Avtor: Justin Stanovnik

»Velika maškarada zla je opustošila naše etične pojme. Da se zlo v preobleki kaže kot luč, ljudomilost, zgodovinska nujnost, družbena pravičnost, spravlja v zmedo tiste, ki so bili vzgojeni na tradicionalnih etičnih konceptih; za kristjana, ki postavlja svoje življenje na temelje Svetega pisma, pa to zgolj potrjuje hudobijo zla.«

Uvod

Stvar, ki bi se ji v času, ki ga živimo, morali posvetiti z vso možno poslušnostjo, ki jo od nas zahteva, je razmislek o slovenskem 20. stoletju. Stvarí, ki so se nam zgodile in ki smo jih s svojimi odločitvami sami priklicali, so razvile takšno zgodovinsko in človeško silovitost, da so nas spremenile v nekaj, kar prej nismo bili. Dale so nam novo identiteto. Kakšna ta identiteta natanko je, nismo v stanju povedati ne sebi ne drugim, ker velikega samoizpraševanja ali velike samorefleksije o slovenskem dvajsetem stoletju, kakor smo rekli zgoraj, še nismo opravili. Slutimo, da smo drugačni, a natanko kako zelo, ne vemo. Še manj, v kaj smo se pod neznanskim pritiskom zgodovine in v odsotnosti dolžne pozornosti kaotično spremenili, še manj kot to, vemo nekaj, kar je mnogo bolj važno: kakšni bi po skrajnostih, skozi katere smo šli, morali biti. Ko bi namreč to vedeli, bi dosegli novo zrelost, v kateri bi bili kos vsaki prihodnji zgodovini.
Eno od spoznanj, ki bi lahko zrastlo iz razmisleka o tako napetem in v vseh ozirih izstopajočem času, kot je bilo naše dvajseto stoletje, je tudi zavest poudarjene odgovornosti. Eden od vidikov te odgovornosti stopa v nas ob zagledanju ali uvidu ali pa tudi samo slutnji, da so stvari med seboj povezane; da stvari, ko se enkrat udejanjijo, ne izpuhtijo brez sledu v redki zrak, ampak povzročijo druge, sicer nove, a ne v celoti drugačne in nepodobne tistim, iz katerih so izšle in nas nanje spominjajo. To velja tudi za naše besede, izgovorjene in zapisane, za naše stavke, izgovorjene in zapisane, za vse, ne glede na to, ali jih izgovori pastir pod Triglavom ali pa zapiše član akademije znanosti in umetnosti. Besede in stavki rešujejo, pa tudi ubijajo, na kratki in dolgi rok, včasih je ta rok tako dolg, da zveze med vzroki in učinki nihče več ne opazi. In potem, ko pade deset ali sto ali tisoč ali deset tisoč mladih fantov, nihče ne ve, zakaj. A mi vemo ali pa samo slutimo, nejasno, a zato nič manj upravičeno, da se je to zgodilo zato, ker so ljudje, ki so to ukazali ali pa samo izvedli, nekoč poslušali ali brali določene besede ali stavke.
Védenje, da svet obstaja tudi po duhovnem in miselnem součinkovanju, si še najlaže predočimo tako, da pokažemo na zgodovino. Ljudje, ki sestavljajo poročila o preteklosti dežel, mest, narodov in držav, v največji možni meri prispevajo k temu, kakšno podobo imajo ljudje o tistih, ki so živeli pred njimi, posredno pa tudi o sebi. Iz preteklosti se učijo, kako posluje svet, kaj iz česa sledi, na kaj v življenju lahko upamo in česa se moramo ali bi se morali bati. Predvsem pa, česa na noben način in nikoli ne smemo pozabiti. Iz eseja zgodovinarja Aleksandra Gieysztora, objavljenega v knjigi Človek v modernih znanosti (Clett-Cotta 1985, str. 66–73) sem prepisal tale stavek: »Zgodovina je odgovorna za stanje naše zavesti, za naše kolektivne in individualne predstave, za našo kulturo.« To odgovornost zgodovina izkazuje s tem, da sestavlja določeno preteklost s prvinami dejanskega dogajanja in tako posreduje svojemu času in prihodnosti njeno resnično podobo. To je nenavadno pomembno, zakaj če je res, kar pravi Karl Jaspers, da »šele iz zrcala zgodovine izvemo, za kaj živimo in kam spadamo«, potem je vse odvisno od tega, kako je to zrcalo izdelano – ali je resnično ali zlagano. Zato je tako pomembno, ali v zgodovinarjevem poročilu stoji, na primer, da so 6. aprila 1941 Italijani napadli Jugoslavijo ali pa je Jugoslavija napadla Italijo (o čemer seveda nihče ne dvomi), enako pa tudi, ali so 1941 boljševiki napadli slovenske katoličane ali pa je bilo obratno (o čemer pa mnogi nimajo jasnih pojmov, vključno z zgodovinarji).

