Avtor: Tine Velikonja

V zadregi sem. Očetov obraz vidim sicer še tako živo, kot da sem ga zadnjikrat videl včeraj, ostalo je postalo megleno in se skoraj ne morem spomniti njegovih besed in dejanj. To pisanje bo bolj spominjanje na mladost in oče bo igral samo eno od vlog.
Pred boleznijo, zadela ga je možganska kap, se ga skoraj ne spominjam, saj sem bil takrat star šele štiri leta. Zato sem vedno z radovednostjo in nevero poslušal, kadar so mama, brat in sestre razlagali, kakšen je bil prej. Mama je pravila, da jo je kot nevesto popeljal na Goro iz Idrije kar peš čez Vojsko in Trnovski gozd; poslušali smo, kako rad je hodil na Kamniške planine in kako je bil na izletih glavni nosač za prtljago in onemogle otroke, velikokrat je bil namreč sam kriv, ker je vedno hotel iti nazaj po drugi poti, a pogosto zgrešil in jih je presenetila noč. Pravili so mlajšim, kako smo stanovali v gradu na Goričanah, kjer smo bili brez elektrike in tekoče vode; od tod se je oče vozil s kolesom v službo v Ljubljano, zraven pa imel dovolj časa za vse drugo: od sodelovanja pri Rokodelskem odru in na literarnih večerih do pisateljevanja.
Sam ga nisem poznal drugačnega kot s palico, na katero se je opiral z levico; desnica mu je ohlapno bingljala ob telesu, desno nogo pa je vlekel za seboj. Držal se je naprej in gledal sogovornika navzgor, kar je dajalo njegovemu pogledu trpeč izraz. Nosil je očala s precej debelimi stekli in z okroglim črnim okvirjem, imel je kratke brke, redke temnejše lase je prečesaval preko pleše na čelu in temenu.Najraje je nosil plašč hubertus, ki je bil nekam prevelik za suho drobno telo.
V začetku je še kazalo, da bo splezal na zeleno vejo. Bil je Korošcev tajnik in obetali so mu kariero. Tašča, naša babica, ki je zgodaj ovdovela s šestimi otroki, ga baje ni preveč cenila. Menila je, da bi se moral hribovski fant iz Trnovskega gozda, če se je že priženil v nekdaj fino trgovsko družino, držati ustaljenih pravil, zlasti dobro služiti denar. Tašča je bolj cenila moža mlajše hčerke Anke, dr. Ivana Stanovnika, ki je bil advokat in začel graditi hišo za Bežigradom.
In vendar je ob njeni smrti l. 1926 še kar obetal. Otroci so bili šele štirje in peti na poti. Postal je direktor »Tujskega prometa« (danes bi bila to Turistična zveza). S sodelavcem Ferdom Jelencem je leta 1932 napisal knjigo »Serviranje«, namenjeno natakarjem. Bila je še leta po vojni pomožni učbenik na gostinskih šolah.
Hujši udarec v družinsko blagajno so pomenile Živkovćeve volitve, ki se jih oče v znak protesta ni udeležil. Izgubil ja položaj in nikdar več ni prišel tako visoko, da bi bil pri »koritu«. Takrat nas je bilo že 8 otrok. Brat Nacek (roj. 1927.) pa je umrl zaradi poškodb pri prometni nezgodi.
Prelomnica v njegovem življenju je bila možganska kap, ki ga je zadela l. 1933, ko je bil star 42 let. Tistega dne se je v poletni vročini pripeljal s kolesom iz službe v Goričane, nadaljeval pot v Škofjo Loko, ob vrnitvi mu je bilo nekaj slabo, vendar je še prigonil kolo do Ane (danes Pri Mraku), kjer smo takrat stanovali, in se zgrudil nezavesten.
Nekaj časa so ga imeli v Ljubljani, nato prepeljali v Zagreb. Po mojem ni šlo za klasično možgansko kap, za zamašitev ene od možganskih arterij in odmrtje prizadetega tkiva, ampak za rupturo anevrizme v možganovini blizu motorične regije. Takrat še niso poznali kontrastnih rentgenskih preiskav ožilja in so seveda razsojali samo na podlagi kliničnih znakov. Res pa je, da bi moderna medicina sicer lahko postavilo bolj precizno diagnozo, ravno tako pa ne bi mogla vplivati na možganske okvare in potek bolezni, saj se je drama končala v nekaj urah, kasneje pa ni prišlo do novih napadov in poslabšanj.
