Avtor: Justin Stanovnik

Obstaja stara in še vedno živa vera, da bodo iz celotnega trpljenja pod totalitarnimi režimi vzniknile nove oblike umetnosti, novo zavestno razumetje človeštva, družbe in oblasti, razredov in narodov, idej in ljudi.
Milovan Djilas, Glad v tišini, Encounter, julij 1973

Vrnitev ponižanih in razžaljenih

V tednu pred cvetno nedeljo je Nova Slovenska zaveza poslala na pot po Sloveniji drobno knjižico avtorja Ivana Košutnaka z naslovom Resnica o domobranstvu. Zaradi svoje neznatne velikosti mogoče ne bo vzbudila posebne pozornosti, a njena vsebina je na tiste, ki smo se z njo seznanili pred izidom, napravila nenavadno močan vtis. Na nepolnih osemdesetih straneh ji je uspelo nanizati in urediti v celoto vsa poglavitna dejstva, ki so zaznamovala Slovenijo v štiridesetih letih prejšnjega stoletja. Koliko ustvarjalne askeze je bilo za to potrebne, bomo nekoliko razumeli, če pomislimo, da se v stoletjih pred tistimi desetimi leti v slovenskem prostoru nikoli prej ni zgostilo toliko duhovne, moralne in človeške energije. Zanamcem pa moramo seveda prepustiti, da bodo tisto desetletje ocenili v razmerju do njegove prihodnosti.
Knjiga je torej – morda bi le kazalo vztrajati pri knjižici – hkrati skopa in obširna. Človek jo odloži z občutkom, da je prebral nekakšen zgodovinski katekizem – besedilo, ki bi bilo lahko povedano tudi v desetih knjigah. Ne bi se pretirano čudili, če bi, potem ko je knjigo končal, prišel kdo od bralcev na misel, da je imel občutek, kakor da bere poročila o dogajanjih, ki so bila posneta z vsemirske točke zunaj Zemlje. To vse seveda prihaja od avtorja, za katerega čutimo, da je tako zelo spoštoval svojo resnico, da ni mogel, da je ne bi oblikoval v resnico za vse ljudi.
Delo, ki se je tako pojavilo pred nami, nas torej navdaja z veseljem že samo po sebi, kot dognan izdelek, kot kulturni dosežek. Na njem pa odkrivamo še druge stvari. Ko ga preberemo, nas obide posebno občutje, nekakšna slovesnost: kar smo pravkar videli, je bil prihod ponižanih in razžaljenih, pravzaprav njihova vrnitev – nekaj, kar ne zadeva samo enega človeka, ne samo ene skupine, ampak ves narod in nazadnje ves svet. Izrečene so bile tu neke besede in povedani neki stavki, ki terjajo rehabilitacijo slovenskega sveta: iz krivičnosti v vseobsegajočo pravičnost. Ob tem govorjenju nam je prihajalo v zavest, kaj je krivica. S tem, da je, krivica žali človeka in mu jemlje notranje dostojanstvo. Nastopila je doba javne, politične krivice – pol stoletja velike krivice. Z največjo silovitostjo in rafiniranostjo je nastopila proti tistim, ki so si najbolj prizadevali in največ tvegali, da ne bi zmagala in se uveljavila. In stavki, ki so bili povedani v tem kratkem besedilu, zahtevajo ravno ponovno postavitev pravičnega sveta. Te zahteve ne postavljajo z nobeno posebno umetelnostjo, samo s tem, da so resnični.
In o teh ljudeh bi sedaj, v trenutku njihove rehabilitacije, morali nekaj povedati. Pokazati bi morali na odličnost, ki je izhajala iz njih in se ji niso odpovedali niti takrat, ko je vse govorilo za to, naj to naredijo. Čutili so, da tega ne morejo, ker bi se s tem odpovedali sebi. Bili so to ljudje, ki so vedeli, da morajo na vsak način ostati to, kar so, ne samo zaradi sebe, zaradi osebne časti in dostojanstva, ampak zaradi ljudstva, iz katerega so izšli, zaradi svojega naroda, ki so se mu bili postavili v službo v času, ko ga je bilo treba braniti. Njihova odličnost je torej zvestoba, ki je vzdržala tudi v preizkušnji, ki jo bomo v naslednjem skušali na kratko predstaviti.
Kaj so udeleženci slovenskega katoliškega odpora proti boljševiški agresiji, posebej pa seveda domobranci, ki so se vseskozi imeli za vojake slovenske narodne vojske, po 3. maju 1945 pa to tudi formalno postali, kaj je vsak od teh ljudi čutil, bi še najlažje pojasnili z zgodbo o Termopilah, ki so v grškem zgodovinskem spominu igrale tako pomembno in tako tvorno vlogo.

Junaki slovenskih Termopil

Termopile so bile gorska ožina na poti, ki je tekla ob morju od severa proti jugu na jonski strani grškega polotoka. Tam so razmeroma skromne vojaške sile grškega zavezništva pod vodstvom Špartancev in njihovega vojskovodje Leonida sklenile počakati perzijskega kralja Kserksa, ki je po nekaterih uspešnih spopadih z Grki na severu prodiral proti jugu z veliko močjo: s stotisoči pešcev na kopnem in tisoč ladjami na morju. Na Termopilah so Grki tri dni preprečevali Perzijcem prehod proti Atiki, tedaj pa je Tesalec Efialt pripeljal Perzijce Grkom za hrbet in s tem odločil boj. Do konca so ostali in se bojevali samo Špartanci in skupaj z Leonidom vsi padli. Termopile pa so že takoj po junaški smrti njenih braniteljev postale simbol poguma, časti in zvestobe. Simonides, pesnik z egejskega Keosa, sodobnik epopeje na Termopilah, je gotovo najpomembnejši umetniški famulus te tradicije:

