Avtor: Meta Velikonja

Ko je oče zbolel, sem bila stara tri mesece, zato so moji spomini na očeta za čas pred drugo svetovno vojno precej bledi.
V spominu mi je ostal kakšen posamezen dogodek, ki je meni veliko pomenil Zelo megleno se spomnim, da smo bili nekoč na počitnicah na Primorskem na Gori, v očetovem rojstnem kraju. Spominjam se le veliko sonca in da je bilo prijetno. V šolskem letu ¹⁹³⁸⁄₃₉ sem hodila v otroški vrtec, ki ga je vodila gospodična Slavica Vencajz v zgornjem nadstropju učiteljišča (sedaj Gimnazija Ledina). Večkrat me je v vrtec mimogrede spremljal oče, ko je šel v službo na banovino. Ob takih prilikah mi je v pekarni ob koncu sv. Petra ceste (danes Trubarjeve) za malico kupil žemljo. Pot sva nadaljevala mimo zidu Pollakove tovarne usnja, mimo mesarije Musar in po Komenskega ulici. Tista bela žemlja mi je pomenila višek blagostanja in posebne očetove ljubezni.
Drugič zopet je prišel domov iz službe in mi dal neuporabljen »prestopni listek« za vožnjo s tramvajem od Friškovca do Hrvatskega trga. Moja želja po vožnji s tramvajem je bila tolikšna, da mi ni bilo odveč preteči celo Jegličevo (danes Njegoševo) cesto do Friškovca, da sem se potem peljala eno postajo nazaj domov.
Kot srečnih dni se spominjam naših poletnih počitnic v Sori. Ne vem kako je očetu uspelo najti tisto majhno »kaplanijo« takoj pod sorško cerkvijo, kamor smo pripeljali vse, kar smo potrebovali za počitnice. Mama je vzela s seboj tudi šivalni stroj, saj smo bili tam dva meseca in se je kaj tudi raztrgalo. Dopoldne smo hodili po borovnice, popoldne pa na kopanje v Reteče v Soro; ob posebnih prilikah tudi v Goričane na jez pri papirnici. Po borovnice in na kopanje smo hodili otroci sami. Ker nas je bilo »premalo«, smo lahko povabili v Soro svoje prijatelje; med njimi so bili Mehletovi, pa Marjan in Mirica Tršar, Brajševi iz Zagreba in še kdo od Grafenauerjevih.
Nekega jutra veliko razburjenje, češ da je oče ujel podgano, ki je škrabala po kmečki peči v hiši. Na naše razočaranje se je v past ujel polh, čeprav je oče na veliko razlagal, da v teh gozdovih ni polhov!
Zelo dobro se spominjam tiste cvetne nedelje 6. aprila 1941, ko je radio poročal, da Nemci bombardirajo Beograd. Zaskrbljenost odraslih sem čutila tudi sama. V svoji otroškosti sem glasno upala, da je naš Triglav tako visok, da ga Nemci nikoli ne preplezajo. Že na veliki petek, ko smo se z mamo vračali proti domu z »obhoda božjih grobov« po ljubljanskih cerkvah, smo ob ograji sanatorija Emona na Komenskega ulici slišali možaka v uniformi, da je zvonil in prosil za civilno obleko, ker prihajajo v Ljubljano Italijani. Tudi mi (mama in najmlajše tri) smo pohiteli domov. Naslednje jutro me zbudijo in povedo, da so v Ljubljani Italijani. Moje prva reakcija je bila: Ali sedaj ne bomo smeli govoriti slovensko? Nekako so me potolažili, in ker je bila velika sobota, smo šli v cerkev. Tesnobe in zaskrbljenosti se ni dalo skriti!
