Avtor: Justin Stanovnik

Ljubljana, 22. maja 2009
Tretje dejanje te zgodbe pa se je odigralo leta 2000. Sestavljeno je iz dveh prizorov, od katerih je za nas važen le prvi. S pomočjo glasov Zagožnove SLS SKD je državni zbor spremenil ustavo tako, da je lahko uzakonil proporcionalni volilni sistem in s tem onemogočil dvokrožni večinski volilni sistem, ki – in to je za nas važno – bi lahko bil pomemben instrument pri izvajanju tranzicije. Drugi prizor, za katerega sem rekel, da je dobil nekajmesečni predah pred volitvami, na katerih je potem zmagal s skoraj dvotretjinsko večino (59:31). Tako je potekala ta žalostna in po malem sramotna zgodba. Premislite! V totalitarnem času smo bili katoličani edina skupina, ki je javno izražala svojo drugačnost. Vsi drugi so se lahko skrili, mi se pa nismo mogli, če smo hoteli biti to, kar smo. To smo plačevali tako, da smo prenašali največjo težo in najhujšo vročino totalitarnega dne. Toda bili smo drugačni, s pravico javnosti, da se tako izrazim. Vsak teden enkrat smo, javno, poslušali besedila, ki so bila v koničastem nasprotju z besedili, ki so prihajala z razglasnih postaj ideološkega imperija. Zato smo bili le toliko drugačni od vseh drugih, da smo na volitvah 8. aprila 1990 prinesli Demosu pičlo 3 % večino. Ko ne bi bilo naše drugačnosti, tudi te večine ne bi bilo! Sedaj pa primerjajte to sliko s sliko katoliške politike v demokratskem dvajsetletju. Kaj boste rekli? Kako to, da nimamo nikogar, ki bi branil našo stvar?
Štiri leta smo branili krščansko civilizacijo v narodu, ki je to civilizacijo gojil bolj intenzivno kot katerikoli drug narod v Evropi. Na dveh frontah, v najglobljem smislu, na dveh frontah. O tem govori 600 morišč na ozemlju domovine, o tem pričata Kočevski Rog in Argentina; o tem govorijo grobovi slovenskih katoličanov na Rabu, v Dachauu, v Flossenburgu. Pol stoletja smo preživeli v politični eklipsi, brez političnih in človekovih pravic! Kako to, da ni nikogar, ki bi to uveljavil?
Nasprotno, poslušajte, kaj se dogaja! Decembra 2007 je imel tedanji primer Janez Janša v Cankarjevem domu odmeven govor – enega svojih najboljših – o tem, da so bile v Sloveniji kršene človekove pravice. Od teh krivic se jih je 90 % nanašalo na katoličane, zvečer v Odmevih pa so govorili v glavnem o ljudeh levičarske provenience. V kakšne čase gremo, odnosno v kakšnih časih smo? Ali v čase, v katerih bo veljalo – v veliki meri je že sedaj tako – da se katoličane lahko tepe; da so katoličani tu zato, da jih tepejo. Po potrebi, če tako nanese, pa tudi ubijajo. Ali ste že slišali, da se je temu kdaj kdo uprl?
V nekem zelo važnem pomenu je katoliška politika odpovedala. Ali je to bilo tudi pohujšanje? Ali bomo potem za lanski 21. september rekli, da je tega dne prišlo do nekakšnega povračila? Ali ni vse tako, kakor da je sedaj, potem ko so leta in leta odpovedovale njegovem politične izpostave, sedaj odpovedala katoliška politična baza, tako imenovana? Postavljam domnevo, odnosno sprašujem vas, če ne gre tu za nekakšen refleks.