Avtor: Justin Stanovnik

Slovenska nelagodnost in nedorečenost

Če hoče biti tudi pričujoče razmišljanje o sedanjih slovenskih zadevah aktualno, kot obljublja, potem ne more mimo specifičnega razpoloženja, ki je zajelo Slovence znotraj njihove države, deloma pa tudi zunaj nje, saj ni mogoče, da bi ostali nedotaknjeni od razpoloženja doma. Če bi skušali najti primerno ime za to razpoloženje, in ne bi hoteli povedati preveč, pa tudi ne premalo, bi se morda odločili za besedo nelagodje. Ne počutimo se dobro, predvsem pa ne poznamo vzrokov svojega nezadovoljstva, vemo le, medlo, da ima nekaj opraviti predvsem z nami. Zunanji svet sicer ni bil nikoli pretirano prijazen do nas, a zadnji dve desetletji nam upravniki evropskega političnega gospodinjstva niso bili izrazito nenaklonjeni. Celo ne nepomembna okoliščina, da nas je Slobodan Milošević nepričakovano kmalu izpustil iz svojih integralističnih ambicij in se nam odpovedal, bi morali, čutimo, vnesti na pozitivno stran svojih bilančnih papirjev. (Bilo bi seveda neokusno, če bi za gospoda, za katerega je visoki haaški tribunal imel toliko razlogov, da ga povabi na osebno poročanje, predlagali kakšno priznanje ali celi hvaležnost. Bilo bi pa seveda vse skupaj lahko tudi drugače.)
Od kod torej ta nezadovoljenost in negotovost, predvsem pa ta nepojasnjena neprisebnost?
Za stanje, ki ga skušamo artikulirati, je mogoče tudi trditi, da ni naštudirana drža določenih poklicev, ampak ga izkazujejo tudi množični ljudje, ki so daleč od tega, da bi morali imeti kake javne, recimo politične ozire. Programerji določenih televizijskih oddaj kdaj pa kdaj pošljejo svoje uslužbence na ulice, da tam ustavljajo ljudi in jim zastavljajo vprašanja o tekočih javnih, družbeno zanimivih vprašanjih. In ob takih prilikah imamo kaj videti. Ljudje, ki zelo verjetno blestijo v svojih poklicih in od katerih bi – če bi nanje zelo pritiskali – marsikdo lepo popisal katero od svojih ključnih doživetij; ljudje ki brez najmanjše napake sestavijo seznam stvari, ki jih potrebujejo za izdelavo »plate«, če zidajo hišo; ljudje, ki berejo, ko pride taka ura, ne samo Gregorčiča, ampak tudi Kosovela in Gradnika – ti isti ljudje se pri vprašanjih, ki so sicer v zraku in jih v resnici vsi dosegajo, rešujejo s slaboumnimi stereotipi in zapuščajo prizorišče z nedokončanimi stavki. In potem se človek vpraša: Ali so to državljani? Ali ni mera državljana končno tudi ta, da odloča o vojni in miru? Mogoče je to pretirano in tu ne gre ravno za odločanje, vprašamo pa se lahko, komu na primer bi verjeli, ali Natlačenu in Rožmanu ali pa Kardelju, Rozmanu, Leskovšku, Kocbeku in Lubeju.

