ponošene. In še en primer: ko je dobil od doma večjo vsoto denarja, je vsega razdelil revežem. (Iz gradiva za njegov življenjepis: Stražar naših svetinj.)
Ko so po umoru prišli v njegovo sobo, so tam našli mnogo knjig, nekaj malega ponošene obleke in eno spodobno srajco. Imel je le en sam uporaben talar. Reven je bil kot cerkvena miš. (Stražar naših svetinj.)
V tridesetih letih 19. stoletja je bil zelo delaven misijonski krožek v ljubljanskem semenišču. Dr. Ehrlich je njihovo delo spremljal in nudil pomoč. Tudi študentje so v tridesetih letih imeli močan misijonski krožek. V študentskem listu »Straža v viharju« (SV) so pogosto objavljali novice iz misijonov in misijonske misli. Med Ehrlichovo zapuščino je tudi osnutek govora »Evharistija in misijoni«. Tam je zapisal: »Bela rasa, krščanski narodi, krščanski državniki, so tekom stoletij nad drugimi narodi strašno grešili. Groza nas mora biti bodočnosti, če bo Bog zahteval obračune od krščanskih narodov. Katoliška cerkev, kot velika mednarodna organizacija, je najbolj poklicana, da dvigne svoj glas bratske ljubezni in pozove kolonialne sile, da popravijo nepopisne krivice.«
22. marca 1931 je postal profesor Lambert Ehrlich dušni pastir akademikov. Dr. Gregorij Rožman mu je tega dne pisal: » Z velikim veseljem sem opazil, da ste zadnje šolsko leto kot dušni pastir akademikov prišli v tesen stik z njimi, ki se vas oklepajo in vas priznavajo za svojega duhovnega voditelja.« (Iz Ehrlichove zapuščine.)
Iz njegovih spisov, beležk in pričevanj sodobnikov se kaže močna osebnost, ki je zaznamovala trideseta leta 20. stoletja. Med njegovimi človeškimi lastnostmi izstopa izjemen čut za sočloveka. Bil je odličen psiholog, znal je pridobivati ljudi, da so mu tudi zaupali. S svojo prijaznostjo, znanjem in širokim obzorjem nasploh je pritegoval in navduševal mlade ljudi za zastavljene cilje.
Bil je do vseh enako prijazen in ljubezniv. Marca 1932 se je kot dekan Teološke fakultete zavzel pri preiskovalnem sodniku za Toneta Tomšiča, ki je bil kasneje izpuščen iz zapora. Maja 1936 so na Dunaju zaprli komunista Borisa Kidriča, tudi njega je obiskal v zaporu in so ga leta 1937 izpustili. Viden zunanji uspeh Ehrlichovega delovanja na univerzi je bil križ na univerzitetnem poslopju. Postavila ga je njegova mladina leta 1935 ob evharističnem kongresu.
Od vsega svojega orjaškega delovanja na različnih področjih je dr. Lambert Ehrlich v slovenskem narodu svojo najglobljo sled nedvomno zapustil kot voditelj slovenske katoliške študentske mladine v prelomnih in usodnih tridesetih letih 20. stoletja. Tako je leta 1932 ustanovil Akademski klub Straža, ki je leta 1934 začelo izdajati 14-dnevnik »Straža v viharju«. Leta 1936 je postal tednik in je redno izhajal do vojne. Zadnja številka je izšla 4. aprila 1941. Značilnost lista je bila, da članki v njem niso bili podpisani; tudi Ehrlichovi prispevki ne. Letniki so se ravnali po akademskem šolskem letu. Pri delovanju »Straže v viharju« (SV) je imel dr. Ehrlich nedvomno odločilno besedo, čeprav je formalno stal v ozadju. Nasploh ni nikdar silil v ospredje in je puščal svojim študentom proste roke za odločitve. Kadar pa je videl, da je potrebno, je to naredil zelo diskretno in neopazno.
Popolnoma razumljivo je, da je Straža v viharju (SV) posvečala veliko pozornosti takratnim temeljnim ideološkim svetovno nazorskim usmeritvam. Največ se je ukvarjala z razmerjem med liberalnim kapitalizmom in radikalnimi gibanji, ki so v glavnem pomenili njihovo kritiko. Ena osnovnih usmeritev SV je zelo odločen antikomunizem, saj naglaša, da »naša borba velja predvsem komunizmu, ki ima v teh težkih časih lahko pot«, in ki se mu pridruži marsikdo »samo zaradi nezadovoljstva, ne da bi vedel, kaj pravzaprav komunizem hoče« (SV 2, 1935–36). SV je komunizem pojmovala kot kritiko kapitalizma. Pri tem je hotel komunizem odpraviti osebno lastnino in svobodno izbiro dela in porabe. Fašizem pa se je boril samo proti posledicam kapitalizma, ni odpravljal vzrokov z njim povezanih škodljivih pojavov. Temelj kritike kapitalizma, po pisanju SV, izhaja iz dveh resnic: gospodarstvo je sredstvo za človeško življenje, ne sme pa biti njegov namen in tudi ne sme biti ovira pri stremljenju za prvim človekovim namenom vrniti se k Bogu. Morála je nujna za vse človekovo delovanje, tudi za gospodarstvo, ki jo mora vedno upoštevati.