Opis slike: Kočevski rog 8. julij 1990

Toliko glede dejstev, a samo z zbiranjem in ločevanjem dejstev še ni dosežena verodostojnost zrcala zgodovine. Zgoraj citirani poljski profesor pravi v svojem eseju tudi naslednje: »Zgodovina je deskriptivna znanost, a se ne odpoveduje razlagi in interpretaciji tega, kar opisuje.« Zakaj, kakor še pravi, »vsako poznavanje dejstev že vključuje tudi razumevanje.« Kakor morajo biti resnična pretekla dejstva, tako mora biti resnična tudi njihova interpretacija. Naj razložim svojo misel s primero. Denimo, da me obiščejo ljudje, ki sem jih nekoč bežno poznal. Zgodilo se je s tem neko dejstvo, ki ga lahko poimenujem z besedo obisk. Ko pa odidejo, ugotovim, da je z njim izginil tudi moj osebni safe, v katerem sem imel svoje življenjske prihranke. Tega dejstva pa sedaj ne morem redigirati s pojmom obisk, ampak bom moral poiskati kaj drugega. Slovenski boljševiki so med okupacijo organizirali ljudi, ki so od časa do časa ubili tudi kakega Italijana. Temu so rekli sami in temu so od drugih zahtevali, da pravijo »narodnoosvobodilni boj«. Toda ko se je vse končalo, se je izkazalo, da so med tem zaplenili narod, ki se je prej legitimno imel za svobodnega in samosvojega, in mu sedaj vladajo s prerogativami totalitarne ideologije. Spričo tega pa tistih nekaj pobitih okupatorjevih vojakov (zlasti, če jih primerjamo z nekaj tisoč od iste roke pobitih Slovencev) ne opravičuje več rabe pojma »narodnoosvobodilni boj«, ampak moramo sedaj uporabiti nek drug pojem z vzvratnimi semantičnimi kazalci: boljševiška revolucija.


S temi najdbami smo se približali jedru naše teme. Ko so slovenski boljševiki utrdili svoj monokratski položaj – doma in v tujini – so konfiscirali narodove duhovne in kulturne ustanove, zlasti tiste, ki se ukvarjajo z narodovo preteklostjo, se pravi z njegovo zgodovino. Ta je bila za boljševike izredno važna, ker so za svoje samoutemeljevanje potrebovali oblast nad preteklostjo.
Z raznimi ukrepi, s takimi, ki so jih našli opisane v učbenikih, kot so na primer montirani procesi, in s takšnimi, ki so bili plod samostojne ustvarjalne invencije, kot je bil na primer Goli otok, v družbi nasploh pa z vtisom, ki ga je hote in nehote dajal vseprisotni tandem tajne policije in ideologije; v razmerah, ko je bil družbeni prostor zaseden do zadnjega kotička in se je že zdelo, da za svobodnega človeka ne bo več nikjer prostora, se je začelo uresničevati to, čemur se še najbolj približamo, če pravimo splošna vdaja. V prvi vrsti se je pričakovalo od zgodovinarjev, da se udeležijo tega neveselega in nelepega in ne navdušujočega dogajanja.

Nekateri so vdajo težko prenašali, za druge pa ni predstavljalo posebne žalitve in degradacije in so novo stanje prej ali slej vzeli za nekaj normalnega ali celo za življenjski kánon. Začela se je doba specifično slovenske kohabitacije z boljševiškim režimom.
Nekateri pa so služili radi. Pravzaprav niti niso služili, ampak so novo reč, ki so jo drugi sprva vzeli nase služeč, sprejeli za svojo stvar in jo gnali za svoj račun. Morda so v življenju kaj doživeli, kar se jim je zdelo, da jih odvezuje normativnih ritualov zgodovinarstva, ali pa je tkivo njihove biti bilo že od začetka tako sestavljeno in zgrajeno, da jih je to, kar je drugim delalo določene preglavice, napolnjevalo s skritim veseljem. Bili so take čudi, imeli so tako srce, da se niso ustrašili misli – ali pa jih nikoli niti obiskala ni – da zelo, zelo žalijo mnoge ljudi in delajo veliko krivico svojemu narodu, ki mu služeč lažni ideologiji preprečujejo, da bi dosegel integriteto zgodovinskega spomina.
Če odprete knjigo Frančka Sajeta Belogardizem, na primer drugo izdajo (1952), boste začutili resničnost sveta, ki sem ga z zgornjimi stavki želel nakazati. Naj vam posredujem nekaj besednih zvez z ene same strani v predgovoru k drugi izdaji, in boste začutili razliko med mirom, s katerim zgodovinar izpolnjuje notranji ukaz po razumetju nekega časa, in kataraktom bolnih domislic, ki se tu ženejo in trudijo, da bi dohitele ideološke ambicije svojega avtorja. Na eni sami strani knjige nas avtor seznani z naslednjimi dosežki: »slovenski sistem kvislinštva«; »zgodovina reakcionarne buržoazije«; »izdajstvo in zločini belogardizma«; »preraščanje slovenskega klerikalizma v napadalni klerofašizem«; »belogardistična zarota«; spreminjanje katoliških verskih in kulturnih organizacij »po zgledu fašističnih držav v strankino milico«; procesi zoper »narodne izdajalce in vojne zločince«; načrti katoličanov »uničiti vsa demokratična gibanja in uvesti totalitarni katolicizem«. V predgovoru k drugi izdaji pisec vzneseno slavi uspeh prve knjige: da je tam »dokazal izdajalski značaj belogardizma« in da je to, kar je dokazal, tudi že sprejeto in postalo »zgodovinska resnica«. Ali se je tolažil ali pa je mislil zares, da je bila pokopališka tišina, s katero so bila sprejeta njegova besedila, tudi že dokaz, da so »resnična«.

