Avtor: Vanja Kržan

V prejšnji številki smo pisali o Mariji Meše, po domače Mrakovi, ki si je dopisovala z mladostno prijateljico Benkovo Francko, saj sta bili obe doma iz Vrbljen pod Krimom. Francka je po vojni s starši bežala na Koroško in kasneje so se izselili v Argentino. Marija je pridno pisala tudi svojima bratoma Jožetu in Francetu, ki sta se po vojni prav tako umaknila na Koroško, oba ostala živa, in se kasneje tudi onadva za vedno naselila v Argentini. Skupaj z njimi še veliko drugih Vrbljanov, tudi priletnih očetov in mater.
Videli smo, kako dragocena so Marijina pisma bratoma in Francki. Niso le dokument časa, ampak predvsem čutenja in mišljenja ljudi, ki so ohranili zdravo pamet, poštenje in čut za resnico. Zato tudi tokrat nadaljujem z izpiski Marijinih pisem z željo, da bi ta nagovorila še vas bralce z podobnimi občutki in spoznanji, kot so mene.
Upam, da se bomo z zapiski preprostega dvajsetletnega dekleta, takrat le s končano osemletno šolo, zlahka vživeli v njena tankočutna razmišljanja, kritično mišljenje in opazovanje ljudi in dogodkov na vasi v prvih povojnih letih.

Neusahljivo upanje na vrnitev »vseh naših dragih fantov«

‘Naši fantje’ so v srcih domačih in domačinov postali vsi pobiti fantje, bodisi da so to rodni bratje, sinovi, bratranci ali le prijatelji in znanci.
Ko so za novo leto 1945 in za sv. Jožefa 1946 Mešetovi, po domače Mrakovi, zvedeli najprej za šestnajstletnega sina Franceta in potem še za sina Jožeta, da sta živa in živita v begunskih taboriščih, eden v Spittalu in drugi v Senigalliji, so bili doma nepopisno srečni. Istočasno kot za Franceta so zvedeli še za nekatere druge iz Vrbljen, tudi za Benkovo Francko, njenega ata in mamo. Najprej so domači živeli v upanju, da se bodo iz begunskih taborišč prej ali slej vrnili, resnica pa je postajala sčasoma drugačna.
Marija je do njihove smrti pisala obema bratoma in prijateljici Francki. Za novo leto 1946 piše bratu: »Spominjam se Te vedno, ljubi France, saj nam je res težko, ko ti ne moremo z ničimer pomagati. Takole ob praznikih bi ne vem kaj dali, ko bi bila z Jožetom med nami. Božični prazniki so bili lepši od lanskih, ko takrat za Vas, naše fante, sploh vedeli nismo. Čakali, poslušali in ugibali smo, pa nismo verjeli, da so naši dragi tako hudo trpeli. Nekaj mesecev smo bili čisto brez zvez s svetom. Ko smo za Božič rožne vence molili, smo vsi jokali, da še naprej nismo mogli. Zato ni čudno, da nismo vedeli, kaj bi počeli od veselja, ko smo zvedeli, da sta živa. Bog sam ve, kako smo mu hvaležni. Med prazniki je bilo precej dolgočasno. Vasovati nima kdo, Vrbljanov ni. Zdaj so taki resni časi, za veselje kar preresni. Za praznik Brezmadežne sem Mariji darovala željo, za srečno vrnitev vseh ‘naših dragih’. Pomladi bo upanje na vrnitev zraslo in vrnili se boste. Naše upanje je kot nebogljena cvetka, ki ji bomo prilivali in pomagali, da bo obrodila sad – vašo vrnitev.«
Misel na vrnitev fantov je bila vsakdanja spremljevalka življenja pri Mrakovih in bogve še v koliko drugih družinah! Jože in France sta bila tako živo prisotna, da so domači ugibali, kako bi ju sprejel njihov pes Lumpi, ki so ga dobili potem, ko obeh ni bilo več doma. »Ali bi za Lumpija imela še kaj duha od domače hiše, da bi vaju ovohaval?« se sprašuje Marija v pismu bratu.
Srbelo jih je, kako živita, ali sta zdrava, ali se lahko kdaj veselita? »Veselite se, kolikor imate prilike. Ravno v nedeljo smo se kepali in so mi rekli, naj vam tudi to napišem. Ali se tudi tam kaj kepate? Ali se kdaj razveseliš, dragi France, da nisi vedno samo resen? Vesel bodi, saj si mlad. Prav veselje daje zdravje. Bodi priden kot si bil do zdaj, saj so mama tako veseli, če berejo, da se lepo obnašaš. Pozabita še zaenkrat na dom. Boljša je še vedno tujina, kakor pa naša domovina, mačeha.«
Srce ima svojo govorico, razum pa je Mrakovim veleval, da se v tak čas Jože in France ne moreta vrniti, zlasti Jože, ki je bil pri domobrancih. France bi se morda že še lahko, saj je komaj šestnajstleten zapustil domovino skupaj s stričevo družino. »Ljudje pričakujejo razne spremembe, da bi se lahko vi vrnili. Če bo vse to res, ne vem, saj smo že tolikokrat nasedli raznim govoricam. Pa so že govorice nekaj vredne. Takoj smo bolj veseli, ko zvemo kaj takega. Kar lažje prenašamo, ko upamo na vašo vrnitev. Samo da se vrnete, potem bodo gotovo tudi razmere drugačne. Večkrat pravimo, dragi France, da pridi kar domov, pa menda ne gre nobeden, ko tudi Tebe ni. Saj ko bi drugi kdo šel, bi šel gotovo tudi Ti … Veš, ata mi večkrat pravijo, da sem jaz kriva, da si šel Ti tja gor. Če sem kaj kriva, mi odpusti, saj bi dala ne vem kaj, da bi Ti bil varno doma. Ker pa v prihodnost ne vidimo, moramo samo reči, da je taka božja volja. Mogoče Ti je res težko, ko nisi doma. Pa vedi, da bi jaz takoj zamenjala s teboj, če bi bilo mogoče. Kar je naših fantov ostalo doma, mora biti vsak vedno pripravljen, da ga kdo oklofuta ali pa toži.
Imamo z njimi tako malo stika, da še besede ne moreš spregovoriti z njimi. Zaenkrat so tako trdovratni, da nalašč delajo to, kar se dobrim ljudem ne dopade. Sedaj nalašč, pozneje se bodo temu privadili in bodo postali čisto zgubljeni. Tudi nad dekleta je nekaj prišlo. Če silijo v mesto v službo, to ni nič hudega, hudo je samo to, ker potem kar niso več take kakor prej. Samo da se ne bi popolnoma izgubile.«
Maja 1947 piše Marija prijateljici Francki v Spittal: »Draga mi Francka! Če si bila v Spittalu, si morda videla ali govorila z našim Francetom. Kakšen je, ali je zelo suh in ali ima za obleči? Veš, tako se nam smili, saj sam takrat ni hotel od doma, pa je nas ubogal in je šel. Tako nam je hudo, ko vidimo fante njegovih let, kako so brez skrbi pri starših, on pa tako sam. Vem, da ima strica, ki je dober, vem pa tudi, da so mama, ata, sestre in bratje vse kaj drugega. Piši mi kaj o njem! Ali se kdaj kaj razvedri in kaj pravi, ko je moral od doma? Že dvakrat sem mu pisala, naj pride domov, pa ni nič odgovora. Jaz bi tako rada zamenjala z njim, namesto njega vse to prestajala, saj je on tako mlad in bi bil lahko v miru doma.
Trpljenja smo vajeni, vendar dostikrat pravimo, da hujše, kot je, ne more biti, no, pa nas vedno lahko še hujše doleti. Francka! Tudi jaz bi šla rada v mislih s Teboj po tistih krajih, kjer si zadnjikrat videla naše drage fante. In še naprej bi šla: proti Kočevju in na Teharje, prav do madžarske meje. Povsod bi posajala lepe bele nageljne in bi govorila: ‘Življenja delo dokončal, za vero, dom, življenje dal.’ In še bi šla širom naše zemlje, tudi v Mokrec, in nad našo vas v Kocjanov gozd in bi zasajala križe v zemljo, njim, ki jih niso pustili počivati v blagoslovljeni zemlji. Rada bi jokala jaz namesto njihovih mater, sestra, hčera in morda tudi nevest. In svojo ljubezen bi jim delila, ki jo sedanjemu svetu ne morem pokloniti. Toda saj jih Bog tolaži, kajne Francka!«
Zakaj omenja Marija Mokrec? Po vojni so domačini videli, kako se je tri dni kadilo iznad Golega in Škrilj. In si niso vedeli razložiti zakaj. Furlanov ata jim je pojasnil, da »zanje ni več rešitve.« Vedeli so, za koga. Kasneje so opazili, da je bil v tisti dolinici med Mokrecom in Krvavo Pečjo gozd posajen z mladimi smrekami.
In zakaj v Kocjanov gozd? Nekega dne v prvih mesecih po vojni so domačini zagledali tovornjak, ki je pripeljal od Iga in se ustavil pri eni od prvih hiš v vasi. Opazili so nekaj temnega v kotu tovornjaka, iz kabine pa sta dva moška stopila v hišo in se vrnila z lopato in krampom. Tovornjak je odpeljal, a na poti proti gozdu se je pokvaril. Zato pozornim očem ni ušlo, da sta moža z lopato in krampom odgnala v gozd dva ujetnika. Strelov ni bilo slišati. Kmalu zatem sta v vas prišli poizvedovat dve neznani ženski, češ da sta slišali, da je bilo v bližini pobitih nekaj ljudi. Nihče od domačinov si jima ni upal ničesar povedati. Čez čas so popravljali staro cesto, in nekdo je naletel na ‘tisti grob’. Ko so delavci odkopali nekaj malega zemlje, so v ‘grobu’ našli dvoje nestrohnjenih trupel enega ob drugem. Začuda sta obe ženski čez čas ponovno prišli in na krajevnem odboru so jima dovolili, da sta trupli odkopali in ju pokopali na domačem pokopališču. Ena je pokopala moža, druga brata. Takrat so bili ljudje še tako pogumni, da so si upali za obe trupli ženskama povedati, kje so ju zagrebli. Vaščanke so kar kričale: »Kaj so vam naredili?!« Takrat ljudje še niso vedeli, »kaj ‘oni’ vse znajo in da so zmožni najhujšega,« ugotavljajo ljudje danes.