Meja in molk

Slovenski človek je torej nezadovoljen, ne da bi vedel prav, zakaj. Ves videz je tak, da nima moči, da bi to odkril, in potem, kar je našel, sebi in drugim povedal. Tudi pred tem ga nekaj zadržuje. To svojo domnevo naslanjamo na vzdušje, ki spremlja večino nastopov naših ljudi. Govorim o tisti prvini človeških komunikacij, ki ne uporabljajo besede, a zato njihova sporočila še ne ostanejo neizražena in nesporočena. Ko poslušamo ljudi, ki so pozvani, da izrazijo gledanje na kako skupno, obče, predvsem politično vprašanje, vidimo, da tik pred tem, ko bi morali povedati kaj določenega, konkretnega in obvezujočega, nenadoma umolknejo. Ta umolknitev – ta aposiopeza, kakor smo temu rekli v šoli – ni nič tako zelo dramatičnega, a vseeno tako vidna, da se pozoren človek ne more slepiti, da tu ne obstaja neka meja, za katero ljudje, bogve zakaj, mislijo, da jo je treba upoštevati. Za nič banalnega in vulgarnega tu ne gre, za nič takega, kar bi zanimalo tajno policijo. Ta meja je nekaj veliko globljega, neko epohalno, nikoli definirano zgodovinsko spoznanje, neka temeljna obveščenost o tem, kako svet je; neko zavedanje, do katerega je človek prišel, ne da bi to ravno hotel. To občutje – da se o nekaterih rečeh ne sme govoriti – ima tudi to v sebi, da je vsem ljudem skupno: da velja tako za pastirja pod Triglavom kot za člana akademije znanosti in umetnosti. Da je tako globoko, da mu vsi podležejo. Da je neka meja, ki jo vsi spoštujejo tako, da se delajo, da je ni in da za njo, ker je pač ni, tudi ni nobenega prostora. Ravno tistega prostora, za katerega pa redki posamezniki verjamejo in trdijo, da bi, če bi ga obstoječa kultura registrirala in legalizirala, razrešil enigmo časa. Da bi vsi nenadoma videli, kako v resnici je, za kaj v slovenski zgodovini ta trenutek gre. Da bi se Ojdipova Sfinga končno vrgla v prepad. Da bi bile slovenske Tebe končno svobodne.



Od kod ta meja, ki nam brani stopiti v ta prostor?
Eden od možnih odgovorov je narodov spomin, s krivdo obremenjen. Ta molk nastopi takrat, ko se nam odkrije, da so grehi, ki smo jih kot narod delali nad seboj, povezani z boljševiško agresijo nad nami in s podporo, ki jo je ta agresija našla med nami. Zakaj čeprav nismo bili vsi izdelovalci te preteklosti in njeni vzdrževalci, ne moremo biti varni in reči, da nismo v nekem smislu njeni sokrivci. Sokrivi smo bili na primer zato, ker smo molčali, ko bi morali govoriti, ko smo se delali neprizadete, ko bi morali vstati in obsojati, ko smo v sebi čutili zadovoljstvo, ko je smrt poiskala druge in ne nas. Ali pa preprosto takrat, ko smo čutili, da smo ljudje in smo bili vseeno pripravljeno prenašati nekaj, kar je bilo narejeno proti človeku, izdelano v delavnicah, kjer so izumljali stroje za uničenje človeka – idejne, družbene, politične. In potem je prišla kazen – z zamudo kot se to običajno dogaja. Prišla je na valovih spomina – nepoklicanega. Prišla je z zahtevo, da si nadenemo oblačila sramu, kot narod, za to, kar smo storili nad seboj. Od tod molk, o katerem tu govorimo. Molk, ki nam brani do spoznanja, da ne bomo prosti, dokler se ne soočimo s preteklostjo, kakršna je bila. To pa bomo lahko storili le tako, da ji bomo vzeli njeno mitsko fakturo in jo predelali v historično. Ko bomo preteklost defetiširali, ko bomo dosegli, da se bo zavest polastila podzavesti in nas osvobodila. Ko bomo spet postali racionalna zgodovinska bitja.