A ne bi bilo prav, da bi Frančka Sajeta pustili samega z njegovimi klasičnimi formulacijami, na primer s tisto o Koroščevi zavisti, ko so februarja 1939 Hrvati dobili svojo banovino in bi tudi on rad »podoben klerofašistični pašaluk«; ali pa tisto o slovenskih katoliških organizacijah ob uvedbi diktature leta 1929, da so »v obdobju fašizma odpovedale stare klerikalne organizacijske oblike« (ko nikakor niso »odpovedale«, ampak so bile enostavno ukinjene).
Tudi mnogo pozneje, ko so se v zgodovinopisju že začele uveljavljati določene manire, najdemo v spisih uglednih zgodovinarskih peres recidive v stari in dobri in vajeni slog: na primer da je »partizanska stran imela razvit sistem vojaškega in civilnega sodstva«; da se je konec aprila 1945 vsa »kvislinška in kolaboracionistična vojska« umaknila v Furlanijo; da je kot pomemben ukrep pri varovanju lastnega obstoja in delovanja bilo »nasilje tudi sredstvo boja odporniškega gibanja«; da sta leta 1944 obe bojujoči se strani »občasno izganjali prebivalstvo nasprotne politične usmeritve«. In tako dalje. In tako dalje.
A to so, bi lahko rekli, drobtinice, ki so se nabrale na mreži hitrega in površnega branja. Ne dvomim, da se bo prej ali slej našel zgodovinar, ki bo dokumentirano in celostno spregovoril o čudni in ne preveč častni vdaji slovenskega zgodovinopisja – v času, ko bi ga narod za ohranjanje svoje biti najbolj potreboval. Zgodovinar, ki bo to storil iz sočutja do ljudi, ki so žalitve deviantnega zgodovinopisja morali prenašati, še bolj pa morda iz sočutja do tistih, ki so to deviantnost iz čudne in vedno bolj radovoljne vdanosti in iz še bolj čudnega in nerazumljivega navdušenja stran za stranjo, knjigo za knjigo, dograjevali in dopolnjevali, dokler v narodovi zavesti ni nastal labirint, iz katerega bo zelo težko najti pot.

Avtor slike: Božo Repe, Rdeča Slovenija

Opis slike: Ko to tamo ne pjeva? Božo Repe, Rdeča Slovenija

Narodnoosvobodilni boj in ljudska oblast

V knjigi Država v državi, ki je izšla leta 1987 v sklopu širšega knjižnega načrta Ljudska oblast na Slovenskem 1941–1945, govori njen avtor, zgodovinar dr. Tone Ferenc, o »ljudski oblasti« na Slovenskem kot o nečem povsem samoumevnem. Pojem »ljudska oblast« in pojem »narodnoosvobodilno gibanje« sta si v nasprotju, mogoče celo v protislovju. Toliko politične zgodovine smo Slovenci pred okupacijo že imeli, da brez oblasti nismo bili, in če »narodnoosvobodilno gibanje« kaj pomeni, potem je to lahko samo gibanje za ponovno vzpostavitev te oblasti, ne pa boj za »ljudsko oblast«, o kateri nihče ničesar ne ve, razen tistih, ki so ta čudaški in skrivnostni pojem lansirali. Leta 1987, ko je dr. Tone Ferenc izdal svojo knjigo, bi že moral vedeti, kdo je ta pojem izumil in čemu, a je vendar zatrl v sebi zgodovinski čut – če mu je kdaj dovolil, da se je v njem naselil – in ni sledil moralnemu čutu, ki zgodovinarju ukazuje, da restavrira preteklost v tem, kar je stvarno bilo, ne pa, da nonšalantno registrira trike določenih njenih akterjev, ko je vendar vsaj tedaj že postalo jasno, kaj so ti hoteli doseči. Zakaj se je vključil v to igro? Kaj se je zgodilo, da je nastala v njem tista praznina, ki mu je omogočila, da je začel – bolje rečeno, nadaljeval – graditi lažno hišo narodovega prebivanja? Saj smemo reči, da je zgodovinski spomin hiša narodovega prebivanja, mar ne?


