Avtor: Justin Stanovnik

Spričo slepilnih manevrov, ki jih prireja postboljševiška levica v slovenskem javnem življenju – ki jim ljudje, ki jim okus to dovoljuje, pravijo tudi politika – spričo obupnega napora te levice, da bi legitimirala svojo prisotnost v legalnem spektru oblasti; spričo tega, da v javnem prostoru, tam kjer bi morale stati ustanove države, zrasle iz historičnega spomina in potreb organizirane demokratične družbe, stojijo tudi kulise, izdelane iz neke propadle ideologije; spričo te nevarne dvojnosti, ko se ne ve več, kaj je resnično in kaj je potvorba, kaj deluje in kaj ne deluje, kaj prihodnost omogoča in kaj jo postavlja v negotovost, v takem stanju čutimo, da moramo v nekaj potezah narisati osnovno shemo resničnih dejstev druge svetovne vojne v slovenski odslikavi. Druga svetovna vojna je uterus vseh slovenskih nerazrešenih vprašanj – vseh slovenskih afer, bi morda kdo želel reči.

Prej pa samo še stavek, zakaj ravno boljševiki igrajo to nenaravno igro. To počnejo zato, ker jih je začetna jakobinsko-leninska intuicija zaznamovala s tem, da jim je odvzela normalno človeško skrb za bit – skrb, iz katere rastejo tudi vsa avtentična politična dejanja – in jih v zameno za to oškodovanost obdarovala z nadarjenostjo za manipulacijo – edinstveno v vsej zgodovini. V njihovem osnovnem družbenem uvidu stoji, da ničesar zares ni in da je vse poljubno vzpostavljivo ali manipulabilno. Ta ideološko podprta vera je tisto izhodiščno dejstvo, ki jih dela za zmagovalce vseh revolucij, obenem pa odsotnost skrbi za bit – tudi ali predvsem za bit, ki se imenuje človeška družba in za katero mislijo, da po sebi ni nič – ta odsotnost obenem stori, da vse družbe, ki so jih boljševiki izbrali za teren svojih eksperimentov v času, ki se še vzdržuje spomin na vzročno posledični odnos, gredo v stečaj. To je zato, ker je boljševikom politika identična z manipulacijo oziroma je manipulacija. In kot je v revolucionarni Sloveniji edino resnično manipulativno možnost dajal idiom »narodnoosvobodilna vojna« in se o »revoluciji« ni govorilo, tako je danes, po krahu »revolucije«, vse, kar je ostalo, samo še stara dobra »narodnoosvobodilna vojna«.

Spričo tega je naravno in razumljivo, da se po agitpropovskih centrih zelo trudijo, da bi vzpostavili semantični quid pro quo: da bi obveljalo, da kdor pravi »narodnoosvobodilna vojna«, misli v resnici »revolucija«, in kdor misli »revolucija«, pravi »narodnoosvobodilni boj«. O revoluciji torej še vedno lahko govorim, le da posredno ali manipulativno, tako da rabim izraz, ki ne pomeni nič svojskega (v pomenu, da bi za njim kaj realnega obstajalo), pač pa pomeni ali sopomeni nekaj, česar se je z dolgim soobstajanjem v jeziku navzelo: z »revolucijo«. Toda tudi pri manipulaciji povsem brez težav ne gre.