Katoliška sociologija, na katero se sklicuje SV, zato zgodovinsko dani kapitalizem odklanja, gospodarstvo po njenem je postalo namen in cilj človeškega življenja. Kapitalizem je iz njega izrinil morálo in jo v svojem delovanju tepta. Zahtevati je treba, da se premoč kapitalizma ne sme nikoli izrabljati v škodo delojemalca, to je delavca. SV ugotavlja, da je reforma družbenega reda nujna, biti mora radikalna, iti do konca svetovnonazorskih temeljev, zajeti mora tudi mišljenje ljudi. »Nov gospodarski red je nemogoč brez novega človeka.« (Kritika kapitalizma, SV 2, 1935–36.)
V začetku 1936 leta je SV objavila načelni članek »rumeno-rdeča aliansa«, o komunizmu in kapitalizmu. Straža v viharju ugotavlja, da »kapitalizem v prvotnem pomenu in prvotnih liberalno-gospodarskih oblikah ne obstaja več. Kapitalistični duh, ki je ostal, pa ne more doseči praktične usmeritve, ker je ves zahodni in kolonialni kapital že davno zaseden in vključen v internacionalizem.« Avtor to imenuje »rumeni kapital«. (Kritika kapitalizma SV 2, 1935–36.) Nato se začne nepodpisani avtor ukvarjati z Rusijo, kjer vlada »100 % nasprotnik kapitalizma. Ta predstavlja doma pravno sankcionirano obliko najdonosnejše izvedene koncentracije kapitala, v popolni oblasti in lasti maloštevilnih nosilcev boljševiške diktature. Izven Rusije se predstavlja po svojih vidnih in nevidnih odvetnikih kot antikapitalistični raj.« To pisec poimenuje »rdeči kapital«, ki skuša po njegovem mnenju vladati na dva načina: »V Rusiji direktno po državno kapitalističnem gospodarskem sistemu, vlada pa s silo. V lastni državi se poslužujejo prisilnega dela, kazenskih taborišč in absolutističnega sistema oligarhije. Izven Rusije pa imajo perfidno stkane mreže Kominterne.«
Opis slike: Deset plebiscitnih zapovedi
Tako kot je obstajal dvojni način gospodovanja rdečega kapitala, naj bi bili, po SV, dvoji tudi odnosi med rumeno in rdečo interesno sfero. »Po vsem smrtnikom vidni strani se razglaša rdeče omrežje rumenega kapitala. Po drugem, manj vidnem kanalu, pa priteče iz bančnih trezorjev rumenega zapada v rdeče morje zlato, kadarkoli ga tam potrebujejo … Ta edinstvena perfidnost je produkt zakona med elitnim predstavnikom rumenega velekapitala in Kominterne ter oligarhične centrale rdečega kapitala in njegove svetovne mreže.« Boljševizem naj bi zaradi tega pomenil največjo prevaro, kar jih pozna zgodovina. Najpopolnejši izraz te prevare je rumeno-rdeča aliansa za uničenje krščanske kulture in morale z lakoto in zasužnjevanjem narodov, v zvezi rumeno akcijske in sovjetsko oligarhične gospodarske tiranije.« (Rumeno-rdeča aliansa, SV 2, 1935–36.)
V letu 1936 so v SV veliko pozornosti posvetili nastajanju ljudskih front. Tako je bil v petih nadaljevanjih objavljen članek »Fronta Moskve«. Po SV je bila taktika ljudskih front taktika trojanskega konja, komunizem naj bi se za nekaj časa popolnoma preoblekel, komunistična ostrina se je začasno polegla, izjema je bila le Španija, kjer so bile razmere dovolj »zrele«. SV je naglasila, da je bila »ljudska fronta« le milejša in spretnejša oblika ali maska komunizma. Še drugače povedano: »ljudska fronta« je bil okrasni privesek. Jedro fronte je po SV boljševizem, ki je več kot politični in socialni program. Je načelno protiverski, ne samo brezverski. SV je pisala tudi več načelnih člankov o vprašanju »ljudske fronte« v slovenskih okvirjih. (SV 3, 1936–37.) Zavračanje komunizma, fašizma in nacizma se v SV velikokrat zelo jasno izrazi. V uvodniku v svoj četrti letnik poudari svojo jasno usmeritev h katolicizmu. Avtor predstavi totalitarno šolo. Pravi, da ima sovjetska država otroka za svojo last in ga vzgaja od nežne mladosti »za podpornika komunizma in brezboštva«. Hitlerjeva obvezna državna organizacija pa vzgaja svojo šolsko mladino »na petek in svetek« v duhu plemenskega rasnega fanatizma. Pod krinko narodne skupnosti in čistega germanstva načrtno goji sovraštvo do krščanstva in Cerkve ter hoče iz vzgoje nasilno izriniti vsak vpliv staršev. (V četrto leto, SV, 1937–38.)
Obsodbe nacističnega režima najdemo med drugim še v papeževi izjavi ob voščilu kardinalskega zbora za novo leto. Tam sv. oče pravi, da je v Nemčiji pravo versko preganjanje in da Cerkev ni zaveznik komunizma kakor tudi ne zaveznik kapitalizma, »pa tudi onega materialističnega totalitarnega pojmovanja države, ki ga na splošno s fašizmom označujejo.« V nadaljevanju poudari, da mora katolicizem »obsoditi rasistično zmoto, ker je to zanikanje dogme o odrešenju vseh narodov«. Obsoditi mora tudi pogansko oboževanje surove sile, zmoto občudovanja nasilja, ambicije, brezbožnost in sovraštvo.