»Kar nekako mrtva doba je nastopila«

V naslednjem pismu z dne 23. 3. 1947 Marija odgovarja Francki na njeno pismo, eno redkih, kjer govori o sebi in nič o bratih in ‘naših fantih’: »Mene pa ni treba prav nič slaviti, sem čisto navadno dekle, z vsemi slabostmi in napakami. Dostikrat pomislim, kako sem še daleč od svojega vzora zavednega slovenskega dekleta. Preveč sem sebična, premalo občutim trpljenje bližnjega, in še eno veliko napako imam: namesto, da bi sovražila idejo samo, ki nas je tako daleč spravila, vidim, da včasih zasovražim tudi ljudi, ki po tej ideji živijo. Vem, da to ni lepo, toda njihova dejanja so tako strašna in zlobna, da prevpijejo vso mojo ljubezen do bližnjega. A za sovražnike in ubijalce, ki so nam naredili toliko hudega, veliko molimo. In še tisoč je malenkosti in napak, zaradi katerih se kar ne zdim vredna postati to, za kar je vsaka ženska najprej ustvarjena: da postane žena, gospodinja in mati. Z veseljem delam na kmetiji in rada bi postala gospodinja ne veliki kmetiji. Verjetno mi ne bo dan ta poklic: sem še vedno sama in ne poznam fanta, ki bi se zame resno zanimal. Tako imam čas, da lahko več pišem, berem in premišljujem. Ob večerih, kadar ni drugega dela in šivanja ali pletenja.
Novih knjig nimam, sem pa kar po naši zalogi Slovenčeve knjižnice segla. Zdaj ne prodajajo več takih knjig. Ne vem zakaj, menda pisatelji nimajo kaj pisati. O čem pa bi, o sovraštvu, saj tega je pri nas največ. Kar nekako mrtva doba je nastopila. Fantje na veselicah popivajo, na vasi se sliši pijano petje. Ali so čisto ob pamet, ali pa nalašč to delajo? Še taki, ki pravijo, da so verni. Verni so z usti, če pa se je treba čemu odpovedati, jim pa zmanjka poguma. Nič več zanesljivosti ni v njih.
Podobno kot podržavljanje gozdov in zemlje se lahko podržavi tudi ljudstvo, ki bo zopet na kakšni proslavi ‘manifestiralo’ veselje. Važno pa je, da veš, kdo je tukaj ljudstvo. To so … (sledijo imena nekaterih privilegiranih družin). Drugi, kot so Ančkini, Štefanovi, Mrakovi in njim enaki, so pa samo številke brez imena; o, pač, ime imajo, namreč ‘ta beli’.«

Opis slike: Šolarka Marija Meše (desno) s sestro Ivanko

Vemo zdaj, kdaj se je začela delitev na prave in neprave, ali kot danes pravijo temu, polarizacija. Vemo vzroke in namene. Vemo, zakaj se je ‘podržavljeno ljudstvo’ delilo. Žal še danes vodilni politiki načrtno skrbijo za delitev ‘podržavljenega’ ljudstva. »Ata iz Strahomera so na veselici prodajali vino, pa še vse partizanske pesmi prepevali. Če pa komu kaj rečeš, pravi, saj moramo, kar pa seveda ni res. Ne morejo nas prisiliti, če sami nočemo. Kar jezi nas, ker so ljudje premalo narodno zavedni in odločni. Lahko bi bilo precej drugače, pa je že tako.
Takole ob nedeljah gremo z nekaterimi dekleti vselej v gozd. Že kar lep šopek iz pomladanskih cvetlic lahko naredim. Potem vsaj lahko katero zapojemo, pa saj druge zabave ne potrebujemo.«
In zopet je prišel maj, mesec trpkih spominov, ki jih obuja Marija v pismu bratu Francetu: »France, ta mesec smo obhajali že drugo obletnico, ko si šel od doma. Mogoče se bolje spominjaš, kako je bilo, kot pa mi, saj smo kar spomin izgubili, ker nas vsak dan še hujše trpljenje čaka. Včasih res pride dan, ko mislimo, da nam ni več živeti. Ata tarejo skrbi, vaju z Jožetom tako pogrešajo in še toliko drugih nekdanjih znancev in prijateljev. In Dolenčevega ata. Spet drugič se tolažimo, da bo že kdaj kaj boljše, in tako živimo v tej negotovosti že dolgi dve leti. Mesec maj praznujemo, ja, včasih smo ga praznovali, zdaj pa skoraj ne vemo zanj. Šmarnice imamo samo ob nedeljah, službo božjo tudi, in to nam je v veliko tolažbo. Imamo verski list, ki izhaja vsako nedeljo, na dveh listih.«
Opazili smo lahko, da Marija v pismih poleg ponavljajočega se upanja na vrnitev ‘naših fantov’ in njenih dveh bratov ter žalosti, da jih ni več doma, kritično razmišlja o novih ‘mrtvih časih’, ki vplivajo tudi na njo samo. Vedno zrelejša postaja, s svojo glavo razmišljajoče dekle dvajsetih let. »Kako strašna je sprememba,« omenja v nekem pismu Francki, »in privadili se je nikoli ne bomo. Velikokrat se spomnim na čase, ki so bili. Kako živahno je bilo v teh vaseh pod Krimom. Fantov je bilo toliko, da smo se spraševali, kje in kako si bodo ustvarili prihodnje življenje. Pa je Bog vse tako obrnil, da jim je dobro, dosti boljše kot nam.«
Marija ima občutek, da so kar spomin izgubili zaradi žalosti in trpljenja, ki jih še čaka. Pa jim je kdaj pa kdaj v ta brezizhodni položaj posijal žarek upanja, kot zagotovilo, da Bog in njegova Mati nikoli ne zapuščata svojih zvestih. Tako doživetje jim je nudil dogodek v ljubljanski stolnici, ko je podoba Marije Pomagaj z Brezij maja 1947 zapustila stolnico in svoje preizkušeno ljudstvo, ki jo je tam častilo nekaj dni. Vračala se je nazaj na Brezje. Tudi ta dogodek je Marija omenila v pismu prijateljici: »Minulo nedeljo smo imeli pa lepo slovesnost. Prenesli smo Marijo iz škofije na Brezje. Ti ne veš, kako je bilo lepo. Že ves teden prej so se hodili ljudje poslavljat od nje. Zjutraj in zvečer so bili pa govori in molitve Mariji v čast. V nedeljo so šli z njo na Brezje, kjer so jo sprejela dekleta v narodnih nošah. Naš ata, mama in Stanko so bili tudi gor. Ljudi je bilo strašno veliko, iz cele Slovenije.
Procesije na križev teden so bile tudi zelo lepe. Kar čudili smo se, kakšni ljudje vse pridejo k maši. Tako kot včasih seveda ne bo nikoli več, ker ni več tistih domačih ljudi.«
Gotovo so množični in vdani izrazi vernosti trpečega ljudstva vznemirili njihove politične voditelje, pijane od oblasti in moči nad zatiranim ljudstvom. Ali jim torej ni uspelo do kraja ubiti vero v srcu naroda, potem ko so pobili že na tisoče kristjanov, kmečkih gospodarjev in sinov, stebrov zavednih narodnjakov in politikov, uničili narodovo kulturo in civilizacijo s požiganjem cerkva, župnišč, prosvetnih domov, šol, gradov, kmečkih poslopij. Zdaj bodo morali spremeniti taktiko: preživele, ki jih niso do konca zatrli, in mladino, ki je ne smejo izgubiti, saj je njihova svetla prihodnost, bodo poleg zatiranja še zavajali s parolo, da je vera opij za ljudstvo. Pa so s tem človeka osvobodili? Samomorilnost, zasvojenosti in depresivnost današnjega človeka, razosebljenega, osvobojenega vsega, tudi pripadnosti družini, družbi in narodu, so sadovi njihove setve.

