Avtor: Slavko Žižek

V prejšnji številki Zaveze je predstavljeno delo in življenje Mirka Geratiča. Tokrat ponujamo v branje nekaj odlomkov iz njegovih kroniških in dnevniških zapisov. Najdene kronike so v dokaj dobrem stanju, kljub temu da so bile v skrivališču slabo zavarovane pred vlago. Zapiski so pisani z lepo čitljivo pisavo, nekaterim dogodkom ali osebam so dodane še fotografije, vendar je nekaj le-teh odstranjenih. Ob kronikah je bilo najdenih še nekaj knjig, med njimi Nacionalizem in krščanstvo Franceta Vebra s posvetilom Iva Peršuha. Ne ve se, ali je poleg Mirka še kdo od domačih vedel za skrivališče v ostrešju domače kapele. Morda oče, katerega so lokalni aktivisti po koncu druge svetovne vojne nasilno odvedli od doma. Domači so ga še enkrat videli delati na gradbišču v avstrijski Radgoni, nato pa bi naj končal nasilne smrti nekje v okolici Hrastovca.
Predstavljeni Geratičevi teksti niso popravljeni ne slovnično ne vsebinsko. So odraz nekega časa. Zaradi lažje berljivosti je dodano oziroma odvzeto le kakšno ločilo. Zvezke Kronika Slomškovega okrožja ZFO v Mariboru, Kronika in Dnevnik 1942 II hrani Muzej NO v Mariboru in še čakajo na strokovno delo zgodovinarja. Iz prvega predstavljamo, opremljenih z avtorjevimi podnaslovi, samo nekaj opisov dogodkov, ki so se pomembneje dotaknili delovanja fantovskega gibanja pred drugo svetovno vojno, iz dnevniških zapisov pa povzemamo le del zanimivejših odlomkov. Dnevnik je voden od 29. decembra 1941 do 31. julija 1942. V celoti ga je v nadaljevanjih leta 1994 objavil časnik Večer (od 25. 2. do 19. 4.).

Iz kronike slomškovega okrožja ZFO v Mariboru

Razpust orlovske organizacije v zimi leta 1929 je hudo zadel slovensko mladino. Mnogi naivni ljudje so pričakovali, da bo slovenska mladina sedaj trumoma hitela v novoustanovljenega Sokola Kraljevine Jugoslavije, ki pa je takoj že v prvih početkih pokazal, da hoče nadaljevati z delom prejšnjega Sokola, t. j. z vzgojo po svobodomiselnih Tyrševih načelih.
Toda slovenska mladina, ki je že desetletja črpala iz neusahljivih virov Terseglavove »Zlate knjige«, se ni dala zmotiti. (Franc Terseglav, Zlata knjiga slovenskih Orlov, 1910, op. S. Ž.) Nenadni udarec je povzročil sicer trenutno zmedo, a vendar so se fantje hitro znašli. Odklonili so vstop v brezverskega Sokola, oklenili so se s tem večjim navdušenjem dela v verskih organizacijah, zlasti v prosvetnih društvih.

Mladeniške zveze, katere so po vojni vsled velike delavnosti Orla skoraj povsod prenehale delovati, so postale zopet predmet pozornosti vseh, ki so hoteli najti primerno nadomestilo za razpuščenega Orla.
V okvirju mariborske Prosvetne zveze so delavci bivše mariborske orlovske podzveze takoj uvideli potrebo poživiti v okvirju Prosvetne zveze mladeniško organizacijo ter povsod, kjer je deloval Orel, zbrati njegove člane pod okrilje prosvetnega društva v mladeniški zvezi, ki se naj času primerno reorganizira in sprejme delovni program orlovske organizacije.
Tako so nastali Fantovski odseki, ki so delovali v okvirju obstoječih prosvetnih društev. Prevzeli so program razpuščene orlovske organizacije: umska, nravna in telesna vzgoja mladine. V Mariboru pa se je pod predsedstvom preizkušenega prosvetnega delavca in mladinskega organizatorja, dr. Jožeta Jeraja, osnoval Osrednji odbor fantovskih krožkov Prosvetne zveze.
Razumljivo je, da so se pojavile velike težkoče pri ponovnem obnavljanju fantovske organizacije. Zlasti na deželi in trgih so jugo sokoli skušali na vse možne načine preprečiti kakršnokoli vidnejše delovanje teh fantovskih krožkov. Oporo so imeli v takratnem, Slovencem in katolištvu nenaklonjenem framasonskem režimu. Oblasti so strogo pazile na delovanje fantovskih odsekov, zlasti na športno, odnosno telovadno udejstvovanje. Navdušeni člani orlovske organizacije so skrivaj še zmeraj gojili telovadbo. Tudi osrednje vodstvo v Mariboru je skušalo nadaljevati s tradicijo Orla ter je propagiralo zlasti šport. Mnogi fantje so imeli zaradi tega sitnosti z oblastmi, klicani so bili na sreska načelstva ter ponekod tudi kaznovani zaradi nedovoljene telovadbe in neprijavljenih sestankov. Orožniki so bili stalno za petami, izvrstno vlogo vohunov in ovaduhov pa so dovršeno igrali liberalni učitelji in druga liberalna inteligenca. / … /

Opis slike: Zveza fantovskih odsekov v Ljubljani leta 1938

Črni dan v zgodovnini prosvetnega gibanja – prosvetna zveza razpuščena

Slovenska mladina vkljub razpustitvi Orla ni klonila, temveč je neumorno delala naprej. Fantovski odseki prosvetnih društev so rasli iz tal kakor gobe. Kljub neštetim težkočam so ti odseki delovali prosvetno in celo športno. Vse to je bilo zagrizenim nasprotnikom katoliške in slovenske misli – zlasti Sokolom in proslulim JNS-arjem – trn v peti. Ubiti in zatreti so hoteli vse prosv. oganizacije, zlasti obe Prosvetni zvezi v Mariboru in Ljubljani, ter s tem zadati zadnji smrtni udarec tudi mladini, ki je pričela s tako lepim in uspešnim delom v Fantovskih odsekih in tudi že v Dekliških krožkih. Ban dr. Marušič je dne 11. februarja razpustil obe Prosvetni zvezi ter vsa prosvetna društva in s tem seveda tudi Fantovske odseke. (Obe prosvetni zvezi sta bili z odlokom razpuščeni 17. februarja 1933, op. S. Ž.) Prosvetne domove, knjižnice so varnostni organi zapečatili. / … /
Slovensko ljudstvo se je zdrznilo ob tem krutem udarcu. Tujim oblastnikom so bila kat. prosvetna društva trn v peti, a razpustiti se jih niso upali. To žalostno dejstvo je bilo prihranjeno primorskemu Slovencu, banu dr. Marušiču. A eno drži! Organizacija se lahko razbije, članstvo se lahko z bajoneti in pendreki razžene, a načela, katera so oznanjala kat. prosv. društva, se ne dajo uničiti z ukazom, niti s silo, temveč bodo živela naprej in končno, o tem smo vsi prepričani, bodo tudi zmagala.