Slava pripada njim, ki tu jih zemlja pokriva,
ki s tabo umrli so, Leonidas, kralj
Lakedajmona širnega;
potem ko sprejeli so boj
s kopij in konj in Perzijcev silo. (Odlomek 122)
Čas, ki je poskrbel za začetno slavo Termopil, je bilo leta 480 pred Kr. Skoraj dve tisočletji in pol pozneje pa je spet neki grški pesnik, to pot iz Aleksandrije, v simboliki, ki jo je ta kraj že izkazoval, zagledal možnost, da izpove nekaj podobnega kot nekoč Simonides, le da v širšem, občečloveškem duhovnem ambientu. Pesem je nastala leta 1903 in o Termopilah ne samo govori, ampak ima to ime tudi v naslovu. Pesem je kratka in razdeljena na dva dela: prvi obsega deset vrstic, drugi, ki s komponento protislovnosti, bi lahko rekli, prvega dopolnjuje tako, da izostri njegovo moralno sporočilo, pa štiri vrstice. Prvi del se začne s priznanjem tistim, ki so »svojemu življenju dali smisel in stražijo na Termopilah«. Kakšen smisel? »Da so v življenju pravični in dosledni, a ne brez sočutja in usmiljenja; odprtih rok, če so bogati, če pa se zgodi, da niso več bogati, še vedno radodarni, le da v manjši meri; vedno pripravljeni pomagati, kolikor je v njihovi moči; vedno govoreč resnico, a brez sovraštva do tistih, ki lažejo.« Ko preberemo prvih deset vrstic, nam je jasno, da gre tudi tu za človekovo odličnost, le da v nekem povsem drugem ključu, kot je bil tisti, v katerem so jo dosegali junaki antičnih Termopil. Junaki antičnih Termopil so se z orožjem bojevali s sovražnikom domovine, tu pa imamo ljudi, ki imajo predstavo o tem, kakšen mora biti človek, in se, da bi to dosegli, bojujejo s seboj. Antični Špartanci niso vedeli, da jih bo na koncu presenetil Efialt. Ko bi vedeli, se mogoče sploh ne bi bojevali. Kavafisovi nosilci termopilskega moralnega kodeksa pa vedo, da bo nazadnje prišel Efialt in se bo njihov boj končal v porazu. Pesem se zaključuje takole:
»Še večja čast pa gre tistim, ki vedo vnaprej
(in mnogi vejo vnaprej), da bo nazadnje
prišel Efialt in bodo Perzijci končno prodrli.«
Poraz junakov Kavafisovih Termopil je zunanji. Znotraj, v tistem središču, za katero v zadnji analizi človek zares odgovarja – kar imamo lahko tudi za dokaz, da je edino to zares pomembno – pa ostajajo nepremagani. Gre jim še večja čast kot tistim, ki jim skozi to zadnjo preizkušnjo ni bilo treba iti.
Odličnost, ki so jo s svojim zadržanjem izpričali domobranci, vojaki slovenske narodne vojske, je bila torej odraz vztrajanja na moralnih in političnih premisah svojega obstajanja – še potem, ko jim ni bilo več skrito, da že prihaja Efialt in da bodo Perzijci končno prodrli; da se zahodni zavezniki, njihovi nekdanji zaščitniki, že pripravljajo, da jim odvzamejo svojo naklonjenost in jo prenesejo na njihove – ne nasprotnike, ampak smrtne sovražnike. V tretjem poglavju knjige Zapravljena dediščina Titova nam pisateljica Nora Beloff na štiridesetih straneh razloži, kako je britanska politična ljubezen do ene strani plahnela in do druge rastla, in kdo je ta proces vodil in usmerjal. Kjer smo rekli ljubezen, bi seveda morali reči račun.
Izvorni vzgibi tega velikega in usodnega političnega premika so nastajali v britanski obveščevalni službi, ki se je zaradi vojnih razmer širila, tako da so v njej dobili besedo tudi ljudje, ki so bili tuji demokratičnim konceptom britanske tradicionalne politike. Pri tem ni bilo nepomembno, da se je v Kairu organiziralo ločeno središče Izvršnega poveljstva specialnih operacij, kjer so ti svojevrstni, zvečine filokomunistični posamezniki pridobivali vedno večji vpliv. Ime, ki se s tem v zvezi od začetka omenja, je ime komunista Jamesa Klugmanna. Do dokončne odločitve za Tita pa je prišlo šele potem, ko sta vodstvo kairskega centra dobila v roke William Deakin in Fitzroy Maclean. Njuna moč je bila v tem, da sta oba imela zveze, ki so jima omogočile neposreden dostop do Churchillovega kabineta. Uspeh ni izostal, med drugim tudi zaradi levičarskih simpatij, ki so med zavezniki s trajanjem vojne naraščale. Novinarji BBC-ja na primer so komaj čakali, da so mogli svoje propagandno znanje investirati v titoistično Jugoslavijo. Na konferenci v Teheranu konec novembra 1943 so zavezniki na predlog Velike Britanije sklenili prekiniti z Mihajlovićem in se nasloniti na Tita in njegove komuniste. Winston Churchill, je sedaj očitno vzel stvar v svoje roke – in s tem dejansko ovrgel mnenje nekaterih, da je bil žrtev levičarsko usmerjenih informantov – in ji dal dokončno podobo poleti 1944, ko je prisilil kralja Petra, da je privolil v sporazum Tito-Šubašić – s tem pa privolil tudi v lastno politično smrt in fizično smrt več kot sto tisoč Jugoslovanov, med drugim tudi v smrt 15.000 Slovencev. Nora Beloff v citiranem poglavju svoje knjige takole povzame nastali položaj: »Do avgusta 1944 sta bili obe, Britanija in Združene države, že globoko v jugoslovanski državljanski vojni«.