Opis slike: Vrbljanke so po vojni ostale brez fantov – Marija Meše s kitami v ozadju (1949)

Strašne spremembe za kmečke gospodarje

Novi časi pretresajo tudi modre, poštene kmečke gospodarje z zdravo kmečko pametjo. Udarili so jih z nerazumljivo visokimi davki. Kako je to brezizhodno stisko kmetov občutila Marija? Z bridko ironijo je pisala bratu Francetu: »Da bi bila pri nas lakota? Nemogoče. Bila je samo obvezna oddaja žita. Seveda, saj imamo polne kašče. Kmetje damo, samo da delavec lahko dela! Mi damo njim živež, oni pa nam svoje izdelke. Krasno, ali ne? Cel raj imamo: organiziramo zadruge, nič koliko sestankov, če hočeš kar vsak dan, tudi v naši vasi. To bomo učeni in napredni! Imamo same svetle vzore! Po njih krivih stopinjah bomo hodili. To bo prijetno! Kar od sanj bomo živeli. To smo mi, mi mladinci! Menda bi radi kašče spraznili, saj veš, da pomladi ni dosti v njih, v naši vasi vsaj ne. Z davki so nas tako pritisnili, da še nikoli tako. Menda nas hočejo čisto uničiti.«
Boljševizem je načrtno pričel uničevati opustošena kmečka gospodarstva, ki jih je prizadelo že ropanje med vojno, pospešil je razpadanje že med vojno razpadlih družin, uničeval nekdanje življenje na vasi, odnose med ljudmi, vaško prosveto in kulturo, zatiral vero in versko življenje ljudi.
V pismu, datiranem 28. maja 1947, piše Marija prijateljici Francki: »Danes so pobirali davke. Kar na hitro. Včeraj še nismo nič vedeli za to, danes pa daj kar dva, tri, pet ali pa deset jurjev. Kot da bi imeli denar na razpolago. Ljudje so se zelo kregali, saj je še za sto dinarjev hudo. Koliko pravičnosti je pri pobiranju, pa se vidi iz tega, da G. plača 8200 din, L. pa 400 din. Samo mi bomo plačali, drugi pa nič, drugače nam bodo rubili. Stric na Birtovem je davke določal, nam 2500 din, enim pa 400. Ali je še pravica na svetu? Pritisnili so nas tudi za les. Kdor ni v lesni zadrugi, mora oddati po pet kubikov lesa, samo zato, da bi se vpisali v zadrugo.«

Opis slike: Ata Jože in mama Francka Meše, po domače Mrakova (1952)

Pa se je opogumil kmet zdrave pameti Rudolf Senica iz krajevnega odbora v Tomišlju in 29. 5. 1947 napisal pismo uredništvu Slovenskega poročevalca za rubriko Javna tribuna. Kako lažna, prefinjena politika in izigravanje ljudi, češ, poglejte kako smo demokratični, saj lahko javno izražate svoja mnenja!
Takole je zapisal: »Že precej je bilo po časopisih govora o ureditvi kmečkih davkov in vendar še niso urejeni. To se posebno opazi pri plačevanju davkov. Ker so se nekaterim davki previsoko odmerili, se upravičeno pritožujejo. V našem kraju se to posebno vidi, saj so se davki odmerili ne po obsegu posestva, ampak po osebni naklonjenosti in politični zavednosti. Kaj takega pa ljudje takoj opazijo in ni čudno, da je toliko prerekanja in nasprotovanja proti davkom.
Prosil bi v imenu ljudstva, da se v našem krajevnem odboru uredi zadeva glede odmere davkov s strani odgovornih organov, ker člani davčne komisije ne vedo prave mere. Rad bi tudi vedel, zakaj davke pobirajo kar na hitro brez kakršnega koli obvestila. Prosim, da bi se davki odplačevali na obroke, vsaj polletno, če ne četrtletno. V enem dnevu ne moreš plačati 5000 din, ne da bi bil prej obveščen o tem.
Potem bi še rad vedel, od česa se ti davki računajo in za kdaj. Plačal sem vse davke za leto 1945 in 46, kar lahko dokažem s čekovnimi računi. Davka na dohodnino pa nam malim posestnikom dati ne morejo, saj pridelamo komaj toliko, da imamo živež za čez leto. Davek na dohodnino bi lahko odmerili samo onim, ki lahko v enem letu prodajo lesa za sto tisoč ali pa za deset tisoč din. Mi, ki pa nimamo gozda razen za svoje potrebe, tudi denarja nimamo kje dobiti. Nisem za to, da se davki ne bi plačevali, želel bi pa, da se pravično odmerijo in da se uvede plačevanje na obroke.
Zvedel bi tudi še rad, po kateri uredbi smo dolžni mi mali kmetje oddajati les v zadrugo, ko ga še za lastne potrebe kupujemo in so naši gozdovi že itak preveč razredčeni. Naj odda les tisti, ki ga ima in ga lahko brez škode odda.
V našem krajevnem odboru je tudi vas, v kateri je šest posestev s hišami in gospodarskimi poslopji vred, ki so last narodne imovine. Zemlja je dana v najem, poslopja pa razpadajo in so prepuščena sama sebi in brezvestnežem. Naj bi se z denarjem, ki se dobi od najemnine zanje, uporabi poleg davkov tudi za popravilo teh poslopij, saj se tako samo uničuje narodna imovina. Odgovorni naj se zavzamejo za to.
Prosim, da se to uredi in da tisti, ki morajo gledati na blagor ljudstva, tudi za ljudstvo delajo.«
Pa ni bil Senica edini. Dne 9. 6. 1947 je kmet Andrej Sušnik, prav tako iz Tomišlja, napisal pismo za Javno tribuno. »Prosim, da mi pojasnite, od česa mora plačati naš mali kmet tako velike davke. Zemlje ima komaj toliko, da si pridela hrane za čez leto. Krmo za živino mora kupovati in tako na koncu leta nima enega dinarja, da bi mogel reči, to je pa letošnji dobiček.
Vzemimo primer. Nekdo od nas ima 6 ha zemlje, orne zemlje samo 4 ha. Na tem se živi pet ljudi. Da more obdelovati zemljo, ima dva konja in eno kravo, za katere mora kupiti letno od 1500 do 2000 kg sena. Dohodkov nima, ker je samo kmet; iz hleva proda vsako drugo leto tele, kar znese kakih 900 din. Obrti nima. S tem in kakim krajcarjem, ki ga kje ujame, naj se pa oblači družina. In sedaj mora plačati 2900 din davka na dohodnino. Le iz česa, mar od trdega dela, od katerega živi! V prejšnjih razmerah, ko smo vedno trdili, da se je težko živelo, je plačal 400 do 500 din davka, več nikoli.
Iz tega sledi, da se naš mali kmet ne more dvigniti, čeprav mu obljubljajo zlate čase. Krivi pa so krajevni davčni svetovalci, ki ne premislijo, koliko more kdo davka dati od svoje zemlje in svojih dohodkov. Naj navedem še to, da ima neki drugi kmet iz naše vasi 40 do 50 ha zemlje in da plača samo 5000 din davka. Vse breme je naloženo na našega malega kmeta. Kako in zakaj to?!
Če naši organi ljudske oblasti niso zmožni zadeve glede davkov urediti, naj se za to zavzamejo višji organi, ki so prvi poklicani, da se vrši vse po pravici, v zadovoljstvo ljudstva in tudi posameznika!
Prosim, da to razložite in pojasnite, ker je to prošnja mnogih. Prosimo tudi pojasnilo, kam se lahko zaradi davkov pritožimo, da bi res kaj zaleglo in da ne bi delali nepotrebnih potov. S. F. – S. N.«

Opis slike: Jože Meše (levo) s prijateljem Požarjevim Jožetom v Italiji pred odhodom v Argentino (1949)

Še kratek utrinek, kako so novi ‘lastniki’ gospodarili na podržavljenih posestvih gospodarjev, ki so se pred komunizmom umaknili v tujino, kot npr. družina Marijine prijateljice Francke Benkove. Takole seznani Marija svojo prijateljico: »Vaš grunt je pa slabe gospodarje dobil. Kar ste pred vojno pripravili za zidavo, so vse razvzeli, zdaj pa na pod teče. Veš, pozimi, ko niso imeli drv, se kar deske trgali iz poda, kar so mogli. Lansko leto niso dosti pridelali, tako da jih zdaj zelo daje za hrano. Morda boš pa dočakala, da boš še kdaj ti žela na vaših njivah. Saj so poleti 1945 drugi želi, kar ste vi sejali.«
Povsem razumljivo, da so ljudje sčasoma otopeli, saj jih ‘zmagovalci’ niso vodili v ‘svetlo prihodnost’, nasprotno Marija v pismih večkrat omenja, da se ljudje bojijo še hujših časov. Prisluhnimo spet Mariji, kako piše prijateljici: »Dela je veliko, če ne doma, pa drugje, zdaj ga je pa še več, ko nas je tako malo. Kar za hlapca moram biti, čeprav so doma vedno rekli, da bom šivilja. Sprašuješ me, kje dobim kaj veselja. Skoraj bi ti rekla, da se še v delu ne zamotim. Najbolj se raztresem, ako vzamem roko knjigo, ki mi je še vedno najljubša prijateljica. Delo nam itak ne koristi dosti, če bomo več pridelali, nam bodo pa več vzeli. Kmalu se nam ne bo splačevalo kmetovati. Davki so grozni, cene za pridelke pa nizke, kar pa moramo kupiti, zelo drago plačamo. Ko bi dali na karte kaj več živeža, bi se še najbolj splačalo v službo v kako tovarno.«