Če hočemo pokazati na te manipulativne težave, moramo najprej v nekaj potezah pokazati – v odprtem besedilu – kako je slovenska varianta druge svetovne vojne potekala.
Slovenija je bila kot del Jugoslavije napadena. Nemci so jo napadli tudi kot nacisti in Italijani kot fašisti in Madžari tudi v svojstvu neke svoje totalitarne variante. Poleg tega so Slovenijo napadli tudi slovenski boljševiki, ki niso hoteli izpustiti iz rok edinstvene priložnosti, ki jo je za revolucijo dajala okupiranost. Izjemna ugodnost, v kateri so se slovenski boljševiki znašli, je bila ta, da so lahko napovedali »narodnoosvobodilni boj«. Tako so boljševiki revolucijo – nekaj za večino nesprejemljivega – spremenili v nekaj za večino sprejemljivega. To je bilo drugo dejstvo. Obe ti dve dejstvi sta boljševikom že po sebi dajali nekaj možnosti za uspeh. Usoda pa jim je prijazno naklonila še dve, eno doma v Sloveniji, drugo pa v tujini, v demokratskem zahodnem taboru protihitlerjevskega zavezništva.
V Sloveniji so se med dvema vojnama oblikovale v prvi vrsti sile tradicionalne narodne zavesti in katoliške kulture, dve komponenti, ki so te sile uvrščale v krog evropske krščanske civilizacije. Ta krog je tako obsegal večinsko politično odločitev Slovencev – na zadnjih predvojnih volitvah so dosegli 80 % vseh možnih glasov. Poleg navedene večinske nazorske in politične skupine pa so se v Sloveniji, z razvojem, oblikovale tudi disidentske skupine, ki so se s specifičnimi duhovnimi, kulturnimi in političnimi ambicijami v večji ali manjši meri ločevale od katoliške večine. To so bili pristaši Edvarda Kocbeka, krščanski socialisti in plebejske liberalne mase po večjih in manjših mestih in podeželskih trgih. Te duhovno, miselno in nazorsko labilne skupine so se izkazale za naravne zaveznike boljševiških revolucionarjev, ker so v podpori njihove vstaje videle možnost, da se katoličanom maščujejo – kar recimo – za njihovo večinskost.

Avtor slike: Franc Popek

Opis slike: Znamenje Nove Slovenske zaveze nad jamo pod Macesnovo gorico Franc Popek

Drugi od obeh dodatnih dejavnikov boljševiškega uspeha v Sloveniji pa je bila britanska imperialna politika, ki je nastopila – nenadoma in nepričakovano – z vsemi elementi izdaje. Winston Churchill je kot agent te politike novembra 1943 v Teheranu izposloval, da so zavezniki zapustili Mihailovića, ki je s svojo prisotnostjo jamčil kontinuiteto politične družbe, kakor se je oblikovala v predvojni Jugoslaviji, poleti 1944 pa še prisilil kralja Petra, da pristane na sporazum med Titom in Šubašićem, s čimer je dosegel, da se je po koncu vojne Jugoslavija znašla pod oblastjo totalitarnega boljševiškega režima. Ta oblast je z vsemi prvinami totalitarizma in z vsemi boljševiškimi spremljajočimi okoliščinami trajala v Sloveniji do volitev 8. in 15. aprila 1990. Ob tem se človeku od nekod oglasi stih ruske pesnice Ane Ahmatove:
… a skoljko tam

Nepovinnyh žiznjej končajetsja!