Ko je nazadnje prišel k zavesti, je ostala hemipareza po desni strani. Ponovno se je naučil govoriti in navadil pisati z levo roko. Prej je imel lepo pisavo, zdaj pa sunkovito in skoraj nečitljivo. Zato je raje tipkal. Brat Jože ocenjuje, da je oče po tej bolezni sicer veliko pisal, vendar malo kvalitetnega. Kaže, da ga je še vedno gnalo, morda bolj zaradi zaslužka kot zaradi pisateljske nuje.
Ob tem očetu smo živeli skromno, vendar nismo bili lačni. Vsak mesec so bile težave, kako bomo plačali dolg v Konzumu, kjer smo kupovali na knjižico in bili dolžni najmanj en mesec. Jedli smo zdravo in preprosto hrano in bili srečni. Kruh je mama mesila doma, otroci smo ga nosili k peku, potem pa ga je mama za dan ali dva zaklenila, da je postal bolj suh, da ga nismo preveč pojedli. Mama je bila dobra kuharica in je s tistimi surovinami delala čudeže. Prvega sv. obhajila se spominjam predvsem po svinjski pečenki, ki sem jo okusil prvič in se mi je zdela neznansko dobra.
Izjema pri hrani je bil oče. Njega je vsako jutro čakalo surovo jajce in je bil edini, ki je dobil sladkano kavo. Za ostale je bilo mleko, v katero smo na gosto natlačili kruha, da je žlica stala pokonci. Očetova sladkana kava je bila poglavje zase. Nalašč jo je slabo premešal in tako je vedno ostalo na dnu nekaj sladkorja. Na koledarju smo imeli zapisano za vsak dan, kdo je na vrsti, in srečnež si je namazal sladkor na kruh in se še dodatno oblizoval z ostanki.
Vedno sem se čudil, da se je oče navadil na surovo jajce, saj nismo imeli vtisa, da mu povzroča posebne užitke. Ubogal je zdravnike in tudi redno hodil na preglede. Jemal je vitaminske preparate, enkrat ali dvakrat so ga poslali v zdravilišče Lipik, kjer ima voda veliko joda, in ravno ta naj bi bil zanj posebej zdravilen. Vse je lepo in prav, prav čudim pa se tem zdravnikom, da mu niso prepovedali kajenja. Pokadil je vsaj 20 cigaret na dan, ibarce smo hodili kupovat otroci v kiosk k »Balincu«, ki še danes stoji na Hrvatskem trgu. Takrat smo že presneto dobro vedeli, da kajenje škoduje arterijskemu ožilju in da bi lahko oče mirno zavrgel vso medicino in se raje odpovedal kajenju.
V resnici je bil kljub vsemu srečen človek, ki je znal hrabro prenašati udarce usode in svojo pohabljenost. Iz nje se je rad šalil, posebno, ko smo mu zavezovali čevlje ali pomagali zlesti v kopalno kad. Nikdar nismo imeli občutka, da bi nam moralo biti zaradi njegovega nebogljenega videza nerodno ali nas biti celo sram. Nasprotno, nanj smo bil ponosni in ob vsej gosposki revščini in pokrpani raztrganiji smo imeli občutek, da smo nekaj posebnega in nekaj več.Ponosni smo bili, ker nas je bilo kar deset otrok in ker imamo takega očeta. Edino zadrego sem začutil, ko so sošolci odkrili, da ga kličemo »pači«, s skovanko papa, papači, saj so sami imeli ate ali očete.
V slovenskem berilu ali čitanki za II. razred gimnazije je bila njegova novela »Amerikanci«. S tem je bil uvrščen med priznane slovenske pisatelje in za nas je bilo to dovolj. Opisuje obisk iz Amerike in dedovo razočaranje, ko ga vnuki ne razumejo, ker ne znajo slovensko. Po čudni igri usode se je to našemu očetu uresničilo. Njegovih 18 vnukov, ki so sedaj razsejani po svetu, govori slovensko slabo do odlično, pravnuki pa verjetno ne bodo spravili skupaj več kot nekaj besed. Morda se bo le kateri posvetil temu čudnemu jeziku, ki ga po njihovem ne govorijo nikjer, in svoje mnenje bo spremenil, če bo prišel na obisk v Slovenijo.