»Ni nam žal, da živimo v teh težkih časih«

Ljudi ne morejo ‘podržaviti’, kot se je pošalila Marija. Tudi ne morejo prav vsem duha osiromašiti, takim kot je Marija, pa še posebno ne. Prisluhnimo pozorno njenim besedam v pismu bratu: »Nekateri pravijo, da nas čaka še hujše trpljenje, čeprav smo že toliko strahot doživeli. Pa je Bog z nami in preko naših moči nas ne bi preizkušal. Včasih se malo razveselimo in nekoliko pozabimo naše skrbi, pa le za kratek čas, ker se takoj spet spomnimo vseh, ki jim je dosti huje kot nam. Koliko so nekateri žrtvovali v življenju za resnico, pa ni bilo dovolj: za resnico so dali tudi svoja življenja. In radi so ga dali, da bi bilo nekoč nam boljše in da bi mi živeli v resnici. Čas mineva in z njim vred trpljenje. Zdaj smo mi na vrsti, tudi mi, da damo svoj delež za povzdigo resnice, ki danes tone še v temi. France, še ti, ki si tako mlad, že doprinašaš svoj delež. Prestal si ločitev od doma, od blizu si videl košnjo smrti in zdaj še tvoja mlada leta cvetejo v tujini in morda še ni dovolj. Toda ne misli, da bo vse to zaman. Bog bo vse pravično uredil. Tvoja dobra dela in žrtve se bodo pridružila tisočerim drugim in ta celota dobrih del bo preplavila vse zlo. Sonce bo vstalo iz teme in Vas bo obsijalo.
Kaj pa mi doma, ljubi France, tudi mi žrtvujemo mlada leta. Nič lepega nimamo od mladosti; dostikrat nas starejši pomilujejo, toda zaenkrat nam kljub vsemu ni žal, da živimo v teh časih. Saj jih je toliko, ki potrebujejo našo pomoč. Telesnih bolečin jim ne moremo lajšati, pač pa jim lahko dajemo idejno, moralno podporo. Koliko jih je, ki bi se že izgubili v vrenju sveta, ko ne bi videli vzorov, ki so jim nekoč cveteli in jim še vedno cvetijo v nas mladih, iz naše skupne idejne sile, ki je resnica. Za to pa potrebujemo pri nas močne ljudi, ki jih ne potre vsako govoričenje in so pripravljeni, da se za marsikaj žrtvujejo.«
»Včasih gledam take, ki žive še v zmoti: kako so vsi malodušni, celo za svoje cilje, čeprav so zmotni. Tedaj si mislim, kako moramo biti še veliko bolj navdušeni za svoje cilje mi, saj so naši cilji sveta resnica. Veš, prav hvaležna sem Bogu, da nam je dal vsaj tako pamet, kot jo imamo, in tudi ponos, ki se ne ukloni pred vsako zvezdo. Oprosti, če modrujem, ampak včasih je tudi to potrebno.« Kljub zmedenosti časov, komunistični propagandi in vsakovrstemu nasilju kmečko dekle ugotavlja, da so ‘naši cilji sveta resnica’. Koliko podobno mislečih ima danes Marija med mladini?

»Naš čas je že sam po sebi nekaj velikega«

Običajno v dnevih okrog novega leta ljudje premišljujemo o časih, ki so minili, in se oziramo naprej, kaj nam bodo prinesli. Ali si lahko predstavljamo bridkost in malodušje naših ljudi v različnih taboriščih na Koroškem in v Italiji? Upanje na vrnitev plahni, morda je že ugasnilo, misel na strahote preteklosti jih ne zapusti. Marija sočustvuje in bodri Francko, ki jo v novoletnih dneh 1948 preplavlja žalost. Tudi zaradi treh umorjenih bratov.
»Ljuba mi Francka! Ponovno mi omenjaš svoje brate, kar je meni tako ljubo, saj so bili vsi naši ljubi fantje. Tudi meni večkrat pridejo pred oči, predstavljam si jih vedno kot mlade, močne in zdrave fante, vnete za dobro nas in domovine! Nisi mi napisala o njih vsega do konca, toda moje srce Te razume in iz nepopisanega razbere več, kot bi iz tistih nekaj vrstic. Priprošnjike pa res imamo in še koliko in kakšnih! Goreče upamo, da nam bodo izprosili zaželjeno.
Francka, zdaj pa še nekaj vrstic v Tvoje dobro in v Tvojo korist. Iz Tvojega pisma, ki sem ga brala s tresočim glasom, sem razbrala, da se preveč vdajaš žalostnim mislim, ki Te delajo še bolj nesrečno. Lepo in hvalevredno je, da ne pozabiš na nas druge in nesrečo nas in sebe, ni pa dobro, da v teh spominih živiš noč in dan. To jemlje moči in mladost, ki izgubi na svojem veselju, in spomin nanjo ti bo vedno grenak. Ali ni žalostno že tisto, kar ste morali prestati? Pišeš, da Vam je zdaj že nekoliko bolje, pa bodi tudi Ti veselejša. Vživi se v sedanjost, išči veselje vsak dan v drobnih stvareh, saj hrupnega veselja tudi doma nisi bila vajena. Prihodnost ni v naših rokah in tudi ugibanje nam nič ne pomaga. V božjo voljo se vdati, sedanjost prav izkoristiti in pri tem ne pozabiti na molitev, kar vidim, da je Tvoja lepa lastnost, to je vse. Veliko pa je tudi to, da imaš trdno upanje na boljše, najsi bo iz onstran luže in čez dolgo časa. Spomine pa bomo obujali skupaj doma in takrat nam bo tudi jasno, kar nam zdaj ni: Zakaj nam je Bog naložil ta križ.
Ne vzemi preveč za hudo te vrstice, češ da Ti še na brate branim misliti. Ne tako, Francka! Vem, da si jih ljubila in jih še; in zato se zanašam, da ne bo trpela ljubezen do njih, če boš bolj vesela. Po tem se hočem ravnati tudi jaz.
Pišeš, da si bila v Spittalu pri domačih, ki jih malokdaj vidiš in kadar jih, jih na tihem opazuješ. Postarani in zaskrbljeni so videti. Opiši mi nekoliko tudi življenje naših starejših in drugih mladih, meni tako dragih, saj sem skupaj z njimi rasla. Moje življenje se mi vidi tako vsakdanje, zato si tem bolj želim vedeti, kako drugi doživljajo življenje. Včasih si mislim, če bi vsakdo tako malo doživel kaj velikega kot jaz – razen našega časa seveda, ki je že sam po sebi nekaj velikega – ne bi bilo mogoče napisati niti dva lista kake povesti. No, morda pa. Naj Ti opišem moje življenje nekega nedeljskega dne, na letošnje Novo leto.
Zbudila sem se na klic: ‘Ivanka, Micka, alo, vstat!’ Veš, v cimru spiva, pa naju mama pokličejo kar iz veže. Joj, kaj že, in skok, sem že na nogah. To pa moram reči, da vstanem, takoj ko pokličejo, dočim Ivanka vsaj za pet minut povleče! Pridem dol. Ata, mama in Stane se že napravljajo za k sedmi maši. V nedeljo vstanemo malo kasneje, nekaj pred šesto uro. Opravim se in hajd v hlev. Počistim hlev, krmim živino, če sem razpoložena, zapojem. Včasih se spomnim nočnih sanj, morda tudi kakšnega doživetja iz prejšnjega dne. Vzamem štrigel in krtačo. Osnažim konje, krave, napojim, malo pometem okrog hleva in pod podom: pa je jutranje delo v kraju. To je nekako do osmih. Stopim v kuhinjo. Ivanka je že skuhala tudi zame kavo ob nedeljah. Ko se malo založim, pripravim čevlje in obleko, pa so že od sedme maše, h kateri hodijo samo starejši in nekaj otrok.

Opis slike: »V Argentino smo prišli 5. 2. 1949. Eno leto smo stanovali tako, da smo bili stisnjeni v eni veliki veži: Pavlovi, Dolenčevi z vašim Francetom in Škrabljevim očkom in mi štirje. Pri Pavlovih sta bila tudi Jurčkova Francka in France. Ker nismo imeli postelj, smo rabili malo prostora. Pa smo bili vseeno veseli. Veliko smo se smejali. Dolenčev ata je vedno pripovedoval kakšne šale. Sami smo že imeli delo. Mi smo kmalu dobili eno sobo in smo se preselili. Konec leta pa smo že kupili zemljo za hišo delat. Čez eno leto smo že bili v tejle hiši, vsi srečni, da smo bili na svojem. Postelje smo že kupili, elektrike pa nismo imeli ene par let. Takrat smo bili stran od cerkve 1000–1500 metrov, 300 metrov stran pa je vozil avtobus.« Tako je fotografijo pojasnila Francka Benko, po domače Benkotova iz Vrbljenj. Ob hiši stoji Franckin brat Franc Benko.