Vendar je bila vojna tu. Otroci smo jo čutili zaradi zaskrbljenosti odraslih. V šoli so nas obiskale italijanske učiteljice in nas učile italijanščino. Govorile so samo italijansko, zato jih nismo razumeli. V tem času se očeta bolj slabo spominjam. Kot pisatelj bi moral znati pripovedovati tudi pravljice. Eno je le povedal, in sicer: Kako je metuljček izgubil hlače. Naslednji dan smo jo želeli slišati še enkrat in na naše razočaranje se je ni več spominjal!
Poskušal se je tudi igrati z nami, najmlajšimi. Nekajkrat smo se igrali »medvede«. Pri tej igri je moral biti oče medved, nas strašiti in na nas rjoveti, me pa smo vreščale in se skrivale pod mizo. Mama je to igro kmalu preprečila, češ da preveč kričimo. In res smo bile pošteno prestrašene (najmlajše tri).
Za nas najmlajše je imel veliko razumevanja. Glede na gmotne možnosti je vedno našel tudi denar, da nam je obnovil kup mivke na dvorišču. Preko leta smo se z mivko tako intenzivno igrali, da smo jo v enem letu raznesli. Nikoli se ni jezil, le novo je kupil!
Ob nekem pogovoru med vojno je padla tudi beseda »žemlja«. Najmlajša, Lenka, začudeno vpraša: Kaj pa je žemlja? Začudila sta se tudi oče in mama, kako da sta pozabila, da naša najmlajša še ni videla žemlje? Oče se je nato odločil, da nas najmlajše pelje v bife na čaj in žemljo. In smo šli. Dobile smo sladek čaj z limono in vsaka svojo žemljo. Potem smo hiteli domov, ker je bila »policijska ura«. Takrat nismo vedele, koliko otrok po svetu v tistih časih ni poznalo »žemelj«!
Starejšim je kupil mizo za namizni tenis. To je bila velika »družabna« pridobitev za šentpetrsko okolje. Zbirali so se prijatelji in sošolci starejših bratov in sester; tekmovali so med seboj in se junačili. Mlajšim so dovolili, da smo pobirali žogice.
Med vojno smo doma brali očetove črtice in novele »Pod drobnogledom« in »Zbiralna leča«, poznali smo tudi njegovi dve zbirki anekdot, nekatere od njih so prav domiselne.
Enkrat sem brata Tineta spremljala pri prodaji teh knjig. Meni se je zdelo, kot da beračiva. Ljudje med vojno niso kupovali knjig. Vsaj ob nedeljah smo za kosilo vsi sedli skupaj za mizo. Če je bil oče razpoložen, nam je rad povedal kakšno anekdoto. Po odmevu je morda sklepal, ali je povedano primerno za objavo.
Nekoč je prišel zaskrbljen v kuhinjo, in ker ni našel nobenega drugega, me je prosil, če grem nekaj zapisat. Narekoval mi je čudno besedilo, ki ga nisem razumela. Kasneje, ko je hotel ta tekst pretipkati, sva ga le s težavo »dešifrirala«. Zdi se mi, da je bil to del besedila, ki ga je objavil v brošuri »Malikovanje zločina«.
V soboto, 5. maja 1945, smo bili že pripravljeni, da odidemo. Najmlajša, Lenka pa pride domov s potepanja in v maminem naročju jokaje zatrdi, da ona ne gre nikamor! V tisti zmedi in stiski smo ostali doma: mama, oče, jaz in Lenka. Starejše sestre Zina, Zora in Ančka so odšle. Morda bi tudi oče šel, če bi imel prevoz. Peš bi le z veliko težavo kam prišel.
Dogodke tistih dni sem že opisala leta 1995 v Zavezi št. 17 in leta 2005 v Zavezi št. 57, zato jih sedaj ne bom ponavljala. Morda le nekatere, ki se mi zdijo pomembni.
V četrtek, 10. maja, smo še praznovali mamino in očetovo srebrno poroko; ponoči so prišli po očeta in ga odpeljali. Ne vem, če je mami uspelo zvedeti, kje je oče zaprt in ali mu lahko pošlje vsaj perilo ali kaj toplejšega, saj ga je vedno zeblo.

