Avtor: Metod Bohinc
Radi se spominjamo starih časov, čeprav se nekje v sebi zavedamo, da le ni bilo čisto vse lepo in brezskrbno. Moji starši so velikokrat govorili, kako je bilo vse »pošlihtano« v času Avstro-Ogrske, čeprav vsi vemo, da so tudi takrat bile težke razmere. Toda, bil je red in veljala je pravna država.
Zgodba življenja pod Titom pa je bila seveda nekaj posebnega. To je zgodba, za premnoge nesrečna in žalostna, kakršne slovenski človek do tedaj ni doživel v vsej svoji zgodovini.
Ko naj bi leta 1945, po porazu hitlerjevske Nemčije, zavladala – tako kot na zahodu – v Sloveniji svoboda in demokracija, se to ni zgodilo. Boljševiška ideologija je postavila svoje zakone in vpeljala »diktaturo proletariata« po sovjetskem vzorcu. Nasprotnike svojega projekta je načrtno morila že med vojno, v največji meri pa je »očistila teren« po vojni z množičnimi likvidacijami in silovitimi poboji. Nov red ni dovolil drugačnosti. Zagospodovalo je enoumje in dirigirano čaščenje idolov boljševiške zmage. Od zgodnjih otroških let in naprej – v celotnem programu vseh vrst izobraževalnega in družbenega sistema – je potekala v nadaljevanju povojne zgodbe sistematična preobrazba slovenskega človeka, prepojena z lažjo in polresnicami.
Kljub zlomu rdečega režima in propadu utopične zamisli o »raju na zemlji« so stari vzorci ostali. Nismo pripravljeni sprejeti – tako kot v evropskem parlamentu – »Resolucije o obsodbi totalitarnega komunizma« in svetla podoba preteklosti ter lik ljubljenega maršala sta ostala v mnogih očeh neomadeževana. Predsednik države ga predstavi kot veliko in kompleksno zgodovinsko osebnost.
Nedvomno je bil Tito zgodovinska osebnost. Vprašanje je, kakšna. V svojem času je – na videz – naredil veliko dobrega. Vendar je v imenu razredne doktrine, ki jo je vodil in uveljavljal po sovjetskem vzorcu, vnesel v slovenski prostor toliko hudega in zločinskega, da bi mu težko še vedno pripisali pozitivno zgodovinsko vlogo. Njegova dejanja in odločitve so prinašala smrt mnogim svobodomiselnim ljudem drugačnega političnega prepričanja. Njegov sistem je v najbolj grobi obliki kršil osnovne človekove pravice (zloglasni člen 133). Bil je samoljuben diktator.
Njegov projekt je propadel. (Dr. Marko Kos: »Koliko plačuje Slovenija za zlato dobo socializma« – Delo – sreda 8. avgusta 2007.), celotno državo je pripeljal na rob gospodarskega zloma – potem ko je državljanom s tiskanjem denarja in zahodno pomočjo (politični razlogi: železna zavesa, spor Tito-Stalin) omogočil, da so ljudje še vedno preko svojih realnih uspehov živeli razmeroma varno (zaposlitev, inflacijska najemanja posojil, gradnja hiš itd.). Zlom svetovnega komunizma, vsesplošni upori v vzhodni Evropi, padec berlinskega zidu, nastop in nova politika ruskega Gorbačova – z ženo Raiso (menda je naj odločilno vplivala s svojo filozofsko mislijo o pravi svobodi) – je odrešil tudi Slovenijo. Stopila je na novo pot …
Spomin na Tita ni zbledel …
»Tito je naš, mi smo … «
Pod tem naslovom je v petkovem Delu dne 26. VI. 2009 Saša Bojc napisala povzetek študije knjige dr. Mitje Velikonja, profesorja za družbene vede. Knjiga – menda sad desetletnega raziskovanja – govori o Titu in razlogih za nostalgijo, ki je še vedno prisotna v Sloveniji in državah bivše Jugoslavije. To vprašanje je zanimivo, nekatera dejstva pa nam le dodatno pomagajo pojasniti nekaj razlogov za tako obnašanje.
