Avtor: Majda Lampič

Ob razgibanem življenju v ljubljanskem Posavju – tako se je imenovalo področje Ježice, Male vasi in Stožic – še pred 1. svetovno vojno, z vsemi vplivnimi možmi, priča knjiga Mihe Čerina Ljubljansko Posavje v ljudski revoluciji, Ljubljana, 1985, 2. zvezek.
Iz knjige je razviden hitrejši in večji vzpon Orlov in le počasnejša rast Sokolov. Moj oče, Peter Lampič (1899–2001), fotograf na Posavju, je pripovedoval o pretepih med posavskimi in črnuškimi fanti (Črnuče so prva vas čez Savo). Neredko je kdo obležal tudi mrtev. Ko so ustanovili telovadno društvo, je vse to prenehalo. Tudi je trdil, da so bili Orli odgovor na izzivanje Sokolov. Zadnji so imeli prireditve vedno v času nedeljske maše. Orli pa so imeli svoje telovadne nastope samo popoldne, da so se jih udeleževali lahko vsi. Ivanka Dovč (Šafarjeva), tedaj mlada orlica, mi je zagotavljala, kako so se prav idilično vsi dopolnjevali: Orli in Sokoli; tako je bila torej ideološka razklanost prikrita nedolžnim očem. Katoliško prosvetno društvo je prirejalo dramske predstave, kjer so imeli dostop predvsem talentirani in nekateri so se po vojni prebili do poklicnih gledališč. Vsa ta dejavnost je utihnila z italijansko okupacijo. Z nastopom kreatorjev novega scenarija, so se svobodomiselne sile podredile ukazom aktivistov PIF, kasneje OF, kakor je zahteval interes vodstva.

»Spodnje Stožice – jedro narodnega izdajstva proti OF in NOB«

To je eno izmed poglavij v omenjeni Čerinovi knjigi. V Spodnjih Stožicah so živeli predvsem kmetje, ki si niso mogli misliti, da bi jih kak sistem osvobodil trdega dela. Tudi naš ata, ki si je vse prislužil v potu svojega obraza, ni nasedel novim obljubam. Navdušen je prišel od nedeljske maše, kjer je župnik na Ježici Janez Pucelj grmel s prižnice: »Ti gospod, jaz gospa, kdo bo pa šajtrgo vozil«? S temi ugovori so se poistovetili vsi nasprotniki OF. K Pucljevim pridigam je hodila vsa inteligenca našega kraja.
Najbolj pa je bila izpostavljena katoliško zavedna družina Dovč, po domače Šafarjeva. Takole poroča Čerin:
»Dne 28. maja 1942 ponoči so poskušali vosovci, ob sodelovanju Narodne zaščite priti v hišo Šafarjeve družine in odpeljati sinove s seboj. Ker je bila akcija premalo in slabo pripravljena, ni uspela. Nekatere udeležence te akcije so Šafarjevi in Peršinovi prepoznali in jih prijavili karabinjerjem.
Ker so Šafarjevi predstavljali resno nevarnost NOG, ne samo za Ježico, ampak neposredno za ljubljansko območje, je bila avgusta 1942 pripravljena nova akcija ob pomoči enote Dolomitskega odreda. O tem je Tone Kebe takole zapisal: »Znano nam je bilo, da je bila Šafarjeva družina iz Stožic med prvimi, ki je segla po izdajalskem orožju. Vsi so bili zagrizeni belogardisti. Šli smo na zelo tvegano akcijo med nemško-italijansko in med ljubljansko žično mejo, čez Celovško cesto, čez polje, čez glavno cesto v Stožicah in navzdol do Šafarjevih. Izpostavili smo se veliki nevarnosti. Po več kot dveurni hoji smo prišli na cilj. Vseskozi so vodniki opozarjali na previdnost in tišino. Vse do tja smo se obnašali vzorno. Nekateri smo se po prihodu do kmetije takoj zapodili v hlev, drugi pa so razbijali po vratih, da bi jih odprli. Nobeden se ni oglasil. Vrata so bila nanovo obložena z železnimi okvirji. Vse se je dogajalo le nekaj minut, ko sta se z vrha hiše oglasili dve različni sireni, ki sta pretrgali nočno tišino daleč naokoli. Tuljenje nas je močno zbegalo; ko so nam z ljubljanskega gradu zasvetili še žarometi, smo videli, da smo v »kaši«. Že odvezano živino smo pustili na mestu in hitrih nog smo jo ucvrli proti Dravljam (takrat tam še ni bilo postojanke) in dalje do Podutika, kjer je bilo zbirno mesto. Brez plena smo prišli nazaj v slabi uri. Preklinjali smo, ker se nam je tvegana akcija ponesrečila. Pod svetlečimi reflektorji smo koračili v smer Peskov … « (str. 226).
Najmlajša od Šafarjevih, Ivanka Dovč (vseh otrok je bilo 18, v zgodnji mladosti jih je umrlo 9), pa je povedala drugače. Partizani so jih že pred omenjenima dogodkoma napadali. Vrata so imeli podprta. Napadalci so jih zmerjali z belogardisti, oznako, ki so zanjo prvič slišali. Zahtevali so, naj izročijo orožje, ki pa ga niso imeli. Najstarejši, Francelj, je zato spal na hlevu in imel pri sebi gasilski rog. Vedno je zatrobil, kadar je ponoči zaslišal, da se kdo bliža.
Kasneje sta šla Jože in Tone k domobrancem, Janez in Jernej pa sta bila neodločena, pridružila sta se jim šele tik pred koncem vojne. Vsi so se leta 1945 umaknili na Koroško. Za Jerneja pa ve domačin M. P., da je bil pomiloščen, vendar kljub temu strpan na tovornjak in iz Teharij odpeljan v Laško.