Opis slike: Narte Velikonja na dvorišču pred »kolesarsko delavnico« 1937

Sojenje

Iz dnevnih časopisov »Ljudska pravica« in »Slovenski poročevalec« smo izvedeli, da mu bodo sodili. »Slovenski poročevalec« je v soboto, 23. junija, pod naslovom: »Krvniki slovenskega naroda pred sodiščem« poročal tudi o obtožbi proti Narteju Velikonji:
»Narte Velikonja, pravnik in književnik iz Ljubljane, med okupacijo pokrajinski inspektor. Obtožnica ga obtožuje, da je kot odločen idejni nasprotnik in sovražnik narodno osvobodilnega gibanja vršil proti temu gibanju ustno agitacijo in pismeno propagando zlasti s tem, da je priobčeval v listih »Slovencu« in »Domoljubu« profašistične članke, ker je objavil v »Dom in svetu« novelo «Zanka« in izdal brošuro »Malikovanje zločina«, da je nadalje kot predsednik Rupnikovega podpornega odbora in »Zimske pomoči« delil podporo predvsem le profašistično usmerjenim prosilcem. Odtegnil je podporo idejnim pristašem narodno osvobodilnega gibanja, si v to svrho organiziral svoj posebni vohunski aparat in se za svoj posel posluževal podatkov okupatorjeve policije. Nadalje je kot predsednik »Zimske pomoči« kriv aretacije odbornikov Rdečega križa ter njih odgona v taborišče. Kot književnik, politik in uradnik je bil v okupatorjevi službi in eden izmed vidnejših idejnih voditeljev slovenskega fašizma«.
»Ljudska pravica« je 26. junija 1945 poročala: V imenu narodov Jugoslavije so bili vsi obsojeni na smrtno kazen s streljanjem, na trajno izgubo državljanskih pravic in na zaplembo premoženja … Višje vojaško sodišče je sodbo za vse obtožence v celoti potrdilo.
Mama ni dobila nobenega dokumenta o sodbi! Hodili so si ogledovat stanovanje: štirisobno s »kopalnico«, zelo mamljivo. Ob prvi prisilni preselitvi smo spravili očetove neprodane knjige in nekaj pohištva, ki ga nismo rabili, na podstreho nekdanjega škofijskega hleva in kolarske delavnice. Ko so na škofijskem vrtu gradili stanovanjski blok in dve stolpnici so izginile tudi očetove knjige. Nekaj smo jih kljub temu le prenesli ob drugi prisilni preselitvi leta 1947 v Gunclje. Selili so nas v vedno manjše stanovanje, da je za knjige vedno zmanjkovalo prostora.
O očetu se skoraj nismo pogovarjali. Mama je bila glede tega zelo tiha. Oblekla se je v črnino in je ni slekla 10 let. Ob prazniku vseh svetih nismo hodili na pokopališče, saj nismo imeli kje prižgati svečke. Tu in tam me je kdo vprašal, če sem v sorodu s pisateljem Velikonjo in morda pripomnil, da je bil sošolec enega od bratov ali sester.
Očetove knjige so bile na seznamu prepovedanih knjig, izločili so jih iz vseh javnih knjižnic, tako kot knjige očetovega prijatelja Janeza Jalna.

Opis slike: Na počitnicah v Sori, z Brajševimi iz Zagreba in Mehletovimi iz Ljubljane – Poleg tega še Mica Tršar in Grafenauerjevi

Obsojen na izbris iz zgodovinskega spomina

Oče je bil obsojen na smrt, zraven pa še na izbris iz zgodovinskega spomina, kot je v Književnih listih v »DELU« zapisala dne 28. junija 1990 novinarka Alenka Puhar, ob 100-letnici očetovega rojstva. To je bil prvi javni zapis o očetu, ne le kot o ustreljenem nasprotniku komunizma, ampak predvsem o pisatelju, saj ga v Sloveniji, razen Antona Slodnjaka v »Slovenskem slovstvu«, Lj. 1968, nihče ni omenjal.

Kot odmev na članek Alenke Puhar je bilo v »Delu« z dne 12. julija 1990 objavljen kratek zapis priče, ki je bila zraven, ko so izvršili obsodbo, stražil je obsojence in eksekuterje. Obsojence so odpeljali iz zaporov na Miklošičevi cesti v Ljubljani proti Rudniku, kjer je ob vznožju Golovca strelišče. Govorice še vedo povedati, da so kasneje med urejanjem strelišča skupne grobove prekopali …

Ob stoletnici rojstva Narteja Velikonje je v »Književnih listih« v »Delu« z dne 6. junija 1991 Tatjana Božič objavila rezime svoje diplomske naloge »Narte Velikonja in njegova kratka proza«. Društvo Slovenskih pisateljev je postavilo na očetovi rojstni hiši na Predmeji spominsko ploščo. O tej slovesnosti je bil objavljen kratek zapis o očetu v »Ognjišču« (junij 1991, leto XXVII, št. 6) in v »Družini« (16. junij 1991, št. 24). O očetu je razmišljal tudi Alojz Rebula.