Še več, kot da bi bilo to nekaj povsem normalnega, Ferenc, brez kakršnega koli kritičnega refleksa zapiše, da je »Slovenski narodnoosvobodilni odbor sklenil, da za časa narodnoosvobodilne borbe edini predstavlja, zastopa, organizira in vodi slovenski narod na vsem njegovem ozemlju«. Kakor da ne bi bilo jasno, da takšna konfiskacija naroda, četudi začasna, nujno kaže na zelo slabe namene njenih avtorjev. Posebej še, ko je neki samozvani odbor potem zaščitil svoj sklep z ustanovitvijo posebnega sodišča in mu dal pooblastila, ki so ga odvezovala slehernih v civilizaciji doseženih normativov in ga izročil poljubnim potrebam neke revolucionarne skupine in njene teroristične policije. Kdor si bo ogledal Odlok slovenskega narodnoosvobodilnega odbora o zaščiti slovenskega naroda, etc. (na primer v Dokumentih VOS OF, NZ in pravosodja 1941–1945, Lj. 1976, str. 13) mu bo že po nekaj členih jasno, potem pa med opombami našel tudi zapisano, da je ta odlok »politično pomenil represijo zoper protirevolucionarno delavnost«; napisan in sprejet je bil za zaščito revolucije. Nekaj, kar naj bi bilo uvedeno za »zaščito naroda«, je bil v resnici dokument partijskega terorja, izražen v jeziku, ki je bil, kljub maskirnim naporom, dovolj transparenten, da so bili njegovi cilji jasni že 16. septembra 1941 in ne šele leta 1987, ko je zgodovinar, znanstvenik in univerzitetni profesor dr. Tone Ferenc pisal zgodovino tistega obdobja. Pisal je o nekem nadvse pomembnem času, a se ni odločil, da ga bo skušal zagledati z očmi zgodovinarja, ampak se je zadovoljil s podobami, ki jih je izdelal s sestavljanjem in kombiniranjem dokumentov, ki jih je o njem izdelala totalitarna partija, ki se je tedaj vzpenjala na oblast. S tem pa je naredil marsikaj, predvsem pa veliko krivico mnogim ljudem, živim in mrtvim. Delati krivico in jo zapuščati prihodnosti v tako obstojnih posodah, kot so kljub vsemu knjige, pa je nekaj veliko bolj zavrženega, kot pa se v našem izgubljenem času večini ljudi zdi. »Ljudska oblast« in »narodnoosvobodilni boj«, dva izraza, ki na videz izhajata drug iz drugega in podpirata drug drugega, v resnici pa sta to bili dve šifri, ki sta nekaj resničnega sporočali samo ljudem, ki so bili posvečeni v semantiko ideološkega jezika, ljudem pa, ki so živeli od normativnega, naravnega in človeškega jezika, pa so nekaj povedale šele potem, ko so se udejanjile. Videli so, da so bili izigrani, a je bilo že prepozno. Ko bi se zgodovinar posvetil raziskovanju tega razvoja, bi ostal v prostoru, kamor ga postavlja njegov strokovni in etični status. Če pa zgodovinar, iz kakršnikoli razlogov, postane žrtev duhovne in politične vdaje, sicer še vedno sestavlja in gradi preteklost, a ne tako, kakor zahtevajo dokumenti avtentičnega človeškega spomina, ampak kakor predpisujejo šifrantski priročniki ideologije, ki se je zgodovine polastila. Še vedno si veže kravato, lošči čevlje in pred spanjem umiva zobe, a če bi se postava, v katero je stopil z visokega koturna zgodovinarja, tako videla, kakor se vidi zanemarjen videz in pomanjkljiva higiena, si ne bi upal v javnost.

Napake

»Ljudska oblast« in »narodnoosvobodilni boj« sta dva izuma slovenskega boljševiškega nastopa, tretji pa so »napake«. Za »napake« so bila proglašena dejanja, ki so bila uprizorjena v sklopu začetnega boljševiškega terorja. Celotni boljševiški angažma je bil zamišljen, uveljavljan in vzdrževan v nomosu nasilja, katerega temeljna logična in akcijska prvina je bil fizični teror ali strah, ki je šel pred njim, ali vlada strahu, ki ga je ta teror ustvarjal. Teror je pogonsko gorivo revolucije, a je še več. Tudi če bi bilo revolucionarne cilje mogoče doseči na nenasilen način – za nemški nacizem 1933 in za italijanski fašizem 1922 bi lahko rekli, da sta prišla na oblast vsaj na nekrvav, če že ne na nenasilen način – so boljševiki, ki so, odeti v posvečenost psevdoreligijskega mita, vedeli, da bo besedilo tega mita napisano samo v boju z nasprotniki, ki jih je bilo torej treba, če se že sami ne pojavijo, na vsak način ustvariti. Začetni revolucionarni teror – v Sloveniji pokriva obdobje 1941–1942 – je odgovor na to strateško postavko.
Potem pa, ko so ljudje reagirali – ko so se začeli braniti – in je bil nasprotnik (nasprotnik česa, če ne »ljudske oblasti« in »narodnoosvobodilnega boja«?) tukaj, je bila narodna dolžnost vsakega zavednega Slovenca, da se proti njemu bori in ga pomaga uničiti. Vse se je lepo ujemalo, razen tega, da so se postopkov, s katerimi je bila obramba izzvana, držale reči – ropi, umori, mučenja, ovajanja, izzivanje okupatorjevih represalij – ki so bile izvedene na način, ki je presegal ne samo vsako izkušnjo, ampak tudi domišljijo. V položaju, ki je tako nastal, je partija odkrila koristne potenciale, ki so jih ponujale »napake«. Če za napake namreč kaj velja, velja to, da jih ljudje sicer delamo, a ne namerno. Delati napake namerno je protislovje, ki ga definicija pojma napake ne dopušča. To je ena stvar, so pa še druge.
Napaka ima to v sebi, da predpostavlja pozitivnost celote. Če pravimo, da ima neki sistem napake, s tem že povemo, da je sicer dober. Če pri izvajanju nekega načrta naredimo eno ali več napak, smo samo na nov in dodaten način pokazali na njegovo sprejemljivost. Napake so del nečesa nujno dobrega. Kako zelo koristna je bila ta specifična okolnost, bomo razumeli, če pomislimo, da je totalitarno organizirana boljševiška družba – leta 1987, ko je bila knjiga zgodovinarja dr. Toneta Ferenca dopisana, je to bilo že dokaj znano dejstvo – nekaj zelo slabega, tako slabega, da človeku ni omogočalo biti človek. Nekaj skrajno slabega – zločinskega – pa so bila tudi dejanja, ki so tlakovala njegov vzpon, dejanja, ki so bila sedaj blažilno proklamirana za »napake«.

