Avtor: Jože Velikonja

»Sinu pač ne bo težko pisati o očetu, komu ne, če ne sinu!« Zdi se mi, da je marsikdo tega mnenja; priznati moram, da mi je o svojem očetu vendar dvakrat težko pisati.
Delali so mu krivico, pa so prehitro okrajšali njegovo življenje, da bi jo mogli popraviti. Trdim to predvsem zase. Kaj naj bi bil za mladega fanta oče, ki mu je polmrtva roka visela ob boku, ki se je s palico lovil po cesti, oče, ki je sam trdil, da piše, da je pisatelj, a niti šolske naloge ni pisal za »odlično«. Naloge namreč, ki jo doma sestavi sinu, a je profesor v šoli ne oceni najbolje. Pisatelj, o katerem se niti v šoli nismo učili, pisatelj, ki je moral svoje knjige sam zalagati.
Do spoštovanja očeta sem se prikopal med vojno, do njegove prave cene šele po njegovi smrti.
Za nas je bil naš oče nekaj posebnega, a meni ni bilo popolnoma razumljivo, kaj naj bi to bilo. Da je nekaj pomenil, sem presodil po drugih. Posebno takrat, ko sem kot študent potoval po Primorskem in je bilo dovolj, da sem povedal, čigav sem, da so mi bila vsa vrata odprta.
Ko je bil bolan, dolga časa ni mogel pisati. Zato smo hodili v bolnišnico in pisali, kar nam je narekoval. To naj bi bil pisatelj, ki mu stavek, zapisan tako, kot ga je narekoval, prebran ni bil več dober; pa ga je bilo treba spreminjati, popravljati, napisati dvakrat ali trikrat! Misli brez reda, brez očitne zveze, mislice brez nog in glave, ob tem sem očeta spoznaval, nižješolec, in nisem prav cenil tega dela.
Potem so očeta v zagrebški kliniki toliko pozdravili, da je spet shodil. O počitnicah smo hodili na izlete. Pa je hotel z nami. Danes razumem in vem, takrat pa nisem.Takrat smo morali zaradi njega hoditi bolj počasi. Zina mu je pomagala, jaz sem pomagal mami. Boljše je bilo, če smo hodili sami. Hitreje smo hodili, pa manj po poteh in stezah, več po drčah in po celem. Z njim ni bilo mogoče. Bil nam je v napoto. Danes mi je žal, danes razumem in občudujem njegovo voljo in moč, da je napol hrom lezel z nami na Osolnik nad Loko, na Sveto Katarino, na Šmarno goro in na Krvavec. Na Triglav smo šli brez njega. A z nami je hodil na Golake, na Čaven in na Kucelj ter z nami romal na Sveto goro, hodil po Angelski gori – po svetu svoje mladosti in svojih povesti. Hodili smo bolj počasi, posebno takrat, ko smo ponoči lezli na Čaven, da smo bili pred soncem nad Vipavsko dolino, občudovali vzhajajoče sonce.
Danes, ko boljše poznam vse, kar je napisal, ko sem pretehtal njegovo življenje in delo, se čudim in težko razumem, kje je našel to moč, prezgodnji starček, v svojem šibkem telesu. Hotel je biti z nami, živeti z nami in ob nas, v nas je hotel ohraniti čim večji del sebe; tega bi ne mogel, če ne bi bil z nami.