Zgodba o Amerikancih se je kar brala, sicer pa sem v njegovem pisanju našel malo takega, kar bi mi bilo všeč, morda Višarska polena, manj Otroci; kot trinajstletnik sem si zamišljal, kako čudovito bi bilo, če bi oče pisal tako zanimivo kot Finžgar ali Karl May. Šele pred nekaj leti sem sistematično prebral vse njegovo pisanje, kolikor je dosegljivo, in se mi je zdelo branje dovolj privlačno, da sem marsikaj prebral na dušek, zlasti Besede.
Zbirka krajših tekstov Otroci je bila finančni neuspeh in so se ga založniki izogibali. Poskušal je na druge načine. Tako so se leta valjale po našem podstrešju naročilnice založbe IVE, njegove založbe, ki ni izdala nobene knjige. Zadnje je izdajal v samozaložbi ali prijateljski povezavi z Jožetom Žužkom, ki je odprl knjigarno v pasaži nebotičnika.Ker so šle knjige slabo v denar, smo morali prevzeti vlogo prodajalcev otroci. Bili smo kar uspešni in prodali vsaj toliko, kolikor so znašali stroški izdaje.Vendar me še danes spreleti in se mi zasmili vsak, ki pozvoni pri vratih in ponuja usluge. Žena me že pozna in ve, da kupim vsako reč, zlasti knjige, pa če so še tako nepotrebne in nimam kam z njimi. Zvoniti po stanovanjih od hiše do hiše in ponujati blago, ki mi še samemu ni bilo všeč, je bilo trdo delo. Oče tega ni razumel. Kaže, da nas je hotel na ta način uvesti v tržno gospodarstvo, v katero je verjel, čeprav sam v njem ni bil preveč uspešen. Eden od sošolcev je pred poukom raznašal časopise, drugi pa jih je prodajal po ulicah. Meni se je zdelo tako delo poniževalno in sem očetu posmehljivo omenil, kaj počneta. Vzkipel je in začel ogorčeno razlagati, da je življenje pač tako in da moram ta sošolca posebej ceniti in spoštovati, saj si že tako mlada pošteno služita kruh in še v redu hodita v šolo.
Edina pridobitna dejavnost je bila poleg prodajanja očetovih knjig nabiranje lipovega cvetja. Z njim ni bilo težav, saj so kupci sami prihajali in sproti odkupovali nabrano. Sicer pa je bilo težko priti do postranskega zaslužka.
Vedeli smo, da je v hiši bolj malo denarja, vendar so tako živeli tudi drugi v naši soseski in nas ni skrbelo. Neko napetost smo čutili jeseni, ko je bili treba kupiti drva in premog za zimo, in okrog božiča, ko so morala biti darila. Oče je vsako leto napravil čudež in od nekje izbrskal honorar, pa smo imeli denar za kurjavo, vedno se je našel tudi dobrotnik, enkrat je bil to ban dr. Marko Natlačen, da božično drevo ni bilo prazno in so bili pod njim skrbno zaviti paketi z vsem mogočim: sama praktična darila, kot nogavice, rokavice. blago, nekaj bonbonov in piškotov.

Opis slike: Oče Narte Velikonja in mama Ivanka

V službo se je odpravljal malo pred nami, vendar smo ga pogosto ujeli in videli, kako potrpežljivo čaka na tramvaj. Zaposlen je bil na banovinski upravi na prosveti. Vračal se je po 14. uri, pokosil, brskal po stanovanju, bral, komentiral dnevne dogodke, vsaj dvakrat na teden pa se je odpravil k svoji druščini v unionsko ali operno klet. Tista srečanja so mu veliko pomenila, vendar se ne spominjam, da bi nam kdaj razlagal, kako so potekala. Tja so hodili literati, ki so pisali v Dom in svet, Mladiko in otroške publikacije. Med njimi so bili: Majcen, Pregelj, Jalen, Koblar, Lovrenčič in ne vem kdo še vse, morda sem povedal koga preveč. Niso se šli velike politike, saj nanjo niso imeli posebnega vpliva, bolj literaturo. Vračal se je ponoči, ko smo že spali, slišali smo ga, kako še kleplje v svoji sobi na pisalni stroj. Zjutraj je bil videti zaspan, nekako zabuhel in siv v obraz.