Fantovska katoliška akcija

Po dolgih razmišljanjih in debatah ter načrtih je dr. Jože Meško, tajnik mariborske podzveze, izdelal osnutek pravil Fantovske kat. akcije, ki bi naj fantom poleg verske vzgoje nudila tudi prosveto in po možnosti šport. Pravila je škof. odbor KA odobril ter jih predložil ordinariju v odobritev. Mladinski pokret prehaja v novo razdobje, ki se odlikuje po versko obnovitvenem delu.

V nove zarije

V času, ko se je ves slovenski narod pripravljal na jugoslovanski evharistični kongres, ko je molil ves narod za srečen potek kongresa, ko se je verno slov. ljudstvo z veliko gorečnostjo zbiralo k evharističnim proslavam in so se po naših gričih med vinogradi in polji dvigali evharistični križi, je nastal tik pred evharističnim kongresom nenadni preobrat. Zrušil se je diktatorski režim B. Jevtića, v vlado je vstopil katoliški notranji minister, naš voditelj dr. Anton Korošec. Odpirajo se novi pogledi svobodnega udejstvovanja. Grozeči oblaki, ki so ležali nad slovenskim ljudstvom ter onemogočali svoboden kulturni razmah, so se razpršili, posijalo je sonce svobode. Kresna noč 1935, tik pred evh. kongresom, je mejnik novega zagona sil, ki bodo kmalu sproščene zopet vstale.

Naš je vstajenja dan

Nepozabni so vtisi s celjskega tabora, prvega po ponovni zgraditvi naše organizacije. Kraljeva banska uprava je meseca junija odobrila pravila nove fantovske organizacije, Zveze fantovskih odsekov, ter tudi njen novi kroj. Kdo bi pričakoval tolikšno zmagoslavje slov. mladine? Ogromen je bil sprevod, ki se je na Petrovo, dne 29. junija 1937, vil ob nepopisnem navdušenju po celjskih ulicah. Nihče ne bo pozabil ognjevitih besed vladike A. B. Jegliča, ko je govoril o taboru Kristusa kralja in o taboru antikrista ter o velikem času, ki zahteva velike ljudi. Popoldanski nastop je bil ponosna manifestacije slovenstva, ki je na čudovit način pokazala krasne sadove komaj polletnega telovadnega dela. Ob tej priliki so se vršile tudi prve zvezne tekme v lahki atletiki. Mariborski fantje so se dobro odrezali. Odseki našega okrožja so bili prav lepo zastopani.

Usodni trenutki Evrope

Svet drhti v silni nervozi in v pričakovanju nadaljnega razpleta usodnih dogodkov v Evropi. Kri milijonov ljudi, ki si stojijo nasproti kot sovražniki, teče v potokih na bojiščih Belgije in Francije. Poročila govore o neprestanem prodiranju Nemcev. Ljudi se polašča strah in se sprašujejo, kaj bo? Naši fantje, člani odsekov, odhajajo v vojašnice na orožne vaje. Delo radi tega trpi, ponekod so društveni domovi zasedeni od vojaštva. Okrožni odbor, ki je tudi že okrnjen, dela s polno paro, delijo nasvete in korajžo. Naša parola je: nič malodušnosti, temveč podvojeno delo na vseh področjih! Verujmo z mladostnim optimizmom v besedo našega narodnega voditelja: »Pot našega naroda se šele začenja, ne v zaton, temveč v življenje z vero v Boga in v samega sebe.«’

Domovini na razpolago

»Predsednik odseka Maribor I, je stavil vso članstvo odseka voj. oblasti na razpolago za slučaj potrebe. Med zavedenim članstvom vlada samo ena misel v teh resnih usode polnih urah: »Domovina, mi vsi smo tvoji!«

Dr. Anton Korošec – umrl

/ … / Dajal je, dokler ni razdal vse. Umrl je brez premoženja. Kot sveča, ki se za druge použiva, dokler ne izgori, se je daroval ves za svoj ljubljeni narod. Narod žaluje, mladina se zbira, da pohiti v Ljubljano na njegovo zadnjo pot, da ga še enkrat v slovesnem sprevodu popelje, žal tokrat zadnjič v Panteon, v počivališče umrlih zaslužnih mož. / … /

Veliki teden slovenskega naroda

Na cvetno nedeljo dne 6. aprila 1941, rano v jutro, po celo tedenski živčni vojni, ko so Nemci po časopisju in po radiu sramotili in napadali Jugoslavijo, zlasti Srbe in Slovence, je Nemčija brez vojne napovedi napadla našo državo. Ob šestih zjutraj so sirene v Mariboru s turobnim glasom oznanile prihod sovražnih letal. V stolnici je bilo takrat novomašniško posvečenje. Vendar napada ni bilo. Vsi zavedni Slovenci so v sveti jezi stisnili pesti in prisegli – ne vdamo se! Prostovoljci, predvsem dijaki, odhajajo. / … /
Ponedeljek, 7. aprila so se raznesle vesti, da vojska ne bo branila Maribora. Vedno bližje se je slišalo streljanje, zlasti od Kamnice, sv. Urbana in od Pesnice. Ob petih pop. so naši pognali v zrak glavni most, ob pol sedmih nato pa še železniški most. Pričakuje se prihod sovražnih čet. Vse se sprašuje, kaj bo? Nemci in nemčurji nosijo visoko glave.
Torek, 8. aprila tekom noči so mariborski Nemci in nemčurji (V. kolona) zasedli vse važnejše urade v mestu, pošto, policijo, sresko načelstvo in magistrat, kjer so izobesili zastavo s kljukastim križem. Policijo so razorožili. V jutru okrog devete dopoldan so prišli prvi oddelki, katere so sprejeli marib. Nemci in njih simpatizerji z velikim vikom in krikom. Pojavili so se že razni narodni izdajalci, o katerih marsikateri ni vedel ničesar. Znali so odlično igrati svojo vlogo. / … / Splošno pa lahko rečemo, hvala Bogu v vrstah verne katol. mladine ni izdajalcev. Le tu in tam kakšna redka izjema.
Velika noč, 12., 13. aprila … Žalostna je, kakor da bi bila na vernih duš dan. Zveličar naš je vstal iz groba, dasiravno v cerkvi – izven cerkve ne sme. Procesije vstajenja so se vršile povsod samo v cerkvah. Velikon. jedila uživajo družine s solzami v očeh. Jugoslavije je konec. Hrvati s Pavelićem na čelu so jo izdali. V Mariboru je na velik. soboto zvečer bil izdan ukaz, da morajo v teku 24 ur izginiti vsi slov. napisi. Na velikon. praznik delavci odstranjujejo slov. napise. Na velikon. ponedeljek je prišel šef Spodnještajerske Überreither v Maribor ter v govoru zapovedal preganjanje. Upajmo, daj Bog, da pride po velikemu tednu tudi za Slovence zmagovito velikon. jutro! / … /