Nihče od štirih fantov se ni vrnil.

Tudi Ivanka je bila po vojni nekaj tednov zaprta v hiši Franca Straha, kjer je bila nastanjena OZNA. V njenih zapiskih sem našla: »Ko so me izpustili, je bilo doma celo razdejanje. Delali so hude preiskave, preiskali so celo stanovanje, premetali vse seno, premetali celo šupo za orodje, našli pa niso nič posebnega. Pobrali so ves živež: moko, ki jo je brat pripeljal iz mlina, vso doma pripravljeno mast, iz hleva odpeljali pitanega bika. Preživljali smo se od darov dobrih ljudi, vera pa nam je dajala moč tudi v temnih dneh življenja … Po Stožicah so se vrstile procesije rdečih, začenši pri Čamru, mimo Trkovih, Jesharjevih, Peršinovih, Šafarjevih, tja do vogala pri Sitarjevih in vzklikale: »Smrt belim«!
Ko je prva ujma minila, si je Francelj osnoval družino. Njegova šestletna hčerka Ivanka je doživela prometno nesrečo in zaradi poškodb na glavi ostala vse življenje invalidna. Sin Jernej je pridno kmetoval, pa je neke noči po srečanju s prijatelji v gostilni izginil in čez nekaj časa so ga našli utopljenega. Tako se je končalo življenje na tej kmetiji.
Čerin pa ne omenja zgodbe Povšetove družine. Mama Marija (1886–1976) je bila znana po kritičnem govorjenju. Ponoči, najbrž zgodaj spomladi, 1942. leta so jo ponoči skupaj z najmlajšim sinom odpeljali partizani. Za sinom je izginila vsaka sled, njo pa so vrgli v Savo, pri kopališču Štern; neplavalka, se je ujela za veje in je prišla na suho iz najbolj vrtinčastega dela Save, v bližini današnjega hipodroma. Prišla je ob petih zjutraj na prag bližnje Boljkove kmetije (po domače Jerečeve), od koder jo je gospodar z zapravljivčkom, vso potolčeno in krvavo, odpeljal v bolnišnico.
Zaman sem v Čerinovi knjigi iskala tudi podatke o družini Šijanc. Kmalu po začetku vojne so prišli v Stožice z nemške zasedbene strani. Družinski oče je bil odličen krojač, žena pa šivilja. Jerečevi so nosili tja šivat in so oba zelo cenili. Imela sta pet otrok. Hčerka Mimi je šla dan pred pogromom v Mengeš k stari mami; peljal jo je Jerečev oče čez nemško mejo, ker je imel zaradi njiv na nemški strani prepustnico. Šijančevi so stanovali v baraki blizu Save, že skoraj v Tomačevem. Tam je bila ponoči živahna dejavnost ilegalcev. Iz neznanega vzroka so čez noč izginili oče, mati in sin Franci. Na stožinski farni plošči so napisani vsi trije kot družina Šijanc. Ostali so otroci: Marjan (roj. 1931), Janez in Darinka. Po vojni je na Posavju ostal samo Marjan. Velikokrat je prišel k mojemu očetu in na Črnuče k mojemu bratrancu Marjanu, ki so bili vsi nori na tehniko. Marjan Šijanc je skonstruiral raketo, ki jo je spustil v zrak nekje na Primorskem, ob prisotnosti medijev. Zadeva je že pri tridesetih metrih eksplodirala. Sicer pa se ga spomnim kot velike dobričine, tako tudi drugi znanci.
Toliko, da vidimo, kakšna gnezda so razdirali.
Tudi sicer sem slišala pametne kmete govoriti, da so šli k partizanom pač tisti, ki so si obetali lahek, nagel vzpon. V našem okraju sta si dve aktivistki z nacionalizacijo izbojevali dve zaplati zemlje, ki sta bili potem večno neobdelani, ampak njuni, oziroma ne več kmetovi.
Najbolj me je v Čerinovi knjigi zbodla misel: »Šafarji so bili ob vseh poskusih, da bi jih pridobili za OF, pripravljeni le na izdajstvo in napad«. Še vedno izzveni vsako, tudi še tako dobronamerno opominjanje za nasprotovanje, za upor. Na glasbeni šoli F. Šturma je nekaj časa poučeval klavir prof. Ambroset iz Trsta. Učence je izzival, da so se mu upirali in tega se je prav odkrito veselil, začutil je namreč našo usmrajeno klimo, pogubno zaradi družbene neodzivnosti. Še vedno so znotraj vseh segmentov našega življenja dobrodošli samo dobrikajoči glasovi, kakor hitro pa opazimo, da na fronti ni več »naš«, ne skoparimo z žolčnim pretiravanjem.
Moja prijateljica, svetovljanka, je vzgajala hčerki – vsaj meni se je tako zdelo – v pretirani vljudnosti. Zdaj pa vidim, da ta aristokratska forma ne dopušča surovosti, prepušča pa vse potrebne puščice resnice. Okrog sebe nisem čutila nič potuhnjenega, nejasnega, temnega. V tem ljubeznivem naročju se počutim varno in smem po pameti tudi nasprotovati.