Avtor: Janko Maček

V začetku okupacije leta 1941 je Ljubljana štela okrog 90.000 prebivalcev. Že po nekaj mesecih se je to število povečalo zaradi prihoda beguncev z nemškega okupacijskega področja. V Ljubljansko pokrajino je tedaj pribežalo preko 20.000 beguncev in v Ljubljani jih je ostalo okrog 13.000. Med njimi so bili učitelji, duhovniki in drugi izobraženci. Mojca Šorn v knjigi Življenje Ljubljančanov med drugo svetovno vojno – izdal jo je leta 2007 Inštitut za novejšo zgodovino – navaja nekaj dnevniških zapisov iz tistih dni, ki dajejo prepričljivo sliko takratnih razmer: »Kako bom dobil stanovanje, ko pa je polovica Maribora v Ljubljani? Vse je pribežalo semkaj pred Nemci.« »Vse dere v Ljubljano, kjer se – spričo manj sistematičnega fašizma – obeta modus vivendi.« Po okupaciji torej Ljubljana ni bila samo Ljubljana, ampak je postala Slovenija v malem. (Življenje Ljubljančanov … , str. 28 in 43)
V začetku dokaj tolerantna politika italijanskega okupatorja, ki je dajala domačim prebivalcem in beguncem upanje, da bodo čas okupacije kolikor toliko spodobno preživeli, se je začela spreminjati, ko je Mussolini razglasil Ljubljansko pokrajino za vojaško področje in ukazal obdati Ljubljano z obrambnim pasom. 19. februarja 1942 je začelo več tisoč vojakov okrog mesta zabijati kole in napenjati bodečo žico. Nihče ni več mogel v mesto in ne iz njega brez posebne italijanske prepustnice. In v tako zastraženem mestu so Italijani izvajali čistke; streljali so talce in na tisoče Ljubljančanov strpali v zapore oziroma jih odpeljali v internacijo. Morebitne simpatije do Italijanov, kolikor jih je sploh bilo, so hitro skopnele in teža okupacije je vse bolj pritiskala na ljudi. (Življenje Ljubljančanov … , str. 50)
Ni dvoma, da Italijani že ob prihodu niso imeli samo dobrih namenov, saj so že dvajset let pred tem drastično kazali svoje težnje na Primorskem, vendar bi marsikatera njihova represalija zanesljivo odpadla, če ne bi bila izzvana, če komunisti ne bi začeli osvobodilnega boja, za katerim se je skrivala revolucija. Vos, ki jo je v avgustu 1941 ustanovila partija, ni bila namenjena boju proti okupatorju, ampak predvsem proti domačim političnim nasprotnikom, Odlok o zaščiti slovenskega naroda ni bil naperjen proti okupatorju, ampak proti demokratično usmerjenim Slovencem. Kljub temu je partija oziroma njena OF v kratkem času pridobila veliko somišljenikov, ki so ji verjeli in odobravali njen »osvobodilni« boj. Ko so vosovci 26. maja 1942 pri belem dnevu sredi Ljubljane ustrelili dr. Lamberta Ehrlicha in njegovega spremljevalca Viktorja Rojica, je bil škof Rožman ravno v Rimu, zato je pogrebno slovesnost na Žalah vodil generalni vikar Ignacij Nadrah in ob grobu tudi govoril. V svojem govoru je med drugim povedal sledeče: »Pravijo, da ti, dragi profesor nisi bil pravičen, in tudi ti, dragi mladenič, ki si padel ob njegovi strani, nisi bil pravičen, ker si bil z njim istih misli, istega prepričanja, istih nazorov. Glejte, polovica Ljubljane in morda še več – morda dve tretjini – govorita, da je bila vajina smrt zaslužena kazen. O da, da, strašno je moralo biti vajino hudodelstvo, da vaju je skrivni odbor, ki se ponaša, da sodi pravično, obsodil na tako strašno smrt. Kakšna je vendar bila vajina krivda? Ljubila sta Boga, ljubila sta bližnjega, ljubila sta svoj narod … « Rojic je bil sicer ustreljen po pomoti, saj so pričakovali, da bo Ehrlicha spremljal Ciril Žebot, vendar se zaradi napake niso opravičili, ampak so še Rojica razglasili za izdajalca, čeprav bi morali vedeti, da je ilegalno prišel iz Italije samo zato, da mu ne bi bilo treba hoditi v italijanske šole. Kako to, da ljubljanska OF na to ni pomislila?
9. septembra 1943 je 12.000 mož italijanske posadke v Ljubljani razorožil nemški bataljon planinskih lovcev. Sodnijske zapore so menda zasedli 2 oficirja, 2 vojaka in 3 gestapovci. Ljubljančani so bili presenečeni, ker se nemški vojaki do 11. septembra sploh niso ukvarjali z bloki, in mnogi so to situacijo izkoristili za odhod v partizane, po hrano v okolico mesta ali pa samo za sprehod. Že 10. septembra 1943 so Nemci priključili Ljubljansko pokrajino k novoustanovljeni coni Jadransko primorje in vrhovni komisar cone je postal dr. Friedrich Rainer, nekakšen njegov namestnik v Ljubljani pa policijski general Erwin Rösener. Na čelo pokrajinske uprave je dr. Rainer postavil dotedanjega ljubljanskega župana Leona Rupnika in mu dal naslov prezident. Rupnikova pokrajinska uprava je bila v nekem smislu nadaljevanje predvojne banske uprave in posamezne oddelke so vodili slovenski uradniki. V pokrajinski grb je prišel kranjski orel, vzet iz grba nekdanje vojvodine Kranjske. Tudi mestna uprava se v bistvu ni spremenila. Rupnikova pokrajinska uprava je odstranila sledove italijanske okupacije in spet poudarila slovenski značaj mesta. Ulice, ki so v času italijanske okupacije nosile imena italijanskih veljakov, so bile spet preimenovane in kar nekaj jih je dobilo predvojna imena. Razveljavljenih je bilo nekaj prepovedi, ki jih je uzakonil italijanski visoki komisar, na pr. prepoved vožnje s kolesi in smučanja, in ljudem so bili vrnjeni radijski aparati, ki so od marca 1942 ležali v deponiji. Žica, ki je obkrožala mesto, je ostala in prehod čez bloke je bil mogoč samo s posebno nemško dovolilnico. Šolstvo je tudi pod nemško okupacijo ostalo slovensko. Posebnost tega časa so bila protikomunistična predavanja na univerzi in po srednjih šolah. Spomladi 1944 so se začela protikomunistična zborovanja; zborovanje v Ljubljani, o katerem nameravamo govoriti v našem sestavku, je bilo sicer največje, toda le eno izmed podobnih po raznih krajih Ljubljanske pokrajine.