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: Slovenska pomlad 2011 Mirko Kambič

Slovenski domobranci oziroma vojaki slovenske narodne vojske, pa tudi drugi demokratsko usmerjeni Slovenci, so bili že v dovoljni meri opozorjeni na to dogajanje, da so razumeli, kako se je svet obrnil proti njim. Iz ilegalnih radijskih postaj in iz redkih kurirskih stikov pa niso prihajala samo poročila o novem položaju, ampak tudi apeli in pozivi vojakom in nevojakom demokratičnega tabora, naj upoštevajo nastali položaj in naredijo določene korake v taktu njegove logike. Praktično so to bili nedvoumni pozivi, da se tisti, ki so se uprli grožnjam totalitarnega komunizma, z njim ne samo sprijaznijo, ampak se obenem tudi odpovejo svojemu razumetju življenja, svojim političnim in drugim vzorom do take mere, da mu bodo smeli služiti tem, s katerimi so se še včeraj bojevali. Čeprav so vedeli, da se je na obzorju pojavil Efialt – da bodo Perzijci nazadnje prodrli – se normam, za katere so verjeli, da postavljajo človeka v tem, kar je, niso hoteli odpovedati. To je tisto, kar dela domobrance velike: da so šli v smrt z znamenji te odličnosti. S tem so na superioren in občudovanja vreden način dokazali, da so vojaki slovenske narodne vojske, ne pa, kot partizani, politična milica kake partije.
V drugi svetovni vojni ni šlo, kot v prvi, samo za politični in gospodarski prestiž med posameznimi državami, ampak je to bila evropska državljanska vojna med silami, ki so z obrambo politične demokracije stale na strani civilizacije, in silami, ki so s totalitarnimi političnimi koncepti hotele civilizacijo nadomestiti z »novim barbarstvom«, kot bi se izrazil Giambattista Vico. Britancem ni moglo biti skrito, da domobranci v svojem boju stojijo na strani civilizacije, a so jih v zameno za prosto razpolaganje s Sredozemljem prepustili komunistični hemisferi, ki se je tedaj pod Stalinovim vodstvom začela oblikovati. Tega niso storili samo z domobranci, ampak s celotnim političnim ambientom, iz katerega so ti izšli, z vsem slovenskim narodom. Potem ko se je novodobni Kavafisov Efialt odločil za svojo sramotno dejanje, ga je v skladu z britansko tradicijo izpeljal naduto, visokostno in brezčutno (z isto brezčutnostjo, ki so jo visoki britanski oficirji ponovili maja 1945, ko so uprizorili Vetrinj).

Odličnost domobrancev – vojakov slovenske narodne vojske

Za ilustracijo k zgornji trditvi naj na kratko navedem pismo, ki ga je septembra 1975 objavila v reviji Encounter ugledna angleška pisateljica Rebecca West (leta 1941 je v dveh knjigah objavila obširno raziskovalno študijo narodov tedanje Jugoslavije z naslovom Črno jagnje in sivi sokol). V pismu je povedala, da bi rada posredovala »šokantno ilustracijo«, kako je med vojno ravnalo zunanje ministrstvo, kadar je šlo za preganjanje nekdanjih zaveznikov. Potem ko je britanska vlada prenesla svojo podporo od begunske vlade v Londonu, sestavljene od predstavnikov glavnih jugoslovanskih političnih strank, na Tita, se je enemu od njenih nekdanjih članov zgodilo, da je njegova najstarejša hčerka pristopila k Titovcem in se z enim od njih celo poročila. Njena mlajša sestra (12–13) je bila med tem v neki internatski šoli na deželi. Sedaj pa so jo začeli obiskovati neznani ljudje in jo siliti, naj se pridruži starejši sestri in odide z njo v Jugoslavijo, ne da bi seveda o tem obvestila očeta. Vsi, deklica in vsa šola, so se ustrašili. Oče je o tem obvestil zunanje ministrstvo, ki ga je še pred kratkim imelo za ministra zavezniške begunske vlade. Sedaj pa je dobil le hladen odgovor, naj o zadevi obvesti lokalno policijo. Ko je to storil, mu tam sploh niso verjeli, in ko je o tem obvestil zunanje ministrstvo, se za to tudi niso zmenili.
Med tem pa je dekle v internatu začelo dobivati pisma, nekatera podkrepljena z grožnjami, naj zbeži. Tedaj je pisateljica sama poiskala zvezo z nekim visokim uradnikom v ministrstvu, ki ga je dobro poznala in vedela, da ga tudi njeni prijatelji cenijo. Doživela je porazen sprejem. »Noben nacističen uradnik ne bi mogel pokazati, da ga manj briga občutje očeta, ki se je znašel v tuji deželi, ki mu je nenadoma postala sovražna, in ki ima vse razloge, da se boji, da mu bodo prepričali otroka, naj ga zapusti, ali pa ga bodo celo ugrabili. Pisateljica je bila deležna nesmiselnih in neobvladanih zmerljivk, ki niso niti poizkušale zanikati resničnosti njenih navedb. Na koncu avtorica še pove, da so jo ta in številni drugi dogodki prepričali, da obstajajo v Angliji »neke sile, ki za ceno vseh naših načel in ne glede na naše interese delajo v korist Sovjetske zveze«.
Kljub britanski izdaji, za katero se je v veliki meri vedelo, in kljub možnosti, da bodo Perzijci končno prodrli, kar je ta izdaja nakazovala, so domobranci vztrajali na svojih duhovnih, političnih in vojaških pozicijah. To vztrajanje jim je za nagrado prineslo odličnost, ki je v tem, da so kljub porazu zmagali. Nad njimi so se uresničile Kavafisove obljube. A to ni bila prva od velikih, a vendar nekoliko žalostnih slovenskih zmag.
Nekaj let pred tem, jeseni 1941, ko se je boljševiška intervencija v slovenski zgodovini komaj dobro začela, se je v hiši prof. dr. Andreja Gosarja v Ljubljani odigral prizor, ki ga imamo v njegovem pomenskem težišču lahko za intonacijo slovenskega tradicionalnega, se pravi, katoliškega zadržanja do boljševiškega nastopa. Omenjeni prizor je za zgodovino v svojih Obrazih ohranil njegov očividec Josip Vidmar. (Mi povzemamo prizor po verziji, ki je objavljena v knjigi Tomaža Simčiča Andrej Gosar, Krščanstvo in socialno gibanje, str. 52.)