Zdaj se bo pa že treba opravit. Mama so prinesli Oznanilo, naš list, malo pokukam v njega, že gredoč, ko se opravljam. Štefanova Francka je že tu. Ona je jako zgodna. Jaz se imam še za počesat. Za novo leto sem si dala trajno na kito, zato še ni razčesana in jaz si samo svileno ruto dam na glavo. Obuta sem v gojzarje in bele kratke nogavice. Malo še smeha in stopimo na cesto. Ivanka, Francka in jaz. Brajdarjeve gredo včasih že prej, Mihela, Pavla, Pepa in Štrumbljeva Ani. Pri Martinovih že Rezka skozi okno gleda in se nam takoj pridruži. Z Brajdarjevimi se ne razume. Pri maši je pa ta dan prijetno. Gostiševa Lojzka je na koru, se to takoj pozna, drugače je že dva meseca v Kranju, se uči kuhanja. Gospodova pridiga nas je zelo ganila, lepo znajo povedati. Maše je konec. Dekleta gremo iz navade vedno med zadnjimi ven. Fantje stoje pa spodaj pred mežnarijo, zato je precej nerodno tam, posebno še, če so naša krila kratka. Domov pridemo malo pred kosilom, ki je okrog poldne, saj se spomniš. Po kosilu pa še v hlev živino napojit.
Že ko grem proti hlevu, vidim nekaj ljudi na produ ob Iški, morda bo kaj družbe, zato še bolj hitim. Stopim še v hišo. Ivanka že v kuhinji pospravlja, Ančka v hiši. Malo se počešem. Ivanka ne gre, ima še delo, grem pač sama. Zame ni nedelje, ako ne grem k maši in v gozd. Na koncu poda še malo postojim, pogledam čez vrtove, nikjer ni nikogar. Toda s proda me že nekdo kliče. Sonce pa sije tako svetlo in toplo, snega ni, skoraj bi trava zelenela. Spomnim se, da je v gozdu že teloh, majhen šopek bo za v kot. Kure se jeze kot spomladi. Grem čez vrt, drevje je golo, debla sem jeseni pobelila, pod drevjem sem pognojila, samo ograja je malo razpadla. Že od daleč sem spoznala vasovalce na produ. Kliče me Štefanova Francka, Štrumbljev Lojze zraven stoji in nekaj vpije. Na krcljih (okleščena smrekova debla, op. V. K.) sedijo, pa še Miščev France zraven stoji: med vojno je bil še skoraj fantič, zdaj je pa zrasel in je velik kot njegov ata in čisto podoben mu je. Pumparice ima in bele nogavice, na glavi kučmo, no kar postaven fant je in kako je še mlad. Malo se nasmejemo, želimo si srečno novo leto, da bi se radi imeli in da bi se kaj ženili. Mihčev ima tako knoflico, kot je planika, in spet se malo hecamo, če mu jo je katera dala. Čez naš vrt pa že tečeta Rezka Martinova za njo pa Martinov France, Matevžev Tone in Kržajev Lojze. Počasi se nas nabere kar lepa druščina. Smejimo se, saj je dan tako lep, mi pa vsi mladi! Zdaj pa zdaj jo kdo primaha po stezi okrog zapuščenega Palovega poda. Na njem se skrivajo otroci. Kar nekak mir je povsod, samo mi postajamo glasni čedalje bolj. Tudi pojemo, samo bolj slabo gre, ker se takoj smejemo. Samo Matevžev Stane je nekam bolj tiho. Venomer pogleduje proti Štrumbljevim. Mi vemo, kam ga srce vleče, malo ga podražimo, pa ni nič hud. Saj ima kaj gledati. Tam na vrtu pri gredi stoji Anica v rdeči bluzi. Namenila se je k nam, pa se je sredi pota premislila. Mlada ljubezen. Bog ve, kako se bo izšlo? Kako mladi so še, ti fantje, za kratek čas delati so pa le. Francka, ne misli kaj nepoštenega, z eno grdo besedo bi se nam čisto zamerili.
Sonce se pa niža, čas mineva kot bi trenil. Senca leze izpod hriba. Moje rožice so danes ostale neutrgane, ura gre proti tretji, živina bo lačna, pojdimo! Še dol čez vrt gremo skupaj, počasi seveda, saj se malokdaj tako skupaj dobimo. Zapojemo še tisto: Fantje po polj’ gredo. Sonce je šlo ravno med bukovim gozdom Šešera in Krimom spat, nas je pa zmrazilo in nas spomnilo, da smo sredi zime na novega leta dan.
Vidiš Francka, ne zameri, če sem bila dolga, hotela sem ti samo opisati domače doživljaje, ki se mi vtisnejo v spomin. Nekaj se jih najde tudi takih, ki v srcu ne pustijo grenkobe in jih v svetli luči nosiš v srcu. Ostani zvesta svojemu načelu: Ne misli stalno le na hudo, Francka! Pozdrav iz domačih krajev s sapicami od juga Ti pošilja Tebi zvesta prijateljica.«

Opis slike: Benkova ata in mama s hčerko Francko in sinom Francetom v Argentini

Bog ve, ali se ni Francka ob tem pismu le še bolj razjokala? Zaradi domotožja in minule mladosti. Kje pa naj ona ujame svetle trenutke veselja in si jih vtisne v srce? Le podoživlja lahko nekdanje dni, tudi take, ki jih je opisala njena prijateljica.
Marija je zapisala, da je čas, v katerem živijo, že sam po sebi nekaj velikega. Mi pa se danes ne zavedamo, v kako velikih časih smo živeli! Kako velike čase je prestal zaničevani in mučeniški slovenski narod! Tako velike, da jih Slovenci v tisočletni zgodovini še nismo doživeli in jih morda nikoli več ne bomo. Ljudje, ki jih poosebljajo Marija, njeni prijatelji v sončnem novoletnem dnevu na produ ob Iški, njihovi starši ter sorodniki in vsi njim podobni po tolikih slovenskih vaseh, mestih in izven meja domovine so tudi med tistimi, ki so po šestdesetih letih duhovnega nasilja prinesli pomlad samostojni in svobodni Sloveniji. Predvsem pa tisti, ki so z mučeniško krvjo napajali rodno slovensko zemljo.