Opis slike: Varšava 7. decembra 1970 – Willy Brandt na kolenih na mokrih tleh pred spomenikom judovskega upora leta 1943

Da je bil inicialni teror zavestna prvina boljševiške totalitarne strategije, govori tudi pozni odziv partijskega vodstva na »napake« na terenu – pozni spričo njegove siceršnje ažurne obveščenosti o tem, kaj se kjerkoli dogaja. Če bi tudi na »napake« reagirali z običajno odzivnostjo, bi lahko intervenirali že po nekaj dnevih. Tako pa je intenzivno dogajanje »napak« trajalo dva do tri mesece, kot da bi bile planirana akcija. Za zares velike »napake« – za velike zločine – pa bi bilo lahkomiselno misliti, da so nastale, ne da bi bile vnaprej odobrene, najbrž pa celo zaukazane od vodstva – streljanje ranjencev na Turjaku in ujetnikov v Jelendolu in Mozlju in drugod.
A akademskemu zgodovinarju dr. Tonetu Ferencu je očitno važno, da prepriča bralca, da sta »napake« »obsojala in obžalovala« Kardelj in Kidrič. Zlasti Kardelj naj bi jih odpravljal z »vrtoglavico od uspehov« na terenu. Tudi piscu te reči očitno ne delajo skrbi. Ko nekje govori o tem, da so partizani pobijali cele družine, z otroki vred, dodaja: »Karkoli naj že rečemo o tem pojavu, bil je nepotreben in škodljiv.« To je vse. Tudi mučenje žrtev pred smrtjo se mu zdi enako »nepotrebno in škodljivo«. To je vse, kar ima Tone Ferenc reči – več kot pol stoletja potem – o boljševiškem terorju, ki je s svojo ekstremnostjo tekmoval z ekstremnostjo svoje ideologije.
Na prestop s pozicij zgodovinarja na pozicije ideologa kaže tudi moralna in intelektualna propustnost avtorjevega recepcijskega aparata. V juniju 1942 so partizani pobili kakih 160 ciganov – zvečine žensk in otrok, ker so se moški pred grozečo nevarnostjo pravočasno umaknili – na način, ki je jasno kazal na dvojni motiv tega dejanja: na izločitev soprebivalcev »svobodnih gozdov«, poleg tega pa tudi na rešpekt, ki naj bi ga pri ljudeh sprožila njihova sposobnost in vserazpoložljivost. Kot dokaz avtorjeve ideološke naklonjenosti naj navedem dva primera. Ko govori o umoru neke skupine ciganov, sprejme brez ugovora utemeljitev Šercerjevega bataljona – ki je umor očitno izvedel – da so pobili »tolpo, ki je dalj časa ustrahovala prebivalstvo na našem ozemlju«. Drugi primer pa je pomembnejši, ker sega v samo vodstvo »osvobodilnega gibanja«. Zadeva Kardelja. Ko je v nekem pismu iskal momente, s katerimi bi razložil nastajanje »napak« v »osvobodilnem gibanju«, ga je njegov boljševiški talent opozoril na naslednjo možnost, ki naj jo ilustriram z dvema navedkoma: »Poleg tega so prejšnji režimi v toliki meri izkvarili ljudi in demoralizirali neke plasti slovenskega ljudstva, da se moramo z ostanki tega sedaj boriti mi« (str. 381). Argumentacijske možnosti, ki jih je tu odkril, so se mu zdele tako produktivne, da jih je sklenil ponoviti in razviti z naslednjo mislijo: »Če bi si mi predstavljali, da bomo preko noči prevzgojili narod in odstranili iz njega vso tisto kriminalno navlako, ki so jo pustili za sabo režimi zatiranja, potem bi si delali velike iluzije« (str. ³⁸¹⁄₈₂). S tem je Kardelj suvereno zavrnil francoskega novinarja Charlesa Nodiera, ki je – kot ni pozabil ponavljati dr. Anton Trstenjak – pripovedoval po Evropi, da so šele Francozi morali Slovence učiti uporabljati ključavnice. (Očitno jih prej to s kriminalom prepojeno ljudstvo ni potrebovalo!)

Na obzidju citadele

Knjiga Mimo odprtih vrat zgodovinarja prof. dr. Boža Repeta se od Ferenčeve knjige Država v državi vseeno razlikuje. Oba imata sicer skupne točke. Obe deli je založila založba Borec – Ferenčevo še Partizanska knjiga – in obe sta izšli približno ob istem času: Repetova leta 1988, Ferenčeva pa 1987, obe sta izšli s finančno pomočjo Kulturne skupnosti Slovenije – Repetova še s pomočjo RO ZZZ NOV Slovenije. Skupno jima je tudi to, da sta avtorja dobila idejo za naslov pri Kidriču, ki je pod navalom političnega navdiha nekoč izjavil, da ima Osvobodilna fronta odprta vrata za vsakega zavednega Slovenca, spet drugič pa v nekem članku zapisal, da bi polet Osvobodilne fronte v določenih predelih Slovenije morali imeti za državo v državi.




Bralec vendarle čuti razliko. Repetova knjiga je že po strukturi bolj udarna in direktna, ideološko aktivističen pa je tudi jezik, kar je mogoče pripisati ne samo avtorjevi politični čudi, ampak tudi njegovi mladosti. V celotni dikciji se čuti cekajevski milje, obenem pa pritisk časa. Leto po izidu je padel Berlinski zid, kar je bilo mogoče imeti za znamenje konca tretjega totalitarizma. Prava srca so tako vztrepetala od vznemirjenja pred prihajanjem zgodovine, zvečine pa še posebej od plemenitega upora in pripravljenosti za »boj poslednji« za neki, že zdavnaj obsojeni čas. Repetov Predgovor in Uvod se tako sestojita iz stavkov v čistem ideološkem indikativu, v opazni odsotnosti odvisnih naklonov refleksivne dikcije.