Veliko pozornosti in nekaj načelnih člankov je bilo ob sovjetsko-nemškem paktiranju ob koncu leta 1939. Marca 1939 zapiše, »država Čehov in Slovakov … je izginila. To nas kot Slovane neizmerno boli.«
Tako pisec v članku »Nacizem in boljševizem« kljub medsebojnemu zagotavljanju, da se nacionalni socializem ne bo dogovarjal z boljševizmom, razočaran ugotavlja, da se rdeča zvezda druži s kljukastim križem.
Nemško-sovjetsko razkosanje Poljske ožigosa kot izdajo slovanske solidarnosti; ugotovi, da je Rusija izdala slovanstvo že ob padcu Češkoslovaške in si sedaj preko Poljske podajata svoje, v slovanski krvi namočene roke, nacionalni socializem in boljševizem. (Izdano slovanstvo, SV, 1939–40.)
Opis slike: Miklošičeva ulica v Ljubljani – Pogrebni sprevod dr. Lamberta Ehrlicha
Razkosanja Poljske se dotika tudi članek »Beseda duhovnika«. Ta je eden redkih, za katerega vemo, da ga je napisal dr. Lambert Ehrlich ob prvi skupščini Slovenske dijaške zveze (SDZ) v Mariboru. Obiskali so tudi grob Antona Martina Slomška, ki ga je dr. Ehrlich zelo cenil. Tam je Slomška primerjal z Devico Orleansko, ki jo je tudi častil. Dr. Ehrlich je nagovor sklenil, da je naloga SDZ, da združi vso slovensko mladino »pod trojnim praporom zvestobe do vere, naroda in domovine; proti zlovesti rase in krvi, ki poveličuje eno raso nad drugimi, proti zlovesti razrednega boja in diktature proletariata« in oznanja »blagovest miru, pravice in ljubezni«. Omemba Slomška in Device Orleanske sta že sama po sebi dokaz o njegovem avtorstvu. Omemba »rase in krvi«, ki se v SV pogosto ponavlja, da slutiti, da je Ehrlich pogost avtor. Dodatno pa tudi potrjuje že znano dejstvo, da je v veliki meri vplival na način pisanja drugih avtorjev. (Beseda duhovnika, SV, 1939–40.)
Decembra 1929 je kralj Aleksander prepovedal vse slovenske katoliške organizacije: prosvetne, kulturne, mladinske in telovadne. Delovati so smele samo Marijine kongregacije in Katoliška akcija (KA). Pri vzgoji mladine je prišlo do zastoja.
Dva sodobnika, prof. dr. Lambert Ehrlich in prof. Ernest Tomec, sta skoraj hkrati skušala reševati in odpravljati žalostne razmere. Okoli sebe sta začela zbirati mlade. Na žalost sta to delala vsak zase. Ehrlich je okoli sebe zbiral študente, ki so se kasneje imenovali Stražarji, Tomec pa dijake, ki so se imenovali Mladci. Oba sta želela delati v duhu KA za poglobitev in prenovo verskega življenja. Trudila sta se vzgajati za uveljavitev katoliških načel v javnem življenju. Leta 1932 je škof Rožman Mladce priznal za dijaško KA. Skupini Mladcev in Stražarjev sta delovali na istem področju: med akademiki od leta 1933, ko so prvi Mladci prišli na univerzo in v akademska društva; med srednješolci pa od leta 1934, ko so Stražarji prevzeli vodstvo Slovenske dijaške zveze.
Iz nje je prihajal tudi stražarski podmladek. Mladci so imeli dobro pripravljene mesečne in letne tečaje, SDZ pa je imela le poletna zborovanja po raznih krajih v Sloveniji, kjer so bili Stražarji glavni govorniki. Do spora je najprej prišlo pri vprašanju, kdo bo akademska KA. Drugi vir nasprotij je bil načrt KA, da preuredi katoliška akademska društva iz fakultetno mešanih v stanovska, organizirana po fakultetah. Tretji kamen spotike je bilo članstvo Mladcev v srednješolski SDZ, ki so jo vodili Stražarji. Škof Rožman je 1937 ponovno priznal Mladce kot organizacijo KA za dijake in akademike, ni pa nikdar prepovedal delovanja Stražarjev. Mladci se niso smeli politično udejstvovati, predvsem pa niso smeli nositi orožja in se bojevati. Šele po smrti Ernesta Tomca so pozimi 1943 smeli vstopiti k domobrancem.
Naj povzamem z besedami dr. Jožeta Velikonje, priznanega geografa in nekdanjega Mladca: » … so se mi zdeli vsi »grehi« Stražarjev in Mladcev bolj vihar v kozarcu vode kot kaj resnega. Škof Rožman bi lahko posegel in bi bilo kmalu vsega konec.« (pismo Jožeta Velikonje, 15. maja 2001.)