Mogočno narodno zborovanje v Ljubljani

Pod tem naslovom je liberalni časopis Jutro 30. junija 1944 poročal o velikem protikomunističnem zborovanju, ki se ga je prejšnji dan na Kongresnem trgu v Ljubljani udeležilo okrog 30.000 Ljubljančanov in okoličanov. Tribuna za častne goste in govorniški oder sta bila postavljena na trgu tik ob znamenju Sv. Trojice. Govorniški oder je bil okrašen z velikim grbom kranjske vojvodine in prav tak grb je krasil tudi enega od dveh visokih jamborov, na katera so ob pričetku slovesnosti dvignili nemško državno in slovensko narodno zastavo. Že dolgo pred začetkom zborovanja so po ljubljanskih ulicah odmevale slovenske pesmi, ki so jih prepevali udeleženci z dežele, ko so prihajali z vlakov in avtobusov. Prostor ob tribuni in govorniškem odru so napolnile stotine izbranih narodnih noš, domobranska četa z godbo in združeni pevski zbori, ostala pisana množica pa je napolnila Kongresni trg in se raztegnila še tja v Vegovo ulico in preko Zvezde proti Wolfovi ulici. Po prihodu predsednika Rupnika, njegovih sodelavcev in častnih gostov, med katerimi so seveda bili nemški general Rösener, upravni svetovalec Hermann Doujak in drugi, se je zborovanje začelo. Med igranjem nemške himne so najprej dvignili nemško zastavo, nato pa je godba zaigrala slovensko Naprej zastava slave in medtem so dvignili slovensko trobojnico. Naj tu pripomnimo, da je bila slovenska zastava prepovedana v prvi Jugoslaviji od začetka šestojanuarske diktature in prav tako za časa italijanske okupacije. Otvoritveni govor je imel dr. Ludvik Puš: »Danes, ta dan so uprte v slovensko prestolnico Ljubljano oči naroda od povsod, kjerkoli prebivajo slovenski ljudje. Ali bo Ljubljana pokazala pot, ki pelje iz grozne noči ognja in trpljenja v svetel dan rešenja in življenja? Pozdravljam vas vse, ki ste v minulih tednih in mesecih prisluhnili po tovarnah in obratih, po šolah in dvoranah resnici o komunizmu in njegovi slepilni krinki OF, danes pa na naš klic prišli, da javno manifestirate svoje protikomunistično mišljenje in prepričanje. Pa tudi vsi ostali, ki ste čutili potrebo stopiti na plan in izpričati svoje prepričanje, bodite prisrčno pozdravljeni! Danes namreč hočemo iz srca slovenske domovine – iz naše Ljubljane – glasno in odločno povedati svojemu narodu in vsemu svetu: da sovražimo komunizem in odločno zavračamo njegove z boljševiško-judovskim zlatom plačane oprode, ki hočejo na preliti slovenski krvi in na požganih domovih ustoličiti sovjetsko oblast; da ljubimo svoj narod in njegove vrednote; ponosni smo na svojo kulturo, na svoje dragocene značilnosti, na svojo globoko vernost v Boga in na vsa svetla izročila, ki smo jih prejeli od prednikov; da ljubimo svojo domovino in smo jo pripravljeni braniti pred zločinsko OF in njenimi pomagači do poslednje kaplje krvi ter tako v skupnosti evropskih narodov doprinesti svoj delež za ohranitev krščanske Evrope … Pustimo dosedanje medsebojne prepire in postanimo eno v medsebojni ljubezni in veri v skupno moč pa pojdimo za svojim generalom strnjeno v boj zoper boljševizem. Tako bo sovražnik strt, a po zmagi nad njim bomo veselo praznovali dan, ko bo naš narod, združen v svobodni domovini, stopil v novo, po načelih socialne pravičnosti urejeno dobo svoje zgodovine. To hočemo in v to nam Bog pomagaj!«

Opis slike: Veliko protikomunistično zborovanje v Ljubljani 29. junija 1944 – 30.000 ljudi je podprlo odločitev slovenskega naroda proti boljševizmu in pozdravilo domobrance, svojo narodno vojsko.

Izidor Cergol, ki je stopil na govornico takoj za dr. Pušem, je v svojem govoru posegel v nedavno zgodovino: »Ali se še spomnite, Ljubljančani, manifestacij po puču 1941 in obljub pomoči od enih in drugih? Ali še veste, kako so množice vzklikale pred angleškim konzulatom … ? Oni, ki so nas nepripravljene pognali v vojno, nam niti ene same puške niso dali, ampak so nas pustili pasti. In danes se nas zopet drznejo vabiti z modrostjo židovsko-masonskih kreatur, kot so Roosevelt, Churchill in Stalin – trije obrazi istega, vsemu krščanskemu in nacionalnemu sovražnega lika … Pomislimo na junij 1941. Vi, gospodje komunisti in vsi njihovi tajni simpatizerji ste krivi za širom slovenske zemlje raztresene grobove. Oklicali ste borbo za svobodo, začeli boj proti okupatorju, pravite. Povejte nam, koliko okupatorjev je padlo v Ljubljani! Koliko ste jih ustrelili v prestolnici naše domovine? Čudno, da nosijo vsi – razen ene same – čisto slovenska imena. Ali je bila to borba proti okupatorju? Ali so bili Gonars in umiranje tisočev nedolžnih Slovencev in Slovenk na Rabu, kamor ste jih pošiljali ravno vi s svojimi metodami in zvezami – tudi borba proti okupatorju? Ne, to je bila in je še vedno samo borba proti slovenskemu narodu. Na Turjaku, Grčaricah, Kočevju, Mozlju in drugod niso padali okupatorji, temveč sinovi matere Slovenije in to od vaših in badoglievskih pušk v isti črti pokajočih … Ali naj vam po vsem tem še vedno verjamemo, da se borite za svobodo – proti okupatorju? Res, vi nas osvobajate, toda ne tlačiteljev, temveč tisočev in tisočev dragocenih slovenskih življenj … Slovenci vstajamo in hočemo živeti! Zato pa zahtevamo svojo pravico pod božjim soncem: svojo svobodo in nemoten razvoj … « Po Cergolovem govoru so združeni pevski zbori zapeli Prešernovo Zdravico, ki je zborovalce prevzela in zbudila val navdušenja.

