Avtor: Justin Stanovnik

Dragi prijatelji!
S posebno pravico vas tako nagovarjam. Ne pravim vam prijatelji samo zato, ker nas druži skupna zgodovina, ampak zato, ker je bila ta zgodovina takšna, da smo ljudje, ki smo bili v njej udeleženi, lahko pravi prijatelji. To je zato, ker nimamo ničesar skrivati ne pred sabo ne pred drugimi, to je tisto, kar dela naše prijateljstvo odprto. Ne vežejo nas nobeni računi, kar nas veže je spomin na neko odločitev, ki smo jo naredili pred mnogimi leti in ji, kljub vsemu, ostali zvesti, ne iz svojeglavosti, ampak zato, ker je bila dobra – ker je bila to odločitev, ki jo narod mora sprejeti, kadar gre za njegovo identiteto. Naša odločitev ni bila dobra zato, ker jo je čez pol stoletja potrdil čas, ampak zato, ker je bila dobra sama po sebi. Kar nas navdaja z veseljem, je to, da so temelji našega prijateljstva iz take snovi, da se nanje lahko zanesemo. Nič posebnega si ne mislimo o sebi, a ob tem, da smo se tako odločili – lahko se ne bi, mar ne, veliko se jih ni – ob tem nas navdaja nekaj, čemur bi lahko rekli pogum in upanje. Družba, ki jo nosita pogum in upanje, ni slaba družba.
Kar nas torej postavlja in kar bo postavljalo tiste, ki bodo stopili v prostor naše zgodovine, je dejstvo, da smo legitimni dediči velikih prizorov. Eden od njih je tisti, ki so ga oblikovali ljudje, ki so umirali zazidani v Barbarinem rovu, ali pa ljudje, ki so padali v brezna Kočevskega roga. Nemogoče je, si pravimo, ko te prizore gledamo, da ne bi bile nad njimi velike obljube; da se ne bi, po vrsti, kakor so dokončevali svoj zadnji boj, njihova imena vnašala v knjige, ki se bodo hranile v knjigovodstvu poveličanih.
V tej misli je toliko prepričljivosti, da je sama sebi zadosten argument. A imamo še druge. Premislimo tole. Ko matematik dožene v glavi novo formulo, to ni samo nov artikel njegovega duhovnega razkošja, ampak pride fizik, ki gradi most in projektira polet v vesolje, in uporabi prav to formulo, da zgradi nekaj v svetu, ki je zunaj človekove misli. Matematikova misel in svet sta si torej v sorodu, zakaj ne bi bila v sorodu tudi človekova moralna misel in svet – svet, se pravi vse, kar na kakršenkoli način obstaja. Naj navedemo Alberta Einsteina: »Kako je mogoče, da matematika, ki je od vsega izkustva neodvisni proizvod človeškega uma, tako perfektno ustreza predmetnemu svetu?« Matematik dela po postopku: »Ne more biti drugače.« Tako pravimo tudi mi: »Ne more biti drugače«!
Prizori, o katerih sem govoril, niso samo za nas, ampak za vse ljudi, za ves narod. Vsemu svetu govorijo, kaj je človek in njegovo prebivanje na zemlji. Govorijo o človekovi velikosti in neznanosti. Sporočila teh prizorov niso samo za nas, a jih mi laže razumemo. Mi lahko o njih govorimo in jih, kakor bi še lahko rekli, laže tolmačimo, ker so bili ljudje, ki so jih v zadnji bridkosti oblikovali, naši ljudje.
O teh rečeh sem, vidite, govoril zato, da sem upravičil ali utemeljil svoj pozdrav – tisti dve besedi, »dragi prijatelji«. Hotel sem povedati, da nas druži razumevanje temeljnih reči sedanjega časa. To ja naš privilegij, zaradi njega smo zavezani, da si ne dovolimo, da nekaterih reči ne bi videli. Ta privilegij ni zastonj. Zaradi tistih prizorov moremo več in bolj jasno videti, kot drugi ljudje.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Novoizvoljeni člani upravnega odbora Blaža Cedilnik

