Avtor: Karl Peter Schwarz
Tako na Poljskem, Madžarskem kakor tudi v Romuniji, v več kakor eni deželi, je Rdeča armada pomagala komunistom na oblast. Na Češkoslovaškem pa to ni bilo potrebno. Dne 25. februarja 1948 so bili češki komunisti na cilju. Druge stranke so se vdale brez boja.
Novembra 1960 se je sovjetski državni in partijski voditelj Hruščov na konferenci komunističnih partij vsega sveta, ki je potekala v Moskvi, pobahal: »Če bi sovjetska armada prišla v Pariz, bi danes lahko kosili pri tovarišu Thorezu. Če bi sovjetska armada prišla v Rim, bi lahko v Rimu večerjali pri tovariših Togliattiju in Longu … Pomagali smo komunistom, da so prišli na oblast«. Pri tem se je obrnil k praškemu partijskemu voditelju Antoninu Novotnemu in pripomnil, da za Češkoslovaško to ne bi veljalo.
V treh evropskih deželah so komunisti prišli na oblast brez pomoči Rdeče armade. V Jugoslaviji in Albaniji sta Tito in Enver Hodža svoje potencialne nasprotnike takoj ob koncu vojne likvidirala in s tem je bil problem notranje opozicije zanju rešen. Samo na Češkoslovaškem so leta 1948 še obstajale stranke, ki so bile sicer zaveznice komunistov, vendar neodvisne. Pustile so se odstraniti skoraj brez zunanjega pritiska.
Ko je KPČ vzpostavila svoj oblastniški monopol, dežela ni bila zasedena, na njene meje tudi niso prikorakale vojaške enote. Namestnik sovjetskega zunanjega ministra Valerijan Zorin, ki je 19. februarja 1948 prišel v Prago, je sicer predsednika češkoslovaške KP in ministrskega predsednika Klementa Gottwalda po Stalinovem naročilu pozval, naj zaprosi za vojaško pomoč, češ da je čas za to dozorel, vendar je Gottwald to odklonil. Njegova stranka, je rekel, naj bi bila tudi brez tega gotova zmage.
Vsekakor so bili češkoslovaški komunisti sami presenečeni, ko so jim nekomunistične stranke prepustile republiko skoraj brez odpora. Da je takrat »molil, da jih nespamet ne bi zapustila«, se je Gottwald šalil nekaj tednov pozneje na zasedanju centralnega komiteja, in »Gospod Bog me je uslišal«.
Nespamet je bila v tem, da je dvanajst ministrov ljudskih socialistov, krščanskodemokratske ljudske stranke in slovaške demokratske stranke 20. februarja 1948 ponudilo odstop. Utemeljevali so ga s tem, češ da komunistični notranji minister Vaclav Nosek ne upošteva vladnega odloka, ko noče razveljaviti premestitve osmih nekomunističnih policijskih častnikov. Njihov namen je bil prisiliti Noska, da bi popustil, ali pa doseči nove volitve, od katerih so si obetali oslabitev komunistov. Toda načrt je spodletel. Socialdemokratski ministri in nestrankarski zunanji minister Jan Masaryk se niso pridružili odstopu.
Komunisti so te tri stranke obdolžili, da si s »protidemokratičnim, ljudstvu sovražnim in protisocialističnim blokom« prizadevajo za »razdiranje razmerij«. Mobilizirali so enotni sindikat, razposlali oborožene ljudske milice in začeli oblastniške organe očiščevati »sovražnikov ljudstva«. »Akcijski odbori«, ki so nastajali vsepovsod, so pričali o zunajparlamentarni podpori, na katero se je naslanjala strategija komunistov. Nekomunistične stranke so osamili in tako niso bile več zmožne mobilizirati svojih privržencev. Nekateri od njihovih voditeljev so se v kritičnih dnevih celo umaknili iz glavnega mesta. Monsinjor František Hala iz ljudske stranke se je odpeljal na neki katoliški ženski kongres, ljudski socialist Peter Zenkl je na Moravskem sprejemal častno meščanstvo, njegov strankarski prijatelj Hubert Ripka pa je obiskal starše. Zunanji minister Masaryk je ležal v postelji zavoljo gripe in ni sprejel nikogar – razen Stalinovega emisarja Zorina.
Nekomunističnim strankam je naposled ostalo samo še upanje, da predsednik države Edvard Beneš odstopa njihovih ministrov ne bo sprejel. Ali jim je to obljubil, je sporno. Vsekakor pa drži, da je hudo bolni in demoralizirani predsednik popustil takoj, ko so komunisti pritisnili nanj. V sredo, 25. februarja 1948, se je opoldne začela splošna stavka, katere so se udeležili celo sodelavci predsedniškega urada. Na Vaclavskem trgu se je zbralo 250.000 delavcev, da bi podprli zahteve komunistov. Pozno popoldne je Gottwald z balkona palače Kinsky na Staromestni krožnici razglasil, da je Beneš odstop ministrov sprejel in je novi vladi izročil listino z imenovanji: »Sporočim vam lahko, da je gospod predsednik vse moje predloge sprejel natanko take, kakor so mu bili predloženi«.