Avtor slike: Franc Hrovat

Opis slike: Parada Franc Hrovat

Ko je na govorniški oder stopil pisatelj in domobranski poročnik Stanko Kociper, ga je množica navdušeno pozdravila. Takoj v začetku je povedal, da kot domobranec govori besede domobranstva. »Majhen je slovenski narod in o velikih svetovnih presnavljanjih ne more sam odločati, toda zaradi svojih, v težki zgodovini preizkušenih izročil, je sposoben in vreden, da mu je priznano odgovarjajoče mesto v družbi kulturnih in ustvarjalnih evropskih narodov.« Nato se je Kociper spomnil, kako »je leta 1941 tuji režiser izigral narod v vojno velikanov, ki ga je stala državo … Kruta usoda je kot nalašč za velike čase, ki nam jih je namenila, našemu narodu pobrala zmožne može in za njimi pustila le politično povsem nedorasle epigončiče. Takrat pa so naši slovenski boljševiki zapisali slovenski narod zločincu Brozu, ki si je nadel skrivnostni naziv Tito, da je naša nekritična inteligenca tem bolj slepo drla za njihovo propagando. Toda slovenski kmečki narod je bil le še preveč trezen, da bi jim sledil. Zato so ga začeli poneumljati z izrabljanjem njegovih svetih, globokih in poštenih nacionalnih čustev, s tisočkrat menjano taktiko, z milijonkrat nasprotujočimi si lažmi, za katerimi se je skrivala ena sama ogabna resnica – boljševiška revolucija. – Da, samo zaradi boljševizma je bilo treba napovedati nesmiselni »boj proti okupatorju« in ga izzivati na represalije, istočasno pa se vezati z machiavelističnimi hinavci in rojenimi izdajalci. Za boljševizem so morali slovenski komunisti izdati slovenski narod in ga v dogovoru s strahopetnimi babjeki pošiljati od gladu umirat v italijanska taborišča. Istočasno pa je bilo treba za boljševizem vpiti o nekakšnem izdajstvu bele garde, ki je nikjer ni bilo. Celo zaplombirani vlak s slovenskimi fanti in možmi je bilo treba po predhodnem dogovoru napasti in preluknjati s strojnicami, da je zaradi boljševizma izdana kri slovenskih internirancev tekla za boljševizem. Zaradi boljševizma so morali Kidrič, Vidmar in tovarišija s pomočjo Dakijev in Čortov klati slovenske žene, otroke, može, fante, dekleta, starce in duhovnike, ker pošteni, marljivi, krščanski in evropski slovenski genij še ni bil zrel za azijatsko-židovski komunizem … Toda navzlic vsem grozotam protiboljševiški slovenski narodni ponos še živi. Ohranila sta nam ga naš slovenski kmet in naša zdrava mladina.
Da, slovenski narodni genij se ni uklonil. Bolj kot kdaj stoji danes pred nami čist in veličasten, predstavlja pa ga naše iz upora in trpljenja zrastlo Slovensko domobranstvo. Na zapoved slovenstva so vztrajali naši fantje in možje v lanskih septembrskih dneh. Na zapoved slovenstva je naš general, prezident Rupnik, vzel križ na svoje rame in postal svetal simbol naše želje po življenju … Ne omamljamo se z nikakšnim filstvom in fobstvom. Bili smo in ostati hočemo samo Slovenci. Zaradi tega smo se uprli komunističnemu nasilju in že od začetka postavili naše napore na potrebo po enotnosti, ki smo jo danes dosegli v Slovenskem domobranstvu. Izučile so nas namreč izkušnje Grčaric in Turjaka … Odločitev je samo dvojna: Ali razbiti v smrt ali enotni v življenje!« Ko se je ploskanje po Kociprovem govoru nekoliko poleglo, so zbori zapeli pesem Slovenec sem.
Kot zadnji govornik je na ljubljanskem zborovanju nastopil predsednik Rupnik. Svoj govor je začel z napovedjo, da bo kratek in da bo govoril o sedanji »vojni vseh vojn, ki je odločilna borba med svetovnim židovstvom in človeštvom. Nemški narod izpolnjuje v tej vojni zgodovinsko nalogo. Že šesto leto traja dražestna vojna, ki sta jo sprožila dva glavna zagovornika judov – Churchill in Roosevelt. Preveč bi bilo govoriti o dosedanjem ali bodočem poteku vojne. Kot vojak se držim dosledno resničnih, kratkih in stvarnih poročil nemškega vrhovnega poveljstva in nemških zaveznikov. Navzlic vsem krizam, ki jih je morda še pričakovati, me utrjujejo v veri, da bo pod nemškim vodstvom zmagala protiboljševiška Evropa … Naši kmetje in delavci, ki vendar tvorijo glavno jedro našega naroda, so morali že nekajkrat plačati in še vedno plačujejo ceho za anglofilstvo, kulturni boljševizem in salonski komunizem enega dela naše inteligence. Opozarjam zamo na zločinsko priganjanje na vojno koncem 1940 in začetkom 1941 leta, na Simovićev puč, ustanovitev OF in na septembrske homatije 1943 leta … Nastopil je skrajni čas, da se vsi v resnici z narodom povezani elementi izobraženstva zberejo in tako s kmetom in delavcem vred naredijo konec izdajalskemu početju poedinih nesocialnih, sebičnih častihlepnežev in materialistov … Nas Slovence lahko reši samo zmagovita Evropa, Evropo pa more pripeljati k resnični zmagi samo Nemčija.« Po Rupnikovem govoru je dr. Puš zborovanje zaključil. Med igranjem obeh himn so sneli zastavi, nato je po trgu zadonela pesem Hej Slovenci in množice so se začele razhajati.