Iz dnevnika II

31. december 1941
Zgodaj sem vstal. Napravil se, pozajtrkoval. Ni mi prav nič dišalo. Prišel je čas slovesa. Petrčku, mojemu malemu nečaku in nagajivčku, sem v spanju pritisnil na čelo poljub in križ. Bog te čuvaj, dragi malček. Sestri Roziki sem dal roko, očetu in teti. Vsi so imeli solzne oči. Stisnilo me je v grlu – besed mi je zmanjkalo – naglo sem odšel, priporočivši se božjemu varstvu. Poslovil sem se med potjo še od sestre Mime in od svaka. Maribor! Obiskal sem prijatelje. Žal mi je, da nisem našel Ivana. Z zagotovilom, da me spremljajo molitve dragih, sem odpotoval z vlakom ob pol treh iz Maribora v Zagorje. Zagorje! Voznik me je že čakal. V eni uri sva z voznikom dospela k Šešlerjevim v Podlipnico, blizu kopališča Medija–Izlake. Tu sem prenočil.
4. januar 1942
Prvi dan v Ljubljani. Že se je na neki, meni neznan način zvedelo med meni poznanimi: »G. je pribežal«. Srečeval sem vse polno znancev. Zdi se mi, da je pol Maribora v Ljubljani. Moral sem pripovedovati!
6. januar 1942
Začasno zavetišče sem našel pri frančiškanih, kjer so me tudi prijavili policiji. Obiskal sem nekatere družine iz Maribora. Šele danes lahko ugotovim splošni vtis Ljubljane: ako bi ne bilo italijansko-slovenskih napisov in italijanskih vojakov, bi človek mislil, da živi Ljubljana normalno življenje. Vojaštva pa polno. Vsak hodi okrog s puško. Pravijo, da niso ravno preveč korajžni. Zelo smešni so v svojih napoleonskih klobukih karabinjerji. Vsak dan ima vojaštvo obhod v mestu z godbo. Slišim tudi razne zgodbe o »partizanih«. Res neumno in naravnost zlobno je njih početje, ki ne koristi nikomur drugemu kakor sovražniku.
7. januar 1942
Dolgčas mi je. Dela še nimam. Prijavil sem se na Rdečem križu. Dobil sem za deset dni 50 lir podpore. Čudno, nekdaj sem sam dajal podporo, sedaj pa sem sam odvisen od milosti drugih.
17. januar 1942
Prvič na poti na Dolenjsko. Obiskal sem bivšega narodnega poslanca, č. g. duh. svetnika Karla Škulja. Mož je velika dobričina in menda pozna vse prebivalce svojega kraja. Ponoči me je v postelji hudo zeblo. Zima na Kočevskem je hujša kot na Štajerskem.
20.–24. januar 1942
Poslan sem bil v Belo krajino. Doslej sem o njej samo čital. Prehodil sem ves črnomeljski okraj, 11 župnij, dnevno po 25 km, skupno nad sto km, ob velikem mrazu -25 do -30. Bila je nadvse naporna pot. Hodeč ob Kolpi sem gledal hrvaške ustaše, ki so stražili mejo. Neprijetno so me povsod dirnili italijanski napisi po zidovih in slike Duceja in kralja. Sicer pa so bili gospodje župniki povsod zelo gostoljubni, tudi Italijani, katerih sem se bal, me niso snedli.
27. januar 1942
Naročil sem se na dnevnik Slovenec. Veliko zadrego mi dela nabava obleke. Kovček s perilom je ostal na oni strani meje. Tu pa vse na karte! Samo 40 točk lahko uporabim v 1. četrtletju od 120. Če si kupim obleko, mi potem nič ne ostane za čevlje, če pa kupim perilo, nič nimam za obleko. Čevlje sem komaj dobil brez karte. Ko bi na ta način dobil še obleko! Sv. Anton in mala Cvetka, pomagajta revežu, da dobim kmalu kovček s perilom, potem bo že šlo!
31. januar 1942
Menda bo le res, da so mi sojenice položile v zibelko popotno palico. Od 28. 1. do danes sem skoraj po večini peš prepotoval ves logaški okraj, začenši pri Starem trgu, končavši pa v Rovtah. Hvala Bogu, da je mraz nekoliko popustil. Je pa vendar potovanje zelo naporno. Bolela me je povrh še precej močno noga. Tudi v vratu me je nekaj davilo. Tudi precej nevarno je tako potovanje z ozirom na Italijane, ki v svoji plašljivosti radi »pucajo«, pa tudi radi delovanja Osv. fronte, pred katero me je zelo plašil begunjski župnik Turk. Pa hvala Bogu, ni bilo nič hudega. Angel varuh me je skrbno varoval. Da mi ni bilo na poti, ki je bila ponekod zelo pusta in skoraj brez vsakega človeškega bivališča, dolgčas, sem se pogovarjal z Bogom v molitvi sv. rožnega venca. Danes, ko sem se vrnil, pa sem opazil, da sem rožni venec med potjo izgubil. Marsikaj človek vidi in sliši med potovanjem. Eno pa človeka, zlasti begunca, zelo boli. Needinost iz osebnih razlogov! Nekateri menijo, da je danes najprimernejši čas za izbiranje »novih voditeljev«.
»Ali je ta sedaj na mestu?« in »Ali je oni res tudi mož bodočnosti?« Mesto, da bi danes vsi, kateri imajo dobro voljo, narodu res pomagali, strnili svoje vrste, podredili svoje osebne interese interesom skupnosti ter v složni disciplini priznavali enotno vodstvo, pa rinejo v ospredje ljudi, ki so morda dobri, toda čas ni primeren za iskanje novih osebnosti. Več je vredno disciplinirano ubogati, sodelovati in žrtvovati, kakor pa trošiti energijo za malenkostne osebne zadeve. Naj prvo si moramo s skupnimi močmi pozidati porušeni dom, šele potem, ko bo naš skupni dom popolnoma urejen in njegova varnost zajamčena, si izbirati voditelja, pa naj bo to Marko ali Andrej. Toliko nasvetov sliši človek od raznih ljudi, le tega nasveta »edini bodite« pa zelo malo. Potem pa ta malodušnost! Nasprotniki so številčno tako brezpomembni, a po smelosti in odločnosti nas posekajo. / … /
6. februar 1942
Prvi petek v februarju – prvi, kar sem v Ljubljani. Prvo, kar sem danes opazil pri frančiškanih, je to, da so Ljubljančani iz drugačnega testa kakor Mariborčani. Mnogo več je verskega življenja. To se vidi pri nedeljskih sv. mašah, v cerkvi med tednom, zlasti pa prvi petek. Ogromno število sv. obhajil. K mizi Gospodovi pristopajo ne samo ženske, marveč tudi moški, med njimi odlični javni delavci, odvetniki, profesorji, ravnatelji, … Kdaj si videl v Mariboru kaj takšnega? Ali ni morda prav ta verska mlačnost pahnila naš Maribor v tako strašno nesrečo in ponižanje?
7. februar 1942
Ko sem sinoči šel od jezuitov, sem naletel v cerkveni veži na komunistični letak, ki poziva na Prešernovo proslavo in na Gubčevo proslavo. Zaključuje se z znanimi komunističnimi vzkliki. Po ulicah sem opazil slovenske zastavice s petokrako zvezdo.
Oblast je izdala odredbo o podaljšanju policijske ure in sicer od pol šestih zvečer do pol sedmih zjutraj. V tem času ne sme nihče na ulico. To velja za celo ljublj. pokrajino. Delo Osvob. fronte, katera je popolnoma pod komunist. vplivom, je blazno in za narod škodljivo. Kaj dosežejo s svojim ravnanjem? Nič drugega kot vedno večji pritisk od strani Italijanov in vedno nove žrtve od strani Slovencev. Vsakega Slovenca je škoda, ki je zaprt ali pade, ker bomo vsakega nujno potrebovali ob koncu. Konec pa bo za »demokracijo« zmagovit takrat in ne sedaj! / … /
