Avtor: Justin Stanovnik

14. Maj 2011

Dovoljeno mi je bilo, da na začetku naše poti preko Sv. Ane do Bukovžlaka, povem nekaj besedi o njenem pomenu. Kakor vse druge poti, je tudi to v preteklosti prehodilo že veliko ljudi. 1. junija leta 1945 pa je na tem mestu začelo svojo pot 1.500 vojakov slovenske narodne vojske. Tega začetka se dobro spominjam – ne vseh potankosti seveda – ker sem bil zraven. Veliko ljudi je že, kakor sem rekel, opravilo to pot, a vendar še nobeden ne tako kot mi. Posebnost naše poti pred skoraj natanko šestinšestdesetimi leti – razlika je štirinajst dni – je bila ta, da se je začela z velikim ponižanjem in končala s smrtjo. Ponižanje je nastopilo takoj, ko so se odprla vrata tovornih vagonov in so nas pričakali s koli izbrani prebivalci tega mesta, ki jim je bil podeljen ta privilegij, da so nas lahko tepli. Ponižanje se je nato stopnjevalo. Pred kolodvorom smo morali poleči na tla, tako da smo ležali z obrazom obrnjeni k zemlji, in v zboru ponavljati: »Poljubljam zemljo, ki sem jo izdal«. Očitno je obstajal vnaprej izdelan scenarij, kajti, kaj takega se človek ne spomni kar tako. Pravijo tudi, da so partizanski oficirji – razumeli boste, da ne bom rekel častniki – naravnali konje v domobrance, ležeče na tleh, a da konji v tej točki scenarija niso hoteli sodelovati. Tretje dejanje, ki se je tudi odigralo že na kolodvoru, pa je vsaj meni že prineslo tudi nekaj zadovoljstva. Ko je namreč prišla zahteva, naj se javijo domobranski častniki, je med prvimi vstal komandir moje čete, stotnik Lojz Bastič in njegov namestnik Jože Kavčič. Mislim, da sta s tem hotela nekaj pokazati in mislim, da sem razumel, kaj. Potem so častnike, ki so se javili, odpeljali. Videli smo jih šele, ko smo tudi mi prišli v taborišče, a jih sedaj samo po obrazih ni bilo mogoče več prepoznati. Nato pa smo tudi mi, vojaki, ženske in otroci, ki so se v Vetrinju odločili, da grejo z nami, začeli premikati proti Bukovemu Žlaku. S kolodvora smo odšli okoli devete ali desete, na cilj pa smo prispeli ob petih popoldan (danes bomo videli, kako dolgo bomo hodili. A današnja pot – čez hrib Sv. Ane – bo za četrtino ali petino daljša). Med potjo se je poniževanje nadaljevalo, včasih tudi stopnjevalo, v sprevod pa je vsakih nekaj sto metrov tudi že vstopala smrt.
V taborišču je bilo treba oddati vse: dobesedno vse, ne samo nahrbtnike, ampak vse, treba je bilo izprazniti žepe in odvezati čevlje. Najhujše je bila v vročem juniju žeja. Pet dni nismo prišli do vode. Skoraj takoj so tudi že začeli odvažati domobrance. Moja četa je prišla v Celje v petek, 1. junija, odpeljali pa so jo že v nedeljo zvečer, 3. junija ob 11h zvečer ali ob 2h ponoči. Videl sem, kako se domobranci pripravljajo na smrt. Mimo mene je prišel fant iz naše doline: »Samo da bi mi to kaj koristilo na onem setu«. Nikoli ne bi bil pričakoval, da bom kaj takega slišal od njega. Videl sem bogoslovca, stotnikovega brata Pavla Bastiča, kako je hodil od vojaka do vojaka, kot da bi bil že duhovnik. Včasih premišljujem, ali je mir, ki so ga takrat prejemali, zadostoval za tiste pol ure do Hude jame ali pa tisto uro do Hrastniškega hriba.
Z odvažanjem so prenehali 8. ali 9. junija, ko so tovornjake potrebovali za kongres AFŽ v Ljubljani. Ko pa so v noči od 20. na 21. junija nekateri domobranci skušali pobegniti – trem se je posrečilo – so tovornjake hitro od nekod priskrbeli in v dveh nočeh odpeljali še tistih 1.600 domobrancev, ki so do tedaj prestajali žejo in pripeko in lakoto na pesku med dvema barakama.
Da boste bolj živo vedeli, po kakšni zemlji hodite in v kakšen kraj boste nazadnje prišli, bi vam na kratko rad povedal dve zgodbi, seveda zelo na kratko. Želel bi, da bi vsi skupaj začutili, da je zemlja, po kateri bomo hodili, sveta in da je kraj, kamor bomo prišli, sveti kraj. Čeprav je knežje mesto Celje tja napeljavalo na tisoče in tisoče ton strupa, tudi takega, ki nastaja v pokvarjenih glavah, so Teharje vseeno sveti kraj – nič manj sveti zato, ker ljudje za njegovo svetost ne vedo.
Prva zgodba: Moj sošolec Jože Grdadolnik, je bil star že 18 let in je preživljal noči zunaj barake. Zvečer 2. ali 3. dne pride do mojega okna in mi predlaga, naj ga spravim noter. Tam je prespal tisto noč, zjutraj pa ostal. Ker je bil večji in močnejši od nas, ga je eden od komisarjev postavil za starešino sobe. Njegova dolžnost je bila tudi ta, da zvečer počaka komisarja, da pride iz Celja, in mu da poročilo. Zato je bil lahko pokonci in videl, kaj se dogaja zunaj na prostoru, kjer so vezali domobrance in jih nakladali na tovornjake. Na večer 4. ali 5. dne pa zasliši, ko tako opazuje, tudi svoje ime. Šlo je za sekunde. Že se je mislil oglasiti. Mogoče je res šlo za pol sekunde, je pozneje pripovedoval. Tedaj pa od tovornjaka zasliši znan glas prijatelja Trdana, nekje z Dolenjskega doma, morda iz Trebnjega: »So ga že odpeljali. Včeraj so ga odpeljali«. In partizan je prečrtal njegovo ime. Takoj za tem pa je bil poklican Trdan … Ko je kdaj pozneje Grdadolnik pripovedoval to zgodbo, je vedno pristavil: »Pravijo, da mi je tistega večera Trdan rešil življenje. Reševal mi ga je že vseskozi potem. Velikokrat, ko sem že misli narediti kaj, kar se ne sme – kar človek ne sme – pa sem se spomnil na tisti teharski večer in nisem«.

