Avtor: Neoznačeni avtor

Ob stodvajsetletnici rojstva slovenskega pisatelja Narteja Velikonja želimo njegovi otroci osvetliti njegov spomin na drugačen način. Želimo povedati kakšen je bil v naših očeh in pričakovanjih in v koliki meri ga nismo razumeli.
Rodil se je kot prvorojenec Ignacija Velikonje in Marije, rojene Beuk, v Dolu (sedaj Predmeja) pri Otlici na robu Trnovskega gozda, dne 8. junija 1891. Pozneje se je rodilo še devet otrok. Odrasli so le štirje sinovi in ena sestra. Družini pa sta imela le dva sinova: Narte in Lojze. Ker sta učitelj Čibej in župnik Mežnarič ugotovila, da je Narte bister fant, so ga, ko je bil star deset let, poslali v šolo v Gorico. Mama je upala, da bo »gospod«, pa se je kasneje premislil. Med prvo svetovno vojno je bil vojni dopisnik na Dunaju. Njegovega očeta, ki je bil državni gozdar, so službeno premestili na otok Mljet v Dalmacijo, kjer so ob koncu prve svetovne vojne umrle zaradi španske gripe dve majhni sestrici in mama. Po koncu prve svetovne vojne se je njegov oče vrnil na opustošeno domačijo na Predmejo in do svoje smrti, l. 1926 kmetoval, kot je vedel in znal. Nato je kmetijo prevzel mlajši sin, Lojze. Del njegovega številnega potomstva živi na domačiji na Predmeji.
Narte je po koncu prve svetovne vojne ostal v Ljubljani, kjer je spoznal svojo bodočo ženo, Ivanko Jeglič. Leta 1925, ko so bili že trije otroci in sta stanovala kot najemnika, jima je mamin stric ponudil upravljanje gradu Goričane. Tam so se rodili še trije otroci. Leta 1929 se je družina preselila v Ljubljano na Sv. Petra cesto 93.