9. februar 1942
Včeraj je bil Prešernov spominski dan. Komunisti so to hoteli izrabiti za svojo demonstracijo, pa jim je oblast preprečila z zgodnjo policijsko uro. Danes okrog enajstih dopoldne pa so bili na spomenik na Marijinem trgu položeni venci in cvetje. Okrog spomenika se je zbirala mladina, zlasti dijaška. Ni je bilo ravno mnogo. Najbrž simpatizerji komunistov in njih zapeljanci. Okrog pol dvanajste pa so fašisti začeli pretepati zbirajoče. Začel se je paničen beg na vse strani. Nekaj ljudi je bilo aretiranih, druge nesreče ni bilo. Nikoli se komunisti niso brigali za naše velike može, tudi ne za Prešerna, danes pa njihov spomin profanirajo s takimi manifestacijami, ki bi naj bile voda na njihov mlin.
Gledal sem v frančišk. dvorani zabavno komedijo »Upniki na plan«. Radi policijske ure nisem mogel iti k večerji, ker lokale zapro že ob petih! Bom se pač v postelji »troštal« z jutrišnjim dnem.
13. februar 1942
Po nekaj dnevni odsotnosti zopet doma. To se pravi v Ljubljani. Prehodil sem Dol. Vas, Dobrepolje, Struge, Vel. Lašče in Sodražico. Zelo neprijetno dirne človeka, ko vidi popacane zidove z napisi fašistov, na pr. »Credere, obedire, combattere« itd. Italijani menda mislijo, da bodo s takimi izreki Duceja vlili slovenskemu prebivalstvu smisel za fašistične vzore. Pa se motijo! Ljudstvo je po teh krajih zelo dobro. Verno je zelo, vsak večer opravi družina kleče družinsko molitev – sv. rožni venec. Žal, da je ta navada na Štajerskem izginila. Pač pa so ti kraji zelo revni. Niti od daleč se ne dajo primerjati z našo lepo Spodnještajersko.
Tudi nepričakovano veselo snidenje sem danes doživel. P. Fidelis Kraner, rojak iz Ščavnice, župnija sv. Benedikt v Sl. Gor., je prišel iz Udin v Ljubljano. Nameščen je v Štepanji vasi, kjer bodo kapucini uredili svojo postojanko.
15. februar 1942
Pustna nedelja! Zares pustna, ker je bila v resnici pusta in dolgočasna. Mislil sem dan preživeti doma, a sem moral v Novo mesto! Oj, ta vožnja na dolenjski progi! Počasi kot polž! Na vsaki postaji dolg postanek – v celem smo imeli nad eno uro zamude. Nazaj grede ravno tako. Niti k večerji radi preklemane policijske ure nisem mogel. Značilna podoba za življenje v vojni nastane na dolenjskem »brzcu«. Vagoni so natrpani. Potniki so obloženi z nahrbtniki, cekarji, kovčki, v katerih so same jestvine: zabela, meso, moka, fižol, krompir, itd. Huda prede meščanom. Tudi cene so strašne. En kg masti pod roko 100 lir, itd. Kmetje preveč izrabljajo stisko meščanov. Ti pa zopet v stiski dajo več, kot bi smeli, samo da bi imela družina kaj za pod zob. Na deželi ne dobiš skoraj v nobeni gostilni kosila, niti kruha. Pri kmetih pa tudi le koruznega. Ljubljanska pokrajina je uboga že sama po sebi, sedaj pa mora rediti še nad sto tisoč Ljubljančanov in še italijanske uzurpatorje povrh.
17. februar 1942
Pustni torek. Kakor da ga ni! Pomanjkanje se pozna in resnost dni vsiljuje slehernemu resne misli. Šele danes sem videl, kako nekateri, zlasti trgovci izrabljajo stisko. Predvčerajšnjim sem kupil sukanec, za katerega sem dal 8 lir (brez karte seveda). V izložbi pa sem videl danes ceno 2 liri. Za pulover sem dal, brez karte seveda, 80 lir, v izložbi cena 60 lir (30 točk). Pa je res pustni torek, ne samo danes, ampak vedno. Ljudje so zmešani in si sami še bolj težijo in grenijo čase. Ali ni to pustna neumnost? Med seboj se prepirajo, ubijajo, vsak vleče na svojo stran, kakor norci na pustni torek! Tretji – Italijan – pa se smeje in kuje iz bratomornih trenj dobiček. Ne priznavajo narodnega vodstva ter sanjajo o »odrešeniku« iz Moskve. Kakor pustne šeme, kakor pustni norci tiščijo svojo glavo v nesrečo, nočejo poslušati pametnega sveta, češ pravico imamo, da »norimo« po svoje.
Tudi jaz sem obhajal pusta po svoje. S prijateljem Gašperšičem sva šla na pol litra rebule ter kramljala o dogodkih, ki so za nami. Za sebe pa sem kupil za »kovača« salame za zvečer, kot spomin na domače dobrote v dobrih, mirnih časih. Po samostanu je dišalo po krofih, toda samo dišalo …
23. februar 1942
Danes ob štirih popoldne je bil objavljen proglas Graziolia, da je prepovedan do nadaljnega vsak izhod iz mesta. V mesto smejo prihajati le oni, ki imajo kak važen opravek ter osebne legitimacije. Vojaštvo ima nalog, da strelja na vsakega, ki pride v mesto na drugem mestu, kakor je določeno. Prestopke sodi vojaško sodišče. Bog ve, kaj naj zopet to pomeni. Sami ukrepi, ki skoraj onemogočajo normalno življenje. To je red in pravica Rima!
24. februar 1942
Sveti Matija led razbija … pravi stari ljudski pregovor. Danes se je sveti Matija res oddolžil temu izročilu. Južno vreme z dežjem je krepko talilo led in sneg ter povzročilo brozgo po ulicah, ki je vdirala v luknjave čevlje. Širijo se govorice, da je snoči padlo šest žrtev vsled prehoda čez »ograjeno« Ljubljano. Tudi so mnogo ljudi zaprli. Zakaj, ne vem!
Veliko presenečenje! Po osmih mesecih sva prišla skupaj z g. dekanom Gomilškom. Moj Bog, kako se je postaral … Tudi našega pesnika in trpina msgr. Ksaverja Meška sem danes prvič videl ter imel čast z njim govoriti. Postno pridigo pri frančiškanih je imel tudi štajerski begunec župnik Soklič. Razvil je lepe misli o Križanem in o Križu, katerega se naj vsi trpeči z zaupanjem oklenemo.
26. februar 1942
Posledica zaprtja je, da so začeli Italijani delati preiskave po stanovanjih. Gotov del mesta dve do tri ulice ali še več obkolijo, da še miš ne more skozi. Nato pa preiščejo sleherno hišo in pretaknejo vsako luknjo. Kaj iščejo? Eni pravijo, da komuniste, ker vse moške od 15 let naprej odvedejo v vojašnice, kjer jih po ponovni preiskavi izpustijo, osumljene pa obdržijo. Pravijo, da imajo med komunisti Italijani svoje zaupnike. Morda iščejo tudi tajno radiooddajno postajo in propagandni material. Ljudje so vznemirjeni.
3. marec 1942
Širijo se vznemirljive govorice o postopanju Italijanov. Da ne pozabim. V petek, dne 27. febr. ob četrt na sedem zvečer, je prišlo do streljanja v Ljubljani. Pokalo je kot na bojišču – bombe in puške. Na Gallusovem nabrežju, v neki gostilni (menda Maček) je prišlo do spopada med pijanim italijanskim vojakom in med ravno tako pijanim civilistom. Naenkrat so začeli Italijani metati ročne granate, ki so eksplodirale s peklenskim pokom. Menda so jih metali v Ljubljanico. To je bil menda signal ali kaj? Italijani so pridrveli iz vseh strani in so bežali od Mestnega trga, drugi po obeh nabrežjih proti Čevljarskemu mostu, kjer se je razvilo krepko streljanje. Streljali so vse navzkriž, ljudje so begali in se skrivali po jarkih ter ležali na tleh. Ves dogodek sem opazoval izpred Frančiškanov. Le čudno, da ni bilo ranjencev in mrtvih. Splošni vtis je, da so Italijani sami inscenirali ta dogodek, da na ta način dokažejo svetu, da je potrebna krepka vojaška posadka v Ljubljani in v vsej pokrajini. Na ta način se hočejo odkrižati odhoda na rusko fronto.