Oznake in termini, s katerimi rokuje Repe, niso postavljeni v resnični čas, ampak se gibljejo v svoji katekizemski enostavnosti v območju zgolj ideoloških referenc. Tako prihajajo pred nas s svojo agitpropovsko strumnostjo: »narodno izdajstvo«, »ekstremni katolicizem«, »kolaboracionizem z okupatorji«, »protinarodnost«, »narodni izdajalci«, »okupatorjevi sodelavci«, »domači izdajalci«, »meščanske stranke«. Vse simpliciter, vse tako, kakor je pisalo na nalepkah figur za igre na nekdanji ideološki šahovnici. A vendar padec Berlinskega zidu ni bil samo eminenten svetovnozgodovinski dogodek, ampak je nosil s sabo vprašanja, za katera se lahko samo čudimo, da niso s svojo nepopustljivo zahtevnostjo stopile pred promotorje tiste ideologije, ki je ta zid ukazala postaviti. Za dr. Repeta smo rekli, da je bil ob izidu knjige Mimo odprtih vrat mlad človek, a kljub vsemu v letih, ko so največji svetovni pesniki že napisali verze, zaradi katerih jih svetovna literatura šteje med »velike«. (Mislimo s tem na čas človekove bistvene zrelosti.) Repe bi lahko reagiral tudi drugače. Podrtija Berlinskega zidu bi ga bila lahko ustavila in dosegla, da bi naredil razmislek zase in za druge. Da bi kaj zagledal. Kako to, da ni videl, da vlada onstran ideoloških vrtov, po katerih se je njemu bilo dano sprehajati, nasilje. Res, zakaj ni opazil nasilja? Mogoče pa zato, ker ga – kljub vsemu lepemu govorjenju – s skupino, ki ji je pripadal, ni motilo. Mogoče pa bi tudi zanje veljal znameniti Orwellov komentar: »Greh skoraj vseh levičarjev od leta 1933 dalje je bil ta, da so hoteli biti antifašisti, ne da bi obenem postali antitotalitaristi.« Zakaj dr. Repe ni videl nasilja? Saj bi ga bil moral, saj je bil zgodovinar. Saj mu ni mogel biti neznan evropski idiom, ki mu je omogočal – kaj omogočal, ki mu je ukazoval, da ga vidi in registrira.

Opis slike: Spominske plošče na ljubljanskih Žalah, spomenik slovenskega upora – Na varšavsko leto tisočdevetstosedemdeseto še čaka

Zgodovinar Božo Repe tega ni videl, ker je bil iz take snovi. O malo rečeh lahko govorimo z veliko gotovostjo, o tem pa skoraj gotovo ne more biti dvoma, da je človeško zgodovino mogoče imeti za boj med videzom in resnico; med tem, kar se vidi, in tem, kar v resnici je. Videz, ki smo ga hipostazirali v ideologijo, pa nas potem, ko se je ideologija zrušila, s svojo praznoto obvezuje, da se posvetimo ponovnemu iskanju resnice – po refleksiji modrejši; po zmoti, ki smo se ji bili zapisali, čistejši. Človek bi mislil, da po odhodu tolikega videza ni mogoče preslišati klica po ponovnem iskanju resnice – v izučenosti od nekdanjih zmot k ponovnemu osvajanju človekovega upanja. A dr. Repe se je, se zdi, odločil drugače – za nov napad: »Nekatere (slovenske) skupine so bile ideološko vezane na fašizem in so v okupaciji videle možnost za uveljavljanje režima na podobni osnovi ali v povezavi z ekstremnim katolicizmom.«
Da ne bi pozabili zadnjih dveh besedi navedene trditve, nam v nadaljevanju ponovno zatrdi, da so »neredki duhovniki propagirali vstop v različne fašistične organizacije«. Edina sila v Sloveniji, ki je bila zgrajena »na podobni osnovi« kot fašizem, je bil KPS, toda ta ni mogla priti v poštev, ker je bila strateško vezana na rezistenco. Do kakršnegakoli fašizma pa Slovenci sicer nikoli nismo imeli nobenih valenc. Dr. Repe je zgodovinar in bi to lahko vedel. Toda napadalna vnema v njem je tolikšna, da je zanjo pripravljen v eno trditev povezati prvine svoje ideološke doktrine s slovensko kulturo. Nekje pravi, da je »razredni interes« nekatere sile v Sloveniji pripravil do tega, da »so se bili pripravljeni vezati tudi z okupatorjem«. »Razredni interes« je nekaj, kar je Repe našel, ko je Slovence meril s svojim boljševiškim vatlom, nam pa je spričo agresije sil, ki so za svojo promocijo delale smrtno nevarne eksperimente z nami, šlo za obstoj. In čeprav nam je šlo za obstoj, nismo naredili ničesar, čemur bi se lahko reklo »povezovanje z okupatorjem«, ampak smo od njega zahtevali orožje, kar je legitimno in ne vključuje nobenega »povezovanja«. Je pa bilo in je žaljivo – do neznosnosti žaljivo. Dr. Repe dobro ve, da so boljševiki s to intrigo dosegli vse; ve tudi, da za ljudi, ki jim je vse dovoljeno, to tudi ni bilo pretežko. Toda s tem, da je v svojo knjigo vnesel ta moment, je o sebi povedal več, kot bi morda želel. Če so v kulturi, v kateri živimo, sploh še potrebni kaki oziri. Človek, ki je zapisal naslednji stavek, najbrž misli, da ne. Zapisal je – v besedilu, ki smo si ga skupaj nekoliko ogledali – da so Italijani ocenili, da bodo osvobodilno gibanje težko zatrli »brez domačih izdajalcev«.