Avtor slike: Franc Hrovat

Opis slike: Z zborovanja pred Uršulinsko cerkvijo Franc Hrovat

Nekaj pogledov iz ozadja ljubljanske manifestacije

O zborovanju 29. junija 1944 so obširno poročali vsi takratni ljubljanski časopisi. Slovenski dom je na primer v soboto, 1. julija, na naslovni strani objavil pod naslovom Ljubljana izpoveduje svoje prepričanje dve veliki fotografiji množice na Kongresnem trgu in Rupnikov govor. Zanimivo je, da je ista številka Slovenskega doma na drugi strani prinesla obširen članek o angloameriški invaziji v Normandiji – začela se je v zgodnjih jutranjih urah 6. junija 1944: »V torek rano zjutraj so potekli trije tedni, odkar so Anglosasi sprožili na evropsko celino prve valove svojih vdorniških čet. Od trenutka, ko so se angloameriške divizije iz letal spustile na kopno ali pa se izkrcale z najtežjim orožjem vred z ladij in ladjic, se je začela usodna bitka, ki bo odločila o usodi Evrope in o bodočem redu v njej.«
Citirani uvod v članek o invaziji se nam zdi primerno dopolnilo k Rupnikovemu govoru in drugim govorom, ki smo jih navedli samo delno, pa vendar dovolj, da se bodo ob tem tudi manj razgledanemu bralcu zbudila nekatera vprašanja: Je bilo res treba toliko udrihati po judih in judovstvu? Kakšen smisel je imelo povezovanje starozaveznega judovstva z boljševiki? So med okupacijo povzročali Slovencem gorje samo badoglievci; kaj pa fašisti, kdo je med obema vojnama preganjal Slovence na Primorskem? Kdo je konec junija 1944 še verjel v nemško zmago? Če je bilo tako govorjenje pogoj za dovoljenje zborovanja, ali bi ne bilo bolje odreči se zborovanju kot pa sprejeti ta pogoj?
Del odgovora na ta in podobna vprašanja najdemo v knjigi latvijske političarke Sandre Kalniete, o kateri smo pisali v 73. številki Zaveze in je leta 2007 v nemškem prevodu pod naslovom S salonarji v sibirskem snegu izšla v Münchnu. Sandrina starša sta bila namreč malo pred nemškim napadom na Sovjetsko zvezo leta 1941 kot otroka v skupini več kot 15.000 Latvijcev izgnana v Sibirijo. Po paktu, ki sta ga leta 1939 sklenila Hitler in Stalin, je namreč Sovjetska zveza stegnila roko tudi nad baltske države. Junija 1940 so sovjetske čete zasedle Latvijo in v Rigo je kmalu prišel Andrej Višinski, kot poseben odposlanec z nalogo, da izpelje »demokratične« volitve. Na prvem zasedanju parlamenta, ki je bil na teh volitvah izvoljen, je bil izglasovan tudi sklep o priključitvi Latvije k Sovjetski zvezi in nekoč samostojna Latvija je tako postala 14. republika Sovjetske zveze. Manj kot eno leto po tem je že sledila množična deportacija Latvijcev v Sibirijo. Sandra Kalniete je bila rojena v Toguru ob gornjem toku reke Ob v začetku leta 1953. Kmalu po njenem rojstvu je umrl diktator Stalin in spomladi 1957 se je družinica Kalniete lahko vrnila v Rigo. Po osamosvojitvi Latvije leta 1989 je Sandra Kalniete delala v latvijskem zunanjem ministrstvu in bila od 2002 do 2004 celo ministrica za zunanje zadeve. Kot evropska poslanka je aprila 2008 sodelovala na mednarodni konferenci Zločini totalitarnih režimov, ki jo je v času slovenskega predsedovanja EU organiziralo v Bruslju naše ministrstvo za pravosodje.

Avtor slike: Franc Hrovat

Opis slike: Ljudski značaj so zborovanju dale narodne noše Franc Hrovat

Toda kakšno zvezo ima to z našo temo? V omenjeni knjigi opisuje Kalniete razmere v Rigi, glavnem mestu Latvije, ki so jo po 22. juniju 1941 po enoletni sovjetski okupaciji zasedli Nemci. Po enem letu se je na radiu spet oglasila latvijska himna in po mestu so zaplapolale latvijske zastave. Okoliščina, da je poleg domače zastave visela rdeča nemška s kljukastim križem, ta trenutek ljudi ni motila. Prinašali so cvetje k spomeniku svobode, da bi izrazili veselje nad »osvoboditvijo« in po cerkvah so bile zahvalne maše. Pisateljica ugotavlja, da to navdušenje Latvijcev še danes šokira nekatere Evropejce, ki ne poznajo latvijske zgodovine in zločinov komunističnega režima. Zahodna Evropa je doživela zločine nacionalsocializma, komunizma pa ne, zato si ga mnogi predstavljajo kot nedolžno razumniško navdušenje za enakopravnost in socialno pravičnost. Dejansko pa sta bila tako nacionalsocializem kot boljševizem zločinska in totalitarna režima, ki sta množično pobijala ljudi. Latvijci so najprej spoznali boljševizem in njegove metode, zato so po enem letu trpljenja pod Sovjeti in po množičnih deportacijah 14. junija 1941 sprejeli Nemce kot osvoboditelje. Po vojni je sovjetska propaganda to izkoristila, da bi svoje zahodne zaveznike prepričala o fašistični in protisemitski naravnanosti Latvijcev. Prizori nemškega vkorakanja v Rigo se v zahodnoevropskih televizijskih oddajah do danes vedno znova ponavljajo, a komentatorji so namerno pozabili vzrok tedanjega navdušenja Latvijcev ali pa ga sploh ne poznajo; gledalcem ne pojasnijo, kaj se je v Latviji zgodilo v prvem letu sovjetske okupacije. (S. K. Mit Ballschuhen im sibirischen Schnee, str. 84)
Ko je Stanko Kociper govoril na zborovanju v Ljubljani, je bil še v domobranski uniformi. V svoji knjigi Kar sem živel piše, da je imel poseben občutek, ko ga je množica na Kongresnem trgu frenetično (burno) pozdravila. Pove pa tudi, da je imel ta govor napisan, ker ga je moral predhodno predložiti nemški cenzuri, skoraj vse druge govore, ki jih ni bilo malo, pa je govoril na pamet. (Kar sem živel, str. 137) Ko je kasneje postal Rupnikov osebni tajnik, je bila med drugimi njegovimi nalogami tudi redakcija predsednikovih govorov. »Že pred nastopom je moral vsak govor predložiti nemški cenzuri v slovenskem izvirniku in v nemškem prevodu. Politično povsem poniglavi cenzorji so po njih šarili in črtali, kolikor jih je bilo volja. – Prezident je moral že zaradi svojega položaja v političnih okoliščinah okupacije poudarjati izraze lojalnosti. Vzel je nase sodelovanje z Nemci, da bi pomagal svojemu narodu. Pred temi dejstvi si nikoli ni zatiskal oči. Včasih je moral zaradi ene same fraze voditi dolge telefonske razgovore s cenzorji in z nemškim poveljnikom na tem področju.«