6. marec 1942
Prvi petek v marcu. Zopet praznovanje prvih deveterih petkov v zadoščenje božjemu Srcu Jezusovemu. Zopet ogromna množica ljudi vseh stanov, od najmlajših do najstarejših. Poznalo pa se je, da je manjkalo okrog 1000 ljudi, to pa zaradi tega, ker je vojaštvo zaprlo Tromostovje radi preiskave v centru mesta okrog stolnice. Ganljivo je, da so bili nekateri tešč do popoldanskih ur, samo da so lahko prejeli sv.obhajilo. Ljubi Zveličar pač ne bo pozabil na tolikšno žrtev.
7. marec 1942
»Slovenec« poroča o groznem uboju družine Urbanc od strani partizanov. Oče in mati sta mrtva, hčerka težko ranjena, le sin se je rešil. Moj Bog, kdaj bo konec vsega tega! Brat, ki brata mori, pač ne more biti srečen. Bog nas varuj Osvobodilne fronte in njenega »osvobodilnega« dela.
Od doma pa še vedno nobenih vesti. Kako je le doma? Ves prosti čas sedaj izrabljam za študij. Učim se italijanščine in čitam zgodovinske knjige.
10. marec 1942
Danes pa je bil od vojaštva blokiran Marijin trg in sosednje ulice. Preiskali so tudi samostan. Bil sem cel dan doma in vojakov, ki so vršili preiskavo, nisem videl. Popoldne je imel postni govor č. g. R. Tominec. / … /
14. marec 1942
Prav mrzel, neprijeten dan je zunaj. Razmere v mestu se zaostrujejo. Vojaški kamioni zopet vozijo množice moških v kasarne. Danes je blokiran Bežigrad, tudi tramvaj ne vozi. Celo po mestu ni varno iti, zgodi se lahko, da te stakne vojaška patrulja in vzame s seboj. Mnogi so bili že po trikrat aretirani. Vsi pečati, s katerimi pečati vojaška komisija osebne izkaznice, nič ne pomagajo. Mnogi se ne vrnejo več nazaj k svojim domačim, odpeljejo jih ponoči na kamionih v Italijo na prisilno delo. / … /
20. marec 1942
Danes je v smislu odredbe visokega komisarja prepovedan ves promet v času od pete do devete ure dopoldan. Zakaj, ne ve nihče. Ulice so kakor izumrle. Cerkev je bila ob osmi uri še popolnoma prazna. Tudi običajnega vojaštva v čeladah ni videti. Tudi danes sem daroval sv. obhajilo za pokojnega Župca in Kiklja.
Kako je le p. Mariofil dober. Že večkrat mi je prinesel jabolk. Danes pa mi je prinesel cel zavoj sladkega štruklja, belega kruha in jabolk. Že tri mesece, od kar sem odšel od doma, nisem imel v ustih takih dobrot. Ljubljanske mamice še imajo zaloge iz dobrih časov …
Sinoči so Italijani aretirali vse aktivne oficirje jugoslovanske vojske ter jih odvedli v internacijo. Bo menda v ozadju strah … Naknadno se izve, da so med aretiranimi tudi rezervni oficirji, na pr. dr. Terseglav in drugi.
25. marec 1942
Kikljeva mama je prispela včeraj v Ljubljano. Prejela je brzojavko, da naj pride nujno v Ljubljano radi Jaroslava. Ni slutila, kaj prikriva brzojavka. Dospela je. Tu pa je zvedela grozno resnico. Uboga mati – žalostna Mati božja naj jo tolaži. / … /
Popoldne je bil pokopan Hubert Leiler. Množica ljudi ga je pospremila na božjo njivo. Pogrebni obred je opravil škof dr. G. Rožman. V slovo mu je govoril dekan Škrbec, na podlagi reka: »Kaj sem Ti storil, ljudstvo moje, ali s čim sem Te žalil, odgovori mi!« Razgalil je vso grdobijo in zločinsko delo Osvobodilne fronte, ko je pokazal na zadnje požige na Golem in Kureščku, katerih so sokrivi partizani s svojim zločinskim delom. Da, kdaj bodo prišli ljudje k pameti? Saj se celo med nekaterimi duhovniki najdejo, ki zagovarjajo O. F.! Strašna slepota je človeka!
Nocoj je bila izdana odredba o prepovedi kolesarjenja v mestu in na deželi. Treba bo tudi za kolesarjenje potrebnega dovoljenja.
28. marec 1942
Sinoči so partizani zopet na ulici ustrelili tri moške in eno žensko, ker so bili baje »izdajalci«. Tako sem danes slišal zunaj na ulici. Zdi se, da je Ljubljana slepa in naivna ali pa zlobno neumna. Doslej se še ni znašla, temveč slepo gre za komunističnimi partizani. Vsaj iz govorjenja na ulici in v lokalih je to spoznati. Hvala Bogu, da je prevzvišeni g. škof dr. Rožman v zadnjih dneh tako odločno nastopil ter obsodil zločinstva partizanstva. Jaroslav, naj bi ne bila tvoja kri prelita zaman. Prosi za nas in za tiste, ki še niso spregledali.
Danes po ulicah patruljirajo ojačane straže in karabinjerji. Zakaj – ne vem! Popoldne sem zvedel, da je bil na obisku zastopnik hrvaškega poglavnika Pavelića in neki nemški generali. Železniška postaja je bila okrašena in izvešene zastave na državnih uradih. Le kaj neki so zopet stuhtali? Gotovo nič dobrega!
Popoldne sem bil na Žalah, kjer zopet ležita dva mrliča – italijanski žrtvi – eden je petošolec. Pregledal sem celo ljubljansko pokopališče, obiskal sem grobove naših mučenikov Kiklja in Župca, poklonil se spominu nadškofa dr. Jegliča in dr. Ev. Kreka. / … /
31. marec 1942
Današnji popoldanski listi prinašajo novo odredbo okupatorjeve oblasti. Odvzem radijskih aparatov. Kaj naj rečemo na to? Nič drugega, kakor da je resničen naš narodni pregovor: »Resnica v oči bode«. Tudi ta odredba ne bo prinesla rešitve!
10. april 1942
Ponoči je v samostanu umrl p. Ananija Vračko, zlatomašnik. Večni mu mir! Moje misli pa so v Mariboru – kako je z mojimi fanti. Težko čakam poročil o položaju na Štajerskem. Po poročilih, ki jih imam, je okrog 160 tisoč Slovencev brez doma kot begunci, izgnanci, preseljenci, okrog tisoč življenj je doslej padlo pod kroglo okupatorja in okrog 400 slovenskih hiš požganih. O narod moj, kako si v prah teptan, kdaj sine ti vstajenja dan?
12. april 1942
Danes ob pol desetih dopoldne je na Šelenburgovi ulici zopet padel nekdo kot žrtev terorja OF. Kdo je, nisem zvedel. Župnija Marijinega oznanjenja je danes praznovala svoj patrocinij namesto 25. III. Pridigo in sv. mašo je opravil prezvišeni g. škof dr. G. Rožman. V govoru je ponovno obsodil brezvestno ravnanje ljudi, ki se ne držijo zapovedi božjih – »njih ravnanje ne bo korist narodu in ne bo prineslo narodu prave svobode«. Popoldan pa sem obiskal Navje, kjer sem pomolil na grobu dr. A. Korošca, voditelja slovenskega naroda. Vstala mi je misel, kako bi bilo, ako bi bil še živ? / … /