Kulturni boj – spopolnitev revolucije

Jezik, v katerem je Metod Mikuž pisal Pregled zgodovine NOB v Sloveniji (Ljubljana, 1960–1973) ne skriva, da njen avtor stoji v celoti za projektom, ki ga je slovenska boljševiška partija, v povezavi z jugoslovanskimi komunisti, izvedla med drugo svetovno vojno. Namesto s Slovenci in slovenskim narodom se na straneh njegovih knjig srečujemo z »buržoazijo«, »slovensko« in »jugoslovansko«. Pri tem izvemo za obtožbe, ki sicer odlikujejo samo besedila trde ideologije, da se »buržoazija« na primer ni bila pripravljena boriti, ker je bila »v interesnih sporazumih z obema fašizmoma« (1, 300). Namesto da bi se »meščanstvo« pridružilo KPS in njenim revolucionarnim ciljem, so se slovenske meščanske sile, tiste, ki so se znašle v Londonu, in tiste, ki so ostale v Ljubljani, odločile, da enostavno čakajo, da pride konec vojne. Tedaj pa bi se »slovenska buržoazija zmagoslavno usedla za vrat delovnemu ljudstvu. Buržoazni računi so bili torej jasni in veličina jugoslovanske revolucije je, da jih je tako temeljito prekrižala.« (Nemogoče skoraj je, da Mikužev politični moralizem ne bi bralca spodbudil h kratkemu razmisleku za primerjavo o tem, koga pa je »veličina jugoslovanske revolucije« potem postavila za vrat delovnemu ljudstvu.) Nič boljša od »slovenske buržoazije« ni bila »jugoslovanska«. To se je pokazalo 25. marca 1941, ko je »kot zadnja v vrsti balkanskih buržoazij pristopila k trojnemu paktu tudi profašistično usmerjena jugoslovanska buržoazija«. (Ni mogoče, da človek ne bi opazil, kako Mikužev jezik poka od silovitega revolucionarnega zagona.) K sreči pa je 25. marec korigiral 27. marec, ki pa spet nikakor ni bil »samo puč peščice oficirjev, temveč predvsem posledica dolgotrajnih borb in priprav KPJ«.

Med vzgonskimi silami, ki nosijo Mikuža, zgodovinarja novega kova, pa ni samo marksistična sociologija, ampak smo tu priča širšemu moralnemu zajetju slovenskega človeka. Ko se je pojavila partija s svojimi možnostmi in perspektivami, so se – kakor je on to videl – ljudje po nekem moralnem praobčutku razdelili med tiste, ki so enkratnost teh možnosti zagledali, in tiste, ki v sebi niso nosili te prisebnosti in te prožnosti. Za tiste, ki so bili obdarjeni z zadostno količino progresivnega duha, da so mogli zagledati domet nove zgodovine, se Mikuž odloči, da se bodo od sedaj ločili od drugih po »poštenosti«. Odslej bodo to »pošteni Slovenci«. Po tem radikalnem uvidu je bil profesor dr. Metod Mikuž sposoben napisati tudi tele stavke: »OF je bila borbena organizacija vseh poštenih Slovencev.« In še: »OF je zavezništvo med KPS in poštenimi in rodoljubnimi slovenskimi skupinami« (2, 231).
Glavno nasprotnico boljševiške revolucije je Mikuž videl v Katoliški cerkvi. Ni napadal toliko njen nauk, kolikor ljudi, ki so bili zanjo odgovorni: duhovnike in zlasti škofa. »Z gotovostjo lahko trdimo,« pravi nekje, »da je bilo delovanje višjega klera in ljubljanskega škofa Rožmana, odkar sta se začela OF in partizanstvo, že izrazito kontrarevolucionarno« (1, 328). Duhovnike je obsodil za »začetnike bratomorne vojne«, zato, pravi, »je bilo treba tudi začeti z likvidacijami duhovnikov, iniciatorjev bele garde«. Ko škof Rožman piše duhovnikom, naj »o umorjenih duhovnikih in laikih začnejo zbirati dokaze, kolikor jih je še mogoče dobiti, z natančnostjo in vestnostjo, ki jo zahtevajo cerkveni zakoni«, komentira Mikuž to »neverjetno domislico« takole: »Če boš sedaj padel v boju z NOB, boš mučenec in dosegel čast oltarja« (2, 344). Govorjenje o Rožmanu zaključi takole: »Pri reševanju in obravnavanju ‘Rožmanovega primera’ bo zgodovinar vsekakor upošteval obsodbo vojaškega sodišča, s katero je bil Rožman obsojen predvsem kot narodni izdajalec in kontrarevolucionar« (1, 328). Tako je Mikuž ustvarjalno povezal zgodovino s socialistično sodno prakso in tako na nekem segmentu dosegel ideal enotne socialistične kulture.
»Klerofašizem« je tista ideološka ograd, kamor Mikuž sežene cerkvene ljudi. Takšni so in tako učinkujejo. Ni čudno, da sta Ehrlich, ki je bil »fašist belgijskega tipa«, in Tomec iz mladine napravila »vse prej kot normalne ljudi« (1, 321). Njegova sodba se ne spremeni, čeprav navede tele stavke iz nekega Koroščevega spisa, citirane 20. novembra 1941 v nekem glasilu: »Pot slovenskega naroda se šele začenja. Ne v zaton, temveč v življenje, z vero v Boga in samega sebe. Pozivam pa tudi vse druge Slovence, da se pridružijo temu upanju in tej veri svojih katoliških slovenskih bratov. Sedaj ne gre za klerikalizem, ne za JRZ, niti za SLS. Gre za obnovo duhovnih osnov krščanske omike« (1, 323). Mikuževa zapisanost silam, ki so hotele uničiti slovensko katoliško kulturo, je bila tako dokončna, da te pretresljive Koroščeve besede pusti mimo brez najmanjšega znaka, da je katera stopila vanj, in se spet obrne proti Mladcem in Stražarjem in njihovemu »stoodstotnemu in nestrpnemu in totalitarnemu klerikalizmu«.