Dr. Ehrlich in prof. Tomec sta kot dva nasprotna pola delovala na istem polju ter se neprestano dotikala in odbijala. Njuna smrt je bila skoraj istočasna. Prof. Ehrlich je bil umorjen 26. maja 1942, prof. Tomec pa je umrl 26. aprila 1942. Tomčevega pogreba se je udeležil dr. Ehrlich in vsi Stražarji; glasno so molili rožni venec. Vsi Mladci so se udeležili Ehrlichovega pogreba in skupno so kleče prisegli, da se bodo borili za ideale, ki jih je učil pokojni profesor in za katere je dal tudi svoje življenje. Prisegli so, da bodo varovali naš rod in našo domovino ter vztrajali v boju za slovenski narod.
Veliko Stražarjev, ki so že bili vojaški obvezniki, je bilo mobiliziranih leta 1941, ko so Nemci napadli Jugoslavijo. V nekem smislu je bil tedaj mobiliziran tudi dr. Lambert Ehrlich. Kot strokovnjak za slovensko severno mejo naj bi z vsem potrebnim gradivom odšel z vlado v tujino. Ob začetku vojne se je s tem namenom prebil k vladi na Pale nad Sarajevom. Toda tudi zanj je zmanjkalo prostora na vladnih letalih oz. britanski podmornici. Ko se je dr. Ehrlich vrnil v Ljubljano, se je ponovno začel ukvarjati s predlogi in načrti, ki zadevajo narodnopolitični položaj slovenskega naroda med samo vojno in tudi v prihodnosti. V istem času so Stražarji pričeli izdajati svoje podtalno glasilo z zelo povednim naslovom »Slovenija in Evropa«. Še nekaj naslovov iz glasila: »Vprašanje slovenskih meja« (januar 1942), »Slovenska misel vzpluj – vrzi se do nebes!« (februar 1942), »Slovenska deklaracija«, »Naše gledanje«. Še leta 1943, ko Ehrlicha ni več bilo, so Stražarji izdajali podobna besedila.
3. maja 1941 je visoki komisar za slovensko ozemlje razglasil zastopnikom slovenskega javnega življenja kraljevi ukaz, da se ustanovi Ljubljanska pokrajina. V njem je imela Ljubljanska pokrajina, glede na svoje strnjeno slovensko prebivalstvo, avtonomen ustroj, upoštevajoč etnične značilnosti ljudstva. Sprva je bilo stanje v pokrajini zadovoljivo in je veljala kot mirni azil za begunce iz drugih delov Slovenije, ki so jih zasedli Nemci. Tam je bilo preganjanje Slovencev strahotno. Italijanske civilne in vojaške oblasti so dovoljevale prihod beguncev v Ljubljansko pokrajino. Po treh mesecih se je začelo stanje spreminjati. Zato je 1. aprila 1942 dr. Ehrlich italijanskim oblastem izročil svojo znamenito Spomenico v slovenskem jeziku. V italijanščini jim jo je poslal čez teden dni.
V njej je nanizal in naštel vse težave, ki onemogočajo kolikor toliko normalno življenje Ljubljančanom.
– Za gibanje naokoli potrebujejo posebne prepustnice – policijska ura – množične aretacije in internacije – preiskave posameznih hiš in celih predelov mesta.
– Zapora Ljubljane je onemogočila mali gospodarski promet med podeželjem in Ljubljano – družine si niso mogle nabavljati najpotrebnejše hrane.
– Požiganje cele vrste vasi.
– Ljudstvo je med dvema ognjema in brez zaščite.
– Partizani z orožjem prihajajo v hiše ter izsiljujejo živež in pomoč.
– Italijanski vojaki nočejo partizanstva resno likvidirati, ker ne gredo v hribe.
– Ljudje ne vidijo resne vojaške akcije proti partizanom.
– Partizani se pravočasno umaknejo, italijanski vojaki pa polovijo naše kmete.
– V zadnjih 5 mesecih so komunisti pobili več kot sto ljudi. Ljudje so že videli, kako so umorili človeka na ulici. Policija v bližini pa se je obrnila in odšla.
– Dogodki potrjujejo mnenje, da znajo italijanske oblasti uspešno zasledovati in kaznovati napade na italijanske funkcionarje, umori Slovencev pa jih ne zanimajo.
– Čemu talci?
– Službe javne varnosti ne morejo upravljati ljudje, ki ne znajo jezika.
– Slovenski policisti so iz službe izločeni
– Zakaj uvajajo prikrito in odkrito fašistizacijo?
– Čemu rimski pozdrav?
– Prikrito in pod pretvezami hočejo polagoma likvidirati slovensko šolstvo. Vojaštvo si jemlje glavne ljubljanske srednje šole, zaprli so Tehnično fakulteto.
– Ne moremo se otresti vtisa, da gre oblastem bolj zato, da pod pretvezo zatiranja komunizma na vse mogoče načine šikanirajo slovensko ljudstvo.
Podal je tudi predloge za izboljšanje trenutnega položaja:
– Najvažnejše je zajamčiti Slovencem varno življenje. Pri varnostni službi naj pride do sodelovanja med oblastjo in Slovenci. Oblast mora Slovencem dati možnost samoobrambe.