Nekoč smo zjutraj opazili, da je potolčen po čelu, in smo ga obsodili, da je bil okajen, pa je samo v zadregi opisoval, kako se je spotaknil na domačem stopnišču. Vedeli smo, da ne zapravlja in da popije kavico ali dva deci vina. Sploh s tisto družbo kavarnarji niso veliko zaslužili. Prenašali so jih bolj kot kvalitetno znamko.
Nekaj let je bil gledališki kritik, tako da sta z mamo veliko hodila v dramo in opero. O predstavah sta se tudi doma veliko pogovarjala, zato so mi bila znana imena Gjungjenac, Heybalova, Žan in Rudolf Francl, Lupša, Lipah in Cesar. In ko sem jih prvič sam videl na odru, se mi je zdelo, da gledam stare znance.
Na splošno gledamo na mladost prizanesljivo in verjetno ni bila tako rožnata, kot se nam zdi sedaj. Kar pomnim, smo stanovali nasproti šempetrskega župnišča (od jeseni l. 1928) na škofijskem vrtu. Šempeter je bil prečudovit del Ljubljane, saj je bil naš ne samo vrt, ampak bližnja in daljna okolica. Po cestah je vozil samo tramvaj, zelo redko kak tovornjak, več je bilo vozov. Brž ko sem začel hoditi v šolo, sem s pomočjo brata in sester širil svoje obzorje in teren in ga končno povečal, da je segal od Kodeljevega in Zelene jame pa do stolnice in frančiškanov.
Nismo vedeli, da hočejo očeta invalidsko upokojiti in da bi bila pokojnina znatno nižja od plače. Ne vem, kdo se je potegnil zanj, da je ostal. Poleg drugega je razporejal učitelje po deželi in nekateri so mi pravili kasneje, da je bil dober z njimi in upošteval želje, če je le bilo v njegovi moči.
Na eno svojih inšpekcij je vzel tudi mene. Z vlakom sva se peljala do Stične oz. do Ivančne Gorice, nato pa s kolesljem do Muljave. Deževalo je in koleselj se je počasi vzpenjal v klanec do šole. Še zdaj vsakokrat pogledam staro cesto, kadar se peljem mimo. V učilnici so me posadili na zaboj za drva. Radovedno sem gledal učence, ki so pohlevno sedeli za klopmi. Učitelj je bil nekam poklapan, oče pa v zadregi. Hodila sta noter in ven, gledala zvezke učencev. Šele ob vrnitvi se je oče dotaknil najine naloge: »Dobro, da sem šel sam in zadevo mirno uredil.«

Opis slike: Velikonjevi na počitnicah v Sori leta 1937

Očetova edina resnična bolečina je bila podjarmljena Primorska. Če je nanesel pogovor na Goro, je otrpnil. Leta 1938 mu je uspelo, da nas je popeljal na počitnice na obisk. Peljali smo se skozi Bohinjski predor in v Podbrdu obstali pod Bohinjskimi hribi, ki so se mi zdeli neznansko visoki. Danes vem, da smo gledali Črno prst. Presedlali smo na motorni vlak, ki je hitel po dolini Bače in zelene Soče, ki še ni bila ograjena. V Prvačini smo čakali dalj časa in zdelo se nam je prečudovito, ko smo videli, da na drevju rastejo fige. Oče je kar sijal od sreče in ponosa. Oblezli smo vso Angelsko goro in zrli na »deželo« pod nami, na Vipavsko dolino. Oče je obiskoval prijatelje, predvsem župnike, nas pa je stari Brus vodil po Golakih in Čavnu, od koder smo občudovali morje.
Sicer smo čutili, da je s to Goro nekaj hudo narobe. Vladalo je mrtvilo, moških skoraj ni bilo na spregled. Nekaj jih je delalo v gozdu, brezposelni so se držali doma, veliko jih je odšlo na Salzburško, kjer so gradili gozdne ceste. Italijanske oblasti skoraj ni bilo čutiti. Čudili smo se čudnim imenom, ki so jih dajali otrokom: Mafalda, Romana, Bruna, Kvirin.