Beneš je tako, kakor je bil l. 1938 podpisal oktroirani Münchenski sporazum, tudi zdaj imenoval vlado, v kateri so bili zastopani samo še komunisti, socialdemokrati in nestrankarski zunanji minister Masaryk. Da ima »svojo dobro stran, da ve, kaj je oblast in jo zna realno presojati«, je Gottwald pozneje dejal o predsedniku, »njegov uvid, da smo bili pripravljeni tudi na kako drugačno rešitev, je prispeval k temu, da je sprejel naš predlog«.
Američanov puč v Pragi ni presenetil, ker so bili Češkoslovaško že zdavnaj odpisali. »V Združenih narodih in drugod,« je rekel zunanji minister George C. Marshall dne 24. februarja , »je Češkoslovaška zvesto sledila sovjetski liniji in vzpostavitev komunističnega režima bi nadaljnjo češko politiko konkretizirala in potrdila.« Na javno mnenje na Zahodu pa so praški dogodki silovito učinkovali. »Tragični konec republike na Češkoslovaškem je na civilizirani svet deloval kot neznanski pretres,« je pred kongresom izjavil predsednik Truman. Dne 17. marca so se Francija, Velika Britanija, Nizozemska, Belgija in Luksemburg z bruseljsko pogodbo združile v obrabno zvezo, iz katere je leto dni pozneje nastal NATO. Dne 18. aprila je utrpela komunistično vodena ljudska fronta na volitvah v Italiji hud poraz. Dne 24. junija se je začela blokada Berlina, ki je pripeljala Evropo na rob nove vojne.
Gottwaldova taktična uporaba možnosti, ki jih je vsebovala češka ustava, je sprožila zmotne razlage. Tony Judt (»Zgodovina Evrope od leta 1945 do danes«) meni, da so bili češkoslovaški komunisti prepričani, »da bodo prišli na oblast po demokratični poti«. Eric Hobsbawm (»Doba skrajnosti«) celo trdi, da so vse komunistične partije, ki jih je nadzorovala Moskva, tako in tako samo hotele utemeljiti »mešane gospodarske sisteme v parlamentarnih večstrankarskih demokracijah«.
Razmere na Češkoslovaškem do februarja 1948 se sicer razlikujejo od tistih v vzhodno- in južnoevropskih ljudskih demokracijah, vendar so bile prav v temeljih drugačne od tistih v zahodnoevropskih deželah. V Italiji in Franciji je bila parlamentarna demokracija po zaslugi De Gasperija in De Gaulla ustaljena in povezanost z Zahodom utrjena. Češkoslovaški pa so manjkali državniki primerljivega formata. Pakt s Stalinom, ki ga je Beneš sklenil v Moskvi leta 1943, je bil neizpodbiten. Tudi mit o ustavnopravni kontinuiteti povojne Češkoslovaške s Prvo češkoslovaško republiko, ki je še danes osrednjega pomena za samopodobo političnih elit te dežele, ne zdrži kake analize obdobja med leti 1945 in 1948. Po vojni nastale spremembe, tako je presojal češki zgodovinar Karel Kaplan, so bile tako globoke, »da so zadevale skoraj vse pomembne člene v ustavi«.
Oblast je bila v rokah Nacionalne fronte (NF), strankarske zveze, ki formalno v ustavi ni bila predvidena. Navidezno je bila NF koalicija šestih strank – ljudskih socialistov, socialdemokratov, krščanskih demokratov, slovaških demokratov kakor tudi čeških in slovaških komunistov, ki so nastopale ločeno, a so bile podrejene skupnemu vodstvu. Njihove pristojnosti so daleč presegale tiste kake parlamentarne koalicije. NF je na primer odločala o tem, katere stranke bodo dovoljene. Prepovedani niso bili samo fašisti, prav tako stranke Nemcev in Madžarov, ampak tudi češki agrarci in slovaška ljudska stranka, obe najmočnejši politični sili Prve češkoslovaške republike. Politična oblast ni bila več podvržena nobeni omejitvi, njena razsežnost pa je bila velikanska. Nacionalizacije so spravile industrijo in banke pod nadzor vlade. Upanje na moč in vpliv je zadrževalo stranke v Nacionalni fronti. S tem so se izpostavljale pritisku komunistov, ti pa so jih z vedno novimi zahtevami gnali pred seboj.