Najprej moramo ugotoviti, da imamo srečo – da smo lahko srečni, ker lahko govorimo resnico. Nekateri morajo, kakor zelo dobro vemo, lagati, če hočejo obstajati v celoti, predvsem politično. Predvsem pa tisti prizori, ki jih nosimo v očeh, ne dopuščajo, da ne bi videli, da je država Slovenija v stanju, v katerem države ne morejo obstajati; in da je slovenski narod sedaj v stanju, v katerem narodi nimajo prihodnosti. Od mislecev, ki jih nosimo v spominu kot snovalce evropske civilizacije, ni nikogar, ki ne bi pisal o državi, od njih pa spet ni nikogar, ki ne bi prišel do spoznanja, da je tisto, kar dela državo za državo, da sta to pravo in pravičnost. Država Slovenija pa stoji na zločinu. Da bi ta zločin skrili pred očmi ljudi, so ga od začetka zaprli v pozlačeni sarkofag »narodnoosvobodilnega boja«, misleč, da se bodo tako pred njim zavarovali. A s tem niso preprečili – nobena prebrisanost ne bi mogla tega preprečiti – da ne bi iz vsake od njegovih treh glav tekli zli sokovi, ne samo v institucije države, v šolstvo, v finančne in znanstvene ustanove, v vojaške in policijske strukture, ne samo v ustanove, ampak nazadnje tudi, kar je najhuje in najbolj usodno, v vsakega od nas, ki nas določa institut državljana. Vsakega je mogoče umoriti, vse je mogoče pobiti, samo zločina ni mogoče. Zločin je mogoče odstraniti samo tako, da se prosi za odpuščanje in da se dela pokora. Čas nam v neskončnost ne bo popuščal. Že čutimo, kako se pod nami majejo tla. Že ne vemo več prav dobro, ali še hočemo biti ali ne. Vsa naša nemoč prihaja iz tistega troglavega zločina.



Če obstaja država v znamenju prava in pravičnosti, pomeni, da je državljanom zagotovljena osnovna varnost in da se lahko v celoti posvetijo svojim opravilom – temu kar delajo. Biti produktiven, konkurenčen in tako dalje in tako dalje, pomeni biti pri sebi, pri tem, kar delaš. Državi, ki stoji na zločinu, tega ni mogoče zagotoviti. Toliko glede države.

Za narod pa velja, da ga mora nositi, lahko bi mogoče rekli tudi, da ga mora gnati, en spomin. Noben stroj, vidite, ne more teči v dveh prestavah hkrati. Narod lahko živi samo iz enega spomina. Če je narod tako nesrečen, da sta se v njem oblikovala dva spomina, se bo eden, če bo narod hotel še živeti, moral umakniti drugemu. V fugi dveh spominov narod ne bo mogel obstati. V boju med spominom, zgrajenim na zgodovini, in spominom, ki ga je oktroirala totalitarna klika, podprta od medijsko šolskega kompleksa, bo zmaga morala pripasti zgodovini, se pravi dejstvom, resnici. To pa se bo lahko zgodilo, če bo način boja ali dialog tekel v nomosu jezika; če bo slednjič obveljalo, da je dvakrat dva štiri; da skozi točko zunaj premice lahko potegneš eno samo vzporednico; da bodo potem, ko je ves dan lilo, tla bolj verjetno mokra kot suha. Če bo dialog potekal v okviru teh manir, ima zgodovina, kljub drugačni tradiciji, še možnosti.