– Slovenski orožniki in stražniki naj spet dobe orožje in sodelujejo v varnostni službi. Naj bodo pod vodstvom slovenskih policijskih organov, ki jih imenuje zasedbena oblast po nasvetu vodij prejšnje slovenske uprave.
– Slovenci morajo biti dejansko pritegnjeni k upravljanju pokrajine.
– Nemudoma naj se odpre Tehnična fakulteta in izpraznijo vsa zasedena šolska poslopja.
– Po nedolžnem aretirani, konfinirani in internirani Slovenci naj se takoj vrnejo domov k svojim družinam.
– Naj nehajo požigati vasi, požgane naj takoj obnovijo.
– Delovanje sedanje kvesture naj se temeljito preuredi po željah slovenskih predstavnikov.
– Italijanske oblasti naj prenehajo s pretepanjem, mučenjem, klofutanjem in vklepanjem aretirancev.
Vsebino spomenice poznamo iz prepisa, ki ga je naredil obveščevalec jugoslovanske begunske vlade. Izvirnik je Ehrlich predložil italijanskemu poveljstvu za Ljubljansko pokrajino. Povojna oblast ga je skrbno skrivala. Njegova vsebina je bila javnosti znana samo v izkrivljeni, zlonamerni obliki, v tendenciozni Sajetovi knjigi »Belogardizem«. S svojim neutemeljenim zmerjanjem, zamolčevanjem in prikrivanjem dejstev je vplival na vse obdobje, ki mu je pravzaprav postal glavni vir podatkov. Saje je bil publicist, ne zgodovinar. Prav zgodovino je zelo zaznamoval. Pridobil si je mnogo dragocenih arhivov, od katerih jih veliko še danes ni dostopnih. S tem je preprečil preverjanje svojih trditev. Glede Ehrlicha je bil v veliki stiski, ker mu je konkretne »grehe« težko pripisal. Naložil pa mu je kar vse stražarske in še druge klerikalne. Pomanjkanje dejstev je nadomeščal z gostobesednostjo. Najbolj si je prizadeval, da bi dr. Ehrlicha prikazal kot ovaduha.
Spomenica je napisana pogumno in jasno. Na eni strani je zahteval pravico Slovencev do samozaščite, na drugi strani pa je najhujša in najsistematičnejša kritika italijanske okupacijske oblasti.
Ko je bil 26. maja 1942 umorjen dr. Ehrlich, je za neformalnega voditelja straže veljal najprej Franc Casar, po njegovem uboju 12. septembra 1942 dr. Ciril Žebot, po njegovem odhodu v Rim pa profesor Pavle Verbic. Direktorij Straže so poleg njega sestavljali še: dr. Ludvik Leskovar, dr. Maks Loh, dr. Lojze Ilija in ing. Leopold Klavž. Med vojno je bilo okoli 200 stražarjev. Novi člani so prihajali iz SDZ, ki jo je vodil ing. Anton Tepež.
V začetku avgusta leta 1942, ko so začele nastajati vaške straže, sta Slovenska legija in vodstvo SLS Stražarje pozvali, da pošljejo svoje člane in pristaše na Dolenjsko. Vodja legije Rudolf Smersu je pozval Casarja, da mu predloži imena Stražarjev, ki bi šli v vaške straže. Po stražarskem oklevanju, zaradi nezaupanja, se je pozneje to zgodilo.
Ko je kapitulirala Italija, so stražarji igrali razmeroma pomembno vlogo. Bili so na Turjaku. Mislijo, da je prav njihov krog preprečil umik oziroma izpad iz obleganega gradu. Po porazu in partizanskem obračunu z ujetniki je Straža utrpela okoli dvajset žrtev. Med pobitimi sta najbolj znana Franc Casar in dr. Ludvik Arko, ki sta bila umorjena kot kurirja 12. septembra 1942. leta pri Škofljici. Stražarji so si z veliko prizadevnostjo in tudi izkazano sposobnostjo svoj vpliv znotraj Slovenskega domobranstva počasi, a zanesljivo večali. Ob koncu vojne so si Stražarji kot vojaki ali civilisti delili usodo z ostalimi begunci. Preživelo jih je 40 %.
Stražarji so se vzgajali v »izbi«, v svoji društveni sobi, ob vsakodnevni molitvi rožnega venca ob sedmih zvečer. Prav tako tudi ob vsakoletnem praznovanju dneva Tomaža Akvinskega 7. marca ter binkoštnega ponedeljka še prav posebej. Udeležba pri vsakdanji maši ni bila obvezna, a le redki so jo opuščali. Vsako leto so bile običajne tridnevne duhovne vaje. Že zaposleni ali premožnejši člani so v skupno blagajno mesečno dajali 10% svojega zaslužka za reveže. ( Stražar naših svetinj.)
Spomladi 1942 so iz Londona prišla jasna sporočila, ki so govorila, da je edina možnost za Slovence v Jugoslaviji, katere obstoj je zagotavljala Velika Britanija.
Ehrlich je bil prepričan, da je za slovenski narod najustreznejša oblika še vedno velika srednjeevropska konfederacija od Baltika do Egeja.