Dne 8. aprila 1945 je Gottwald na konferenci funkcionarjev KPČ v Košicah takole opisal pomen NF za vzpon partije na oblasti: »Ne češka ne slovaška buržoazija se danes ne more opirati na katero od pravnih, ustavnih in državnih institucij, ki si jih je ustvarila, z Münchenskim sporazumom vred … Kar se tiče državne ustave in državnega aparata, smo to vse razčistili. Graditi začenjamo na novo in od spodaj«. Pri tem naj ne bi bila neposredna perspektiva »sovjetska republika«, temveč »dosledna izpeljava demokratične nacionalne revolucije«. Boj zoper buržoazijo pa da se nadaljuje, »in to na načine, ki so za nas ugodni«.
Na vseh ravneh so nacionalni odbori, ki so jih sestavljale stranke NF, nadomestili prejšnje upravne institucije. Ne samo, da so sprejemale odločitve, ampak so jih tudi izvajali in s tem kršili delitev oblasti, zasidrano v ustavi. Ta radikalna preureditev pa se ni zgodila le zavoljo pritiska komunistov. Karl Kaplan, ki je »kratkemu pohodu« v totalitarno državo posvetil več raziskav, opozarja na to, da so se vse stranke zavzemale za neko »drugo republiko«. Nova država naj bi se notranje-, zunanjepolitično in po ureditvi usmerila na novo, da bi bila zmožna preprečiti kakšen »novi München«.
Motiv zunanjepolitične navezave na Stalina je bil strah pred Nemčijo, ki je izviral iz izkušnje Münchenskega sporazuma, razkosanja Češkoslovaške in strahovlade rajhovskih in sudetskonemških nacistov v času protektorata nemškega rajha nad Češko in Moravsko. Temu se je pridružil strah pred nemškim povračilom za odvzem pravic malodane trem milijonom češkoslovaških državljanov nemške narodnosti, za njihovo razlastitev ter izgon. Nad Francijo in Veliko Britanijo, ki sta v Münchnu odobrili priključitev Sudetov k nemškemu rajhu, so bili Čehi do dna razočarani. Verjeli so, da lahko pričakujejo varstvo samo od Sovjetske zveze. Poudarjale so se panslavistične poteze češkega nacionalizma. Že dolgo pred februarskim pučem je Stalinova slika visela zraven podobe češkoslovaškega predsednika.
Avtor slike: Neoznaceni avtor
Opis slike: Praga, 25. februar 1948 – Oddelek komunistične delavske milice na Karlovem mostu (FAZ, 25. februar 2008)
Beneš je umeval Češkoslovaško kot most med vzhodom in zahodom, sicer vpet v vzhodni sistem zavezništva, vendar zasnovan pluralistično in na zahod odprt toliko na široko, kolikor bi dopuščala Moskva. Toda manevrski prostor se je čedalje bolj ožil. Ledeno sapo je Gottwaldova vlada začutila, ko je julija 1947 sprejela povabilo na konferenco o Marshallovem planu v dobri veri, da Moskva ne bi imela nič proti. Stalin je Gottwalda in Masaryka osebno opozoril, da ni tako. Vlada je svoj sklep spremenila nemudoma in brez glasu proti. »Povsem jasno je, da je treba udeležbo na konferenci odpovedati,« je vladi sporočil Beneš. Ugodni trenutek, da bi uveljavili češkoslovaško suverenost proti Moskvi in komunistom, je bil zamujen. S poti v »zmagoviti februar« ni bilo več vrnitve.
Predsednik države in nekomunistične stranke so prav do konca podcenjevali totalitarno ogrožanje, in to kljub dogajanju za železno zaveso, na katero je Churchill opozoril že 5. marca 1946 v govoru, ki ga je imel v Fultonu. Zaman je romunski kmečki voditelj Julius Maniu še pomladi leta 1947 upal, da se bo Beneš postavil na čelo »skupne bojne fronte vseh demokratičnih opozicijskih strank v deželah, ki jih zasedajo Rusi«. Beneš je ostal Stalinu zvest prav do bridkega konca.
Češke elite so dogajanje v sovjetsko zasedeni Evropi dojemale selektivno, ne samo zavoljo uperjenosti v nemško nevarnost, ampak tudi zavoljo svoje vizije neke nove, »socializirajoče demokracije« (Beneš). Ljudski socialisti so se sklicevali na načela »nacionalizma, socializma in demokracije«, socialdemokrati niso hoteli »kapitalističnega reda reformirati, temveč ga odpraviti«, krščanski demokrati so socializem kot svetovni nazor sicer odklanjali, v praksi pa se jim je zdel »ne le sprejemljiv, temveč tudi dobrodošel«. Edini, ki niso govorili o socializmu, so bili komunisti. Omejevali so se na kratkoročne, zmerom zelo konkretne zadeve, te pa so korak za korakom zaostrovali. S tem so sprožili neko dinamiko, ki se je izmikala nadzoru njihovih koalicijskih partnerjev in je le-te čedalje bolj pritegovala k svojemu lastnemu cilju.