Vidmar je spremljal Kidriča, ki je obiskal Gosarja, da bi ga pridobil za sodelovanje v OF. Razložil je Gosarju, kaj se dogaja, in ga nato vprašal, če ve, kam bo to pripeljalo. Gosar mu je odgovoril, da ve, da bo to pripeljalo do državljanske vojne in da se tega boji, potem pa dodal: »Toda z vami kljub temu ne morem.« Kidrič je potem še hotel vedeti, če mu je jasno, kdo bo v tej državljanski vojni zmagal. Gosar je ponovil: »Vem, da boste zmagali vi. Toda kljub temu ne morem z vami, ne danes in ne bom mogel takrat.« Kidrič je videl, da je razgovora konec. Pred odhodom je še rekel: »Prav, a posledice pripišite sebi.«
Dr. Andrej Gosar je odklonil boljševiško ponudbo za sodelovanje predvsem zato, ker je vedel, kaj je njihov cilj. Vsi drugi oziri, ki so na to odločitev vplivali, so bili spremljajoče okoliščine. Da na primer boljševiki ne poznajo zaveznikov; da so zavezniki, brž ko na to pristanejo, tudi že ujetniki, kar se kaže v tem, da zanje ni več umika, predvsem pa v tem, da ni več možno, da bi še imeli ločeno mnenje od vodilne sile. Predvsem pa se je dr. Gosar zavedal, da z boljševiki ni parcialnih sporazumov za določene konkretne cilje – na primer za narodovo osvoboditev – ampak da so vsi sporazumi tudi že sporazumi za končni cilj – za revolucijo.
Leta 1941, ko je Slovence doletelo, da so morali določiti svoje stališče do boljševikov, ti niso bili več svetovnozgodovinska politična in kulturna neznanka. Vedelo se je, kaj se je v Rusiji po boljševističnem prevzemu oblasti zgodilo z njihovimi nekdanjimi zavezniki; vedelo se je, čemu je bila v letih ¹⁹³²⁄₃₃ uprizorjena v Ukrajini Velika lakota in s kakšnimi posledicami; vedelo se je, v kakšnem odnosu je ideja evropskega tradicionalnega prava z montiranimi procesi. Zinovjev in Kamenjev sta Evropi in svetu povedala, kakšen konec tam lahko doleti zaslužne partijske avtoritete; Buharin je opozoril na to, kako lahko konča celo ljubljenec partije; Jagoda in Ježov na to, kaj se lahko zgodi požrtvovalnemu šefu tajne policije. Osip Mandelštam je sprožil tesnobno vprašanje, kje – v katerem od premnogih sibirskih taborišč – izginjajo etablirani pesniki. Trocki je iz Mehike poučeval svet, kako dolga je Stalinova roka; pakt, imenovan po Ribbentropu in Molotovu, pa je postavil mučno vprašanje, ali imajo boljševiki sploh kako načelo. To je bil čas, ki ga je Nadežda Mandelštam pozneje označila tudi z naslednjima dvema od njenih premnogih stavkov: »Vsi smo postali neuravnovešeni, ne ravno bolni, normalni pa tudi je.« In: »Ljudi so ubijali tako mimogrede in v takem številu, da nihče ni imel časa za solze in sočutje.« (M. Djilas, Glas v tišini, Encounter jul. 1973.)
Tudi vodilni slovenski boljševiki so za te stvari vedeli iz prve roke. Ni jim bilo neznano, v kaj se razvija brezrazredna utopija, zgrajena na leninskih premisah. Prej ali slej je v vsakem od partijskih aspirantov moralo priti do dileme in odločitve: ali, spričo vsega, oditi ali pa se podrediti spoznani realnosti; ali sprejeti spoznanje, da z ideologijo o služenju zgodovini in njeni ontologiji nič ni, kot razlog za odhod, ali pa odkriti v sebi pripravljenost sprejeti ideologijo kot sredstvo za revolucionarno dosego družbene moči; ali se odločiti za pot, ki so jo v velikem svetu izbrali ljudje, kot so bili Arthur Koestler, Viktor Serge, Ignazio Silone in André Gide, ali pa odkriti, da so narejeni iz snovi, podobni tisti, iz katere so bili ljudje, ki so v boljševiškem polstoletju delali kariere po partijskih rezidencah in njihovih raznovrstnih depandansah v velikem prostoru srednjeevropskega in vzhodnoevropskega boljševiškega imperija.

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: Slovenska pomlad 2011 Mirko Kambič

Nerazumnost boljševikov – njihova poklicanost

Čeprav zaradi pomanjkanja virov nimamo pravega pregleda, imamo vendar razloge za domnevo, da so odločitve, ki so se dogajale na tem ideološkem razpotju, domala brez izjeme šle v korist vabljivih možnosti, ki jih je dajala totalitarna ideologija. Marsikaj nam to stanje pove. Nedokazanost zgornje trditve nam najprej pove, da Slovenci iz neznanih razlogov raje pišemo voluminozne monografije o Edvardu Kocbeku, Kardeljevo neznanko pa puščamo domala nedotaknjeno. To o nas nekaj pove, mar ne? Glede tega, da se ljudje, soočeni z izbiro, da ostanejo v duhovnem in človeškem prostoru civilizacije, v katero so bili rojeni, ali pa vstopijo v intimno in človeško tvegano avanturo zunaj nje, glede tega nas večinska odločitev za drugo možnost sili, da uvedemo, če hočemo kaj razumeti, pojem poklicanosti. Postati partijec v času cvetočega imperija je lahko stvar eksistenčne oportunosti; postati komunist v predimperialnem času pa pomeni biti poklican. Nekateri so bili poklicani. Poklicanost je stanje, iz katerega se rešijo samo tisti, ki imajo v sebi tenkočutne merilce normalnosti in skrivnostno, bogve od kod vsajeno misel, da je živeti nevarno. Toda poklicanost, na katero mislimo tu, je takšno dejanje, da ga tisti, ki so v posesti finih instrumentov za uravnavanje normalnosti in zaščitnega vedenja o nevarnosti obstajanja, sploh ne slišijo. Njihova duhovna opremljenost jih varuje pred tem. Tisti pa, ki so poklicanost začutili, ki so jo slišali, razumeli in sprejeli, tisti pa so obenem odkrili v sebi razkošje nove moči, nove sposobnosti in nove iznajdljivosti. Vedno bolj se jim razodeva, da je biti poklican in vedeti, da si tisto, kar je v poklicanosti izpisano v stanju izpolniti in uresničiti, eno in isto. Ko ne bi bili poklicani, ne bi hkrati vedeli, da so to, kar jim je sporočeno, tudi zmožni uresničiti.