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Jaroslav Kikelj (Muzej NO Maribor)

15. april 1942
Pripravlja se ustanovitev Narodnih straž kot protiukrep proti terorju komunistov in uredbo za njih iztrebljanje. Seveda, če bo na to pristala okupacijska oblast! / … /
17. april 1942
Skoraj ne morem verjeti, kako malenkostni so ljudje in kako si drug napram drugemu otežujejo že itak težko življenje. Vsak vidi predvsem sam sebe, svojo okolico, svoj krog in svojo organizacijo. Ne zna pa se brigati za splošnost, za skupnost ter tako doprinašati žrtve, ki so za končni uspeh, v našem slučaju – narodno osvoboditev – potrebne. V laseh sta si skupini »Straža« in »S. L.« V ozadju je, kakor kaže ozkosrčnost … OF ima doslej na vesti iz Ljubljane 45 oseb, na deželi pa okrog 60. / … /
27. april 1942
Italijani zopet vršijo blokiranje posameznih mestnih predelov in iščejo – najbrž sami ne vedo kaj … ! / … /
V nedeljo je umrl po krajšem bolehanju profesor dr. Ernest Tomec. Pokojnika sem osebno poznal iz časa bivše Orlovske organizacije. Bil je mož železne doslednosti, brezpogojne načelnosti in trde discipline. Baš radi tega je marsikje naletel na odpor in nerazumevanje, tudi v katoliških vrstah (n. pr. spor radi akademskega Orla) in pred dvema letoma med Mladci in Stražarji. Po razpustu Orla se je posvetil predvsem »Mladcem Kristusa kralja ter dijaške K. A.« Žel je lepe uspehe, predvsem v boju proti komunizmu. S svojo železno doslednostjo je nastopal zlasti proti vsakemu paktiranju katoličanov s komunisti. Bil je, lahko mirno rečemo, drugi dr. Mahnič za naše brez načelne razmere.
1. maj 1942
/ … / Begunci živijo v obupnih razmerah. Denar, ki so ga morda imeli, so ali vzeli Nemci ali pa so ga porabili. Pokrajinski odbor R. K. je ukinjen že od februarja. Podpore dajejo Italijani. Zavedni Slovenci se le v največji sili in stiski zatečejo k Podpornemu uradu. Zato je pomanjkanje najpotrebnejšega v teh begunskih družinah. Hudo se mi je danes tožila gospa Trampuševa iz Maribora. Le težko je pridrževala solze. Dal sem ji skromen prispevek 20 lir, da bo vsaj za en dan. / … /
3. maj 1942
Zopet zelo mrzel dan. Tudi snežinke se pojavljajo med dežjem. Snoči so nalepili po Ljubljani po vseh zidovih velike lepake s slikami Duceja in kralja, menda v spomin obletnice ustave Ljubljanske pokrajine, ki je bila dana lansko leto na današnji dan. Po mestu so na ukaz razobešene zastave.
G. Lojz Golec je pisal iz Trsta. To je prvi stik po razsulu s članom našega uredništva. Kakor je videti iz njegovega poročila, »Slovenec« ne sme v Italijo.
4. maj 1942
/ … / Vlak proti Kočevju vozi samo do Ortneka. Kočevje pa je blokirano. Včeraj, ob obletnici ustave za Ljubljansko pokrajino, je govoril Grazioli, ki je povedal, da bo odpuščeno onim, ki so šli med partizane, če se do 10. 5. javijo oblastem, seveda če že niso bili zapleteni v kakšne zločine. Naslovil je tudi apel na begunce, »ki so naj lojalni, sicer jih bo oblast stirala nazaj od koder so prišli.«
Danes sem po enomesečnem čakanju dobil propustnico (lasciapassare), in sicer permanentno za celo Ljubljansko pokrajino.
9. maj 1942
Nekje pri Polhovem gradcu je prišlo do bojev med Italijani in partizani. Na pokopališču pri sv. Križu je naročeno skopati 26 grobov za italijanske vojake. Obnovil sem zavarovanje za »Karitas«, ki sem ga bil primoran prekiniti aprila lanskega leta.
11. – 15. maj 1942
Hvala Bogu, zopet sem v Ljubljani. Človek se kar nekam oddahne, ko stopi na mestna tla. Potovanje zunaj mesta v teh nemirnih in na pol norih časih ni prav nič prijetno in tudi ne varno. Meni se ni sicer nič hudega zgodilo, celo legitimacijo mi ni bilo treba kazati, a nekam rajši bi bil doma na varnem. Toda za narodno svobodo je treba velikih žrtev.
Prehodil sem vse občine črnomeljskega okraja – po veliki večini peš. Začel sem v Črnomlju, končal pa v Semiču. Duhovniki so tu zelo gostoljubni, ljudje pa napram tujcu nezaupni, kar ni čuda, saj ne vedo, kdo je prijatelj in kdo sovražnik. / … /
Nazaj grede sem se vozil v vagonu, ki je kazal znake napada od prejšnjega dne. Bil je preluknjan od strelov. / … /
Streljanje talcev se nadaljuje skoraj vsak dan. Ljubljanska pokrajina je danes po zaslugi partizanov skoraj na istem kot uboga Gorenjska in Sp. Štajerska. Ves teden sem lahko na potovanju bil pri sv. maši, sv. obhajilu in pri šmarnicah.
19. maj 1942
Službeno v Kočevskem okraju. Izstopil sem v Vel. Laščah, v domovini Trubarja, Stritarja in Levstika. Po opravljeni reviziji tamkajšnje mlekarne pa sem pešačil proti Ribnici. Vmes sem obiskal še prijatelje v sodraški fari ter se znašel okrog dveh popoldne v Ribnici. Tu sva obujala spomine na prvo srečanje pred 15 leti v polit. šoli SLS z g. Stankom Škrabernetom, banskim svetnikom. Okrog štirih pop. pa sem že pozdravil g. svetnika Škulja v Dol. Vasi. Tu sem videl od Italijanov demolirano hišo gospodinjske šole, kjer so pred tremi tedni Italijani ubili nedolžnega in zavednega slov. fanta Slavka Levstika. V zidovju se poznajo sledovi krogel in bomb, okna in vrata so vsa preluknjana. Na pročelju je vdolbinica, kjer je bil kip Matere Božje. V to vdolbino je italijanski krvolok zagnal bombo, ki je kip je razbila na drobne kose. Čudim se, kako sta gospodinjski učiteljici ostali živi. Zvečer je prišel k meni 20 letni fant ter se mi prestavil za brata ubitega Slavka Levstika. Tudi on je bil član F. O. S solzami v očeh mi je pripovedoval o bratu in o tragičnem dogodku. Le težko sem našel primerne besede za tolažbo. Bil sem pretresen ob bolečini tega dobrega kat. fanta.