Opis slike: Pogled na Sv. Višarje
V začetku maja 1941, ko se je Ehrlich vrnil v Ljubljano, je nekdanjemu banu Natlačenu predstavil predlog za ustanovitev podtalne slovenske oblasti. Ta bi morala, po njegovem, takoj Slovencem postaviti za cilj Združeno Slovenijo v svobodni Evropi in zahtevati pravico do samoodločbe. Natlačen ga je zavrnil, ker bi s tem izzivali okupatorja. Pomenilo pa bi tudi nelojalnost do kraljeve vlade v Angliji ter zanikanje kraljevine Jugoslavije. Ta odločitev proti podtalni slovenski oblasti je bila usodna. Na ta način je ostal odprt prostor za prehitevanje s strani levičarskega komunističnega tabora. Februarja 1942 je zapisal: »Na obzorjih zasužnjene Evrope vidimo nov svet, v katerem je tudi za slovenski narod pripravljen prostor pod svobodnim soncem«. Spet je prišel Natlačen protestirat k dr. Ehrlichu, češ da omalovažuje Jugoslavijo. Toda dr. Ehrlich je vztrajal pri svojem.
Dr. Lambert Ehrlich se je zavestno vzdrževal vodilnega udejstvovanja v političnih in gospodarskih ustanovah. Sprevidel je, da bi bilo veliko boljše, če bi se duhovniki umaknili iz izrazito posvetnih področij, da bi se lažje posvečali svojemu poslanstvu. A narodnopolitična zavzetost ga je zanimala, ne le strokovno kot etnologa, temveč jo je pojmoval in učil kot naravno dolžnost vsakega Slovenca. Rešitev slovenskega narodnega vprašanja se mu je zdela očitno tako pomembna, da se je tedaj odločil za samostojno pobudo. Franc Casar je v svoj dnevnik 1942 zapisal: »Izhodišče slovenskega programa more biti samo Slovenija in slovenski narod«. To je bil dr. Ehrlichov odgovor na Natlačenove očitke, da njihov program bojkotira Jugoslavijo.
Zamisel o nujnosti vzpostavitve slovenske države se je izoblikovala postopoma. Prvo spoznanje o potrebi suverene slovenske države se mu je porodilo že na pariški mirovni konferenci, kjer je osebno spoznal mehanizme delovanja svetovne diplomacije. Takrat se je prepričal, kako smo Slovenci malo poznani v svetu. Slovenijo in Slovence je skušal čim bolj predstaviti mednarodni javnosti. Izdajal je poseben list v francoščini. Istočasno je tudi pošiljal Slovence študirat v tujino na svoje stroške. Prvi je bil Alojz Kuhar, nato pa so tja odhajali Stražarji (Ciril Žebot, Franc Casar, idr.).
Prvič so si v katoliških vrstah postavili vprašanje o smiselnosti obstanka v jugoslovanski državi po uvedbi šestojanuarske diktature. Po šestem januarju 1929 se je začela jugoslavizacija slovenskega naroda, po drugi strani pa je že bila v teku raznarodovalna politika proti Slovencem, ki so ostali izven slovenskega prostora in so bili v Italiji, na Koroškem in na Madžarskem. Kralj Aleksander je Slovence imenoval »slovensko pleme« in jim prepovedal rabo slovenskega imena. Slovenski intelektualci in politični voditelji (dr. Korošec) so bili internirani ali zaprti in jim niso dovolili javno govoriti o tem.
Te prepovedi na srečo niso veljale za Višarje, edino slovensko ozemlje, kjer so lahko govorili o teh problemih. Dr. Ehrlich je hodil tja s svojimi študenti in jih učil, naj ljubijo slovensko domovino, ki še ni obstajala. To je bila edina narodno-politična šola za mladi slovenski narod po prvi svetovni vojni. Državna šola teh zadev ni obravnavala.
Svoja videnja slovenstva je dr. Ehrlich najbolj izčrpno in poglobljeno razložil študentom v svoji daljnovidni pridigi na Višarjah 1933. leta. Med svojimi številnimi študenti iz Ljubljane je imel poleti 1933 govor, ki je magna carta današnje Slovenije in jo je marsikdo imenoval »višarsko gledanje« na Slovenijo prihodnosti.
»Ni naključje, da smo se zbrali prav tukaj, marveč je to Božja volja. Božja volja nam tukaj, na Svetih Višarjah, razodeva, kaj je naloga Slovencev na zemlji, kjer živimo. Ob temeljih te svete gore se stikajo tri poglavitna evropska plemena. Njihovi valovi, prihajajoči od juga, severa in vzhoda, bi udarili skupaj prav tu. Romani, Germani in Slovani, bi prav tukaj skušali riniti drug drugemu mejnike nazaj. A naši očetje so bili modrejši od vojskovodij in politikov. Namesto mejnika so postavili na ta otok med tremi narodi cerkev. To je edini mejnik v Evropi, ki narodov ne loči, marveč jih združuje. Danes je ta mejnik vsa naša domovina. Slovenija mora biti mejnik, ki druži in veže jug s severom in vzhod z zahodom. Sama ne sme biti ne eno, ne drugo, ne tretje … Ostati mora mejnik, ki druži kakor Svete Višarje. To je božja volja! To nalogo bo mogla Slovenija izpolnjevati samo v svobodi, ne pod gospodarjem, ki bi sedel bodisi na jugu in severu, na vzhodu ali na zahodu.«
Tega dogodka se je Mirko Javornik spominjal: »Tam, vrh mejnika naših treh sužnosti, je tedaj boječe, celo ob odporu najbolj zatiranih, vstajala misel o samostojni in združeni Sloveniji.«
Dr. Ehrlich je imel še druge preroške sanje, ki so se uresničile mnogo let kasneje, ko je septembra 1941 pripravil glavni osnutek načrta »Intermarium«, po katerem naj bi se vsi narodi Evrope združili po modelu angleškega Commonwealtha. Te njegove sanje so se uresničile v Združeni Evropi – Evropi narodov.