Nedavno sem se peljal skozi lepo podeželsko mesto. Poleg drugih znamenitosti sem videl, da imajo tudi park narodnih herojev. Tri stebre, postavljene v širokem krogu, na vsaki stoji kiparski portret enega od treh herojev. Vsi so bili predvojni komunisti in vsi so med vojno padli v tako imenovanem »narodnoosvobodilnem boju«. V skladu s to tradicijo se tudi imenujejo »narodni heroji«. Neupravičeni, neupravičeno! Septembra leta 1941 je boljševiška partija konfiscirala narodnoosvobodilni boj, ki ga je izklicala na dan nemškega napada na Sovjetsko zvezo. To je storila zato, da je lahko v svojih ideoloških barakah v miru vlagala v kalupe »narodnoosvobodilnega boja« dokumente za izvedbo boljševiške revolucije. Ker so bili vsi trije heroji predvojni komunisti, so za ta manever vedeli in bi se zato skupno ime njihovega posmrtnega druženja moralo glasiti »park boljševiških herojev«, ne pa »park narodnih herojev«. Narod namreč s temi heroji nima nič, razen tega, da je še pol stoletja po koncu formalne vojne moral zaradi njih prenašati muke totalitarne oblasti, ki mu je sicer dovoljevala uporabljati besede njegovega idioma – pod pogojem, da bo iz njih izdeloval ideološko sprejemljive stavke. »Trg narodnih herojev«, pa naj bo že kjerkoli v Sloveniji, je torej zgodovinski lapsus in molče vpije po korekturi.
A tu moramo nujno nekaj vstaviti. Ob nesprejemljivosti visokih komunističnih aktivistov v prostoru avtentičnega narodovega spomina ne smemo pozabiti na ukaz, ki ga postavlja etos krščanske kulture – ki pa nima na sebi tujosti ukaza, ampak govori v tonu najbolj naravnega človekovega občutja – da se nam, ko gledamo tiste heroje v stiski, skozi katero je vsak od njih nazadnje šel, tudi zasmilijo. Ko zelo jasno vemo in povemo, kaj so politično bili in kaj so povzročili, moramo ravno tako jasno vedeti in povedati, da ima vsak človek v stiski zagotovljeno naše sočutje. Ko se je, bogve iz kakšnih razlogov, med enim od svojih nedavnih nastopov predsednik vlade – nekaj banalnega, boste rekli – tako potil, da se je moral neprestano brisati, so se mnogi iz njega norčevali. Toda prizori, o katerih sem govoril in ki jih gledamo v Barbarinem rovu in na Kočevskem rogu in neštetih drugih krajih po Sloveniji in ki so iz take snovi in so tako visoki in tako plemeniti, mogoče bi smel še reči, tako sveti, da nam ne dovoljujejo nobene tuje nesreče spremljati drugače kot s sočutjem. Kljub vsemu.
Slovenci smo do sedaj imeli tako zgodovino, da ne bi bilo čudno, če bi končno zaslišali ukaz, da moramo priti k sebi. Da se končno zavemo, kaj smo in kaj smo dolžni sebi. Najprej nekaj o drugih narodih ob naših mejah. Ali so nam Avstrijci, Nemci, Italijani, Madžari in daljni Britanci, tudi bližnji Hrvati, ali so nam v zgodovini storili kaj dobrega? Ko so slovenski begunci iz Spittala romali k Sv. Krvi pod Grossglocknerjem, jim trgovci niso hoteli prodajati razglednic, da bi pisali domov. Verfluchte Ausländer! Prekleti tujci! In ko je Velika Britanija, da bi ustregla Stalinu in si zagotovila proste roke v Sredozemlju, žrtvovala Slovence in edini narodnoosvobodilni boj, ki je potekal na naših tleh, kaj naj si o tem mislimo? Seveda tega ne bomo nikoli pozabili, toda ali je to dovolj? Moramo se zavedati, kje živimo, moramo vedeti, kdo smo. Toda kaj bomo govorili samo o tujcih? Kaj pa mi, vprašajmo se raje, kaj je z nami. Ko so nas dobra dva meseca po napadu Nemcev, Italijanov in Madžarov, 6. aprila 1941, napadli 22. junija 1941 še slovenski boljševiki, se pravi, naši ljudje, kaj se je s tem zgodilo? Zgodilo se je nekaj norega, nekaj, kar nas izključuje iz ranga politično kompetentnih narodov, zgodilo se je nekaj na meji izrojenega. Tisti Slovenci, ki so imeli takšno dušo, da so postali krščanski socialisti in kocbekovci, pripadniki plebejske liberalne mase po slovenskih trgih in mestih, vsi ti so se odločili, da z vsem, kar imajo in kar so, podprejo boljševiški napad na lastni narod. To so bili ljudje, ki so po tem, s prvim političnim aktom, ki so ga naredili, zaplenili narodu njegovo politično suverenost. Ko se tega spomnimo, si pravimo: moramo priti k sebi, moramo postati to, kar smo oziroma kar bi morali biti. Nedavno mi je znanec iz nekega slovenskega kraja povedal, da je brivec, ki se je z njim ukvarjal v svojem salonu, nenadoma za trenutek prenehal in rekel: »Med vsemi žalostnimi stvarmi, ki se dogajajo, je tolažljivo samo to, da se je Janša tako do kraja razkrinkal«. Čeprav sem vedel, da je znanec ob tem molčal, sem vseeno izrazil obžalovanje, da ga ni, brez vsake vidne užaljenosti in histerije, vendarle vprašal: »Zakaj ga pa tako sovražite, povejte mi, zakaj ga tako zelo sovražite?« Namesto molka bi tam moral stati ta stavek: Res, moramo dorasti, moramo priti k sebi, moramo si pridobiti to dostojanstvo, da bomo hodili pokonci. Lansko leto se je kolesarskega maratona, ki nosi ime po partizanski bolnici Franja, udeležilo 6.000 kolesarjev. To se je zgodilo po tem, ko se je že nekaj časa vedelo, da so komunisti konec junija 1945 k dvema breznoma Pri konfinu zvlekli več kot sto domobranskih ranjencev in jih tam postrelili, mnoge pa še žive spehali v temo skalnate globine. Moramo priti k sebi! Kadar mi pride pred oči množica tistih pedalarjev, se samodejno spomnim besed Borisa Pasternaka iz njegovega romana Dr. Živago: »Orgija slabega okusa! Orgija slabega okusa!« Moramo priti k sebi! Kdo bi mogel to bolje razumeti kot mi? Prizori iz Barbarinega rova in s Kočevskega roga nas k temu zavezujejo.

Avtor slike: Tine Velikonja

Opis slike: Prva teharska slovesnost 1990 Tine Velikonja