»Pomni, da je pravica na vaši strani«

Čas mine, kot bi trenil, ugotavlja večkrat Francka. V zimskih mesecih leta ¹⁹⁴⁷⁄₄₈ je ob večerih napletla devet jopic, dva puloverja, nekaj parov rokavic in nogavic. Zima je bila nenavadno mila, pomlad zgodnja, čeprav je februarja zapadlo veliko snega. Marija je dopolnila dvajset let. »Ob dvajsetletnici sem jokala,« piše Marija prijateljici, »prav zares. Saj nisem živela tako, kot bi ne smela, in bi se morala zdaj kesati. Le žal mi je za časi, ki so bili kljub trpljenju lepi in težko se mi je bilo posloviti od svojih dvajsetih let.« Najlepša mlada leta so ji minevala ob težkem, enoličnem vsakdanjem delu na kmetiji, brez strojev, brez pomoči obeh bratov, a veselja dvajsetih let, veselja do življenja ji ni mogel nihče uničiti.
»Ne skrbi preveč, kako je nam,« piše Marija Francetu februarja 1948. »Dokler bo ostalo tako, da bo zemlja naša, bo že še. Kadar bo pa kaj drugače, nas bodo pa že privadili, zlepa ali zgrda! Nekateri si pomagajo tako, da gredo k vam. Saj kdor je sam, še najbolje stori, da gre, samo veliko poguma je treba in odločen mora biti, pa še tvegati mora vse, tudi življenje.«
Iz Jožetovih in Francetovih pisem so domači razbrali, da se med taboriščniki, ki so postali begunci »zaradi zmage krivice«, kot meni Marija, govori o tem, da bi šli »kam dlje«, morda tudi »čez lužo«. Tudi s tem se bodo morali domači sprijazniti. »Saj ni, da bi domov prišla,« piše Marija, »saj bi morali potem vse življenje živeti v našem raju. To je pa težko. Bolje od nas vesta, ali je za Vaju bolj varno, kjer sta, ali tukaj. Mi vidimo samo to, kar se pri nas godi, vidva pa morda tudi kam drugam vidita.«
Upanje, da se bodo kmalu videli, vedno bolj plahni, spet priplava na površje žalost ob ponovnem slovesu v še bolj daljne in tuje kraje, čeprav se vsako pismo še vedno konča z gorečim »na snidenje«. »Še vedno Te vidim, France, kako si šel po poti proti Igu z Ljubetovo teto. Nazadnje sem Te še videla, kako si se v Stajah izgubil med hišami. Kako težko si šel od doma. Še malo nisem slutila, da Te za tako dolgo izgubljamo.« Kdaj se bodo spet videli, če se še kdaj bodo?
Prvi se je na dolgo pot čez morje odpravil Jože. Dne 24. 2. 1948 mu je na star naslov sestra še zadnjikrat pisala: »Vedno smo mislili, da vam ne bo treba iti še dalje, pa res ne kaže drugače, zato kar s pogumom pojdi v novi svet. Zopet se boš moral privaditi drugim razmeram in opravilom, pa morda Ti bo boljše, morda boste tam bolj svobodni in si boste po svoji volji izbrali zaslužek. Samo glej, da boš ostal skupaj z domačimi. Veš, domač človek je v tujini zlata vreden. Ko si bil še doma, si večkrat rekel, da bi šel rad v Ameriko. Vse kaže, da boš to doživel. Vendar je naša in najbrž tudi Tvoja želja, da bi se mogli vsaj za nekaj minut videti s Teboj. Pa ni mogoče. Zato Te bomo v mislih in molitvah spremljali na vseh Tvojih potih in prosili Boga, da Ti olajša življenje v tujini, kakor tudi nam doma. Zato z zaupanjem glej v prihodnost, ki zavisi tudi od Tvoje razumnosti in Tvojih delovnih rok.
Po svetu je veliko naših ljudi, ki so tja odšli že v prejšnjih časih, toda oni so odšli prostovoljno in premišljeno, šli so za zaslužkom in za boljšim življenjem. Zdaj boste mednje prišli tudi vi, ki niste odšli prostovoljno, ki ste postali izgnanci zaradi zmage krivice. Oni stari naseljenci so samo od daleč spremljali naše razmere tukaj. Zato pač ne vedo, na čigavi strani je pravica. Spoznal boš največ takih, ki so vam nasprotnega duha. Pa ne misli zaradi tega, da vi nimate prav, saj oni so se nalezli takega duha zaradi zvite propagande naših sedanjih pokroviteljev. Vedno pomni, da je pravica na vaši strani in da ste se borili za dobro stvar. Bodi ponosen na to, ohrani zavest, da nisi delal krivice nikomur, in v miru boš živel kjerkoli.
Jože! Ko boš prišel v nov kraj, nam takoj piši, če Ti bo mogoče. Morda bo tudi France šel kmalu kam drugam, zaenkrat je še tam, kjer je bil. Morda bo kdaj prilika nanesla, da se bosta srečala kje v tujini. Mislimo, da bi bila tega oba vesela, mi pa še bolj.« Marija napiše Jožetu še o domačih novicah in konča pismo z najlepšimi željami za njegov bližnji god: »Iz srca Ti vsi želimo, da ga bi praznoval z veseljem v srcu in v zdravju ter upanju na boljšo prihodnost. Želimo Ti pa tudi, da bi ga še mnogo let praznoval z nami skupaj doma. Zdaj pa sprejmi iskrene pozdrave za na pot od Tvojih dragih.«
Pred odhodom je Jože še zadnjikrat poslal domačim kartico in sestra se mu zahvali: »Zelo si nas iznenadil, saj si nismo mislili, da boste morali zares na tako dolgo pot. Ker vas bo na poti več, Ti vsaj ne bo dolgčas. Želimo, da bi že skoraj prišel v kake stalne razmere.«
Ali se mi zavedamo tega, kar je Francka naročala svojemu bratu: »Vedno pomni, da je pravica na vaši strani! Da ste se borili za dobro stvar!« Žal se zgodi, da srečam bližnje sorodnike tistih, ki so se borili za dobro stvar, zanjo trpeli in mučeniško umrli, pa sorodniki nočejo obuditi niti spomina nanje, kaj šele, da bi nam dovolili, da bi o njih pisali. Le nekaj drobiža za povračilo škode so spravili v žep, pa je zanje s tem zadoščeno pravici.
Bližala se je velika noč 1948. Marija je z vsem srcem pri obeh bratih, Francki in ostalih Vrbljanih. »Francka! Ko boš te vrstice prejela, bodo prazniki Gospodovega vstajenja že za nami. Zato Ti jih ne bom voščila, toda zdajle, ko pišem te vrstice, bom mednje vtisnila vse one želje in prošnje, s katerimi bom prosila za vse vas Vstalega Zveličarja. Z srcem in dušo ga bom počastila v imenu Vas vseh, ki niste z nami v naši farni cerkvi.«
Poleg Jožeta, Franceta in Francke odhajajo iz begunskih taborišč v širni svet še ostali Vrbljani in še mnogi drugi. Pričevalci za resnico se bodo še bolj oddaljili in večinoma nikoli spregovorili, resnica se bo še lažje zatajila. Laž bo zacvetela še bolj bujno in še naprej trosila na tisoče semen po naši domovini. »Še nekaj bi Te prosila, Francka,« na koncu voščil pripiše Marija. »Ali bi hotela in vedela napisati, kar veš od Ivana Bubna iz naše vasi in če Ti je mogoče, da pošlješ njegov naslov. Veš, njegova žena bi rada zvedela samo resnico! Lepo prosim!«
Samo resnico! Buben, tudi sovaščan, se je enkrat med vojno odpravil v Ljubljano in – izginil. Tako kot mnogi drugi. Žena ni o njem nikoli ničesar zvedela. Ostala je sama z dvema fantičema, pet in sedem let sta imela. Nekoč sta se med igro lotila sekanja polen. Mlajši je držal poleno na tnalu, večji je zamahnil s sekiro in malemu odsekal roko. Take in še hujše reči so se dogajale, kjer je ostala žena sama brez moža, otroci brez očeta in domačija brez gospodarja.

Opis slike: Benkov ata Jakob in mama Marija sta morala praznovati zlato poroko v Buenos Airesu v Argentini