Avtor slike: Franc Hrovat

Opis slike: Napolnile so vse ulice v središču Ljubljane Franc Hrovat

O odnosih med Rupnikom in njegovimi nemškimi cenzorji najdemo precej podatkov tudi v knjigi Rupnikov proces izpod peresa Dušana Željeznova, ki je leta 1980 izšla pri Cankarjevi založbi. Med preiskavo v Ljubljani je Rupnik po nalogu oznovskih zasliševalcev pisal tudi o svoji pokrajinski upravi: Bili so vzpostavljeni vsi oddelki iz časov Dravske banovine in vodstvo so prevzeli stari načelniki oziroma so bili po potrebi postavljeni novi. Bivši podban dr. Stanko Majcen je postal Rupnikov namestnik. Ko se je dr. Majcen zaradi bolezni upokojil, ga je nasledil dr. Josip Hubad. Za propagando je bil ustanovljen poseben oddelek. Rupnik je bil sicer mnenja, da pokrajinska uprava takega oddelka ne potrebuje, saj je dobro in uspešno upravljanje najboljša propaganda, toda Nemci so zahtevali, naj bo to urejeno po zgledu in v povezavi z njihovim Kultur, Presse und Propaganda (Kultura, tisk in propaganda). Moral je upoštevati njihovo zahtevo in po nasvetu drugih je za šefa novega oddelka postavil dr. Ludvika Puša. (Rupnikov proces, str. 214) Vodja nemškega propagandnega oddelka v Ljubljani je bil kočevski Nemec Gladnigg, ki je bil do aprila 1941 grafik v Jugoslovanski tiskarni, nato pa takoj prešel v Kranj, kjer je odprl knjigarno in prevzel neko nacistično funkcijo. Gladnigg je strogo cenzuriral Rupnikove govore in članke, jih po svoje krajšal ter iz njih črtal pomembne stavke. »Ker smo vedno govorili o vseh Slovencih, o slovenskem narodu, o slovenskem kmetu, slovenskem delavcu itd., je obveščal Rösenerja in Karla Lapperja (prvega predpostavljenega v Trstu), da smo šovinisti – predvsem Kociper in jaz.« Dosegel je, da je Lapper izdal navodilo, naj se v bodoče namesto Slovenije, Slovenci in slovenski uporablja ožje ime Kranjec, Gorenjec, Primorec, Štajerska itd. Rupnik je tedaj napisal komisarju Rainerju sledeče: »Kot nemški dijak sem se učil pri nemških učiteljih in vzgojiteljih, da je največja sramota zatajiti svoj narod. Ker sem in ostajam Slovenec, bom tudi v prihodnje ravnal tako kot doslej.« Kasneje je Rupnik vendarle dosegel, da je na mesto Gladnigga prišel iz Berlina neki podpolkovnik, invalid iz prve svetovne vojne, ki pa je bil že po treh tednih odpoklican iz Ljubljane, ker je pokazal preveliko naklonjenost do Slovencev, in Gladnigg je spet prišel do veljave. (Rupnikov proces, str. 216–217)

Avtor slike: Franc Hrovat

Opis slike: Vsem so se zdeli že daleč časi, ko so se zbirali za pogrebe boljševiških žrtev Franc Hrovat

Upamo, da ne bo odveč, če tu povemo nekaj besed o dr. Ludviku Pušu, ki je gotovo odigral važno vlogo pri pripravi protikomunističnega zborovanja v Ljubljani in drugih podobnih zborovanj v tistem času. Rojen je bil leta 1896 v Šentvidu pri Stični. Kot gojenec škofovih zavodov in dijak škofijske gimnazije je imel priliko tudi za temeljito glasbeno izobrazbo, ki mu je kasneje na Kmetijski šoli na Grmu prišla zelo prav. Po maturi je začel študij pedagogike na filozofski fakulteti, toda kmalu je bil vpoklican v vojsko in na fronti v Galiciji si je nakopal bolezen. Po končanem študiju je bil od leta 1922 do 1932 zaposlen na Grmu kot učitelj in vzgojitelj kmečkih fantov, ki so tja prihajali, da bi se pripravili za bodoči poklic kmečkih gospodarjev. K njegovemu delu je spadal tudi pouk čebelarstva, za kar je opravil potrebne izpite na čebelarski šoli dunajske univerze. Ker je pri svojem delu zagovarjal slovenstvo in nasprotoval ustanovitvi sokolske organizacije na šoli, je v času šestojanuarske diktature leta 1932 izgubil službo. Potem je bil zaposlen v Ljudski posojilnici v Ljubljani, leta 1937 pa je dobil službo na kmetijskem oddelku banske uprave. Veliko svojega časa je posvečal obnovitvi Kmečke zveze, ki se je hitro širila, in ustanovitvi Mladinske kmečke zveze. Vzor teh organizacij je videl v flamski organizaciji Boerenbond (Kmečka zveza), zato se je za nekaj tednov odpravil v Belgijo, da bi neposredno spoznal njeno delovanje. Ker je bral, kako je nemški nacistični totalitarizem zajel mladino, se je ustavil tudi v Nemčiji, da bi se o tem prepričal na lastne oči. Čeprav je nekaj podobnega pričakoval, je bil presenečen, ko je slišal izjavo vodje kmetijskega zavoda, pri katerem je bil v gosteh: »Kar pride od Führerja in centralnih oblasti nacionalsocialistične stranke, je dobro za Nemčijo in za nemški narod. Dober Nemec takih odredb in ukrepov s svojega lokalnega zornega kota zaradi omejene zmogljivosti lastne sodbe sploh ne razčlenja in ne ocenjuje, marveč jih sprejme kot svoje in jih do pičice natančno izvrši.« (Ludvik Puš, Klasje iz viharja, str. 222)
Ko je bil Ludvik Puš še pedagog na Grmu je bila v Novem mestu končana gradnja novega kulturnega doma, pri kateri je tudi sam veliko delal in pripravljal slovesno otvoritev, zato so se mu tisti dnevi močno vtisnili v spomin: »Na ponosni stavbi novega kulturnega hrama, beleči se v jutranjem soncu na bregovitem pobočju sredi kapiteljskega hriba in vidni daleč naokrog, je iz ravne strehe v vogalu visokega nadzidka nad odrom molel proti nebu visok drog za zastavo. Ne v dnevih otvoritvenih slovesnosti ne v mesecih in letih pozneje ni na tem drogu plapolala nobena zastava. Bil je brez nje nem tožnik zoper nasilje, tih klicar po najbolj osnovnih svoboščinah in pravicah slehernega naroda. Režim 6. januarja 1929 je prepovedal izobešati ,plemensko’ slovensko zastavo, simbol, ob katerem se je narod sto let boril za svojo svobodo. Prazni drog je oznanjal brez besed še drugo stvarnost tiste dobe. Oni, ki so novi dom zasnovali, ga zidali in v njem razvijali kulturno življenje, niso bili voljni nanj obesiti druge zastave, dokler ne sme poleg nje plapolati tudi slovenska trobojnica. Menili so, da ima suveren narod nesporno pravico na svoji zemlji izobešati svojo zastavo po svoji volji.« (Klasje iz viharja, str. 196)

Avtor slike: Franc Hrovat

Opis slike: Na zborovanju je govoril prvi predsednik Kmečke zveze Ludvik Puš (spredaj levo) Franc Hrovat