Večerja. Dobimo obisk – v obednico je vstopil – partizan. Bil je domačin, župnik ga je dobro poznal. Zapravil je premoženje, s pomočjo dobrega g. svetnika so s težavo rešili le hišico, na kar je izginil ter zapustil ženo in otroke. Sedaj je šel propalica med sebi enako družbo. G. svetnika je vprašal, »če kaj ve o neki njim nasprotni organizaciji, beli gardi?« Gospod mu je odgovoril, da pozna samo eno organizacijo: katol. cerkev in da moli za mir in da bi se nehalo s strašnim klanjem. Kmalu je odšel. Zunaj sta ga čakala tovariša, oborožena s puško in bombami. Ponoči so streljali po vasi ter ubili mežnarju psa in enkrat ustrelili v kuhinjo. G. svetniku Škulju grozijo z umorom. Od vaščanov je dobil več svarilnih pisem. Noč sem prespal zelo nemirno, ker me je motilo streljanje pa tudi podplati so me pekli od naporne hoje.
24. maj 1942
/ … / Potovanje na Kočevsko je skoraj onemogočeno. Vsak vlak je skoraj redno napaden. Poročila z ruskega bojišča pravijo o gigantskih bojih in o velikih pripravah na obeh straneh.
Danes sem dopoldne gledal birmance in botre. Kaka razlika med birmo v prejšnjih letih in sedaj. Deset birmancev imam za seboj. Dva od teh sta se mi žal popolnoma odtujila in postala narodna odpadnika. Molim pogosto za vse, ki sem jim dal svojo roko na desno ramo: Bog, čuvaj jih, sv. Duh, daj jim pravo pamet!
27. maj 1942
/ … / Zanimivo sliko sem danes videl na živilskem trgu. Pred šotori branjevk se nabere od časa do časa precej zelenjavnih odpadkov. Danes sem videl, kako sta neki mož in žena prebirala stročje zelenega graha, ki ga je branjevka vrgla vstran, ker je bilo že suho, nagnitno in črvivo. Naluščila sta polno skodelo fižola oz. graha, ki je ostal v iztrebkih. Enaka slika je včasih tudi pri solati ali pri špinači. O, hudo je za hrano. Kako potrebna je danes prošnja: Daj nam danes naš vsakdanji kruh! / … /
30. maj 1942
/ … / Pokropil sem sinoči takoj po prihodu v Ljubljano pokojnega Ehrlicha in Rojica, ki sta položena na mrtvaški oder v Akademskem domu. V ozadju je znak Stražarjev obdan s trnjevo krono in slov. trakom, ob strani pa kip serafinskega Kristusa, pred katerim je rajni g. prof. redno vsak večer z akademiki molil sv. rožni venec. Akademiki, ki stražijo svojega voditelja, glasno v dveh skupinah molijo sv. rožni venec. Danes zjutraj ob devetih so v velikem sprevodu akademiki prenesli obe trupli v stolnico, kjer je bila sv. maša in mrtvaške molitve. Vse obrede je opravil g. stolni prošt Nadrah. Po opravljenih molitvah so krsti položili v avto furgon in ju prepeljali na Žale. Na Žalah ležita v veliki molilnici med cvetjem in svečami ter ob častni straži akademikov. Popoldne ob petih je bil pogreb pok. Iva Peršuha, uradnika Vzajemne zavarovalnice ter odličnega javnega delavca in organizatorja. Ogromna množica ga je pospremila na božjo njivo, med njimi tudi dr. Natlačen in dr. Adlešič.
V sredo, 27. 5. so komunistični razbojniki zopet ubili mladega fanta, člana delavske katoliške akcije, Ivana Povšeta. Ko so ga ponoči ubili, so ga vrgli v Savo. Pobili so tudi njegovo mater. / … /
31. maj 1942
/ … / Ob štirih popoldne je bil na Žalah pogreb pokojnega Ehrlicha in akademika Rojica. Ogromna množica, kakršne še doslej Žale niso videle, se je zbrala na Žalah. V notranjost Žal so imeli vstop samo dijaki, akademiki, starešine in zastopniki društev in oblasti ter odličniki. Vse ostalo se je razporedilo okrog Žal. Po opravljenih mrtvaških molitvah so dijaki in Stražarji v zbornem govoru svojemu mrtvemu očetu izpovedali še enkrat svojo vero v Boga in kat. Cerkev ter napravili zaobljubo zvestobe slovenskemu narodu. / … /
8. junij 1942
Pri včerajšnjem napadu na dolenjski vlak bi kaj lahko postal kot žrtev tudi eden patrov tukajšnjega samostana. Prestreljen ima habit in aktovko.
10. junij 1942
Študiram dr. Ušeničnikovo »sociologijo«. Kupil sem si knjigo Tomaža Kempčana: »Hoja za Kristusom«. V težkih urah življenja si hočem zajemati iz te bogate zakladnice tolažbe ter dobivati smernic za pravilno življenje.
14. junij 1942
/ … / Popoldanska procesija s svetim Rešnjim Telesom, katerega je nosil prevzvišeni, me je nekoliko razočarala: premalo je bilo moških. O, kako so moški boječi, kljub temu da nosijo hlače, in kako maloverni. V teh časih bi se prav možje morali odlikovati po verski vnemi in odločnosti. Tako pa povsod samo ženske, možje pa povsod, kar se tiče odločnosti v krščanskem življenju, lepo od zadaj, previdno in boječe. Ni čuda, da s pričo takega ponašanja rasto brezvercem še bolj rogovi. Več verske korajže! Ena glavnih nalog bodočega dela v vseh naših organizacijah mora biti vzgoja značajnih versko neustrašnih mož in fantov. Ne samo katoliških mož in fantov v besedah – te so poceni – temveč katoliških mož in fantov v dejanih. »V dejanju le pokaži se bojevnik ti goreč … «
24. junij 1942
Po ulicah se vidi vedno več Italijanov v civilu, ki so seveda vsi fašisti. Zdi se, da so zato tu, da nadzirajo, kaj govorijo in delajo Ljubljančani.
V Rimu pravijo, da bo vojna predvidoma trajala še do jeseni 1943 … !