KPČ se je posrečilo, da je na parlamentarnih volitvah leta 1935 z 850.000 glasovi postala četrta najmočnejša stranka. Vojno je preživela samo pičla tretjina njenih članov, vendar je njihova vnema te izgube kmalu izravnala. V novi KPČ so se reorganizirali preživeli iz koncentracijskih taborišč, češki prostovoljci, ki so se bojevali na strani Rdeče armade, nekdanji partizani in funkcionarji, izšolani od Kominterne, ki so se vrnili iz moskovskega eksila.
Komunisti so bili v silni premoči. Bili so edini, ki so že prav na začetku zavrnili Münchenski sporazum, iz internacionalistov so se prelevili v nacionaliste, razpolagali so z gosto prepleteno organizacijsko mrežo, hrbet pa jim je še vedno krila največja dežela na kontinentu. Njihova stranka je obvladovala podjetja, enotni sindikat in večino nacionalnih odborov. Nadzorovala je notranje, delovno in kmetijsko ministrstvo; obrambni resor je vodil formalno nestrankarski general Ludvik Svoboda, ki pa ji je bil zvesto vdan. Članstvo v KP je odpiralo kariere na vseh družbenih področjih in je privlačevalo tudi srednje sloje, posebno izobražence. Še pomembnejši pa je bil vpliv KPČ na podeželsko prebivalstvo. V vaseh je zapolnjevala praznino, ki je nastala ob prepovedi agrarne stranke. Komunistično kmetijsko ministrstvo je razdelilo zemljo Nemcev, Madžarov in kolaboracionistov – 2.400.449 hektarov obdelovalnih površin, ki so bile zaplenjene brez odškodnine – kmečkemu proletariatu in novim priseljencem na območja izgnancev. Ta klientela naj bi komunistov nikdar več ne pustila na cedilu.
»Vsak dan 1.500 novih članov,« je bilo njihovo geslo. Od maja 1945 do novembra 1947 je število članov KPČ naraslo od 40.000 na skoraj poldrugi milijon – zdaj je imela več članov kakor stranka ljudskih socialistov, krščanskih demokratov in socialdemokratov skupaj. Ne samo, da je komunistom najbolj koristil pohlep po karieri, denarju in zemlji, ampak so izrabljali še gospodarske težave, ki so nastale kot posledica množičnega izgona, nacionalizacij in rdečega terorja v podjetjih.
Zaradi čedalje nižje kakovosti čeških izdelkov je izvoz drastično nazadoval, celo žito so morali uvažati iz Sovjetske zveze. Črna borza je cvetela. Dežela, ki je prebila vojno brez večje gmotne škode in vrzeli v preskrbi, se je leta 1947 znašla v krizi, za katero so komunisti okrivili »špekulante«, »veleposestnike« in »reakcionarno buržoazijo«. Bolj ko so se večale težave, bolj so se zaostrovali njihovi napadi na nekomunistične stranke. Posebne »komisije za prehrano« so zdaj prečesavale trgovine in kmetijske obrate ter iskale »sovražnike ljudstva«.
Generalka za »zmagoviti februar« pa je potekala spomladi leta 1947 na Slovaškem. Drugače kakor v češkem delu države, kjer so komunisti na parlamentarnih volitvah maja 1946 s 40 odstotki glasov postali najmočnejša sila, jih je na Slovaškem prekosila demokratska stranka, ki je dobila skoraj dve tretjini glasov. Komunisti so proti njej ubrali dvojno strategijo. Najprej so ob pomoči nacionalističnih čeških strank omejili pristojnosti slovaškega državnega zbora, nato pa so septembra 1947 uprizorili »zaroto« privržencev prepovedane slovaške ljudske stranke in demokrate obtožili, da so ji krili hrbet. Poskus, da bi demokratsko stranko izključili, je sicer spodletel, vendar pa se je komunistom posrečilo poglobiti razdor med Čehi in Slovaki.
»Boj zoper reakcijo« je bil zdaj njihovo glavno geslo. Nacionalna fronta je odslužila, pobudo so prevzele vzporedne strukture raznih akcijskih odborov, ki so se ustanavljali vsepovsod. Medtem ko so se druge stranke Nacionalne fronte pripravljale na volitve, so komunisti zavzeli ulico. Zanetili so en konflikt za drugim, da bi nasprotnike potisnili v defenzivo. Ko je izbruhnila vladna kriza, je bila Nacionalna fronta samo še votla lupina. Dne 25. februarja 1948 je »demokratična pot« češkoslovaških komunistov dospela na cilj.