Goriška Mohorjeva družba je dne 4. 12. 1991 v Katoliškem domu »Lojzeta Bratuža« v Gorici priredila spominsko slovesnost ob stoletnici rojstva pod naslovom: Ljudje in zanke. Uvodne besede je imela prof. Lojzka Bratuž, portret Narteja Velikonja pa je podala prof. dr. Helga Glušič, mentorica mnogih diplomskih nalog o »pozabljenih slovenskih literatih«.
Celjska Mohorjeva družba je leta 1991 izdala knjigo Franceta Pibernika »Jutro pozabljenih«, ki je antologija padlih, pobitih, prepovedanih, zamolčanih, pozabljenih …
V njej je kot prvega, najstarejšega, predstavil Narteja Velikonjo. Sledila je izdaja ponatisa očetovega romana »Višarska polena«.
Ob 60-letnici smrti je Celjska Mohorjeva družba izdala zbirko očetovih novel in črtic pod naslovom »Satire in humoreske«.
Oče je bil 45 let zamolčan, zapisan izbrisu iz zgodovinskega spomina slovenskega naroda. Spominjali so se ga le v tujini, predvsem v Argentini. V Buenos Airesu je Slovenska kulturna akcija ob deseti obletnici njegove smrti izdala zbirko novel pod naslovom »Ljudje«. Te novele in črtice je oče izbral še sam, med vojno in jih hranil za kasnejšo objavo. Leta 1969 pa je prav tako Slovenska kulturna akcija izdala očetovo zbirko novel z naslovom »Zanke«.
Šele z osamosvojitvijo Slovenije in istočasno z njegovo stoletnico rojstva se je o njem pisalo in govorilo kot o slovenskem pisatelju, s prizvokom, da je bil na »drugi strani« in zato obsojen in ustreljen kot sodelavec okupatorja. »Je že kaj naredil,« kot je oče zapisal v eni svojih črtic.
Brat Tine Velikonja si je prizadeval očetu tudi pravno vrniti čast, ki si jo zasluži.
Vložil je tožbo – zahtevo za varstvo zakonitosti zoper sodbo Izrednega vojaškega sodišča iz junija 1945 v zvezi s sodbo Višjega vojaškega sodišča za Slovenijo z dne 24. 6. 1945, v kateri je predlagal, da naj Vrhovno sodišče RS sodbo spremeni tako, da obsojenega Narteja Velikonjo oprosti obtožbe! Izkazalo se je, da v vseh možnih arhivih Slovenije ter arhivih Vrhovnega vojaškega sodišča v Beogradu ni najti kazenskega spisa oziroma »sodbe«.
Ne samo, da ni nikjer kazenskega spisa oziroma sodbe, tudi njegovo ime in datum smrti so malomarno zapisovali. V seznamu obsojenih oseb, nad katerimi je bila izvršena smrtna kazen v času od 1945 do 31. 12. 1952, je pod zaporedno št. 204 naveden Velikanje Martin s sicer pravilnimi očetovimi rojstnimi podatki, obsojen kot sodelavec okupatorja na smrt z ustrelitvijo, kazen izvršena 5. 8. 1945. Našel se je zaplembni spis na ime Narte Velikonja, da mu je bilo premoženje zaplenjeno na podlagi sodbe Sod ²⁄₄₅ z dne 23. 6. 1945. Po podatkih Vrhovnega vojaškega sodišča iz Beograda je Narte Velikonja v vpisniku Vojaškega sodišča vojnega področja Ljubljana II Su evidentiran pod št. II Su ¹³⁵⁄₄₅. Okrožno sodišče v Ljubljani je dne 9. 10. 2006 sklenilo, da se predlog za obnovo sodnega spisa zavrne, ker vsa prizadevanja sodišča, da najde dokumente, ki bi bili podlaga za obnovitev sodnega spisa oziroma sodbe, s katero je bil obsojen Narte Velikonja, niso dala nobenih rezultatov.
S smrtjo Tineta Velikonja se je zadeva zapletla. S tožbo lahko nadaljujejo Tinetovi dediči ali drugi krvni sorodniki.
Komunistični oblastniki so se zares potrudili, da za našim očetom ne bi bilo nobene sledi. Groba ni oziroma ga ne bo možno najti. Tudi če kdaj najdejo kakšno skrito grobišče na ljubljanskih Žalah z nametanimi kostmi večjega števila žrtev, bo še vedno težko ugotoviti, čigavi posmrtni ostanki so tam. Ali so tam posmrtni ostanki iz prekopanih grobov dr. Natlačena, dr. Ehrlicha ali z domobranskega vojaškega pokopališča na Orlovem vrhu na Ljubljanskem gradu ali s strelišča ob Dolenjski cesti?
Ko je v Ameriki umrla naša mama, leta 1988, nam je vdova njenega brata Franceta Jegliča odstopila v oskrbo grob mamine družine, za katerega je skrbela skoraj štirideset let. Takrat smo na nagrobnik poleg maminega napisali tudi očetovo ime.
Leta 2006 pa je Tine Velikonja v celoti obnovil družinski grob, v katerega smo že pokopali sestro Lenko in vdovo Franceta Jegliča, Marico Valenčič, in njenega drugega moža dr. Vladimirja Valenčiča. Na obnovljenem nagrobniku je dodatno napisano očetovo ime in postavljen očetov doprsni kip. Tine verjetno ni slutil, da bo v obnovljeni družinski grob sam prvi pokopan!
Narte Velikonja je bil katoličan, kulturnik, ki se je uprl zločinu in zločin javno obsodil!
In to takrat, ko je bilo slovenskemu narodu najtežje; to je takrat, ko je moril okupator in ko so morili slovenski boljševiki. Uprl se je javno, glasno in pokončno na način, ki je bil lasten le njemu. Uprl se je z javno besedo. Glasno je po radiu obtoževal slovenske boljševike, zbrane v VOS-u, ko so morili po Ljubljani ugledne može, kot so bili dr. Lambert Ehrlich in dr. Marko Natlačen, na Dolenjskem družina Mavsar in Lojze Grozde v Šetntrupertu in zakonca Bastič v Horjulu. S tem je veliko tvegal in tega se je zavedal. Na sodišču se je zagovarjal odločno, kakor bi imel odgovore že vnaprej pripravljene. Ni klonil, moralno ga niso strli. Čeprav se je takrat že ustanavljalo »Častno sodišče«, ki ga je vodil Josip Vidmar, bi lahko malo počakali. Vse kaže, da so želeli pohiteti, da ga je bilo treba utišati, kakor da so se ga bali, bali njegove direktnosti in resnice.
V njegovem »Nekrologu«, objavljenem v knjigi »Zanke«, Buenos Aires 1969, in v reviji »Srce in oko«, maj 1991, beremo, kako se je v svojem življenju srečeval s smrtjo, a ji vedno ušel. »Tudi sedaj, ko to pišem, gleda čez rame. Toda ne boš, dokler nisem napravil vsega, za kar me je Bog postavil! Saj ne trdim, da sem potreben, in prosim Boga, naj tako ukrene, da bom pripravljen. Marsikdaj bi ne bil, če bi takrat moral pred Njega, ko me je samo opomnil. Od rojstva do smrti je šla z menoj smrt. Ni čuda, da me je ujela. Marsikdaj se me je usmilil Bog, ker nisem bil na obisk pripravljen; prosim ga, naj bi bil zdaj.«

