Avtor: Anton Drobnič

Čez dober mesec bo minilo dvajset let od ustanovitve NSZ in dvajset let njenega delovanja, čeprav so mogočne sile propadle revolucije najprej storile vse dovoljeno in nedovoljeno, da bi preprečile njeno ustanovitev, ji nato prisodile samo nekaj mesecev životarjenja, v nadaljevanju pa si dolga leta prizadevale za njeno ukinitev ali vsaj zamolčanje. Ni jim uspelo, NSZ je po dvajsetih letih živa in živahna, kot je bila na začetku, seveda pa mnogo bolj izkušena in pripravljena za javno delovanje v Sloveniji in med Slovenci po svetu, pa tudi bolj znana in priznana, saj ji je država vendarle že pred leti dala status društva, ki deluje v javnem interesu.
Tudi število članov društva in naročnikov njene revije ZAVEZA ostaja stabilno doma in v tujini. Umrle člane, ki so bili večinoma veterani slovenskega protikomunističnega odpora, uspešno nadomeščajo novi člani mlajšega rodu, zlasti pa vidno narašča število naših prijateljev in podpornikov.
Začetne naloge NSZ so v glavnem že izpolnjene in postavljeni cilji vsaj večinoma doseženi. NSZ je pred državnimi ustanovami brez kakršnekoli finančne, politične ali moralne podpore sama izvršila temeljit popis neposrednih žrtev komunističnega medvojnega in povojnega nasilja, ki jih je prejšnja totalitarna država skrivala in tudi nova še ne priznala. Spodbudila in sodelovala je pri postavitvi in ureditvi več sto farnih spominskih plošč in drugih spominskih znamenj ali pa jih sama postavila. Organizirala in izvedla je več sto žalnih in spominskih prireditev po vsej Sloveniji, pri katerih je opozarjala na skrita in neurejena morišča in na še danes nepriznane in neurejene posledice revolucije v posameznih krajih in v celotni državi. Temu so nekateri – ne samo nasprotniki, tudi prijatelji – rekli, da politiziramo. V redu, bomo še naprej politizirali!
NSZ je izdala ali sodelovala pri izdaji številnih knjig s področja medvojne boljševiške revolucije in protikomunističnega odpora. Prav včeraj je prišla iz tiskarne zadnja z naslovom Resnica o domobranstvu. Zlasti veliko delo za slovensko sedanjost in prihodnost pa je poleg farnih spominskih plošč bilo izdajanje četrtletne revije ZAVEZA, katere jubilejna 80. številka je izšla pred nekaj dnevi. Ogromno delo brez kakršnegakoli plačila, ki izhaja natančno kot zjutraj sonce, bo zanamcem še stoletja prinašalo živo izkušnjo, osebno vedenje in doživetje udeležencev in sodobnikov najtežjega obdobja in usodnega preloma dosedanje slovenske zgodovine.
S temi in še drugimi svojimi deli je NSZ dvajset let utirala pot k dolgo in strogo zamolčani zgodovinski resnici o medvojnem boljševiškem napadu na slovenski narod, ko je ta trpel pod prekletstvom trojne okupacije drugih totalitarnih sovražnikov, resnici o samoobrambi proti komunističnemu nasilju in o še danes trajajočih posledicah do komunističnega napada neznanega sovraštva. To silno sovraštvo stari boljševiki in njihovi novi zagovorniki neprestano obnavljajo in širijo na nove rodove, zato tudi delo NSZ še ni in ne more biti končano. Tako kot Lojz Bastič junija 1942 tudi Slovenci v NSZ pravimo: Mi se bomo branili! NSZ bo delovala in branila resnico tudi v prihodnosti v novih razmerah in z novimi rodovi!
V nagovoru, ki sem ga na tem mestu imel aprila 2009, sem opozoril na dejstvo, da sile nekdanjega komunizma, ki so na oblasti, hitijo in bodo še bolj hitele z restavracijo nekdanjega boljševiškega reda in ustanov. To se je še posebej grobo potrdilo v preteklem letu. Ne samo, da nam predsednik republike Türk še vedno ni odgovoril na nobeno pismo ali izjavo, kot da nas ni, nas prav tako dosledno taji in nam ne odgovarja predsednik vlade Pahor – razen ko se želi na Rogu z nami slikati in nas žaliti, popolnoma so ustavili iskanje, ureditev in preiskavo skritih morišč, ustavili delovanje vladne komisije za prikrita grobišča in iz službe so nagnali vodjo službe za vojna grobišča. Napovedali in začeli so novo etapo državljanske vojne.
Sedanja oblast pospešeno in kar vročično vzpostavlja stari totalitarni sistem na vseh področjih državnega in družbenega življenja. Med zadnjimi najbolj vidnimi koraki v preteklost so imenovanje nekdanjega okrajnega partijskega sekretarja in sodnika višjega sodišča, ki je nekoč nezakonito potrdil oprostilno sodbo v edinem procesu proti partizanskemu vojnemu zločincu, za predsednika Vrhovnega sodišča, plakat s krvavo stisnjeno pestjo, s katero je šolski minister pozval učence k praznovanju 70. obletnice nasilne OF, zaprtje arhivov zločinske SDV, predsednika Türka ukaz, naj na vsak način ustavijo opozicijo, izdaja poštne znamke z rdečo zvezdo, izdaja spominskega evropskega kovanca z rdečo zvezdo in likom vojnega zločinca. Tudi predlog vlade, naj državni zbor za generalnega državnega tožilca imenuje etično spornega tožilca, je del iste akcije. Kandidat je protizakonito preganjal žalujoče za umorjenimi žrtvami na Lajšah pri Cerknem, pravno in moralno mnogo hujše pa je, da niti takrat niti kasneje ni preganjal njihovih morilcev in drugih vojnih zločincev.
Vse to je močno razburilo slovensko javnost in na drugi strani pokazalo vso revščino vladajoče koalicije in še posebej njenega vase zaverovanega predsednika vlade, njegovega pojmovanja zgodovine in svoje lastne predsedniške vloge. Pred nekaj dnevi je izjavil, da komandant Stane Rozman ni sprejemal odločitev, ki bi v »tistem času pomenile državljansko vojno ali razredni boj«, ampak je postavil svoje življenje za osvoboditev slovenskega naroda. In nadaljeval: »Zato stojim za to odločitvijo. Ne stojim pa za odločitvijo tistih, ki so stali za razrednim bojem v času NOB in za državljansko vojno – na obeh straneh.«