(Ana Ahmatova, Requiem 4)
V torek, 26. aprila, je dr. Danilo Türk, predsednik republike Slovenije, imel slavnostni govor na akademiji ob dnevu upora proti okupatorju. Namesto da bi ostal v zgodovini, ki smo jo pravkar na kratko skicirali, se je vdajal mitu, s katerim so boljševiki že med vojno nadomeščali zgodovino in ga potem gojili vseskozi do današnjega dne. V njegovem četrturnem govoru skoraj ni trditve, ki ne bi zavrgla zgodovine in sledila njeni mitološko-ideološki verziji. Poglejmo.
Preko »upora proti okupatorju« smo si, kakor smo rekli v uvodu, nakopali polstoletni totalitarizem, zato zanj ni mogoče reči, da je bil »najpogumnejše dejanje v zgodovini našega naroda« in »izraz visoke politične zrelosti naroda«. Tudi ni bil to noben »prelom« z našim vraščenim prepričanjem, da o nas lahko »odločajo drugi«. O nas so tudi tukaj po intrigi domačih samozvancev odločali drugi. Sledi trditev, da smo z odločitvijo za ta boj pokazali »politično zrelo razumetje zgodovinskih okoliščin«. To »razumevanje« bi kljub okupaciji – ali pa zaradi okupacije še posebej – morali skrbno varovati, ne pa dopustiti, da smo ga izgubili in zapravili. Velika večina Slovencev je mislila, da je »boj zoper fašizem in nacizem tudi boj za civilizacijo«, toda tisti, ki so v ta boj vstopili tako, da so uveljavili boljševizem, so se bojevali za izstop iz civilizacije. Da je »civiliziran, pravičnejši in boljši svet« bilo mogoče doseči »samo z zmago nad nacizmom in fašizmom«, je tudi res, a ne »samo«. Če se pa obenem bojuješ za boljševizem, je pa taka trditev nedopustna in cinična.
Trditi, da so med »narodnoosvobodilnim bojem« nastajale »obsežne državne strukture«, in ne povedati, da je tedaj nastajala predvsem teroristična VOS, ki je obvladala celotni ilegalni teren, je izraz prezira do neštevilnih žrtev te organizacije. Da bi bili Slovenci na »pravični strani«, ni bila potrebna nobena »narodnoosvobodilna borba«. Slovenci smo bili udeleženi v londonski begunski vladi, kar je bilo dovolj, da smo bili na pravični strani, ki je spravila s sveta zločinsko ideologijo nacizma in fašizma. Če bi ostalo tako, bi bili rešeni tudi zločinskega boljševizma. Zasluga »NOB« je bila, da smo se preselili iz dežja pod kap. To je »ključno za naš zgodovinski spomin«, ne pa da smo krvaveli za to, da smo izgubili človekove pravice. Ali naj nas vodi v prihodnost ponižujoča zgodovinska neprisebnost?
Druga svetovna vojna je res bila, zlasti v Evropi, »globalni spopad« – lahko bi rekli, da je to bila evropska državljanska vojna – a če bi se ta »globalni spopad« za zmerom končal maja 1945, bi ta vojna za zmerom ostala tudi nepravična. Šele s padcem berlinskega zidu pol stoletja pozneje in s sesutjem boljševiške srednje in vzhodne Evrope je ta vojna ustvarila »naš današnji svet in naš mednarodni red« – se pravi, da je ta vojna šele tedaj postala »pravična«. Šele takrat »pripadamo narodu zmagovalcev« – po zaslugi tistih, ki so se nekoč uprli »narodnoosvobodilnemu boju«, ki je v režiji njegovih zločinskih upravljavcev potekal predvsem v bojevanju proti lastnemu narodu.
Dr. Danilo Türk zahteva, da moramo pri študiju »NOB« »spoštovati elementarna etična načela«. To so »poštenost, merila zgodovinske znanosti, pravne norme in postopke«. Prav je, da tako govori. Toda zakaj ni obenem še povedal, da je »narodnoosvobodilni boj« ustvaril družbo, ki je kršenje teh norm uzakonila in to kršenje spremenila v novo družbeno normo? In ko je predsednik začel govoriti o »ponarejanju zgodovine«, ali ga ni ta sintagma, v trenutku, ko jo je izgovoril, udarila nazaj po zobeh, kot pravimo. Mar je edini tujec v Jeruzalemu, če mi ne zameri to krščansko velikonočno sintagmo, in ne ve, da v totalitarizmu – in danes in danes – »ponarejanje zgodovine« velja za stvar dobrega okusa? In da vse parade na sedanji obletnici »upora proti okupatorju« potekajo v znamenju ponarejanja zgodovine. To je, ali bi moralo biti, pravo sporočilo sedanji demokratični Sloveniji in njenim visokim uradnikom! Predsednikov jezik kaže, da tudi takrat, ko govori o odhodu Slovenije iz Jugoslavije v začetku 90-tih let, bolj kot na registracijo in pomen tega velikega in sedaj še neizmerjenega dogodka misli na drugotne reči. Da je bil »razkroj države poln nevarnosti«, je res, še bolj pa je res, predvsem pa pomembno, da je ta razkroj omogočil Slovencem nacionalno osamosvojitev, državnost in vrnitev v civilizacijo. Da so bile nadalje tedaj ogrožene človekove pravice? Že, pa ne šele v 80-tih in 90-tih letih, kot je videti, da misli predsednik. Da je bil potem »prelom« z Jugoslavijo nujen? Že, a kar je bilo dobesedno eksistenčno nujno, je bil prelom s partijsko državo. A Türk se skrbno varuje, da bi govoril o bistvenih rečeh. Raje se sprehaja po periferiji sveta in časa, iščoč novih ideoloških možnosti za svoj predsedniški slog. Predvsem pa človeka zares užalosti, da predsednik ni bil v stanju opaziti, da sta »narodnoosvobodilni boj« in boljševizacija Slovenije, ki jo označujemo s šifro »1945«, in demokratizacija Slovenije, ki gre pod šifro »1990«, dve gibanji z diametralno nasprotnimi smernimi kazalci. Toda na miselni periferiji, do katere ima predsednik Türk toliko razumevanja in spoštovanja, tam hočejo, da bi vsi mislili drugače: da je šifra »1945« bila pogoj za šifro »1990«.

