Avtor: Branko Rozman

»Umrli smo, vi ste jokali.

Čemu le? Saj nam je lepo.

Iz nas ciklamni so pognali,

ki jih rdečí v večer nebo.

Splahnele gube so in žulji,

ne utesnjuje nas več čas.

In včasih prilete metulji

s pozdravi toplimi od vas.

Res, Bog je mir. Tu je lepo,

prosojno vse kot med kristali.

A ko bi mogli, bi jokali,

jokali, ker je vam hudo.«