Avtor slike: Blaža Cedilnik

Opis slike: Ob čudovitih zvokih flavtistke Blaža Cedilnik

»Tisti čas«, kot ga megleno imenuje predsednik Pahor, so bila krvava leta 1942, 1943 in 1944, ko je bilo revolucionarno razredno nasilje najbolj strahotno, ko se je državljanska vojna razplamtela do svojega viška in ko je celo vodja boljševiške revolucije Edvard Kardelj pisal nadrejenim poročila, da slovenski partizani pretirano morijo – ne okupatorje ampak domače prebivalce – in da počnejo tako grozotne stvari, da o njih niti ne more pisati. Komandant teh partizanov je bil Stane Rozman. Za Pahorja ta strašna morija ni bila revolucija in ne državljanska vojna. Kaj je to pomenilo in še pomeni za druge državljane, za drugo polovico slovenskega naroda, Pahorju ni mar. Pomemben je le on, upoštevati je treba samo njegove misli in njegove občutki. Kaj mislijo in odločajo državljani, ni pomembno, skrbi ga samo to, v kako slavnem »zgodovinskem spominu« bo ostal on in njegova vlada. Težka in sramotna prihodnost se obeta narodu, katerega vlada in država razglašata in slavita zločince za heroje!
Ne samo za heroje, druga komunistična avtoriteta Janez Stanovnik je skoraj golobradega Staneta Rozmana, priučenega peka, ki ni bil sposoben voditi niti vaške pekarne in ni odslužil niti obvezne vojaščine, razglasil kar za »vojskovodjo, velikega stratega, državnika in politika«! Take vojskovodje, stratege in državnike smo pač imeli, zato ni čudno, da je med njimi bilo tudi nešteto zločincev in da noben med njimi ni bil kaznovan niti za najhujše zločine zoper človečnost.
Očitno je, da na NSZ čaka še novih dvajset let! Narodne pomiritve ne bo, s trajnim sovraštvom prežetim boljševikom ni dovolj 80.000 mrtvih Slovencev. Ljudstvo pozivajo na odpravo parlamentarnih strank in demokracije, na vzpostavitev nove ljudske demokracije, kot so nekdaj imenovali boljševiški totalitarni sistem, in na nadaljevanje državljanske vojne, slovensko mladino pa na novo partizanstvo, na novo sovraštvo pod rdečo zvezdo.
Slovenski protikomunistični odpor zato ne sme prenehati. Še naprej mora budno spremljati napade na demokratično ureditev samostojne in neodvisne Republike Slovenije, zlasti izbruhe in napade ostankov in naslednikov komunističnega totalitarizma. Organizirati mora odpor proti tem napadom in obrambo parlamentarne demokracije z vsemi sredstvi demokratične in pravne države, zlasti pa z iskanjem in razkrivanjem vse resnice o nekdanji in sedanji komunistični laži in boljševiški prevari.
Šele potem, ko bo slovenski narod spoznal vso podlost komunistične revolucije in partizanskega napada, ko bodo Slovenci prišli k sebi, bo mogoče reči, da je naloga NSZ izpolnjena. Do tistega časa je še dolga pot, zato nadaljujmo z delom in NSZ organizacijsko in miselno razširimo na vse demokratične plasti in skupine, na vse dobre ljudi! Zlasti pa poskrbimo in pomagajmo, da bodo delo in naloge NSZ spoznali in prevzeli novi rodovi. V tem je svetlejša in boljša prihodnost tako NSZ kot Slovencev in Slovenije! Tako nam Bog pomagaj!