Opis slike: Goričane 1926 – Z leve Jože, mama z Zino, Mija in oče z Ivanko

Drugi rod dominsvetovcev

To je oznaka skupine v slovenski slovstveni zgodovini, ki ji je pripadal tudi moj oče. Pisatelj, ki mu je bilo življenje dvakrat okrajšano, a le enkrat podarjeno: enkrat v bolezni, ko mu je bilo 43 let, je stal pred smrtjo, a je še desetletje živel in delal; drugič ob zmagi rdeče revolucije, ko je ob zaletu zmage pijanih moral izginiti in ni smela za njim ostati niti sled.
Zdi se mi, da danes ljudje, ki pišejo, ne gledajo več tako resno na pisateljsko delo in na odgovornost, ki je v zvezi z njim, kot je gledal nanj moj oče. Priznati moram, da sem vse to nekdaj malo poznal. Ceniti delo šepavega očeta, nadležnega ostarelega moža takrat, ko sem bil sam premlad, ko sem pač sam vse vedel in znal, bi bilo preveč zahtevati. Vendar je on v svojih akademskih letih kazal nenavadno zrelost, razgledanost in predanost svojemu delu, pisateljevanju in študiju za pisanje. Kasneje tega ni več utegnil. Zaposlenost v službi pri Prosvetni zvezi, pri Ljudskem odru, pri Tujskem prometu, upravljanje gradu v Goričanah, vse to mu ni puščalo dovolj prostosti za študij, ki ga je sam imel za nujnega, če je hotel pisati. Zato je marsikaj, kar je bilo napisano takrat, prišlo na papir bolj iz rutine kot po študiju in premišljeni kompoziciji. Žalibog v tistem času – tridesetih letih – tudi ni bilo več tistega odličnega mentorstva Izidorja Cankarja, ki se je zaprl v svet likovne umetnosti in se nato umaknil iz prejšnjega pisateljskega kroga. Nadomestil ga ni nihče.
Danes, ko gledam od daleč, mi je razumljivo marsikaj, česar tedaj nisem razumel. Razumem, da v času, ko je z družino rasla skrb zanjo, ni mogel delati več tako in toliko kot poprej. Tako je že leta 1931 napisal v oceni njegovih »Otrok« Tine Debeljak o pisatelju, »o katerem se pozablja, da je kdaj pisal in da je pisal dobro«, ali istega leta J. Šilc ob oceni »Sirot«: » … Škoda, da mu talent polagoma zmrzuje, ko se vdaja resigniranemu molku.« Danes čutim, kako so te pripombe očeta zadele in prizadele prav v času, ko mu je delo in pisanje jemalo ves čas dneva in tudi dobršen kos noči. To je bilo v letih tik pred boleznijo. Prezaposlenost mu je oslabila telo in živce ter ga spravila ob zdravje.
Za družino njegovi dohodki niso bili dovolj. Posebno je bilo to očitno tedaj, ko je zbolel in smo bili navezani samo na plačo. Preveč nas je bilo, preveč ust pri isti hiši. Pa so se našli »prijatelji«, ki so mami tudi oponesli, ko je oče ležal v bolnišnici: »Naj bi prej mislil!«
V kasnejših letih ga je pisanje zelo utrujalo. Najprej čisto materialna stran pisanja, ker mu je bila levica, s katero je pisal od bolezni dalje, mnogo bolj okorna in mu je pero teklo mnogo bolj počasi, kot so mu tekle misli, in jih ni mogel sproti loviti na papir. Odtod raztrganost njegovega pripovedovanja, preskakovanje misli, premajhna jasnost in logičnost zgodbe. – Če pa je pisal s strojem, mu je tudi samo levica iskala črke na tipkah in je šlo delo počasi od rok.
Pisanje v teh letih je bilo po večini – zaradi honorarja. Mislim, da je ta stran njegovega dela bolj malo poznana. – Včasih se je norčeval iz »vrstičarjev«, da bi ga ne zadela enaka oznaka.
Celo mamo je učil sestavljati gospodinjska predavanja za ljubljanski radio. Rasli smo, potrebe družine so bile vedno večje. Mi otroci smo pa nestrpno čakali prvega v mesecu, da smo papanu pobrali denar. Če je hotel nato v kavarno ali v »klet«, smo mu »posodili«.

Opis slike: Družina Narteja Velikonja pred 2. svetovno vojno

Ni prihranil denarja, da bi peljal mamo na obljubljeno poročno potovanje v Rim – potovanje, ki naj bi bilo enkrat po poroki. Ni bilo denarja, da bi nas vse peljal na Mljet, na grob svoje mame. S honorarjem za »Otroke« smo se peljali na morje – do Crikvenice, s honorarjem za »Besede« je plačal dolg, ki ga je še njegov oče napravil za njegovo šolanje, in nas peljal na Goro.
Zavedal se je, da v svojem pisateljevanju ne napreduje. Njegovo pisateljsko ime je bilo še iz zgodnjih let pisanja, novih stvari, ki bi imele mnogo cene, je bilo malo. Še zgodbe in novele, tiskane po letu 1934, so iz prejšnjega časa. Ležale so v miznici in čakale, da bi imel čas, da bi zgodbe obrusil in izdelal, a se do tega ni mogel več potruditi. Zato so šle v tisk približno take, kot so bile. Pa tudi take so dovolj jasne in bistre, da zaslužijo pozornost. »Naš pes« je n. pr. dragocena zbirka otroških spominov, pisana v jasnem jeziku in lepih zaokroženih zgodbah, a ni bila deležna niti ocene v literarnih listih.
V letih pred vojno, potem ko je toliko ozdravel, da je lahko vsaj nekaj delal, ko se je začelo »podarjeno življenje«, ko je sam pisal, je začel zbirati svoje raztresene spise. Ob tem jih je urejal in razporejal, razvrščal v »dobre« in tiste »za honorar«.
Za tiste »za honorar« je zaman iskal založnika, postal zato sam založnik in razpečevalec ter prodajalec svojih spisov. Za nas, ki smo hodili v šole, hoteli knjige in obleko, pa še marsikaj. »Imaš kaj denarja? So ti kaj plačali? Kdaj boš kaj zaslužil?« smo ga vpraševali, ko je prihajal domov.
»Boljše« izbrane stvari je hranil posebej. Za »Izbrane spise«. A tudi pri tem je delal račun brez krčmarja, ker ni dobil založnika. Vzrokov ne vem. Spomnim se, da so mu ponudili, da bi nekaj bolj »ljudskih« izbral za Slovenčevo knjižnico, kjer so bili pripravljeni tiskati eno njegovo knjigo ob petdesetletnici. Vem, da je bil užaljen. Danes razumem zakaj. Sklepam, zakaj ni našel založnika, razumem, zakaj je bil prizadet. Njegova cena je bila tedaj nizka, njegovo mesto med pisatelji nekje ob koncu, ker je bil pač človek preteklosti in nič več moderen. Danes razumem, da je njegova zadnja novela »Zanka« (tiskana v DS 1943) bila spisana ne le v spomin pobitemu prijatelju dr. Marku Natlačenu, in da pokaže svoje gledanje na razmere, marveč predvsem zato, da pokaže, da zna pisati, da še nekaj zmore in da še ni konec njegovega peresa.