Pri kaznovanju očeta nismo jemali resno. Nastaviti si moral dva prsta, nato pa te je udaril s svojima prstoma. Ker je imel tanke prste in šibko roko, udarci niso boleli. Nekaj smo se sicer kremžili, dokler nas je gledal, potem pa nam je šlo na smeh. Samo enkrat sem jih dobil s palico zares. Mimo hiše je vozil tramvaj, ki je na ovinku v križišču Šempetrske in Škofje ulice vožnjo upočasnil. Radi smo se šli posebno igro, da smo se vozili na odbijačih. Na enem ovinku smo ga zajahali, na naslednjem pa odskočili. Ko sem se ravno tako junačil pogledam navzgor in zagledam preteči očetov obraz. Odskočil sem pred postajo in se doma skril. Potem pa je pela palica, da se je poznalo nekaj tednov, in je zaleglo.
Kar se tiče njegovega krščanstva, ni veliko govoril, ampak ga je kazal z zgledom. Bogastva ni cenil. Po njegovem je bilo dovolj, da nismo lačni, da lahko hodimo v šolo in da bomo imeli službo. Po vojni so ob zaplembi premoženja prišli s tovornjakom, da bi odpeljali karkoli vrednega; a kar niso mogli verjeti, da nimamo ničesar. Imeli smo sicer bogato knjižnico, ker pa smo knjige veliko posojali, so postale »špehi« in so bile nezanimive za nove lastnike. Odločno je nasprotoval splavu in se potegoval za družine. O tem je kar naprej razlagal: prva dva otroka sta za starše, tretji za neporočene tete in družine brez otrok, šele četrti je pravi, ta je za narod. O veri nam ni govoril, ker je nalogo prevzela mama. Ni nas silil v cerkev več, kot je bilo običajno, strpno je gledal na naše zamujanje in lovljenje suhih maš. Bil je sicer član akademskega katoliškega starešinstva, ni pa aktivno sodeloval v nobeni organizaciji, čeprav jih je bilo takrat na pretek. Šele med vojno je večkrat glasno razmišljal in se ustavljal predvsem pri skrivnosti in dogmi vstajenja. Kar naprej je ponavljal: »Priče apostolov, priče apostolov … « Pri tem je hotel povedati, da so apostoli s svojo smrtjo dokazovali resničnost svojega pričevanja.

Opis slike: Portret Narteja Velikonja v knjigi Ljudje

Sicer je imel še največ veselja z Miklavžem in z našo zaupljivo preprostostjo. Že nekaj tednov pred praznikom se je vračal domov s suhim sporočilom: »Miklavža sem srečal«. Pustil je, da smo brskali po žepih in odkrivali vence fig, bonbone ali piškote. Pri tem nam je prepričljivo pripovedoval, kako sta se menila kot mož z možem. V začetku sem sveto verjel v njegovo srečo, čudno pa se mi je vseeno zdelo, kakor da ga srečuje samo on in ne mama, ki je več hodila v cerkev.
Z našo vzgojo se ni preveč ukvarjal. Učili smo se dobro in zaradi tega nas ni hvalil. Čeprav ga je svetovna politika zelo zanimala, nas je z njo pustil pri miru. Vedeli smo sicer za Mussolinijevo razgrajanje po Abesiniji in Hitlerjevo po Avstriji in Češkoslovaški, a nismo čutili, da imajo ti dogodki kaj opravka z nami. Šele avgusta 1939 sem enkrat ujel očetov pogovor z znanci, ko je dejal: »Vojna bo. V njej je ne bomo tako poceni odnesli.«
Prišla je vojna, hujša, kot smo si jo lahko predstavljali v najhujši fantaziji. Lahko sicer ugibamo, kaj bi bilo, če bi prišlo do beograjskega puča šele ob kapitulaciji Italije ali kasneje, kako bi bilo, če ne bi bilo komunistov in če bi vstal slovenski narod kot eden in če se ne bi pobijali med seboj; vsekakor pa se je uresničila najslabša možnost.
Ob začetku napada na Jugoslavijo se je brat Jože, star 18 let, javil med prostovoljce kot še veliko študentov. Odpeljali so jih proti osrčju države in nekaj tednov nismo vedeli, kje so obstali in če so sploh še živi. Oče je nekako izvedel, da so v Zagrebu. Tak kot je bil, se je sam odpravil na pot. Ker je že prej poznal pisatelja Mileta Budaka, ki je postal v Paveličevi vladi kulturni minister, mu je z njegovo pomočjo uspelo fanta rešiti in pripeljati v Ljubljano.