Avtor slike: Franc Popek

Opis slike: Znamenje Nove Slovenske zaveze na množičnem morišču v Jelendolu Franc Popek

Ko gospod Türk ugotavlja, da Slovenija »velja za uspešno državo z dobrim ekonomskim in socialnim položajem«, smo tega, nekoliko forsiranega patriotizma veseli, a bi nam naredil še večje veselje, če bi sebi in Sloveniji spletal venec iz cvetic resnice. A se zdi, da kar naprej najdeva možnosti, da nas prepričuje, da mu prav te ne dišijo. Ko na primer potoži nad »težavami, ki so se nam nabrale v času po osamosvojitvi«, bi morda, če bi bil njegov vonj bolj orientiran k resničnosti – ugotovil, ali vsaj zaslutil, da je temu kriva »nedokončana revolucija«, kot so temu rekli po nekaterih srednje- in vzhodnoevropskih državah. Mogoče bi se mu ob tem oglasila misel, da so se poglavitnim »nečednostim« lahko vdajali predvsem ali izključno ljudje iz prejšnjega režima, zakaj tudi ta reč ne gre čisto brez znanja in prakse, v čemer pa so bili novi demokrati zelo šibki. Nekaj tega v njegovem govoru dejansko zasledimo: da sta »grabežljivost in korupcija« »zlo tranzicijskih držav«! In kje bi bila rešitev? Po naši pameti bi to bila normalizacija slovenske duhovne, moralne in politične substance. A tega momenta predsednik na našo žalost ni zagledal ali pa ga ni hotel videti, ker se je zbal, da bo v tem primeru moral iti predaleč. Če bi se namreč podal na to pot, bi se mogoče nazadnje znašel pred zaključkom, ki bi se ga poleg vsega drugega tudi nekoliko ustrašil: da bi se ljudje boljševiške provenience morali umakniti iz politike, ne s silo seveda, tudi ne s silo, ki jo predstavlja volja volivcev, ampak tako, da bi, prizadeti, to storili sami od sebe, kot uslugo narodu, ki so ga s tem, da so ga izbrali za teren svojega velikega političnega eksperimenta, tako zelo izmučili, da je potrošil vse sile, ki jih je imel, da je napad teh nenavadnih ljudi prenesel ali, bolje, prebolel. Včasih nam sam predsednik dopusti nekaj upanja. Takrat na primer, ko spregovori o »prelomu s prelomom«. Iz te misli, iz te možnosti bi lahko zrastel naš predlog ali naša ideja. To, kar smo že nekajkrat povedali in bomo še enkrat, ni najbolj razširjena vest, ki bi šla po domovini, a vseeno: boljševiki ne bodo nikoli zamenjali manipulacije za politiko. Ne zato, ker ne bi hoteli, ampak zato, ker tega storiti ne morejo. Odhod boljševikov »vzhodno od raja« ima eno samo alternativo. To je jakobinska Slovenija. Nerešeni jakobinski nukleus francoske revolucije konec 18. stoletja je obremenjeval vso francosko politiko do žalostnega vichyjskega eksperimenta. Takšna perspektiva čaka Slovenijo. Stanje nedokončane revolucije, podaljšano v zgodovinski čas, ni perspektiva za politično skupnost, ki se imenuje država.