Opis slike: Otroci Narteja Velikonja – Z leve spredaj Metka, Lenka, Ančka, v srednji vrsti Zina, Tine, Marjan, Zora, zadaj Mija, Jože in Ivanka

Tožbo, da »niso imeli prostora«, ob petdesetletnici in kasneje, večkrat ponavlja. Iz zapiskov, objavljenih in neobjavljenih, je videti, da je štel leta svojega življenja, štel zato, ker je čutil, da jih ne bo več mnogo. Zadnja leta njegovega življenja so bila neprestano trpljenje. Telesna bolečina, ki ga ni zapustila, mu je jemala spanec in mu sušila telo. Saj je dovolj videti njegovo sliko iz zadnjih let, videti njegovo drobno, omahujočo postavo – v marsičem na zunaj slično Preglju. Na zdravljenje iz Ljubljane ni mogel, moči je imel vedno manj.
Takega je zajel konec vojne, takega je zajela nova oblast, ki ga je pred vojaškim sodiščem obsodila na smrt. 25. junija 1945 je bila sodba izvršena neznano kje. Neki Pirjevec je pisal v Ljudski pravici uvodnik zmagoslavja, od tedaj naprej pa je bil molk o človeku, a tudi molk o pisatelju Narteju Velikonji.
Novele, zbrane pod naslovom »Ljudje«, so že kakih petnajst let pripravljene in čakajo na tisk. Kažejo sicer le majhen del njegove pisateljske žetve, te, ki je najbrž poleg njegovih kritik in literarnih študij (vzorna študija o Plebanusu Joannesu), najmanj poznan. Z njim je prinesel tudi nekaj novega v slovensko slovstvo: psihološko razčlenjevanje človekovega mišljenja in dela – otroka, mladeniča, mladenke, odraslega moža in žene, starčka in starke. V času, ko so novele izhajale, so bile od marsikoga odklonjene kot premoderne, kasneje niso bile cenjene, ker so bile premalo poznane.
Da bi jih bilo mogoče poznati, je bil moj prvi namen. Zbirka je vsekakor taka, da zasluži tiskanje, ne le daleč od domovine, ampak bi ga zaslužila tudi doma. Dosegla bo svoj namen, če bodo tisti, ki jo bodo brali, ugotovili, da je Narte Velikonja »nekoč pisal in da je pisal dobro«.
(Jože Velikonja, uvod v knjigi »LJUDJE«, izdala Slovenska katoliška akcija v Buenos Airesu ob 10-letnici smrti Narteja Velikonje leta 1955.)

Opombe:

(1): Jože Velikonja, rojen leta 1923, živi v ZDA, oče treh otrok in dedek desetih vnukov.
(2): Dušan Pirjevec je v »Ljudski Pravici« št. 54 dne 26. junija 1945 na 1. strani v članku pod naslovom »Sodba«, komentiral smrtno obsodbo enajstih obtožencev, ki je bila izrečena in izvršena (po zapisu v časopisu) dne 25. junija 1945. Članek je primer propagandnega besedila, ki so ga bili tedaj polni vsi časopisi. Danes takemu pisanju pravimo: sovražni govor.