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: Slovenska pomlad 2011 Mirko Kambič

To, kar smo slišali, da se je dogajalo v revoluciji – ali pa včasih celo sami doživeli – pa predstavlja še neko drugo, globljo zavest – zavest vserazpoložljivosti. Morali so obstajati ljudje, si pravimo, ki so vedeli, da ni ničesar, kar ne bi hoteli storiti – ali pa mogli, ker bi jim kaj branilo. Vedeli so, da zanje ni več meja, ne v njih, kjer bi meje bile, če bi bili še v civilizaciji, ne zunaj njih, kjer jih z revolucijo podirajo ali pa so jih že podrli. Bili so brez meja – niso bili svobodni, biti svoboden je nekaj povsem drugega – bili pa so brez meja v pomenu nevezanosti. Zato smo malo prej neupravičeno nakazovali, da bi naše ljudi sovjetska boljševiška realnost morala slednjič postaviti pred temeljno dilemo: ali – ali. To bi bilo razumno pričakovati, da se bo zgodilo, če bi bili še v civilizaciji, oni pa so bili že zunaj. Zato jih sovjetska realnost ni mogla več človeško doseči. Bili so že zunaj dosega civilizacijskih refleksov. Tam so še danes.
V tem je njihov problem, pa tudi naš – mogoče še bolj. Njihov problem je v tem, da ne morejo nazaj v civilizacijo, ker bi se v tem primeru odpovedali svoji identiteti, v katero so privolili – manipulaciji in hazardu. Naš problem pa je v tem, da so naši cilji vezani na integralne rešitve. Čutimo, da moramo doseči nomos enega spomina in enega jezika. Moramo doseči identiteto, ki bo utemeljila naše obstajanje na tem prostoru za nadaljnjih nekaj stoletij. Kar preprosto pomeni postaviti ustrezno perspektivo. Postaviti moramo normalnega človeka.
Problem, vsaj na zunaj, zadeva jezik. (Njegova prava lokacija pa je v zunajcivilizacijski umestitvi slovenskega postboljševizma.) Gre, če začnemo na začetku, za napačno izbiro med dvema pojmoma za to, kar se je med vojno godilo v Sloveniji. Ali je bil to »spopad« ali »napad«? Ali je bilo to, kar se je zgodilo 6. aprila 1941 med Italijo in Jugoslavijo, »spopad« ali »napad«? Ker ni nobenega dvoma, da je Italija napadla Jugoslavijo, je bilo to, kar smo ta dan doživeli »napad«. Oboji, Italijani in Jugoslovani, rabimo to besedo, če govorimo o tem dnevu. Če pa bi Italija in Jugoslavija obe hoteli imeti na primer avstrijski Celovec in bi obe državi v tekmi zanj druga drugi napovedali vojno, bi ta spor upravičeno imeli za »spopad«. To, kar so slovenski boljševiki naredili 26. aprila in 22. julija in 16. septembra 1941, je bila vrsta »napadov« na legalno in legitimno postavitev slovenskega naroda in njegovo suverenost. Ko je torej neki slovenski novinar v nekem internetnem razgovoru vil roke, rekoč: »Zakaj ne naredi vsaka stran po en korak bliže?«, je tam, kjer bi moralo biti znanje, razkril žalostno praznino. Terjati, da vsaka stran naredi korak bliže, je upravičeno, kadar sta se dve strani nekoč »spopadli«, če pa je ena stran napadla, druga pa se je branila (ali pa tudi ne), pa je logično in normalno in pravično, da sedaj, ko je očitno v korist obema, da se vzpostavi nekdanja integralna narodova celota, nekdanji napadalec naredi sam nekatera moralna in pravna in politična dejanja, na vzpodbudo napadenega ali brez te vzpodbude.

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: Slovenska pomlad 2011 Mirko Kambič

Potem ko so s kolapsom imperija boljševikom bili odvzeti primarni instrumenti totalitarne politike, so v razmerah »nedokončane revolucije« še bolj dosledno in intenzivno začeli izkoriščati legitimna sredstva družbene komunikacije za vzdrževanje oblasti nad ljudmi. Med temi sredstvi so največjo pozornost posvečali jeziku. Tu je prišlo do določenih izumov, ki so potem, ko so jim vidnejši ljudje dali priznanje s tem, da so jih vgrajevali v svoje nastope, postali sestavni del propagandnega arzenala postboljševikov. Jezik je tako postal bojno polje, kjer se je virtuozno izživljala njihova manipulativna duša. Spretna interpolacija besede »spopad« na mestih, kjer bi moral stati »napad«, je tak primer.

Klavirske vaje za dva prsta

Predsedstvo socialistične republike Slovenije je v začetku marca 1990 – dober mesec pred prvimi demokratičnimi volitvami – izdalo Izjavo o narodni in državljanski umiritvi, v kateri je nič hudega slutečega bralca čakala vrsta bravurno izdelanih ideoloških stereotipov. Seveda bomo lahko pokazali samo na nekatere od njih.

