Avtor: Blaža Cedilnik

Kot vsako leto sva šla tudi letos v Ameriko. Vsako leto spremljava dogajanja v domovini preko računalnika po raznih spletnih straneh in gledava televizijske oddaje in poslušava radio, tako da sva ves čas na tekočem. Letos pa, ne da bi se kaj dogovorila (kot se dogaja med starimi zakonci), ni nihče od naju niti enkrat, ves mesec, niti malo pogledal na kakšno spletno stran, tako da se nama ni niti sanjalo, kaj se dogaja v Sloveniji. Namreč, ko sva odhajala, sva imela vsega več kot dovolj. Poslušala sva leporečenje predsednika vlade, kako gospodarstvo okreva, pa smo lahko vsi opazili, kako propadajo gospodarske družbe ena za drugo in število brezposelnih se veča preko vsake meje. Leporečenje o tem, kako smo tako rekoč že izšli iz krize, statistični kazalniki se obračajo navzgor, razen seveda inflacije, ki se zmanjšuje. Ampak mi, ljudje, tega nismo opazili. Cene so rasle vse od kraja, pokojnina pa se je zato zvišala za kakšen evro. Ljubljanska banka je spet potrebna dokapitalizacije, kar smo že nekajkrat storili. Denarja za nujno potrebne reči ni bilo, ga je pa bilo dovolj za nagnusno velike odpravnine in nagrade tistim, ki so zafurali banke in podjetja.
Dogajale so se same afere, za katere se je že vnaprej vedelo, da bodo brez epiloga. Da se bodo vse zadeve lepo počasi pometale pod preprogo. Da pa ne bi komu prišlo na misel, da je treba zamenjati vlado, ki je, bog se nas usmili, absolutno nekompetentna, je treba opozicijske voditelje umazati tako, da se v ta namen sproducirane in že nekajkrat prežvečene stare afere znova in znova vlečejo na dan, brez konkretnih dejstev in brez dokazov.
Vsega tega sva imela, kot sem rekla, več kot dovolj in sva očitno podzavestno sklenila, da se bova v Ameriki, daleč stran od tega dogajanja, vsaj malo odpočila od vsega tega.
Potem se je pa začelo. Sorodniki, prijatelji in znanci, ki jim iz Amerike pošiljava najine dnevnike, so nama v svojih pismih začeli pisati, kaj vse se v Sloveniji dogaja. Nisva dobro razumela, kaj hočejo povedati, pa sva začela poslušati radio (val 202 poslušava na radiu v jedilnici) in ugotovila sva, da je edini problem, ki tare Slovenijo, finančni zlom mariborske nadškofije, sicer pa je vse krasno. Potem sva začela brati še spletne časopise.
Vikileaks je sporočil, da je Pahor obljubil, da bo sprejel zapornike iz Guantanama v zameno za slikanje z ameriškim predsednikom. Seveda se je vse to z naše strani demantiralo, ampak kmalu se je pokazalo, da je vse skupaj resnično. Vladajoča koalicija je sicer razlagala, da gre pri tem za pomoč Združenim državam, ampak nihče več ni nasedel tem izjavam.
Svetovna recesija se je začela leta 2007, pa ljudje v Sloveniji tega niso opazili. Opazili smo šele, ko se je zamenjala vlada. Takrat nas je recesija udarila s polno močjo. In ko se je vsa Evropa že izkopala iz recesije, je Slovenija še vedno tonila vse globlje in globlje in še vedno tone.
V arabskem svetu se dogajajo »spontane« revolucije, ki odstavljajo voditelje držav. Revolucije se širijo in postavlja se vprašanje, kdo stoji za njimi. V spontanost menda nihče ne verjame. Kot vedno bo nekdo izkoristil stisko ljudi (vsaj sama tako mislim) in se bo nam in tem ljudem še kolcalo za raznimi mubaraki in gadafiji …
Vre tudi na Hrvaškem. Ljudje so nezadovoljni, stiska je prevelika. Spet se govori, da je to gibanje spontano, a vsakomur je jasno, da jih podpirajo »leve« stranke, lahko rečemo komunisti, ki hočejo oblast. Najlažji, najbolj enostaven način je revolucija – to obvladajo in prav tako znajo dobro izkoristiti stisko ljudi, kot so to že storili.
Evropska zveza ima tudi velike probleme. Več držav je na robu bankrota. Vsakomur je jasno, da je treba nekaj spremeniti, a ideje, ki nam jih ponujajo, so popolnoma napačne. Vse skupaj ima pridih komunizma – saj veste, kaj je rekla moja stara mama. Da bo ves svet komunističen, šele potem bodo ljudje spoznali, kakšno zlo je in se bodo odvrnili od njega. Bolj ko opazujem dogajanja po svetu, bolj sem prepričana, da je imela prav. Prav s svojo zdravo kmečko pametjo, ki nam je vsem skupaj, posebej še našim voditeljem, močno primanjkuje.