Vosovske likvidacije so ga silno prizadele. Veliko pomorjenih je osebno poznal ali vsaj preko znancev. Zato tudi njegov naravnost samomorilski protest po ljubljanskem radiu in v časopisju, ko je ta dejanja javno obsodil in patetično zaključil: Med menoj in komunizmom je samo smrt. Ob sodnem procesu se je Dušan Pirjevec oprl na ta stavek in svoj prispevek naslovil: Velikonja si je pisal sodbo sam.
V resnici ni politično deloval, daleč manj kot mama in otroci, zapiral se je v svojo sobo in pisal. Zbiral je anekdote in izdal dve zbirki anekdot. Zaživel je, ko je vodil Zimsko pomoč; zadnje leto pred koncem vojne pa je bil spet na suhem in je nadaljeval s svojim delom na prosveti.
Resnični udarec očetovemu dobremu imenu je zadal France Koblar. Bila sta prijatelja, veliko delala skupaj in se tudi sestajala. V spominih Koblar opisuje, kako je oče zahteval od katoliških kulturnikov, naj napišejo protest zaradi vosovskih likvidacij, kar je Koblar odklonil. Oče je nato napisal dolgo pismo (1). Kakšna je bila vsebina, lahko samo ugibamo. Najbrž, da so te vosovske akcije skrbno zasnovane, da pobijajo vidnejše Slovence, predvsem iz katoliškega tabora, ob tem pa kulturniki tega kroga strahopetno molčijo. Ne izključujem možnosti, da je oče svoje argumente podprl z grožnjo, da tisti, ki se z umori strinjajo, podpirajo komuniste.
Koblar tudi piše, da je oče do konca verjel v zmago Nemcev, kar je nesmisel. Sam sem vsak dan začrtoval in popravljal frontne linije v Rusiji, Italiji in Franciji in že pred razpadom Italije je bilo jasno, kdo bo zmagovalec. Šlo je samo za to, kdo bo prišel prvi v Slovenijo: zavezniki ali sovjetska armada.
Solze na njegovem obrazu sem videl samo enkrat, 8. maja 1945 popoldne, ko sva se z bratom poslavljala za odhod na Koroško. Sam je ostal v Ljubljani. Ker ga takega še nisem videl, sem se čudil, kaj ga je prijelo. Oče se je zavedal, kaj ga čaka, mi pa smo šli na pot, kot bi šli na svatovanje. Vse skupaj se nam je zdelo razburljivo doživetje, saj se bomo čez nekaj tednov že vrnili. In zares smo se …
(1) V članku: Pismo neznanemu prijatelju, Zaveza št. 35, na straneh 42 do 56, je Tine Velikonja predstavil in komentiral vsebino tega pisma, ki je bilo v začetku l. 1944 naslovljeno na F. Koblarja in objavljeno v Zborniku Svobodne Slovenije l. 1956. Pismo je Narte Velikonja pisal več časa. Vzpodbudila ga je smrt dr. Antona Breclja v septembru 1943, njegovega zdravnika in primorskega rojaka, ki mu je reševal življenje, ko ga je zadela kap, in poslovilne besede F. S. Finžgarja na Brecljevem pogrebu. Kaže, da je takrat spoznal, da njegovi prijatelji iz kroga katoliških kulturnikov simpatizirajo s komunisti in jih podpirajo. Pismo je bilo pravzaprav namenjeno F. S. Fižgarju.

(Objavljeno v reviji »Srce in oko«, št. 27, maj 1991, na straneh 348–351, ob 100-letnici rojstva Narteja Velikonja.)
(Tine Velikonja, rojen 1929, smrtno se je ponesrečil 11. julija 2010 na Prisanku. Oče štirih otrok in dedek štirih vnukov. Tine Velikonja je veliko objavljal v reviji Zaveza. V svoje članke je pogosto vpletal svoje spomine na očeta. Vsega se ni dalo zbrati v tem prispevku. Vendar, ko boste brali Tinetove članke v Zavezah, boste nehote več zvedeli tudi o Narteju Velikonju.)