Samo v Titovi dobi je bilo možno, da imajo vsi zagotovljeno zaposlitev brez posebnega truda. To je bilo uzakonjeno. Da to ne gre, je pokazala zgodovina. Prej ali slej gre vse v »maloro«. Ljudi to seveda danes ne zanima. Hočejo živeti in imeti delo. Tako kot pod Titom. Od tod nostalgija po Titu, po tistih dobrih starih časih, ko smo živeli ležerno in brezskrbno. Službe so bile zacementirane in varne. Plače in vse drugo po formuli »uravnilovke« – enakomerne. Šole niso bile prezahtevne, proizvajale so povprečje – množično (sistem »krompirjeve njive« – glej v Reporterju z dne 1. junija 2009). Pridobitev zvenečega naslova – ne pretežka. Kdo ne bi hvalil gospodarja, ki dovoli hlapcem, da ležijo pod senčnim drevesom v hudi pripeki, medtem ko polje in njiva čakata, da ju kdo obdela? Posledice take politike so sedaj tu, pred nami. Tudi v letih po osamosvojitvi se je premalo postorilo. Stari vzorci so ostali. Princip odličnosti, inovativnosti, enkratnosti, posebnosti – vse, kar naj bi dodajalo vrednost doma in v mednarodnem okolju in česar smo Slovenci v optimalnih razmerah dejansko zmožni – ne najde zadostne opore v politiki in sistemu vodenja. Ostali smo v starih kolesnicah, ob sedanji recesiji – hudi preizkušnji – je vse planilo na dan. Ali res že vse? Zdi se, da trenutek resnice šele prihaja …
Kriza, ki je izbruhnila kot požar, nas je oplazila bolj kot druge. Seveda, saj naše zaostalo gospodarstvo nanjo ni bilo niti malo pripravljeno. Tudi za naprej so napovedi analitikov izjemno slabe. Torej, nismo še na dnu. Zadolžili smo se kalokor gre – in še več, toda s tem le pokrivamo tekoče obremenitve in vzdržujemo socialni mir. Vedno bolj je očitno, da smo vse skupaj debelo »zafurali« … Mene ob vsem tem jezi, da smo se Slovenci, ki veljamo za priden in preudaren narod, znašli v tej ideološki »godlji«, ki nam je preprečila normalen razvoj po drugi svetovni vojni. Imeli smo vse primerjalne prednosti – tako kot naši sosedje na severu. Pa kje so oni danes … ? Brez revolucije, Hude Jame in pobijanja imajo precej boljše življenjske pogoje. Krize zanje – kot da je ni. Kako bomo mi vse to nadoknadili? Pri tem, ko nas na vsakem koraku spremlja naša poškodovana miselnost, prestreljena z ideološko doktrino naroda zmagovalcev v vojni in revoluciji. V dvajsetih letih se ni nič spremenilo, »cesarjeva nova oblačila« so komajda malo obledela, šola z vzgojo in svojimi učbeniki ob pomoči medijev skrbi, da je »vse tako, kot mora biti« … Zadnja primera: na novo imenovanje Titove ceste v Ljubljani in anketa v »Delu« 26. VII. 2010: »Spomenik revolucije pred Parlamentom mora ostati!« … Po kakšni logiki vendar – sam Bog nam pomagaj … !
V četrtkovi prilogi Dela »Polet« 13. januarja 2011 je novinar Zoran Odić objavil zanimiv prispevek – Dosje – »Dolgi molk o dolgo znani resnici« – pričevanje o strašnem pokolu poljskih častnikov v Katinu v začetku druge svetovne vojne. To je svetovno znana tragedija, ki jo je zagrešila »NKVD«, sovjetska tajna služba na osebni Stalinov ukaz. (Vzorec – slovenski komunistični poboji na osebni Titov ukaz.) Zoran Odić povzema – sicer že dokaj znane – dogodke v zvezi s tem grozodejstvom. Na koncu obsoja obnašanje visoke politike, ki je v preteklosti dopuščala in zamolčevala velike zločine v burskih, irskih, indijanskih, vietnamskih, čečenskih – do najnovejših bosanskih in kosovskih – množičnih pokolih … Ko sem prebral ta zelo izčrpni spis do konca, sem se vprašal, zakaj novinar išče in navaja znane primere z vsega sveta, iz daljne in bližnje preteklosti, naše, domače tragedije pa ne vidi? Saj je bila glede na število prebivalstva največja po drugi svetovni vojni. (Intervju TV novinarja Aleksandra Čolnika z večernim gostom, zgodovinarjem, grofom Nikolajem Tolstojem 22. XI. 2009.) Toliko pomorjenih brez sodbe! Štirinajst tisoč mladih slovenskih fantov – neoboroženih, s strelom v tilnik … Ali na »Fakulteti za družbene vede« mladih, bodočih novinarjev niso seznanili na svojih predavanjih s tem silnim pokolom? Ali pa to poročevalec ve, pa si tega ne upa ali celo noče napisati? Mnogo je tega, kar je zamolčano, izkrivljeno, polepšano … Zoran Polič, notranji minister prve komunistične vlaade, je po drugi svetovni vojni zaukazal zravnati in izbrisati vse grobove nasprotnikov boljševiškega sistema. Ali ta »zatemnitev« še traja … ? Kje so razlogi za tako obnašanje novinarjev? To seveda ni prvi primer. Tako opuščanje neke najbolj pomembne informacije je v našem, slovenskem okolju ustaljeno že kot pravilo. Tudi to je sistem – propagandna manipulacija, katere mojstri so ustvarili tudi mit o lepih preteklih časih, mit o ljubljenem maršalu.
Tragika vseh teh diktatorskih zgodb je, da v njih nastopajo glavni igralci z dobrimi nameni kot odrešeniki, mesije, ki spreminjajo s svojimi revolucionarnimi idejami nazadnjaški in krivičen svet. Tudi Titu – čeprav je njegov ideološki projekt žalostno propadel in za seboj pustil boleče posledice – ostala skozi desetletja skrbno negovana avreola odrešitelja, borca za malega človeka. Slovenska zgodovina mu je napisala poglavja osladnih slavospevov in ustvarila kult božanstva.
Načrt, ki ga je s tako demonsko močjo in strastjo speljal Tito med vojno s svojimi boljševiki, je bil neverjeten. Bil je sad dolgoletnih priprav in kaljenja. Glavni cilj – ekskluziven prevzem oblasti. Osvobodilni boj je bil sredstvo in enkratna priložnost, da so lahko uresničili svoje ideološke sanje.