Na steni prezbiterija višarskega svetišča, pri vhodu na levi strani, je marmornati blok, ki ga je dr. Ehrlich podaril cerkvi. Na njem je vklesan napis, ki ga lahko beremo še danes: »Višarska Mati! Varuj nam ljudstvo in narod! Dolino in dom! To naj bo naša molitev! L. E.«
Za razumevanje Ehrlichovega pogleda na slovensko narodno vprašanje je najvažnejši vir »Slovenski problem«, ki ga je voditelj Stražarjev sestavil jeseni 1941. Ponudil je tri različne možnosti:
– Slovenija naj bi s Hrvaško in Srbijo tvorila zvezo enakopravnih južnoslovanskih držav – Jugoslavijo. In to v taki obliki, da bi se lahko priključila tudi Bolgarija.
– Zveza severnih in južnih slovanskih držav bi bila konfederacija vmesne Evrope med Baltikom, Jadranom in Egejem. Dr. Ehrlich pa je poudarjal predvsem zvezo med Slovani.
– V primeru, da se ne bi uresničila nobena od teh združitev, vendar brez slovenske krivde, naj bi Slovenija postala samostojna država v zaledju Trsta. Naj bi bila Švica vzhodne Evrope ter kulturno in gospodarsko-prometna vez med zahodno, srednjo in vzhodno Evropo ter Balkanom. Imela bi mednarodno zajamčeno nevtralnost in nedotakljivost.
O notranji ureditvi slovenske države je dr. Ehrlich v »Slovenskem problemu« bolj redkobeseden in splošen: razvita demokracija, avtonomija pokrajin, zdrava tržna svoboda in socialna pravičnost. Kulturno življenje naj temelji na slovenski tradiciji.
Proti vsakemu povezovanju srednjeevropskih narodov je bila Rusija. Njeno vlogo so bili zahodni zavezniki prisiljeni upoštevati. Po vojni je bilo vprašanje Evrope »rešeno« z neuradno rusko zasedbo vzhodne Evrope in železno zaveso.
Ključen kakovostni premik v slovenski nacionalni misli, je vsekakor pomenilo njegovo odločno zavzemanje za samostojno slovensko državo, čeprav je res, da glede ideje o njej ni bil povsem prvi (Božo Vodušek, Anton Novačan). Je pa bila njegova zamisel najbolj načrtno izoblikovana in utemeljena. Kot samostojno vprašanje ga je umestil v širšo mednarodno problematiko z namenom, da ga predstavi mednarodnim dejavnikom. Dr. Ehrlichova zamisel med drugo svetovno vojno je bila tudi edina možnost za jugoslovansko rešitev slovenskega narodnega vprašanja. Dr. Ehrlich je tako za sabo pustil sled, ki ni več zamrla, temveč je živela in se sčasoma tudi širila, vse do uresničitve leta 1991.
26. maja 1942 je malo po osmi uri zjutraj, na ploščadi pred Ljudsko kuhinjo na Streliški ulici, VOS naredil atentat na dr. Lamberta Ehrlicha. Odhajal je od jutranje maše, ki jo je imel v Akademskem domu sv. Cirila. Z njim je na cesti obležal njegov naključni spremljevalec Viktor Rojic, ki ga je VOS zamenjal z dr. Cirilom Žebotom, ki je sicer spremljal Ehrlicha vsako jutro. Morilca sta bila Franc Stadler – Pepe, ki je akcijo vodil, in Kamilo Kratochwill – Mile. Franc Stadler je 13. oktobra istega leta, preoblečen v duhovnika, umoril tudi nekdanjega bana dr. Marka Natlačena. Kako so utemeljili umor?
– Večino najbolj strupenih izlivov proti narodnoosvobodilnemu gibanju je napisal on.
– Bil je v najtesnejših stikih z ljubljansko kvesturo in karabinjerji.
– Dr. Ehrlich je prejel zasluženo kazen, ki je opomin vsem podžigalcem državljanske vojne.
– Slovensko ljudstvo ne bo trpelo izdajalcev v svoji sredi (Slovenski poročevalec).
Gornje trditve so več kot nesmiselne in neresnične. Saj je prav zaradi tega, ker se je jasno postavil na slovensko in jugoslovansko stran v letih 1918–1920 na Koroškem, moral po neuspelem plebiscitu, leta 1920, zapustiti svojo koroško domovino.