7. avgusta 1938 je Kmečka zveza priredila na Brezjah velik tabor, ki so se ga udeležili njeni člani iz cele Slovenije. Ko je Ludvik Puš, eden glavnih organizatorjev tabora, zgodaj zjutraj prišel na Brezje, je na prireditvenem prostoru pred cerkvijo srečal Milana Finca, tajnika Kmečke zveze. Zagledala sta se v vrh visokega mlaja, kjer je plapolala slovenska zastava in Puš je na pol v šali, na pol zares pripomnil: »V keho pojdeš, Milan, ker si razobesil slovensko zastavo.« V že omenjeni knjigi dr. Puš pojasnjuje, da »je bila ta čas še v veljavi odredba, da se ,plemenske’ zastave ne smejo javno razobešati, toda šestojanuarskega diktatorskega režima je bilo konec, z njim pa tudi razpusta slovenskih organizacij, ki se niso strinjale z integralnim jugoslovanstvom enega samega naroda. Obnovljena je bila prosvetna zveza, dovoljene – poleg podržavljenega Sokola – tudi druge telovadne in športne organizacije, zopet je bilo možno poklicati v življenje razna stanovska in strokovna združenja, ki jih je bil 6. januar razpustil in prepovedal. Med slednjimi je bila tudi Kmečka zveza.« (Klasje iz viharja, str. 230)
Tako smo nanizali nekaj podatkov o možu, ki je bil 29. junija 1944 vodja propagandnega oddelka v Rupnikovi pokrajinski upravi. Z dr. Kociprom sta sicer bila sodelavca, vendar so se njuni pogledi na aktualne dogodke in na prezidentove nastope v marsičem razlikovali. Kociper piše, da ga je dr. Puš obiskoval tudi potem, ko je bil že predsednikov osebni tajnik. Ob neki taki priliki je beseda nanesla na zadnji Rupnikov govor in dr. Puš je rekel: »Ampak veste kaj, svetujte mu vendar (Rupniku), naj Nemcev ne časti tako in naj ne oznanja vere v njihovo zmago, ko vendar ne bodo zmagali in naj ne steguje roke! To na naše ljudi strahotno slabo vpliva … Vas bo poslušal. Mene … ?« (Kar sem živel, str. 186) Kociper dodaja, da bivšemu šefu na to ni odgovoril nič konkretnega, saj se z njegovim predlogom ni strinjal, ker je bil prepričan, da pričakuje od Rupnika nemogoče stvari, ki jih tudi sam ne bi naredil.
Kot smo že videli, je Rupnik med preiskavo v Ljubljani zapisal, da je dr. Puša določil za vodjo propagande na predlog drugih. Neskladje med predsednikom in šefom pokrajinskega propagandnega oddelka je opazil tudi nemški podpolkovnik, ki naj bi na Rupnikovo intervencijo zamenjal nemogočega Gladnigga. Ko se je po treh tednih dela v Ljubljani poslavljal od Rupnika, si je namreč dovolil sledeče opozorilo: »Dr. Puš je prevelik klerikalec, da bi lahko delal v vašem smislu. Dajte mu vsaj neklerikalca kot protiutež.« Rupnik piše, da izbira »protiuteži« ni bila lahka. »Ker se mi je ponujal ljotičevec Cergol, sem ga vzel za Puševega pomočnika. Klerikalci so bili globoko užaljeni in Puš me je prosil za premestitev. Sprejel sem njegov predlog in na Puševo mesto postavil Cergola, Gladnigg pa je še naprej motil naše delo.« (Rupnikov proces, str. 217)
Nasprotniki so tedaj govorili, da je večina udeležencev prišla na zborovanje zaradi strahu in prisile. Fotografije, ki so jih objavili časopisi, dokazujejo množičnost udeležbe, ne morejo pa povedati, kaj je tisoče in tisoče privedlo na Kongresni trg. Od pogreba dr. Lamberta Ehrlicha, ko je generalni vikar Nadrah potožil, da polovica, morda dve tretjini Ljubljančanov odobravata njegovo smrt, je minilo komaj dve leti. Ne vemo natančno, kaj se je zgodilo v ljudeh, prav gotovo pa je bilo med njimi malo takih, ki bi verjeli v nemško zmago in ki ne bi bili veseli slovenske zastave in pesmi, narodnih noš in narodne enotnosti. Zanimivo je Kociprovo mnenje, kako so tudi anglofili v domobranstvu pojmovali narodno enotnost: »V Angležih so gledali vzornike demokracije. Zato bodo po svojih demokratičnih političnih načelih morali priznati enoten nastop naroda proti komunizmu, čeprav se je to zgodilo v obliki in okoliščinah, ki jih je pač dopuščala tuja okupacija, saj so komunisti začeli revolucijo v času okupacije.« (Kar sem živel, str. 140)