Predsednik Türk nam proti koncu govora urgentno priporoča »privrženost temeljnim vrednotam«. A, ko vidimo takoj v nadaljevanju, da med temeljne vrednote spadajo zlasti tiste, ki so nas vodile 1941, takoj vidimo, da s tem ne bo nič. Malo več začetnega upanja nam je dal v naslednjem, ko je spregovoril o »moralni otopelosti«. Res, smo ob tem pomislili, kakor strupena plesen se v nas razrašča pospešeno »moralna otopelost«. Za predsednika se zdi, da je v zadregi, od kod prihaja. Naj ne bo videti vsiljivo, če mu sugeriramo svojo rešitev te uganke.
Slovenija je legalni dedič zločinske države. Dokler se sedanja država ne bo lotila te dediščine na način in s sredstvi, ki jih zahteva zločin, bo tudi sama zločinska. Tudi sedanjo demokratsko Slovenijo tako kot tudi njeno predhodnico boljševiško Slovenijo bremenijo trije poglavitni mednarodno kodificirani zločini: zločin zoper mir, vojni zločini in zločin proti človeštvu.
Dokler bomo živeli v senci zločina, bo moralna obolelost v nas rastla. Dokler bomo molče prenašali Barbarin rov, bomo molčali tudi ob vsem, kar se bo godilo v uporu ali preziru desetih norm, ki so bile razglašene na Sinaju. In naša otopelost se ne bo manjšala, ampak večala. Naj predsednik Türk še enkrat ali stokrat ali tisočkrat razglasi, da je Barbarin rov drugorazredna stvar, bo še vedno in vedno znova spet res, da tak prezir ne ostaja brez kazni. Če se bomo še naprej Slovenci odzivali na glasove Barbarinega rova tako kot sedaj, bomo slednjič postali otopel narod. Vprašanje je samo, ali mu bo potem laže ali teže vladati.
Značaj javnega govora predsednika države mora presegati pojem političnega bontona. Rešpekt do državljanov predsedniku nalaga, da tankovestno upošteva njihov zgodovinski spomin. To velja zlasti za države po državljanski vojni, ki še niso sestavile in podpisale mirovne pogodbe. V takih primerih mora njegov govor dokazovati, da so pri njegovem nastanku sodelovale resnica, pravičnost in modrost.
V slavnostnem govoru, ki ga je predsednik Türk imel 26. aprila na predvečer državnega praznika ob dnevu upora proti okupatorju, je to sodelovanje »vpilo s svojo odsotnostjo«, kot temu včasih pravimo. Bodimo prijazni in pripišimo to odsotnost zgolj predsednikovemu slogu, ki mu načelo ubikvitoznosti ali vsepovsodnosti ne dovoljuje dovolj dolgega prebivanja pri posameznih temah, da bi se mu mogla odkriti njihova globlja in bolj veljavna raven.
Ob tem človek nehote pomisli na neko okoliščino, ki se je zgodila na Japonskem ob času velike nesreče v nuklearki Fukušima.
Ko se je čez nekaj dni oglasil cesar Akihito, je vse Japonce obšlo, da se je moralo zgoditi nekaj zelo pomembnega in hudega, sicer cesar ne bi nagovoril ljudstva. Njegove besede prav zato, ker z njimi ne prihaja vsak dan, so dosegle svoj namen tudi v tem, da so ljudem dale tolažbo in pogum. Tudi za predsednika države velja, smo ob tem pomislili, da mora nastopati varčno – samo takrat, ko se pričakuje beseda prvega človeka v državi – tehtna, odgovorna in nekoliko odmaknjena.