Ker je bil maja 1942 ljubljanski škof Rožman v Rimu, je dr. Ehrlicha pokopal generalni vikar Ignacij Nadrah. Ljudska oblast mu je tako zelo zamerila govor na grobu, da ga je po »osvoboditvi« 14. junija 1945 zaprla. Do procesa ni prišlo, septembra so ga izpustili. Nadrah je na grobu med drugim rekel: »Krščanstvo in komunizem sta nespravljiva sovražnika. Če zmaga krščanstvo, mora izginiti komunizem; če zmaga komunizem, bo njegova zmaga konec krščanstva. Tega se je dr. Ehrlich živo zavedal, zato je napovedal komunizmu neizprosen boj, ki ga je bojeval z občudovanja vrednim pogumom. Zato je moral umreti«. (Stražar naših svetinj.)
Ehrlicha »ljudska oblast« ni pustila pri miru niti po smrti. V začetku leta 1946 so pripeljali nemške ujetnike na Žale. Dobili so žganje, potem pa so morali izkopati posmrtne ostanke dr. Ehrlicha, bana Natlačena, študentov Župca in Kiklja in še nekaj drugih. Trupla so naložili na tovornjak, jih odpeljali nekam proti Postojni in jih tam vrgli v neznano brezno. Takratni generalni vikar in poznejši škof Anton Vovk je v slavnostni velikonočni pridigi o Kristusovem grobu in vstajenju med drugim rekel: »V vseh časih so bili grobovi rajnih in pokopališča kraj spoštovanja in nedotakljivosti. Le včasih se je zgodilo, da so divje hijene vdrle na pokopališče ter razkopale in oskrunile grobove. (Stražar naših svetinj.)
Slovenskim komunistom bo v zgodovini ostal nečasten madež pošastnega izživljanja nad živimi in mrtvimi kristjani.
»V zvezi z ubojem dr. Ehrlicha bi veljalo pri zgodovinarjih, in tudi širše, v družbi načeti vprašanje ocene medvojnih likvidacij. Te še vedno veljajo za herojstvo in nekatere ulice še vedno nosijo imena likvidatorjev. Ustreliti na cesti triinšestdeset let starega moža, univerzitetnega profesorja, ki ni nikoli nosil orožja, zgolj zaradi ideoloških nasprotij, za vrhunskega morilca res ne more biti junaštvo. To je dokaz njegove izprijenosti in strahopetnosti ter intelektualne nesposobnosti naročnikov umora.« (dr. Stane Granda)
Dvajseto stoletje je bilo stoletje zločinskih ideologij. Trije apokaliptični jezdeci so sejali uničenje in smrt po Evropi. Vsak je imel svoje ime, a kljub temu so si bili zelo podobni.
Vsi trije so divjali po naši domovini. Neusmiljeno so uničevali življenja, imetje in duše. To so bili fašizem, nacizem in komunizem. Najhujši med vsemi je bil komunizem, ki pod tako ali drugačno krinko še kar traja in traja. Na vesti ima največ umorjenih.
V dvajsetih letih preteklega stoletja je nastopil svojo pot dr. Lambert Ehrlich. Kot navdihnjen prerok je poznal zablodo komunizma in se mu je zoperstavil od samega začetka. V tridesetih letih so komunisti sklenili, da ga morajo odstraniti. Preveč jasno in dalekosežno je svaril Slovence pred njim. Imel je sposobnost razumevanja in prepoznavanja nevarnosti, ko se je drugi še niso zavedali. Zato je moral umreti med prvimi žrtvami komunističnega terorja.
Prišel je pred časom in ga marsikdo ni razumel, mnogi od njegovih najbližjih so ga obsojali in se mu posmihali. Z očmi zazrtimi daleč v bodočnost, je lucidno napovedoval, kaj se bo zgodilo. Bil je briljanten um, ki se je ves predal boju s komunizmom, ki je bil najnevarnejši njegovemu narodu in najbolj zvit ter prikrit. Razumel je njegovo zločinsko bistvo in nikdar zaključenih laži, ki so se vlekle od samega začetka do danes, čeprav je že velikokrat zamenjal svoje ime. Kaj je že zapisal Leszek Kolakowski? »Bistvo komunizma je laž.«
Dr. Ehrlicha kot odmevnega in daljnosežnega družbenega misleca, najbolje pokaže razprava »Ruski boljševizem«. Lahko rečemo, da je študija vredna Courtoisa, Fureta in Kocha, in to skoraj sto let pred njihovimi tehtnimi analizami komunizma. Temu v dokaz naj navedem kratek odlomek iz njegove študije:
1. Diktatura proletariata je oklicani nosilec suverene državne oblasti. V resnici pa je le krinka za diktaturo oligarhije nad proletariatom in celim narodom.
2. Stranka komunistov je le nova aristokracija (Rusije) Slovenije.
3. Steber oblasti predstavlja (Rdeča armada, ki jo nadzorujejo boljševiki), vojska in politična policija. Državni ustroj označuje absolutni centralizem in s tem podrejenost sodne oblasti politični.
Enako uničujoča je njegova analiza gospodarskega sistema, ki je zaradi podržavljenja in odsotnosti privatne pobude v državi, zajadral v gospodarsko ter socialno katastrofo.
Besedilo popolnoma odgovarja današnjemu času in našemu položaju. Po sedemdesetih letih komunizma in dvajsetih letih prikrite revitalizacije smo danes skoraj na istem.
O Bog, pošlji vodnikov našemu narodu!
Prosimo Te, ne odlašaj predolgo!
Amen.
Opis slike: Zaveza 80. številka