Besedilo ne govori o narodni spravi, čeprav jo omenja, ampak o »umiritvi«. Razlika je v tem, da »sprava« nakazuje ureditev nekega spora, »umiritev« pa zgolj njegovo odpravo in odpravo »vsake možnosti sodobnega razkola«. Pisci ali pisec pravijo nadalje, da je sovražnost med ljudmi nastajala »zaradi njihovega različnega razmerja do okupatorja in do narodnoosvobodilnega boja«, čemur nasprotuje dejstvo, da so Slovenci kot celota – z zanemarljivimi izjemami – za razliko od ostale zasedene Evrope poznali samo mednarodnopravno legitimno kohabitacijo z okupatorjem, obenem pa pripravljali odpor, idejni in fizični, dokler jim »narodnoosvobodilni boj« pod boljševiško upravo tega pod smrtno kaznijo ni prepovedal. Tudi ni res, da bi bilo tisto, kar je naletelo na nasprotovanje dela državljanov, narodnoosvobodilni boj, ampak je to bila osvobodilna demagogija komunistične partije, povezana z njenim politično usmerjenim terorizmom. Tudi ni mogoče ljudi, ki so se branili pred boljševiškim terorjem, obtoževati »sodelovanja z okupatorjem«, ker bi ilegalna oblika obrambnega nastopa pomenila preveliko tveganje za narodov obstoj. Domala vsaka trditev v tej Izjavi zahteva ali v celoti ali v kateri od svojih prvin korekturo ali protest. Na primer, da se je v Sloveniji po vojni pravni sistem »utemeljil na načelu enakosti državljanov«. Kakšne možnosti ta Izjava dopušča, govori stavek, ki zahteva, da je treba zagotoviti odsotnost strahu »pred vrnitvijo zlih pojavov iz davno minule vojne«. Kot poizkus legitimirati revolucijo je treba razumeti stavek, ki trdi, da sedanja država vleče kontinuiteto »vsaj od sklepov Zbora odposlancev slovenskega naroda v Kočevju 1. do 3. oktobra 1943«. Kakšni »odposlanci slovenskega naroda« pa so bili tisti partijski delegati – od partije izbrani in odobreni? Potem pa spet in ponovno, »da so revolucionarne sile predstavljale »edino realno slovensko narodnoosvobodilno bojevanje«. Včasih Izjava pozabi, kaj je trdila nekaj vrstic prej in ponuja diametralno nasprotno trditev. Najprej pravi, na primer, »da je povojni pravni sistem temeljil na načelu enakosti«, čez nekaj časa pa jo slišimo govoriti o »današnji državljanski enakopravnosti« kot o osamosvojitvenem dosežku. Kaj pomeni poziv k »zavestnemu pospeševanju nestrpnosti«, če ne k toleriranju obstajanja protidemokratičnih ideoloških prvin po izhodu iz boljševizma? V formulaciji »usoda zajetih pripadnikov vojaške formacije, ki se je imenovala Slovensko domobranstvo, hoče Izjava minimizirati neko vsenarodno gibanje. Spričo notoričnega dejstva, da je partija ideološko konsolidirala zgodovinsko sfero, je nemalo cinično zahtevati, »znanstveno kvalificirano zgodovinsko raziskovalno dejavnost«, hkrati pa – prisebno – zahtevati, da morajo vsi postopki potekati »organizirano s strani državnih organov in pod nadzorstvom predstavnikov javnosti«. To je tipično boljševiška gesta: pol stoletja zatirani narod omejevati in kontrolirati še naprej!




Najbolj važna pa je temeljna postboljševiška mantra, ki je tudi v Izjavi niso pozabili: doseči, »da se ti problemi ne bi izkoriščali v politične namene«. Za to v resnici gre: da ne bo kdo govoril o tem, kakšni ljudje smo to bili, v kakšne duhovne, moralne in politične nakaze smo se dali izdelati od neke izrojene ideologije. Da se ne bi kdo drznil razumeti! Za to je v tej Izjavi, dani v tako pomembnem predvolilnem času, v resnici šlo! Nazadnje pa, kakor nobena listina, ki se poteguje za splošno veljavo, ne sme iti v obtok, ne da bi bila opremljena z ustreznim žigom, nazadnje ima tudi Izjava svoj ideološki podpis: »Zgodovina se je zgodila in spremeniti je ni mogoče.« Za tem stavkom stoji oholi partijski cinizem. Pobili smo vas, pa kaj za to? Pregnali smo vas, pa kaj za to? Razlastili smo vas, pa kaj potem? Polastili smo se vas, pa kaj potem? Vzeli smo vam zgodovino, pa kaj potem? »Revolucija je ukazala.« (Mitja Ribičič.).




Stavek, »da je treba izhajati iz dejstva, da se je zgodovina zgodila in da je spremeniti ni mogoče«, je mogoče formirati in izreči samo zunaj civilizacije. Znotraj civilizacije pa že od njenega začetka, od hebrejskih prerokov in jonskih mislecev, velja, da se je sicer vse zgodilo na en način, da pa vsak kvantum dodanega časa ne samo omogoča, ampak tudi zahteva drugačno razumetje tega, kar se je zgodilo. Ponavadi se nova govorica tega, kar se je zgodilo, le malo razlikuje od prejšnje, včasih pa kak nov čas spremeni razumetje tega, kar se je zgodilo, v taki meri, da nastopi povsem nova doba – novo razumetje sveta ali pa vrnitev starega in že davno pozabljenega. Glasove časa je treba poslušati pozorno in ponižno, da bi bilo to, kar bi zaslišali, govorica časa in ne govorica lastnih želja in zblojenih ambicij.
V času tik pred aprilskimi volitvami leta 1990 je bil predsednik predsedstva SR Slovenije dr. Janez Stanovnik. S tem ni rečeno, da je bil ta gospod edini avtor Izjave, o kateri se nam je zdelo potrebno izreči nekaj stavkov. Čisto lahko pa je bilo tako, da je predložil osnutek ali kako drugače vplival na njeno pletenje. Zanimivo pa je to, da je skoraj natanko enaindvajset let pozneje v razgovoru z nekim novinarjem na internetu obnovil tematiko državljanske vojne. Razgovor sam res nosi malce provokativen naslov »Državljanska vojna se je spet začela«, kar pa naslovu sledi, je zelo bled, odsev besedila iz začetka devetdesetih let. Z njim pa je v nas dokončno umrlo upanje, da bo kdaj kaj zares premislil.

Najprej, kako naj bi se državljanska vojna začela, če se pa še končala ni? Kje pa obstaja kako besedilo, ki bi ga lahko imeli za mirovno pogodbo po koncu te vojne? Bučarjev vzklik v parlamentu po uspešnem plebiscitu decembra 1990 ne more nadomestiti tega tako potrebnega besedila. O mirovni pogodbi, ki bi bila opremljena z vsemi obvezami in določili in dokumenti, kontinuiteta niti govoriti ni hotela, ker so njeni protagonisti vedeli, da takega besedila ne bi preživeli. S svojim naslovnim vzklikom nas je dr. Janez Stanovnik samo opozoril na neko boleče in usodno umanjkanje: da državljanske vojne nismo civilizirano zaključili in da državljanska vojna še traja.