Degeneracija zgodovine v ideologijo

V naslovu pravi Mikužev pentatevh, da hoče biti pregled neke zgodovine, konec koncev torej zgodovina. Toda, ko knjigo beremo, opažamo vedno bolj, od vrstice do vrstice se nam potrjuje, da je njen avtor človek, ki ni v stanju pisati zgodovine. Pisanje zgodovine je normativno delo. Visoka norma zgodovinopisja je postavitev preteklosti v njeni resničnosti. Resničnost pripovedovane zgodovine je oblika pravičnosti, »pravičnosti, ki mora biti izkazana žrtvam, pravičnosti, ki je v nevarnosti, da v zgodovini zmagovalcev gre v pozabo,« kakor pravi Paul Ricoeur (Med zgodovino in spominom, Transit 22). Resničnost, ki je iskana zaradi pravičnosti do ljudi, ki so preteklost ustvarjali, je eden od njenih vidikov. Restavracija preteklosti v njeni resničnosti pomeni te ljudi zavarovati – mogoče za zmerom. Zavarovati smo jih skušali zaradi naše kulture. Kar jih je zavarovalo, lahko rečemo, je bila človekova kultura. Preteklost ima možnost, da bo obstala v svoji avtentičnosti, samo v kulturi.

Druga oblika pravičnosti pa zadeva razliko, ki obstaja med tistimi, ki so preteklost oblikovali, in tistimi, ki so potem o njej pisali ali se je samo spominjali. Razlika je v tem, da je bilo to, kar je bilo za one prihodnost, za te že preteklost. Sedanji ljudje ne vemo še vsega, kar bo iz preteklosti nekoč še zrastlo, a vsekakor vemo več kakor tisti, ki so jo oblikovali ali jo preprosto živeli. Ko so slovenski boljševiki morili vojake slovenske narodne vojske, izdane in zvezane, so ti iskali rešitev samo še zunaj zgodovine: zgodovina jih je izdala in zavrgla. Mi, ki smo ostali in še živimo, pa vemo, da se zgodovina leta 1945 ni ustavila, ampak je šla naprej in leta 1989 nekdanjim morilcem pobrala papirje in jih zapodila »v zunanjo temo«. (S tem, da vztrajajo in so še vedno tu, si samo večajo svojo zadolženost pred zgodovino. Kako bo zgodovina njihov upor registrirala, bodo videli tisti, ki bodo ostali ali prišli za nami.)
Mikužev Pregled je veliko delo, a ostaja kljub temu ideološki pamflet. Kar je v njem zgodovine, je zgolj mreža, na katero pisec pripenja svojo jezo – moral bi reči mržnjo – do Ustanove, ki je postavila previsoke norme, da bi jim mogel biti zvest.

Na koncu naj, za ilustracijo, pokažem na neko nasprotje. Na eni strani se Mikuž v stiski sprašuje, kako pisati partizansko zgodovino, »da vendarle ne bi žalili vseh tistih, ki so – vsekakor bona fide – delali tudi objektivne napake« (⁵⁄₂₅₃), na drugi pa – v zvezi s Sv. Urhom, ki še ni doživel zgodovine in je še vedno ujet v mreže boljševiške propagande – govori o »strahoviti pokvarjenosti«, o tem, »do kod je mogla voditi klerofašistična vzgoja«, in kaj vse so počeli ljudje »iz kroga stražarskih in še bolj mladčevskih pokvarjencev«.

Ko so v tednu, v katerem je odkritje Barbarinega rova le nekoliko vzvalovilo moralno občutje Slovencev, na neki televizijski oddaji govorili tudi o tem, se je dr. Spomenka Hribar – status nacionalne izrekovalke ji je tudi tukaj zagotovil prisotnost – iz usmiljenja do tistih, ki so uprizorili Barbarin rov ali, po Mikuževi formulaciji, ki so »delali bona fide, tudi objektivne napake«, se je gospa Hribar odločila, da jih bo branila, vsaj tako, da Slovencev ne bo pustila vpletati v to početje. Intervenirala je s trditvijo, da Barbarinega rova niso uprizorili Slovenci, ampak neki ljudje z Juga. Tedaj se je oglasil dr. Mitja Ferenc, ki je malo prej dal globalno poročilo o Hudi jami, in mirno ponovil: »To so storili Slovenci.« To, kar se je s tem zgodilo – stavek mladega Ferenca – pa ni bilo nekaj tako vsakdanjega, da nam ne bi moglo vzbuditi nekoliko upanja.