Avtor: Mojca Kucler Dolinar

Ko sem prejela vabilo, da naj napišem svoje misli o delovanju Nove Slovenske zaveze, je šel skozi moje misli najprej občutek hvaležnosti. Hvaležnosti za vztrajanje pri pričevanju za resnico. Za vztrajnost oprati dostojanstvo kruto umorjenih, mučenih, preganjanih in prezrtih; vseh, ki jih je zamazal nasilni boljševistični režim.
Letos ste praznovali 20. obletnico svojega delovanja in težko bi rekli, da so razmere za delovanje društva kaj bolj enostavne kot na samem začetku. V letu, ko praznujemo tudi dvajseto obletnico državnosti, nas voditelj zveze borcev kliče pod krvavo rdečo zastavo, pesnica in pisateljica pa oglašuje potrebo po preziru zoper vse, ki so se uprli komunizmu, tako lahkotno, kot bi pisala nadaljevanje kakšne od svojih pravljic. In potem je tu še moja osebna izkušnja, zaradi katere lahko z vami delim razmišljanje in občutke, da zasledovati resnico ni lahko.
Znotraj parlamentarnega dela sem se s to težavo najtesneje soočila ob usklajevanju na vsebini Zakona o verski svobodi, Zakona o sodelovanju Republike Slovenije s Slovenci zunaj njenih meja in pri tako imenovanih »vojnih zakonih«. Torej predvsem pri temah, ki se dotikajo področij, v katerih nas je zaznamovala naša zgodovina. Jasen odnos do zgodovine v naši družbi še vedno ni splošno sprejet. Zato moramo vsak od nas, posebej tudi mi v politiki prevzemati odgovornosti, da se iskreno zavzemamo za resnico. Besede je potrebno spraviti v zakone in deklaracije, te pa potem v življenje. Svojo nenadomestljivo vlogo ste pri oblikovanju imeli prav člani Nove Slovenske zaveze s svojim intelektualnim kapitalom. Kljub vašemu prizadevanju in podpori somišljenikov še nismo na cilju. Obveza države do zgodovine namreč še zdaleč ni končana, če se sploh more reči, da se je začela … Žal je tako tudi po štiriletnem mandatu vlade, v katero smo vlagali upanja, da se bo to področje končno uredilo v skladu s sodobnimi načeli o človekovih pravicah in odgovornosti za zločinska dejanja, ki jih je boljševizem izvajal na naših tleh. Tudi Nova Slovenija je bila – tako kot Nova Slovenska zaveza – talka trdnosti koalicije in z običajnimi sredstvi ni uspela doseči, da bi se ta problematika reševala. Pri SDS za to ni bilo pravega posluha vse do konca mandata, ko so v teh temah zaznali priložnost za pridobivanje volilnih glasov med kristjani.
Glede na vprašljiv splošen odnos tudi do najnovejše slovenske zgodovine, osamosvojitve naše države in njenega vstopa v evropske integracije, naloga Nove Slovenske zaveze ne bo enostavna. Ko se srečujemo na vaših srečanjih, se mnogokrat sprašujem, kje so mlajše generacije. Kje so, razen nekaterih izjem, sinovi in hčere vaših članov, kje vnuki, kje pravnuki … Ti bi morali biti najbolj trden steber za v prihodnje. Ti, ki so na svet prinesli »gen«, ki mu je mar za resnico, ti, ki so rasli v družini, kjer medvojno in povojno komunistično nasilje ne bi smelo biti tabu. Če namreč o teh rečeh ni uspel prenos na naslednjo generacijo znotraj družine, toliko težje bo uspel v naši družbi nasploh.
Mlad človek po svoji naravi išče resnico, tehta različne argumente. Je pa ob množici informacij zanj težavno razbrati relevantne. Predvsem zaradi dejstva, da mu šola tega ne olajša. Celo nasprotno, proces spoznavanja resnice mu oteži, saj slovenski učbeniki še vedno ne nudijo objektivnega pogleda na resnico. Saj je dovolj drugih knjig, v katerih lahko človek prebere o temnem delu naše zgodovine, boste rekli! To drži, vendar le redko kateri srednješolec ali srednješolka vzame v roke tovrstno literaturo. Zato je bila več kot dobrodošla knjižica Resnica o domobranstvu s kratkimi ter jasnimi odgovori, ki se tičejo protikomunističnega odpora. In kot je dandanes že nuja, vsebina mora biti dostopna tudi na svetovnem spletu.
Vse, ki ali zaradi pomanjkanja védenja ali zaslepljenosti ne znajo povezati desettisočih umorjenih in več kot petsto morišč v majhni Sloveniji z nasiljem komunističnih oblastnikov in njihovih današnjih naslednikov, moramo na to, na nam lasten, dostojanstveni način opominjati, ko se zbiramo na spominskih slovesnostih na mnogih krajih po Sloveniji; Kočevskem rogu, Teharjih, Hudi Jami …
Ne moremo se sprijazniti, da bi bila njihova nedolžna kri prelita zaman, da to ni dovolj za duhovno osvoboditev Slovenije. Kako dolgo se bodo še sklepali kompromisi na hrbtu tiste strani, ki zatiranje trpi že desetletja?!
Ampak dokler bomo imeli Federike, Urške, Klemne, Helene … fante in dekleta, ki upajo zastaviti besedo za resnico, ta ne bo obmolknila.