A se je spet izkazalo, da ima Stanovnik talent za odpiranje nedognanih strani zgodovine. Z navedbo novega imena borčevske organizacije, ki vključuje sintagmo »vrednote NOB«, je ponovno načel temo, katere naj bi te vrednote sploh bile.

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: Slovenska pomlad 2011 Mirko Kambič

Čudovita uporabnost partizanskega zakona

Če narodnoosvobodilnega boja nikoli ne bi bilo – kar bi moralo sedaj že biti tako jasno kot najbolj banalna dejstva fizikalnega sveta – potem tudi ni mogel imeti nobenih vrednot, razen te, da je prikrival mehaniko nastajanja revolucije. Prikrivanje, načrtno in sistematično prikrivanje nečesa, kar se je izkazalo za sekularno zlo, pa je, če le kulturno obvladujemo nomos jezika, težko prekrstiti v vrednoto. Dr. Janeza Stanovnika še vedno vežejo vezi slovesnih obljub, ki jih je dal po Dolomitski izjavi. To je dokazal s tem, da je vse nasilje in strahote revolucije naprtil vojni – ki ni nedolžna, vsega pa tudi ni kriva: »Huda jama je zame simbol strahot vojne.« »Vojne nikdar več!« »Huda jama govori, da je vojna nekaj strahotnega.« Dislokacija gotovo ni Stanovnikova iznajdba, očitno pa je v njej zagledal koristno manevrsko možnost. A bi ga ob tem kljub vsemu morali spomniti na neko razmeroma važno reč: da mora biti človek tudi nekoliko hvaležen, da je to stvar dostojnosti. Ko pa boljševiki obremenjujejo vojno za svoje zločine, dokazujejo, da ne poznajo nobene hvaležnosti. Kaj pa bi bilo z njihovo revolucijo, če ne bi bilo vojne? Saj bi izostala, saj je sploh ne bi bilo! Pomislite, koliko karier bleščečih ne bi bilo! Oj, ta črna nehvaležnost!
Kakor smo že rekli, je prva žrtev boljševiške apologetike jezik. Dr. Janeza Stanovnika na primer »zelo moti, da se tudi Huda jama prikazuje kot moralni madež na partizanstvu«. »Zakaj Huda jama je v nasprotju s partizanskim zakonom«, »partizanstvo tak način obračunavanja najstrožje obsoja«. Prav, toda tri leta pred Hudo jamo je delovala Krimska jama. Vanjo so pahnili med drugimi tudi enajst internirancev, ki so jih »rešili« na železniški postaji Verd in ki so pozneje izjavili, da bi radi šli domov. Po katerem zakonu pa so partizani to naredili, če ne po »partizanskem«? Ali pa ko so partizani maja in junija 1942 brutalno pomorili poldrugsto Ciganov – samo na Mavrlenu pri Črnomlju enainšestdeset. Ob spremljanju harmonike! Ali so partizani za to priložnost dobili dovoljenje od nacistov, da se poslužijo njihove zakonodaje, če že po »partizanskem zakonu« to ni bilo dovoljeno? Po katerem zakonu pa so partizani pomorili osemindvajset ranjencev na Turjaku? Pa vprašajmo drugače. Koliko partizanov – predvsem seveda častnikov, politkomisarjev in raznih delegatov – pa je bilo postavljenih pred sodišče po pokolih v Jelendolu in Movzlju? Kakšen kaos pa je vladal v partizanskih enotah, če so lahko brez kazni tako flagrantno kršili »partizanske zakone«? Mogoče pa je Stanovnik tako zagledan v »vrednote« NOB, da je v tej zagledanosti čisto pozabil, kako je ta reč dejansko potekala. Ne, ne, ničesar ni pozabil. Pozabil pa je, da so boljševiki že nekoč davno zaplenili jezik in so se potem te nezakonite posesti tako navadili, da še sedaj mislijo, da lahko govorijo, kar hočejo: da še sedaj lahko postavljajo in odstavljajo resničnost kakor zahtevajo interesi revolucije – kakor nekoč tudi danes.
Boljševiki ničesar ne pozabijo. Vsi talenti so jim ostali, vsi talenti, ki so jih prejeli v tisti usodni intuiciji, v tistem začetnem sebevidenju ob srečanju z ideologijo, ko so izgovorili: »To sem jaz.« Seveda je še vedno v veljavi tudi papir, ki so ga s temi talenti dobili in podpisali. Na njem še vedno stoji: Uporabljati samo za manipulacijo. Samo za manipulacijo!

