Avtor: Marijan Smolik

Sodelavci Zaveze so že večkrat omenjali bana dr. Marka Natlačena. Tudi nekaj imen iz njegove družine je bilo že omenjenih. Zdaj pa je priložnost, da nekaj več napišem o sinu Stanislavu, duhovniku, ki je skoraj povsem izginil iz naše zavesti.
Obširneje je o banu in njegovi nasilni smrti pisal Tine Velikonja leta 1994 v št. 14: »Umor bana Marka Natlačena« (str. 45–52). Spomnil se je, kako je bil ban dober do Velikonjeve družine s številnimi otroki in invalidnim očetom Nartejem, ki ga je bolj iz sočutja obdržal v banski upravni službi. Sin Tone je bil Tinetov sošolec, zato mu je v pismu iz Kanade 10. 12. 1993 podrobno opisal očetov pogreb, Tine je to leta 1995 objavil v Zavezi št. 17, 26–27, že prej pa je v št. 14, 45–52 objavil pismo starejšega banovega sina Marka, ki je mrtvega očeta našel v stanovanju in se srečal celo z atentatorjem, ki je hotel ustreliti še mamo in njega, a je samokres zatajil.
Natlačenova hiša, takrat na Ciril-Metodovi ulici št. 18 (zdaj Ulica talcev za Poljansko gimnazijo) je zdaj v drugih rokah, ker je bila po denacionalizaciji vrnjena dedičem, ki pa so jo prodali (med interesenti za nakup je bila tudi celjska Mohorjeva družba). Tu ne mislim ponavljati opisov iz navedenih pisem, iz katerih bi bilo mogoče sestaviti scenarij za dokumentarni film, tako so spomini podrobni. V Zavezi št. 66 (2007) je še prispevek Slavka Žižka »Kdo je uprizoril 13. oktober 1942«, v katerem je objavil v arhivu VOS-a ohranjeno poročilo o pripravi in izvedbi Natlačenovega uboja: »Razgovor o pripravah in akciji na Natlačen dr. Marka 13. 10. 1942«. Žižek je razložil tudi prava imena vseh, ki so v tem poročilu seveda navedeni samo s partizanskimi imeni. Objavil je tudi nekaj fotografij nastopajočih in fotografijo z Jegličevega pogreba, na kateri je v vrsti političnih voditeljev tudi ban Natlačen. Na str. 102 je še zapis, da je sin Tone leta 2005 na novem delu pokopališča dal postaviti »kenotaf«, spominski grob, ker je bil pravi grob leta 1946 tako kot drugi podobni grobovi uničen in oskrunjen.
Tone je v že omenjenem pismu (Zaveza št. 17) opisal očetov pogreb, povzel Rožmanovo pridigo in Leničev opis uničenja groba, kakor ga je objavila Mladina. Zapisal je, da so nato v njihov grob pokopali »mlado partizanko« in kaj je bilo napisano na uničenem nagrobniku:
NATLAČENOVI
Vida, roj. Kos 1892–1914
Vladimir 1917–1919
Bogumil 1918–1919.
Razložil je, da je očetova prva žena umrla ob porodu drugega otroka, Tonetova bratca pa sta umrla za špansko gripo. Na spomeniku manjka ime Terezije Marije (1914–1915), ki pa je v matični knjigi župnije Sv. Petra v Ljubljani, kamor je spadala banova družina. Banovega imena niso dodali na nagrobniku, napisano je bilo le »Naš očka« brez letnic.
Ban Marko Natlačen ni pozabljen, njegovi življenjepisi so v vseh leksikonih, seveda pa se avtorji niso ustavljali ob družinskih razmerah, kakor sem jih nekaj tu popisal.
Popolnoma neznan pa je Markov sin Stanislav, ki je povzročil to pisanje. Bil je sin že omenjene prve žene Vide, rojen 2. oktobra 1913, torej pred omenjeno sestro Terezijo. Odločil se je za duhovniški poklic, kot ljubljanski bogoslovec pa je odšel študirat filozofijo in teologijo v Pariz. Škof Rožman ga je posvetil za duhovnika 5. septembra 1937, slovesno novo mašo je jeseni obhajal pri Sv. Petru v Ljubljani. Vrnil se je v Pariz, da bi nadaljeval študij za doktorat, pa je to preprečil vdor Hitlerjeve armade v Francijo. Natlačenu je uspel umik prek Kanala v Anglijo potem, ko je v Bretagni zvedel za klic generala De Gaula 18. junija. Pridružil se je francoski svobodni armadi v Londonu. Pod novim imenom Jean-Baptiste Malec je 18. julija postal član trinajste polovične brigade tujske legije kot vojaški kurat v stopnji poročnika. V septembru se je udeležil bojev pred Dakarjem, v novembru pa bojev za Gabon. Marca 1941 je bil s svojo enoto v Eritreji, kjer je reševal ranjence, pobiral ubite sovojake in bil pohvaljen. Junija 1942 je bil povišan v stopnjo stotnika, boril se je v Libiji, zaradi bojev za Bir-Hakeim je bil spet pohvaljen. V Tuniziji pri gori Djebel Garci je bil 11. maja 1943 ranjen.
Vojna se je nato preselila v Italijo, kjer je bil na gori Leucio še težje ranjen. Odpeljali so ga v Tunizijo, kjer je dolgo okreval. Ob koncu vojne se je lahko udeležil parade zmagovite armade na Champs Elisées v Parizu. Ob koncu leta 1945 je vodil sprejemni center za ranjene legionarje v Saint-Mandé, po demobilizaciji pa je sodeloval z mednarodnim Rdečim križem v Nemčiji v Badnu. V avstrijskem Innsbrucku je nato delal kot uradnik Mednarodnega urada za begunce (IRO). Končno se je preselil v Avstralijo kjer je sodeloval v vladni ustanovi za zemljo. Tam se je upokojil in 5. avgusta 2004 umrl v mestu Brisbane.