Naj dodam še naslednje besedilo, ki je bilo objavljeno na vabilu k slovenski spominski uri igralske družine NARTE VELIKONJA, ki je bila 25. junija 1950 v Buenos Airesu:
NARTE VELIKONJA v pričakovanju svojega velikega dne

Tudi tega strahu sem ozdravljen,
da ne bi upal stati za slavo pametnega Bitja.
zahvaljen bodi Bog za to veliko milost,
da mi je dal spoznanje;
prosim Ga samo, da naj mi da še moč,
da bom mogel povsod in uspešno to spoznanje povedati,
potem pa naj On določi čas,
koliko časa želi, da to širim.
Naj ne zgorim na grmadi kot Njegov nasprotnik,
Nimam pa nič proti, če zgorim na grmadi v Njegovi službi.

Opis slike: Velikonjeva knjiga Pod drobnogledom s posvetilom Metki – Ljubljana, 6. november 1941

Morda se kdaj ojunači kateri od njegovih pravnukov ali pa prapravnukov in uredi »zapuščino« Narteja Velikonje. Takrat bo možno slišati tudi nekaj takega kot pri uri zgodovine v osmem razredu OŠ Preska v pogovoru o baročnem dvorcu Goričane, ki je bil nedavno obnovljen. »V tem dvorcu so nekoč prebivali Velikonjevi, ki so bili dobri ljudje!« Ena od učenk je s ponosom ugotovila, da omenjajo njenega pradedka.