Opis slike: Mirko Geratič na mrtvaškem odru

28. junij 1942
/ … / Italijani so uvedli nov način blokade. Okrog in okrog mesta so začeli istočasno preiskave. Ta krog se vedno bolj oži proti sredi. Nihče ne more iz pregledanega dela v mestu in iz nepregledanega v pregledani prostor. Pri pregledovanju baje tudi kradejo obleko in perilo. Vse akademike in dijake odvažajo v Italijo – bojda v Bologno – v internacijo ali na prisilno delo, ista usoda zadene tudi brezposelne ter marsikoga drugega. Brez perila in brez vseh drugih sredstev morajo iti v pregnanstvo, marsikateri že drugič. Včeraj in danes sta šla transporta z interniranci v smeri proti Italiji. Boga, prsv. Srce Jezusovo, M. P. kristjanov in sv. angela varuha prosim, da me varujejo tudi v bodoče!
30. junij 1942
Že od ranega jutra zopet vozijo kamioni »žrtve« v kasarno na »nabor« za konfinacijo. Danes je na vrsti okolica Trnovega. Govoril sem danes z nekaterimi, ki so bili primorani na to »štelungo«. Dvorišče kasarne je natrpano. Glava pri glavi. Neznosna vročina, prevladuje glad, mnogi so od ranega jutra od petih tešči. Morajo pred komisijo, katero morajo po »rimsko« pozdraviti. Nato več članska komisija odloči na desno ali na levo. Oni na desni lahko gredo domov, na levi pa gredo v »pekel« – v Italijo. Po kakšnih vidikih se delijo »naborniki na desnico in levico«, še ni povsem dognano. Soditi je, da so za »konfinacijo« zreli predvsem sumljivi tipi. Pravijo, da je med to komisijo neki bivši partizan, ki izdaja znance, pa tudi »noter tlači« zavedne narodnjake in katoliške fante, ki so od začetka bili Ofarjem trn v peti. Mnogo naših fantov je na ta način moralo v konfinacijo, na primer Mikunda, Leskovar, absolvent iuris Junež itd. Tudi gospa Šum mi je tožila, da je njen sin Rafko med žrtvami po svoji lastni neumnosti, dobili so ga namreč na cesti. Tudi g. Marko Kranjc je bil na tem »naboru«.
Pravijo, da je bil zadnji transport napaden od partizanov nekje blizu Verda. Nekaj mrtvih, nekaj ranjenih.
Očividec pripoveduje, da so fašisti v nedeljo 21. 6. pretepli 86 letnega dekana v Št. Vidu pri Stični tako zelo, da se je onesvestil. Vzrok: ker ni fašistov po rimsko pozdravil … !
Govoril sem z Mariborčanom, katerega brata (Simčiča Zorka) je včeraj zatekla usoda pregnanstva v Italiji. / … /
Predno zaključim dnevnik za danes, še ena žalostna vest: v Ježici pri Ljubljani so komunisti včeraj popoldne ubili Franceta Straha, poznanega delavca v Orlovski organizaciji in pisca premnogih lepih člankov v »Mladosti«.
5. julij 1942
/ … / Prisostvoval sem lepi slovesnosti, posvetitvi novomašnikov. Petnajst novih delavcev je danes stopilo v vinograd Gospodov ter vzelo nase sladki jarem križa Kristusovega. »Žetev je velika, delavcev pa malo,« to velja tudi za naš narod. Mnogo duhovnikov bo predčasno telesno in duševno upešalo vsled žalostnih razmer, nekaj so jih že pobili brezbožni komunisti, zato bodo ti mladi gospodje dobrodošli zlasti, ko napoči mir ter bo trebalo zopet zasesti fare, kjer so duhovniki pregnani. Daj Bog svojim novomašnikom polno mero božjega blagoslova.
Po mestu se zopet govori o ponovni blokadi in odvažanju moških, ki bi se naj vršilo že ta teden. Kaj nam bo še vse prinesel čas, preden bo zlom! Bog bodi vedno z nami, ne zapusti nas!
8. julij 1942
Po sveti maši in sv. obhajilu. Gospodu življenja sem se iz dna srca zahvalil za milost rojstva. Na današnji dan sem pred 39 leti prijokal na svet. Spomnil sem se v molitvi svojih staršev, babice in botre ter vseh, ki so mi tekom 39 letnega življenja kaj dobrega storili. Naj jim Gospod povrne z večnim življenjem v nebesih. Hitro teko leta. Zdi se mi, da sem že star pa sem tako malo storil še za Boga in za dobro bližnjega ter naroda. Mnogo veselega in bridkega je šlo v teku 39 let mimo mene. Za vse bodi Bog zahvaljen. Varuj me in bodi z menoj tudi za naprej. V 40. leto življenja grem z geslom: Vse iz ljubezni do Boga, bližnjega ter slovenskega naroda. Daj Bog, da v tem 40. letu dočakam največje veselje – svobodo! / … /