Torej, ves svet je v nekakšni prekuciji in vsi od kraja iščejo nekakšne globalne rešitve. Nekaj bo treba spremeniti. Ampak ne tako, kot so to naredili v Združenih državah. Izvolili so demokratskega kandidata zato, da bodo imeli predsednika, ki se ne bo vpletal v druge države, ki ne bo začenjal novih vojn. Pa še dali so mu Nobelovo nagrado za mir – kar tako, na lepe oči. Moj zet in z njim moja hči sta zagrizena demokrata in se vedno vključujeta v predvolilno kampanjo, nosita letake in različne table naokrog, prepričujeta ljudi itd. Oče mojega zeta pa pravi, da so vse, kar je bilo dobrega storjenega v Združenih državah, naredili republikanci. Pred kratkim je nekdo (pozabila sem, kdo) izjavil, da je stvar taka: liberalci zapravljajo in peljejo državo v bankrot, potem se zamenja vlada in konservativci popravljajo nastalo škodo. In tako se svet vrti naprej.
Kako pa je pri nas. Saj to nas najbolj zanima, čeprav tudi svetovna dogajanja vplivajo na razmere pri nas. Ampak za svoje razmere smo v veliki meri odgovorni sami – sami, oziroma vlada, ki jo izvolimo.
Počasi lepo lezemo nazaj v komunizem – karkoli se dogaja, bodisi na gospodarskem bodisi na kulturnem, skratka, na katerem koli področju, to dokazuje. Najlepši dokaz je zadnji praznik, tako imenovan »praznik upora proti okupatorju«. Vsi vemo, da je to popolnoma zlagan praznik, pravzaprav njegova vsebina. Ampak naši voditelji veselo hodijo naokrog in na različnih proslavah trosijo znane, stokrat prežvečene laži. In na proslavah se pojavljajo ljudje s titovkami in rdečimi zvezdami. Človeku postane slabo. »Najlepšo cvetko« je letos izustil predsednik države, ko je kot slavnostni govornik na proslavi dejal, da moramo ob tem prazniku skrbeti za »čistost zgodovine«. Nimam besed. Sledil je prvi maj. Ista groza, ista žalost. Titovke, partizanske pesmi.
V komunizem pa lezemo tudi drugače. Saj se še spomnite šale, da je socializem družba na robu prepada, komunizem je pa korak naprej. In ta vlada nas je pripeljala na rob prepada. Njen predsednik Pahor pa še vedno sadi rožice. Še vedno misli, da on vodi vlado. Nikakor mu ne kapne v glavo, da je bil od vsega začetka samo marioneta, postavili so ga za mandatarja zato, da je zaradi njegove (nekdanje) priljubljenosti njegova stranka dobila tistih nekaj glasov več in zmagala na volitvah. Zdaj pa je šla njegova priljubljenost rakom žvižgat in kosom pet in zato jim ni več potreben, zato se ga hočejo znebiti. Ampak država je tako zavožena, da niti zlepa niti zgrda ne bodo našli nekoga, ki bi bil pripravljen voditi vlado. Če ga bodo pa kljub temu našli, saj ga iščejo z »žegnano lučjo«, se nam pa slabo piše. Če bo sicer ostala vlada v glavnem ista. Če pa bodo predčasne volitve, bo imel novi mandatar oziroma nova vlada preklemano težko delo, kajti Slovenija z vsakim dnem globlje tone, z vsakim dnem se bolj zadolžuje. Kriza se še kar poglablja.
O Pahorju še to. Polomil ga je, ker ni kandidiral za predsednika države. Prepričana sem, da bi bil neprimerno boljši od Turka, ker se je pripravljen pogovarjati z vsemi in tudi vse poslušati. In mislim, da bi naredil manj neumnosti in nesramnosti, čeprav … Kdo ve.
Kakorkoli, zdaj je tudi že vsem botrom jasno, da bo ta vlada skupaj s predsednikom zavozila državo. In zato noro iščejo mandatarja, ki bi prevzel vlado, ki bi imel več besede kot jo ima Pahor. Kdorkoli, samo ne Janša. Spomenka se je zelo aktivno vključila v iskanje novega mandatarja. Skrbi jo, da ne bi prišli na oblast »fašisti«. Glede na to, da vsi botri govorijo, da potrebujemo nove, sveže obraze, je od nekod privlekla neko neznano žensko. Kar malo me je strah, kaj vse si bodo še izmislili, da bi naplahtali ljudi. Rabijo čas. Čas, da ustanovijo in ustoličijo novo stranko, ki naj bi prestavljala rešitev nastale situacije in bi popeljala »naš narod novim zmagam naproti.«
Moje mnenje je pa tako: glede na situacijo, v kateri smo, si ne moremo privoščiti eksperimentiranj. Vlado in državo mora voditi nekdo, ki je dokazal, da zna voditi državo in vlado.
Če povzamem, tako v svetu, v Evropski zvezi in v naši državi se odvijajo težke drame. Vse je zamotano in zavozlano. Le kako se lahko izmotamo iz tega. Spomnimo se starih grških dram. Ko so se stvari zamotale, da ni bilo videti izhoda, se je pojavil »deus ex machina« in rešil situacijo. Kot sem že rekla, naši botri ga že iščejo, ampak pri Grkih se je pojavil sam, in izza kulisja usmerja dogajanje. Kučan?