»S podporo londonske propagande ubijajo Slovence«

Po kapitulaciji Italije je skupina mladih izobražencev iz kluba Straža sestavila spomenico Stališče slovenske mladine k novemu položaju in zahtevala, naj se odgovorni takoj povežejo z novimi oblastniki (Nemci) za uničenje komunističnega terorizma. »Samo to je danes narodna politika, ki se ji mora vse drugo umakniti. Polovičarstvo in nadaljevanje z dvotirnostjo (igračkanje z raznimi ilegalami) postane lahko usodno. Nemec ne bo trpel nobenega mihajlovičevstva in, če ga bo videl, bo udaril po nas vseh še prej in bolj kot po komunistih.« Ko je ta spomenica prišla v roke msgr. Francu Gabrovšku, vodilnemu članu SLS v ZDA, je takoj pisal Alojzu Kuharju v London, da se s takim načinom ne strinja, ker bi to bila prava kolaboracija. Vemo, da Gabrovšek v istem ali v nekem drugem pismu odobrava samoobrambo tudi s pomočjo okupatorja, »kajti ne vidim velike razlike, iz katerega plota potegnem kol, da se obranim razbojnika, ki me hoče umoriti.« (Janez A. Arnež, Slovenska ljudska stranka 1941–1945, str. 150)
Vodilni v Slovenski zavezi so bili v veliki zadregi, kako naj ukrepajo. Velika Britanija (Angleži), ki je v boju z nacistično Nemčijo potrebovala vojaško pomoč, se je povezala s Sovjetsko zvezo, kar je kmalu pripeljalo tudi do povezave s komunističnimi skupinami v Vzhodni Evropi. Churchill je že poleti 1943 povedal v parlamentu, da ima zvezo s Titovim gibanjem v Jugoslaviji. Postopoma je to spremenilo angleške odnose do Mihajlovića in jugoslovanskih demokratičnih gibanj. Iz Londona je prihajalo vse več pobud za organizacijo ilegalnih oboroženih oddelkov, ki pa jim Slovenska zaveza ni mogla slediti, saj se je čutila odgovorno za varovanje slovenskih življenj pred komunističnim terorjem. Bilo je namreč očitno, da ilegalne enote tej nalogi, ki so jo do kapitulacije Italije bolj ali manj uspešno opravljale vaške straže, ne bi bile kos. 30. septembra 1943 je Miloš Stare – Prikazen takole pisal Mihu Kreku v London: »Partizani imajo sezname, na katerih so vsi vidnejši ljudje, ki so nacionalno in jugoslovansko usmerjeni in ki so osumljeni anglofilstva. Vsi ti so določeni za likvidacijo. In naravnost ironija je, da ko preko dneva dobivamo poročila, kdo vse je bil na Dolenjskem ubit, pa zvečer v londonskem radiu slišimo, kako se ves svet divi dolenjski narodnoosvobodilni vojski … Kdor ni komunist, ima pravico, da se nekje reši, ima pravico do samoobrambe, pa naj se potem oni, ki bo sodil, sklicuje na mednarodno pravo, ali na kar hoče. Ni je namreč pravice, ki bi dopustila, da bi smela peščica slovenskih komunistov s pomočjo italijanske vojske in orožja in z vso podporo londonske propagande ubijati in uničevati Slovence.« (Arnež, Slovenska ljudska stranka, str. 153)
Slovensko domobranstvo je nadaljevalo delo vaških straž. Ker predstavniki SLS (Slov. ljudske stranke) v Londonu pomena domobranstva niso razumeli, je prišlo do razhajanja med njimi in ekipo SLS v Ljubljani. »Ko bi Vaši Cankarji, Furlani in Klemenčiči doživljali tragedije, ki so bile pri nas po deželi pred nastankom vaških straž, bi drugače govorili«, je pisal Stare v nekem pismu v London. Problem angleške naklonjenosti do komunistov v okupirani Sloveniji pa je povzročil tudi razkol med reprezentanco SLS, ki je sicer živela v svobodnem svetu, toda zaradi slabih zvez z domovino ni imela prave predstave o razmerah v njej. Krek in Gabrovšek sta priznala, da nista razumela dogodkov v zasedeni Sloveniji, vendar sta zaupala tamkajšnjemu vodstvu SLS. V nekem razgovoru oktobra 1945 v Rimu je Krek izjavil Janezu Dolšini: »Nisem mogel razumeti tega ravnanja, sem si ga pa razložil tako: V domovini je veliko naših ljudi, ki so vsaj toliko katoliški kot jaz, vsaj toliko slovenski kot jaz, vsaj toliko brihtni kot jaz … Če so se ti tako odločili, mora že biti prav.« (Arnež, Slovenska ljudska stranka, str. 158) Kuhar in Snoj pa sta sledila angleškemu prokomunističnemu stališču. Najbrž sta verjela, da bo mogoče doseči s komunisti kompromis. Svojo besedno napadalnost sta usmerila na strankine sodelavce v domovini in ne na komuniste. Oba sta bila hudo poražena. Snoj po prostovoljni vrnitvi v Slovenijo ni dobil stika z domobranci, zaradi česar se je pravzaprav odločil za povratek, pač pa prišel v zapor in pred sodišče. Kuhar pa je do konca svojega življenja z bolečino spremljal strahote komunističnega terorja v Sloveniji in bil odrezan od domovine.

Avtor slike: Franc Hrovat

Opis slike: Veselje nad govornikovimi besedami Franc Hrovat

Msgr. Gabrovšek je bil v ZDA osamljen – ločen od drugih predstavnikov SLS, kajti pošto je dobival neredno in večkrat z veliko zamudo. V ZDA je opravljal politično delo kot funkcionar begunske vlade in zastopnik SLS. Po najboljših močeh je skušal obveščati ameriške oblasti in ameriške Slovence o dogodkih v domovini. Večino stikov z oblastmi je imel preko slovenskih rojakov in v njihovem imenu. Pisal je članke v dnevnik Ameriška domovina in organiziral poseben odbor Union of Slovenian parishes (Zveza slovenskih župnij) za obveščanje javnosti. Ta odbor je 11. septembra 1944 izdal poziv ameriškim oblastem za zaščito slovenskih katoličanov, ki so bili izpostavljeni komunističnemu terorju. Konec februarja 1945, ko je bilo že jasno, da bo Titova vojska zasedla tudi Slovenijo, je Zveza slovenskih župnij poslala ameriški vladi posebno spomenico in ponovno prosila za zaščito slovenskih katoličanov pred jugoslovanskimi komunisti. Gabrovšek je ves čas nasprotoval Kuharjevemu prepričanju o možnosti sodelovanja s komunisti in ga imel za naivno. Bil je prepričan, da kompromis ni mogoč, ker se ne bodo odpovedali revoluciji. Vedel je za ravnanje slovenske revolucionarne strani ob kapitulaciji Italije, za Grčarice in Turjak, zato je razumel, da se domobranci ne morejo priključiti partizanom, kot so zahtevali Angleži in je pod njihovim vplivom predlagal tudi Kuhar v govorih, ki jih je imel na londonskem radiu avgusta 1944 po Snojevem odhodu v Slovenijo. Zaradi teh govorov je bil Gabrovšek razočaran in je 19. septembra 1944 takole pisal Kuharju: »Če jim rečeš: udajte se, bodo razumeli: Dajte se pobiti od Kardelja, da ne boste komunistom na poti. Saj poznamo zgodbo iz francoske revolucije. Ko je bilo ukazano bataljonu pred kraljevim dvorom, naj ne rabi orožja, je bil ves poklan. In potem tudi kralj. Če bi se branili, bi bila usoda zgodovine te revolucije čisto druga.« (Arnež, Slovenska ljudska stranka, str. 202) Podobno stališče glede tega je imel dr. Krek, ki je 18. novembra 1944 pisal Gabrovšku, da »se je Kuhar pregloboko zaril v napačno smer. On misli, da se s partizani da reševati katolištvo, mi pa sodimo, da je to prav tako noro početje kot z Nemci reševati slovensko nacionalnost. Partizani imajo političen račun in namen, da nas uničijo kulturno in politično, kot imajo Nemci račun in namen nas uničiti nacionalno.« (Arnež, Slovenska ljudska stranka, str. 217) Zaradi takih pogledov Gabrovšek Angležem ni bil primeren, da bi mu omogočili povratek v Slovenijo kot Snoju, čeprav se je za to ponujal. Ni bil primeren za posredniško vlogo med partizani in domobranci, sicer pa tudi Snoj na tej poti ni prišel dlje kot do izjave, da se je ves čas vojne motil, ko je nasprotoval Titovemu partizanskemu delovanju, da pa je sedaj končno spoznal resnico in zato poziva domobrance, naj polože orožje in se predajo partizanom. (Arnež, Slovenska ljudska stranka, str. 201) Msgr. Gabrovšek je tedaj kljub vsemu še verjel, da bodo po koncu vojne tudi bivši poslanci poklicani v novi jugoslovanski parlament. Ko je pozneje sprevidel, da se je tudi v tem motil in da mu povratek v domovino ni mogoč, je prevzel službo župnika v slovenski fari sv. Janeza Evangelista v Milwaukeeju.