Komu služijo mediji

Zvečer 21. aprila sta se ena za drugo na nacionalni televiziji zvrstili dve oddaji, ki sta se pomensko dopolnjevali na način, ki je gotovo presegalo namene ne samo njunih snovalcev, ampak tudi izvajalcev. Prva je bila serijska oddaja, ki jo je, kot ponavadi, vodil novinar Slak. Zbral je kakih sedem ali osem znanih javnih delavcev najrazličnejših profilov. Govorili so o perečih vprašanjih politične in širše sedanjosti, ki se že nekaj časa tako zaostruje, da urgentno terja odgovore, kako ven in naprej. Organizator in sodelavci pogovora so dali vedeti, da taka ocena ni plod retorične eksaltiranosti, ampak eksistenčna nuja družbe – se pravi naroda in države. Pri nikomur nismo dobili vtisa, da ne bi iskreno iskal odgovorov – seveda v okviru svojih siceršnjih gledanj, o katerih pa smo lahko le slutili. Zanimivo je bilo, da so se vsi sukali okrog moralnih vprašanj, ne da bi kdo to naravnost zatrdil in priznal. Le tisti od njih, ki je delal vtis največje prodornosti, je zatrdil, da predvsem potrebujemo veljavo prava in morale, a še on je brž vstavil načelno varovalko: »Nikakor pa ne bi smelo biti vnaprejšnjih ideoloških označb.« Nastopajoči so predvsem dali vtis, da jih bolj zanima načelno iskati rešitve kot pa misliti na to, kako se bodo te rešitve uveljavile v konkretnih razmerah. To misel nam je sugeriral tudi voditelj oddaje, ki je v svoje zaključene besede vpletel tudi misel, da »ne potrebujemo spopada elit, ampak spopad konceptov«. Že, toda kdo bo pa potem izdelal koncepte in jih pošiljal v areno vsesplošne politične debate? Govorci so nazadnje izzveneli dokaj onemoglo – predvsem zato, ker nobeden od njih, še preden je prišel s svojimi recepti, ni zarisal parametrov časa. Od kod ta nemoč in ta vsesplošna onemoglost?
Nekakšen odgovor nam je dala – spet ne da bi izrecno hotela – oddaja, ki je sledila. To je tedenska ura, ki jo televizija posveti turizmu. Vodili sta ju dve šarmantni novinarki in že smo mislili, da nam bosta – po mučnem tavanju Slakovega tima po političnem labirintu – s predstavitvijo kake lepe doline postregli z delčkom slovenske normalnosti. A ne, nič od pričakovanega, pač pa nekaj, s čimer bi lahko razložili brezpotje, na katerem se je na koncu znašel Slak. Spričo bližajočega se partizanskega praznika 27. aprila sta novinarki predstavili partizansko bolnico Franja. Pri tem niso izostale visoke besede v slogu, da je »bolnica Franja spomenik človeške humanosti«, ki mu Slovenci vsako leto prirejajo kolesarski maraton, ki se v spomin te partizanske bolnice imenuje »Maraton Franja« Ob tem se ni nobena od obeh novinark spomnila, da je od trenutka, ko so iz ene od obeh jam Pri konfinu na Kočevskem izvlekli kosti oseminosemdesetih domobranskih ranjencev, ki so jih partizani junija 1945, mnoge brez rok in nog, zvlekli do jame, jih tam postrelili ali pa še žive spehali v globino – da je od tega trenutka, ko je to postalo vsem znano, nedopustno omenjati katerokoli partizansko bolnico, ne da bi obenem govorilo tudi o tem partizanskem zločinu Pri konfinu, ki dosega izjemno mesto v zgodovini človeške izrojenosti.

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: Slovenska pomlad 2011 Mirko Kambič

Ko so pred dvema letoma kosti domobranskih ranjencev iz brezna Pri konfinu spravili na dan, so jih razpostavili po kolovozu nad breznom, jih poslikali, tako da jih je zvečer pri dnevniku lahko videla vsa Slovenija. In vendar se kljub temu še vedno vsako leto zbere nekaj tisoč kolesarjev, da priredijo kolesarski »Maraton Franja«. Lansko leto jih je bilo šest tisoč. To pa je nekaj, kar lahko poimenujemo samo s stavkom pisatelja Borisa Pasternaka iz njegovega romana Dr. Živago: »Orgija slabega okusa. Orgija slabega okusa!«

Novinarki pa se nista zadovoljili samo z bolnico Franja. Peljali sta nas tudi v Bazo 20 in nam predstavili še ta spomenik, njegov nastanek, njegov pomen in njegov status. Kočevski rog je seveda tudi mogočen simbol pomorjenih vojakov Slovenske narodne vojske. Toda to ju ni zanimalo. O njem novinarki nista vedeli ničesar. Le ena od njiju je na koncu mimogrede in v očitni zadregi in komaj razumljivo iztisnila od sebe nekaj, kar bi utegnilo vključevati »čuden občutek povojnih pobojev«. Toliko, da je lahko pokazala svoj prezir in njihovo manjvrednost – nekaj, o čemer ni vredno govoriti.
Na koncu je ena od njiju, kot vedno, dala gledalcem nagradno vprašanje. Nekoliko smo ob tem pomislili, da bo morda hotela vedeti, kako se imenuje katera od jam, v katerih ležijo povojne žrtve. Ne, ne. Hotela je vedeti, kako se imenuje soteska, v kateri stoji bolnica Franja. Tako sta dve slovenski novinarki, hote ali nehote, postali ubijalki avtentičnega narodovega spomina. To pa, če pomislimo, zanika njun poklic. Morda pa je bila takšna zahteva režiserjev? Že, a od nekih reči se človek ne sme dati povoziti!

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: Slovenska pomlad 2011 Mirko Kambič

Zaključni stavki

Vsak razmislek o slovenskem 20. stoletju se nam izide v isto spoznanje. Čeprav se, preden se katerega lotimo, zavestno odpovemo vsaki vnaprejšnji misli ali sodbi in pustimo, da najdena dejstva padajo tja, kamor jih pošilja njihova lastna pomenska teža, se vendar vedno zvrstijo v sheme ali vzorce, ki narekujejo iste pripovedi. Natanko tako se je izšel tudi razmislek, za katerega smo uporabili ta komentar.
Tudi tu se nam na ekranu narodnega spomina pojavijo dvoji ljudje: na eni strani napadalci, ki jim je bila sicer podarjena zmaga, v resnici pa so bili dvakrat poraženi, leta 1945 moralno, leta 1990 pa politično. A so vendar ostali in so še vedno tukaj. Za nagrado, da so prevzeli vlogo nosilcev zgodovinskega zla, so prejeli presežno izvedenost v zadevah politične manipulacije – ki pa pomeni, če postane zadnje načelo, konec politike kot politike. Na drugi strani pa so tisti, ki jim ni mogoče odrekati junaštva, ker so vzeli nase nalogo braniti domovino in njeno svobodo, a so leta 1945 kljub temu po krivdi velikega sveta doživeli poraz, leta 1990 pa formalno zmagali, a bili zaradi zmanipulirane tranzicije kljub temu spet poraženi.
Ta podoba je groteskna, a resnična. Spremeni jo lahko samo konverzija ali spreobrnjenje Slovencev. To je ena možnost. Druga je strašljiva: jakobinska Slovenija zgodovinskih razsežnosti. Kaj naj rečemo? Cives videant. Državljani naj gledajo!
Evropo, posebej Slovenijo, postavlja v nevarnost nereflektirano 20. stoletje. Evropa, posebej Slovenija, se vede in živi, kakor da 20. stoletja ne bi bilo. Ali ne vidite, kako nevaren je prezir njegove izkušnje?
Preberite še enkrat moto k temu komentarju in boste videli, kaj vse smo zamudili, ker nismo premislili celotnega trpljenja pod totalitarnimi režimi«. Zastonj so upali, Milovan Djilas in mnogi drugi!