Žrtev begunstva

Na pot se odpravlja tudi France. Prav na 6. maj 1948 mu je Marija napisala zadnje pismo v Spittal, ko so domači »obhajali« že tretjo obletnico odhoda bratov in nekaterih domačinov v tujino in mnogih v smrt. Obhajali, je zapisala Marija. Ali nam ta beseda ne prikliče v spomin nekaj svetega? Svet spomin na slovo ob zadnji večerji velikega četrtka? Ko ob tem slovesu tisti, ki se poslavlja, ostaja s svojimi dragimi povezan za vse večne čase? »France, ko smo se zadnjikrat videli in si zadnjikrat podali roke, si bil mlad fantič šestnajstih let. Vem, da Te je bilo še sram roko podati staršem, sestram, bratu, čeprav smo se radi imeli, nikar da bi se še objemali kot nekateri. Tri leta so pretekla in iz Tebe, mladega fantiča, je nastal fant, kar se posebno čuti iz Tvojih pisem. Zrastel si brez nas, brez mame, ki jih je vedno skrbelo, kakšni bomo šli v življenje! Čeprav si sam v boju proti sovražniku Tvoje duše in razuma, je videti, da si zmagovalec vedno Ti, dragi France. Veseli smo tega, saj se iz tega vidi, da nisi podložen slabemu in da se znaš tudi sam vzgajati.
Samovzgoja pa zahteva celega človeka in tak človek bodi tudi Ti! Naj Te ne oplašijo žrtve, ki jih boš moral doprinesti pri vzgoji samega sebe, brez truda se še dnevno delo ne opravi, kaj šele vzgoja, ki je delo celega življenja! Če se pa pravilno vzgajaš, moraš tudi te žrtve sprejeti kot temeljne kamne svoje vzgoje v odraslega fanta. Gotovo si boš mislil, mar moram res vzeti nase tudi žrtev begunstva? Da, ljubi France! Bog, ki vodi in vidi naše življenje, je tudi to žrtev dopustil, da se izpopolniš in utrdiš v vdanosti in potrpljenju! Vem, da ti trpljenja begunstva ni dodelil v Tvojo pogubo, temveč v Tvoje dobro, saj iz vsakega žrtvovanja vstanemo močnejši in trdnejši. Spomni se na trpljenje pobitih mučencev, ki so vstali iz smrti v Življenje. Ti pa boš iz samovzgoje in izpopolnjevanja samega sebe postal značajen človek! To je človek, ki lahko svoje mnoge različne strasti kroti in vodi, ne pa da bi strasti njega vodile. Samovzgoja je največ odvisna od spoznavanja samega sebe. Poglobi se v svojo naravo, značaj, spoznaj se od dobre in slabe strani, nato začni s samovzgojo. Zapomni si, da le samovzgojen, to je značajen človek, v življenju tudi nekaj postane in nekaj doseže. V življenju nekaj biti ali nekaj pomeniti, pa je cilj vsakega človeka.
Seveda ne mislim visokih služb in funkcij, pač pa, da nekaj pomeniš, čeprav samo v svoji družini in med svojimi ljudmi. Za nas skromne in prezirane ljudi je to dovolj, saj se moramo že za to malenkostno prednost zelo truditi. Upam, da si tudi Ti med tistimi, ki gredo navzgor po žrtvah in samoodpovedih. Rada bi, da ne bi bil samo povprečen v dobrem, ampak da v dobrem vedno napreduješ. Iz dobrega fantiča, kot si bil doma, moraš zrasti v dobrega fanta! To je ne samo želja naša, ampak tudi Tvoja dolžnost: do Boga, do soljudi, pa tudi do sebe!
Ljubi France, v mesecu majniku smo. V najlepšem času v letu! Ni čudno, da je ta mesec posvečen tudi najlepši ženi in materi Mariji kot kraljici rož in naših duš. Ali se še spominjaš, s kakšnim veseljem smo hodili k šmarnicam? Kako smo zaupali v Marijo, da usliši naše otroške želje! Danes pa … Mar več ne zaupamo vanjo? O da, še zaupamo, še jo ljubimo, bolj kot kdaj koli, toda častiti jo pri šmarnicah pa nam ni dano, razen ob nedeljah. Zato nam gredo misli rade nazaj na tiste majniške večere, ko smo, med žitom skrivajoč, prihajali v cerkev, k Njej, ki je naša priprošnjica, naša vzornica.
Majnik je tu! Vse zeleni, vse se oblači v praznično obleko. Drevje po vrtovih vse belo cveti, čeprav ne toliko kot druga leta. Tudi šmarnice že cveto, včeraj smo jih šle v Šešer nabrat za majniške šopke. Polja so preorana. Iz gozda v Laščku je tako lep razgled, da se ne nagledaš kmalu. Tako rada bi Ti podala pred oči to lepo sliko domače pokrajine, preden odideš tako daleč proč od domačih krajev.
Pojdi z menoj na kratek sprehod v Lašček nad vasjo. Razgledala se bova po našem ljubem krimskem kotu. Najprej pojdiva čez naš vrt. Pomladi smo vsadili nekaj jablan in hrušk; vse se je lepo prijelo in vse zelenijo. Na vrtu je vsajen krompir, ravnokar je pokukal iz zemlje, fižol pa še ne. Dež vedno primaka.
Še v gredi se malo pomudiva, pa sva že na našem ljubem produ. Krave se že tudi pasejo. Naš Stane je tudi pastir in nagajiv, kot so pastirji. Na prod so napeljali krclje, Furlanovih je največ. Most je še vedno star. Če malo poskočiš, se ves zamaje. Vode ni, razen v vodnjaku. Zdaj pa v strmino, France, po Lenčkovih skalah. Ob njih petelinčki, spominčice in zimzelen cvetijo. Precej redki so ti stari gozdovi, saj rastejo na sami skali. Še malo po plazu in že sva na vrhu. Lepa ravnica je ravno za naju. Tu je pogorišče še od lanskega leta, ko smo kresovali. Poiščiva kraj, od koder se vidi po vsej ravnini. Zdaj pa imava razgled! Kot na dlani leži pred nama naša vas. Drevje je belo in zeleno, vse naokoli so polja, menjajo se v zeleni in rjavi barvi, ravna in vijugasta. Na desni je Strahomer z loškimi gozdovi. Krima ne vidiva, je za nama, a že ves zelen, do vrha. Na ravnini pod sabo pa vidiva Iško vas, same nove strehe. Kljub pomanjkanju materiala je večji del skoraj dograjeno, vsaj hiše. Če greva v mislih malo naprej v Iško, bova videla čisto nov hotel. Tam dobiš vse dobrote, če imaš nekaj jurjev. Krimski Kot in Staje ostajata vedno enaka. Ravno nama nasproti vidiva mogočni ižanski grad. Lastnika Palmeja ni več v njem. Za eno nadstropje je višji, in če bi si ga lahko od blizu ogledala, bi videla, da so okna zamrežena. (Grad je bil po vojni dolga leta zapor, op. V. K.). Vse okoli gradu je golo … Do marofa (pristava s hlevom, op. V. K.) pelje nova cesta in tudi marof in vse naokrog je preurejeno. So dobri gospodarji tu, delavci (zaporniki, op. V. K.) pa še boljši … Sredi polja vidiva vasice Loko, Brest, Mateno. Cerkvica na sredi naredi vas še lepšo. Tomišlja pa ne vidiva, samo v mislih poromajva do cerkve z dvema zvonikoma. Pod cerkvijo je mežnarija z našimi dekleti. Lep razgled imajo od tam. Malo niže se vidi nova streha šole, farovž pa še vedno razkazuje požgane zidove, jih pač ne briga to. Nadaljujva pot proti naši vasi. V smrekcah še vedno visi kaj rdečega. Imamo dobre ljudi, ki skrbijo, da se ne pozabi takih krajev. (Ko je bil ustreljen L. Šercer, so na tem kraju Italijani ustrelili šest talcev. ‘Pri smrekcah’ so ljudje pravili zato, ker so po vojni v spomin na ta dogodek po vsej njivi posadili mlade smrečice. V času, ko je Marija pisala bratu, so na tem kraju visele zastave, kasneje so zgradili spomenik. Op. V. K.) Malo sva si odpočila in razgledala in zdaj bi imela čas, da bi šla prav na Krim. Lansko leto smo šli prav na vrh Krima naš ata, Stane, Pavla, farovška Rezka in še veliko otrok. Vroče je bilo takrat, zato smo šli takoj dol. Letos spet nameravamo, da bi šli, pa še ne vem kdaj. Poslali Ti bomo razglednico prav z vrha Krima.«
Župnišče v Tomišlju so obnovili zelo zgodaj, že po letu 1950. Leta 1949 je prišel za župnika salezijanec Jakob Avguštin, ki je na svoji koži občutil trpljenje komunizma in se ljudem posvetil v vso dušo, srcem in razumom. Ljudje so ga zelo vzljubili kot resničnega pastirja. (Marija je posvetila njemu, prenovljenemu župnišču in cerkvi pesem v dvajsetih kiticah.) Zavzeto so zgradili župnišče, prenovili mežnarijo in hlev z delom svojih rok in z denarjem, ki so si ga odtrgali od ust. Jakob Avguštin je kasneje zapisal o njih: »Tudi župnijsko skupnost sem utrjeval, ki je bila med vojno močno prizadeta. Vedno me je osrečevalo, če sem lahko pomagal drugim. Vesel sem bil, ker sem povsod naletel na dobre ljudi, ki so pripravljeni na različne načine priskočiti na pomoč.« Kasneje mu je pomagal salezijanec Stane Okoren, ki je tudi doživel grozote vojne, vrnitev iz Vetrinja in strahote Teharij.
Potem ko se je Marijin brat Jože odpravil v Argentino, se je tudi France z družbo Vrbljanov poslavljal od Koroške in pisal domačim razglednico. Marija jo je bila zelo vesela. Bila je zadnji pozdrav brata in Vrbljanov s Koroškega. »Srčna Vam hvala za kartico. Veselim se z Vami in si želim, da bi si lahko skupaj ogledali lepote toliko opevane in vedno čudno sanjave in otožne Koroške! Z visočin Koroške se ozrite proti nam in preko daljav nam bo vetrič prinesel Vaše vroče pozdrave. Mi izpod Krima vam pošiljamo enake.«

»Še vedno molim vsak večer Oče naš za Vajino srečno vrnitev … «

Ljubemu bratu Jožetu dne 6. 7. 1948 piše sestra Marija, tokrat že v Argentino: »Kar oddahnili smo se, ko si se nam zopet oglasil, to pot z drugega konca sveta. V mislih smo se vozili s Teboj. Posebno mamo je vedno skrbelo, če boš zdrav prišel čez. Saj ne poznajo morja in ladij, zato se jim vse zdi še bolj nevarno. Ali si bil kaj bolan na ladji, saj nekatere rada popade morska bolezen? No, hvala Bogu, pot je že za Teboj.
Zopet stojiš na trdih tleh in pred sabo imaš pot v življenje. Zdaj imaš več prilik in svobode, da si po svoji volji kaj opomoreš. Prav imaš, da se brez dela ne živi, ne tu, ne tam. Zato Ti tudi želimo sreče pri delu.
Komaj si stopil na suha tla, že si se nas spomnil. A na nas ne glej! Toliko še imamo, kar za življenje potrebujemo, več nam ni treba. Jože, le nase glej in se ne pozabi. Zdaj si že v letih, ko si vsakdo išče ustaljeno življenje. Seveda Tebi to ni lahko, saj si misliš, da boš v tujini le nekaj časa, kar tudi mi upamo. Vendar, če hočeš preživeti, se moraš dela z vso resnobo oprijeti, kot da si zdaj tam doma. Tako ti bo tudi hitreje minil čas naše ločitve in več uspeha boš imel pri delu. Čas vrnitve bo prišel brez naglice, morda takrat, ko boš najmanj mislil na to. Želimo Ti, da bi samo še enkrat stopil na pot preko morja, takrat pa za vedno – v domovino!
France pa bolj malo piše. Pričakuje, da bodo šli naprej, mogoče tja, kamor vi. Če bi bila že enkrat skupaj, to bi bili mi veseli, vidva pa tudi, kajne. Veš, saj smo mu že pisali, da bi se vrnil domov, če se mu tako zdi, pa je pisal, da bi prve mesece morda prišel, zdaj pa zaenkrat ne gre.«
Med domačimi novicami Marija pripiše še tole: »Stric na Birtovem se je pa že zelo naveličal takega življenja, čeprav je za predsednika Krajevnega odbora. Večkrat je že pisal Birtovim, da naj bi prišli domov s Koroške, da se jim takoj umakne z njihovega doma, pa mu nič ne odpišejo. Zdaj enkrat pa je šel eden od stričevih gor, menda prav v Spittal, da bo Birtovega in našega Franceta pregovoril za domov. Mi pa vemo, da ne bodo hoteli v te razmere.« Zelo verjetno v Spittalu niso zaupali nobenemu ‘odposlancu’ iz domovine. Strah pred lažjo in prevaro je tičal pregloboko v njih.
Bil je že marec leta 1950, Jože bo godoval, in sestra piše: »Ko boš pismo prejel, dragi Jože, boš že odgodoval. Toda vedi, da sem se Te spominjala na sv. Jožefa dan in se Te vedno spominjam v molitvi in da bo sv. maša zate darovana, da bi dober ostal in zdrav še mnogo let god praznoval.«
Takrat je bil France tudi že v Argentini, toda domači niso še vedeli kje, da bi mu pisali. »Jože, pisal si, da greš na obisk k Francetu. Kakor zgleda, sta res daleč narazen. Vem, da bi bila rada skupaj, kar bi tudi mi nadvse želeli, pa morda ni mogoče, saj so povsod težave in zapreke. Sčasoma upamo, da bosta pa že prišla skupaj. Ali je France še pri stricu? Kako se ima pri njih? Pišita nam vse podrobnosti, da si bomo mogli predstavljati Vajino življenje.«
Velika noč pa je tudi že pred vrati. »Naj Vaju, Jože in France, blagoslavlja vstali Zveličar, naj Vama po svojem trpljenju, zasluženju in vstajenju podeli, kar ga prosita in kar ga prosimo tudi mi za Vaju. Veselo Veliko noč Vama torej želimo, kakor tudi vsem Vajinim znancem in prijateljem.«
Iz Marijinih vrstic lahko razberemo, da je duhovni in kulturni razcvet ter uveljavitev na gospodarskem, kulturnem ali verskem področju mnogih argentinskih in drugih pregnanih Slovencev po svetu tudi sad stisk, negotovosti, skrbi in trpljenja domačih, predvsem pa molitev in žrtev darovanih Bogu. Domotožje po domu in domačih z ene strani oceana, hrepenenje po sinovih, bratih in prijateljih z druge strani, na obeh straneh pa neuničljivo zaupanje v Božjo dobroto in previdnost ter trdna volja, ki premaguje težave in ovire.