Še primerjava dveh zborovanj

Zakaj toliko besed o slovenskih predstavnikih v Londonu in ZDA in njihovih nesoglasjih, če naj bi bila tema našega razmišljanja protikomunistično zborovanje v Ljubljani? Mislimo, da je treba za razumevanje slovenskih razmer v letu 1944 tudi o tem nekaj vedeti, saj se nam ob tem odkriva tudi politika zahodnih zaveznikov, v katero so mnogi naši ljudje skoraj slepo zaupali. Pa se torej vrnimo k zboru v Ljubljani, ki je zaradi okupatorja moral imeti obliko protikomunističnega izjavljanja, kar je seveda tudi bil, hkrati pa je bil tudi manifestacija slovenstva. Ljubljana je tudi leta 1944 še bila Slovenija v malem, čeprav so okupatorji vedno skrbeli, da bi njen vpliv na druge slovenske pokrajine bil čim manjši. Prva misel dr. Puša v uvodnem govoru na Kongresnem trgu je bila, da je zborovanje namenjeno vsem Slovencem, da naj bi pokazalo »pot v svetel dan rešenja in življenja«.
Slovenska demokratična stran, ki so ji očitali in ji še vedno očitajo kolaboracijo z okupatorji, je od prvih dni okupacije imela pred seboj cilj kolikor mogoče zaščititi slovenska življenja in premoženje. Temu cilju je sledila tudi pri pripravi odpora proti okupatorju, saj mu ni hotela dati povoda za represalije. Revolucionarna stran je to »neaktivnost« izkoristila in ne glede na žrtve začela »osvobodilni boj« za prevzem oblasti; ustanovila je Vos in začela z umori političnih nasprotnikov. Demokrati so bili tako prisiljeni v samoobrambo, ki brez povezave z okupatorjem ni bila možna. Seveda jih je to oddaljilo od načrtovane rezistence, popolnoma prekinilo je pa ni nikoli.
V predhodnem poglavju smo omenili spomenico izobražencev iz kluba Straža, ki so zahtevali, da je treba dati absolutno prioriteto izkoreninjenju komunističnega terorizma. V času ljubljanskega zborovanja je bila okrog Rupnika skupina, ki je imela enako stališče in je nasprotovala kakršnikoli ilegalni dejavnosti. Kljub temu pa je bilo med domobranci veliko ilegalnih prizadevanj, saj so mnogi izhajali iz Slovenske legije in drugih legij. Celo načelnik domobranskega štaba podpolkovnik Ernest Peterlin je bil ves čas povezan z ilegalo. Nemci so v Ljubljanski pokrajini takorekoč do zadnjega dne držali vajeti v svojih rokah. Še ob koncu leta 1944 in v začetku 1945 so prijeli več domobranskih oficirjev – podpolkovnika Peterlina, stotnika Berta Ilovarja, majorja Ladislava Križa in druge, ki so poleg svoje domobranske funkcije opravljali tudi ilegalno delo – in več članov legij. Večino prijetih so poslali v Dachau. O tem piše dr. Tamara Griesser Pečar v knjigi Razdvojeni narod, navaja odlomek iz dela Wernerja Ringsa o taktični kolaboraciji in dodaja, da so tudi omenjeni Slovenci na videz sodelovali z okupatorjem, v resnici pa snovali ilegalne organizacije. (Razdvojeni narod, str. 259, 260) Dr. Pečarjeva omenja tudi razpravo dr. Borisa Mlakarja Problematika nasprotnikov partizanstva o funkcionalni kolaboraciji, kjer »delovanje Vaških straž skupaj z aktivnostjo Slovenske zaveze in drugih protirevolucionarnih organov predstavlja samoobrambo v ožjem smislu kot tudi samoobrambo pred revolucionarnimi perspektivami, pred zmago revolucije. S subjektivnega vidika je šlo pri tem taboru za identificiranje z zahodnimi zavezniki, na določenem segmentu pa za kolaboracijo, ki pa je bila funkcionalnega značaja, torej ni šlo za ideološko srečanje s cilji okupatorja, temveč za postopanje v eksistencialni nuji kot tudi za vprašanje oblasti po vojni … « (Preteklost sodobnosti, Lublj. 1999, str. 196) Seveda pri nas še vedno slabo razlikujemo med posameznimi oblikami kolaboracije, saj velja, da je vsaka kolaboracija nekaj zavrženega in protinarodnega.

Avtor slike: Franc Hrovat

Opis slike: In spet narodne noše brez konca Franc Hrovat

Za konec tega razmišljanja pa naredimo še primerjavo med ljubljanskim zborovanjem 29. junija 1944 in zborovanjem 26. maja ob prvem Titovem obisku. Obe sta bili na Kongresnem trgu s to razliko, da je bila pri prvem govorniška tribuna ob znamenju sv. Trojice, pri drugem pa je Tito nagovoril množico z balkona univerze; pri prvem je bilo vreme lepo, pri drugem pa se je prav med maršalovim govorom razbesnela nevihta in dala poseben poudarek njegovim grožnjam; pri prvem so vihrale slovenske zastave in le na drogu poleg častne tribune je bila poleg slovenske tudi nemška, pri drugem pa slovenske narodne zastave ni bilo več, saj se je na njo prisesala rdeča zvezda in poleg nje in jugoslovanske zastave z rdečo zvezdo se je v viharnem vetru zvijala rdeča komunistična zastava s srpom in kladivom; pri prvem zborovanju so po trgu odmevale Prešernova Zdravica, Slovenec sem in druge narodne pesmi, pri drugem pa Hej brigade, hitite, preženite pobijte požigalce slovenskih domov in dopolnjevala Titove besede, ki so napovedovale Hudo jamo, Teharje, Kočevski rog in druga grobišča širom Slovenije. 29. junija 1944 je kljub nekaterim čudnim besedam vstajalo upanje, da bo nacističnega totalitarizma kmalu konec in da bo iz razvalin vojne ter revolucije zrasla svobodna Slovenija, pri drugem pa je bila med gromom in viharjem napovedana nova doba, doba komunističnega totalitarizma, ki je potem trajala skoraj pol stoletja in je še danes ni čisto konec.