Avtor slike: Tamino Petelinšek

Opis slike: Naj govorijo, naj molijo – tudi namesto nas Tamino Petelinšek

Druga zgodba: Jože Krampelj je bil doma iz majhne vasice v želimeljski dolini po Turjakom. Skupaj z bratom Antonom sta bila z nami v Teharjah. Nekega dne se je javil za pospravljanje nahrbtnikov, ki so nam jih pobrali ob prihodu. Bilo jih je 4.500. Tam je podlegel skušnjavi in vzel iz enega majhen zavojček piškotov. Ob odhodu pa je stražar tisti piškote odkril in komandant taborišča Jože Škulj iz Iške vasi ga je za mizo v svoji pisarni obsodil na smrt. Sodbo je prebral pred celim taboriščem. Ob tem je povedal, zakaj je to naredil, da človek, ki krade, ne bo nikoli dober član socialistične družbe. – Dva grozovita krika sta tedaj šla čez barake: Jožetov, ki mu je bila sodba namenjena in Tonetov, ki je v vrsti stoječ sodbo poslušal. Komandant je potem šel mimo nas vseh in nas deset izbral, da smo šli gledat usmrtitev. Morali smo se postaviti tik za njimi – bili so trije – in jim gledati v tilnik, ko je eden od partizanov hodil od enega do drugega. Ko so že ležali v jami – bila je dolga kakih dvesto metrov in že skoraj do kraja zasuta – natanko se spomnim, sama rumena ilovica – je eksekutor, še preden so jih začeli zakopavati, zagledal, da ima Jože še dobre škornje in z znano trboveljsko kletvijo planil nanje. Ko smo se iz dolinice, s tistim dolgim grobom vračali v taborišče, smo zaslišali od Sv. Ane zvon (zaradi visokih borov, se cerkev sama ni videla). Vedel sem že prej, da je nedelja, sedaj pa tudi, koliko približno je ura. Mislil sem si: Prav sedajle gre Jožetova mama od maše in niti malo ne sluti, kaj se je v Teharjah dogaja. Ob tem se še pomislil, da bi lahko zmolil Oče naš.
Tone pa je, kakor večina mladoletnikov, prišel avgusta domov in moral nazadnje le povedati, da Jožeta ne bo več. Potem se je poročil na Gradež pri Turjaku. Vzel je Škindrovo Faniko, ki je bila sedaj tudi čisto sama. Tri brate so ji ubili na Turjaku: Franceta, ki je bil tam ranjen, že drugi dan po vdaji, Jožeta in Poldeta pa naslednji dan v Velikih Laščah. Rad se je spomnim. Bila je eden najboljših ljudi, kar sem jih poznal: modra in razumna. Spomnim se njenih besedi: »Naši niso bili krvoločni. Takih kot so bili komunisti, pa ni bilo še nikoli nikjer.« Kakšne ljudi smo imeli!. Kakšne ljudi smo imeli! Vsak je poznal koga od njih. Pomislimo danes nanje! Spomnimo se jih!
O Jožetu Kramplju pa se mi je v nekem spisu zdelo, da za konec lahko rečem tole:
»Na prvi od teharskih barak, tistih ob cesti, je še dolgo za tem visel pritrjen list s Škuljevo sodbo. Spodaj je bil njegov podpis: težke in okorne, koma čitljive črke. Danes ne živi več. Vse mine. Mine samota, ki jo je moral prenesti Jože Krampelj, doma iz vasi Ščurki pod Turjakom. Vse mine: Tito in Kardelj in vse drugo. Minejo tudi cinkovi odpadki, ki so jih celjski patrioti zvozili na Krampljev grob in rumene ilovice. Ne mine samo milo povabilo iz stare slovenske pesmi: Fantič le gor vstan … Viselo je to povabilo v revnih krošnjah redkih borov okoli groba, a slišal ga je samo mladi Jože Krampelj.«.

Avtor slike: Tamino Petelinšek

Opis slike: Le ena stoji in sveti - da vemo kako hoditi Tamino Petelinšek