Opis slike: Anzelcova ata in mama sta tudi praznovala zlato poroko v Argentini

Kaj pa razmere doma, ki jih je omenila Francka?

Takole jih zelo na kratko, a dovolj zgovorno opiše v zgoraj citiranem pismu: »Po malem bomo začeli kmetovati. Jaro žito je že v zemlji, jutri bomo začeli saditi krompir. Pri nas ga bomo lahko sadili kot običajno, nekateri ga imajo le za kakšno majhno njivico, mnogi pa prav nič, ker so morali do zadnjega krompirja oddati državi. Pri nas je zdaj tako, da kar predpišejo, koliko moraš oddati, nič ne vprašajo, ali imaš še kaj zase. Kdor ni oddal dovolj mleka, je pa moral namesto mleka oddati mast ali meso, in zato danes marsikdo nima ničesar. Lahko si samo nekoliko predstavljata naš položaj, kako pa nam je, si niti misliti ne moreta. Zaenkrat je pritisk na večje kmetije, počasi pa bomo prišli tudi mi na vrsto. Pravijo, da imajo pri nas prihodnost samo zadruge, zasebniki smo pa brez zaslombe in prepuščeni samim sebi. Vsako pomlad so ljudje komaj čakali, da so šli delat na polje, letos pa nikogar več ne veseli ne delo, ne pridelek, ne žival v hlevu. Pravijo, da se bo bolj splačalo, če bodo šli v tovarno in pustili kmetijo. Tolažijo se, da zemlja počaka. Starejši pa me mislijo tako. Veliko mlajših je že šlo po tovarnah, starejši pa bodo doma za varuhe hiš, obdelovali pa toliko, kolikor bodo mogli.«
In kakšne so bile razmere v domači vasi konec leta 1950? »Ravno ta teden so zaprli Špička (bivšega hlapca pri Furlanu, op.V. K.), predsednika naše zadruge v Vrbljenah. Obtožen je gospodarske sabotaže in prikrivanja orožja. Zaradi pijančevanja in zapravljanja zadružnega denarja so ga izključili iz zadruge, zato jim je na sestanku grozil z ročno bombo, nakar so ga ovadili. Tudi Mihelo bi radi ven vrgli, ker zaradi bolehnosti premalo dela. Zaenkrat je še noter. Zdaj je predsednik Ruparjev Tone. Na novo nobeden več ne pristopi, kesa se jih pa že več takih, ki so že pristopili. Ako bi jih ne podpirala država, bi sploh več ne obstajali. V dobrem letu so prišli ob osem konj. Govejo živino imajo slabo; od 32 krav oddajo komaj 20–25 litrov mleka na dan, pa še to ne vedno. Prašiči se jim tudi ne obnesejo, precej jih je poginilo, ostali bi bili pa komaj za pršut. Med seboj so pa tudi tako ‘prijazni’, da se samo bodejo. To je zanje namesto božjega blagoslova.
Bojimo se, da obvezne oddaje ne bomo zmogli. Letos je bila taka suša, da je pridelek zelo slab. Krompirja bo komaj za oddajo. Kaj bo ostalo nam in za prašiče, ne vemo. Krompirja pa moramo oddati šeststo kilogramov. Lani smo ga morali oddati manj, vendar bi ga lažje dali lani kot letos. Pa to nobenega ne zanima. Fižola ni bilo nič. Tudi otave ni bilo na več krajih, tako da sploh kosili nismo. Zato nam bo za živino primanjkovalo tudi sena. Vodo vozimo iz studenca na produ že skoraj vse leto. Visoke davke pa komaj zmagujemo. Samo delamo in garamo, zato se ljudje tudi prej postarajo in umrjejo. Pa bomo vse prenesli v upanju na boljše čase in na božjo pomoč. Hvala Bogu, doma smo vsi zdravi.«
Med mnogimi pismi nisem naletela niti na enega, da se ne bi domači Bogu zahvaljevali za zdravje. In niti enega, da ne bi po zdravju spraševali Jožeta in Franceta in jima ga vedno zaželeli. Pa ne le njima. Tudi vsem ostalim Vrbljanom. Kmetje niso imeli zdravstvenega zavarovanja, denarja za zdravnika tudi ne, in prav vsake zdrave žuljave roke so pripomogle, da niso že prej propadli ali zabredli v še večjo revščino. Jožetu, Francetu, Francki in njim enakim v tujini je zdravje zagotavljalo njihov obstoj, najsi bi bili še tako zagnani in iznajdljivi pri delu. Mnogi so v delu najlažje pozabili na svoje bridkosti.
Naj končam z vrsticami iz Marijinega pisma na koncu leta 1950, ki izražajo veselje domačih, da sta končno oba brata v Argentini, da jima je dobro in da sta zdrava. Upanje na snidenje, čeprav bogve kdaj, pa še vedno ostaja.
»Tvoje pismo, dragi Jože, namenjeno atu, nas je vse zelo razveselilo. Vsi smo ga brali, tudi Lojzka, Ančka, Francka in Ivanka. Vidimo, da se imata prav dobro, kar nas nadvse veseli. Pri nas se mnogokrat sliši, da vam ni dobro, da nimate dela, da ne zaslužite dosti itd. Mi smo pa tako veseli, da se pohvalita, da sta zdrava, drugo pa še vse pride.
Kakor pišeš, Ti bo morda le enkrat uspelo, da se boš lahko naselil v bližino domačih. Bosta vsaj vidva s Francetom skupaj, ko ne moremo biti vsi. Včasih imamo to veliko upanje, da se kmalu zopet vidimo. Saj božji mlini meljejo počasi, a gotovo. Še vedno molim vsak večer Oče naš … veš, on je Oče vseh nas, tudi otrok naše družine in nas vedno povezuje. Bog je še nad nami in nas sliši in nas ne bo pozabil. Bodita si ljubeča brata, polna razumevanja.«

Opis slike: Vrbljanska župnijska cerkev v Tomišlju

»Domači kraj je svet kraj«

Marijina brata se nista nikoli vrnila niti dobila prilike, da obiščeta domovino in domače. Obiskala pa jo je Francka kar trikrat in Marijina sestrična Lojzka leta 1996. Na slovesnosti ob priliki obiska ji je v nagovoru Marija med drugim povedala: »Tvoja pot iz Argentine je bila romanje, ker domači kraj je svet kraj. To je tisti košček zemlje, kamor naše misli hite v samotnih tihih nočeh, ko smo sami s seboj in s svojimi spomni. Tudi mi, ki nismo tako daleč kot ti, se v mislih sprehajamo po krajih pod Krimom, kjer so tako radostno tekale naše bose noge, kjer smo z nestrpnostjo čakali sv. Miklavža, se veselili praznikov in vseh lepih dni, ki se zdaj na starost zdijo še lepši kot tedaj. Ob trdem delu, ob majhnem kruhku smo zrasli v pridne, poštene ljudi. Ni nas sram, da se sami s tem hvalimo, kajti videli smo že toliko grdobij in lumparij, da je ostati priden, veren in pošten visoka, visoka moralna vrednota.
… Veliko ste pretrpeli, veliko izgubili … Tudi mi smo izgubljali svoje pravice, čast, navade, verske običaje in praznike in tudi zemljo, vse za blagor komunizma in revolucije. Malo nas je bilo, ki smo z žalostjo mislili na vas in izginule vaščane. Veliko vode je preteklo, preden smo se zavedli krutosti usode, ki je kaznovala pravico in dovolila zmagati krivici. Ni lahko živeti s to zavestjo v srcu. Toda ne moreš reči: Nočem več živeti. Trpljenje nas je naredilo močne. Kljub vsemu smo vztrajali in v novih razmerah načrtovali svoja življenjska pota …
V teh letih smo izgubili svoje očete, matere, bili so na zemljo še bolj navezani kot mi. Zato so tudi več trpeli. Kolikokrat sta moja starša vzdihnila: »Oh, da bi dočakali dan, ko se bodi vrnili naši! France in Jože! Pa Andrejček, Anzelc, Oblak, Benko!« Nista dočakala. Umrla sta s polno grenkobe v srcu in z nam ljudem nerazumljivo skrivnostjo, da se na tem svetu nagrajuje slabo in kaznuje dobro. Božji mlini meljejo počasi, a gotovo. Veliko se je že spremenilo, veliko se še bo. Trdno verujem v to … Draga Lojzka, dragi sorodniki … Tam daleč v Argentini sveti isto sonce, ista luna, veje isti zrak, torej nismo daleč. Svet je majhen, vsaka stezica človeka povede domov, če ne v resnici, pa v sanjah. Ponesi pozdrave tudi vsem dobrim ljudem Slovenije, ki so veliko trpeli, a vendar vztrajali.