Slediti jeziku

Če hočemo svet, v katerem živimo, razumeti, se moramo najprej dokopati do njegove adekvatne podobe. Šele od te točke naprej smemo upati na stik s tem, čemur pravimo resničnost. Če pa se hočemo resničnosti zares približati, moramo podobo, ki smo si jo pridobili ali zagledali, narediti za kraj svojega zavestnega prebivanja. To pomeni, da se moramo odločiti za dvojni odnos do jezika: da mu izkazujemo pokorščino in zvestobo. S to odločitvijo smo stopili na pot, ki nas bo, če bomo vztrajno po njej hodili, pripeljala do cilja.
Jezik ima to v sebi, da meri na celoto – če mu zavestno in samovoljno ne postavljamo meje. To pa se ravno dogaja v družbah, ki se jih je polastila ideologija. Če jezik kakega naroda dolgo obstaja v takem podnebju, se na njem pokažejo deformacije, ki jim pravimo totalitarna poškodovanost. Ideološka zaplemba stvarnosti je ravno v tem, da so nekatere reči resnične in legitimne, druge pa neresnične in nelegitimne. Poškodovanost jezika nastane prav zaradi tega, ker je naravni domet jezika omejen. Naravna meja, ki je lastna dometu jezika, je končno celota. Nobena prvina stvarnosti, ki jo jezik potrebuje za izdelavo kake konkretne ali splošne resnice sveta, ni apriorno izbirana. Lógos ksyno`s – beseda je skupna – je načelo, ki ga je za evropskega človeka na začetku njegove civilizacije postavil Heraklit: vse domovine so domovine, vse rane so rane in vse smrti so smrti. Človek, ki svobodno odkriva resnico sveta, se pokorava – v dometu celotnega horizonta jezika – asociativni inteligenci jezika, (pokorava v veselju in upanju). Noben od smerokazov te inteligence ni apriorno blokiran. Poenotenja sveta je torej za njegovo razumetje potrebno. Ali, če smemo nekoliko prirediti znani Horacov izrek: greši se zunaj obzidja, a se greši tudi znotraj. V ideološko razparceliranem svetu pa se greši samo zunaj.
Zato bomo v tem razmišljanju veliko govorili o jeziku. In v kakšnem odnosu do jezika so predstavniki treh poklicev, od katerih smo Slovenci trenutno ne malo odvisni: novinar, pisatelj, politik in mislec.

Asociativna inteligenca jezika

Najprej bomo citirali novinarko Barbaro Kramžar, ki je v pogovoru s Florjanom Lipušem, slovenskim pisateljem na avstrijskem Koroškem, v Sobotni prilogi Dela (28. maj) navedla tudi enega svojih spominov iz te dežele: »Tudi meni se je med obiskom parade skozi Celovec desetega oktobra letos zdelo, kot da bi bila v filmu Ples vampirjev Romana Polanskega, še bolj pa na slovesni prireditvi koroških brambovcev, ki še vedno slavijo zmago nad vojsko SHS iz daljnega leta 1919.« Novinarka ni opazila ali pa je v samopoučenosti mislila, da ne sme opaziti, da je z zgornjim spominskim prikazom povedala nekaj, kar ni moglo, da je ne bi spominjalo na to, kar je pogosto imela priliko videti tudi v svoji domovini. Kaj je bilo tisto, kar je v njej blokiralo delovanje asociativne inteligence jezika? Kakšna pa je bila zmaga, ki jo je videla slaviti slovenske »brambovce« v spominu na daljno leto 1945, ko so v množičnih pokolih morili zvezane vojake slovenske narodne vojske in tako z velikopoteznimi storitvami začenjali boljševiško ero. Ali si je tudi ob kateri od teh mnogih priložnostih zaželela, da bi jo Roman Polanski odrešil s kakim umetniškim komentarjem? Kakšen naslov pa bi predlagala za film, ki naj bi ga v ta namen naredil? Toda mogoče je novinarka že tako dolgo na ideoloških drogah, da je samo gledala in malo videla!

Avtor slike: Simon Dan

Opis slike: Človekovo prebivališče nad meglo Simon Dan

Potem pa je dobil besedo tudi pisatelj Lipuš. Pripovedoval je, kako živijo Slovenci v njegovi tuji domovini. A spet ju nič ni spomnilo na širši slovenski svet, ne njega ne gospe Barbare. Naj navedem nekaj pisateljevih krokijev.
Na primer: »Med drugo svetovno vojno so slovenske sorojake spravljali ob domove, ob imetje, ob življenje, po vojni pa ob pravice, čeprav zapisane v veljavne pogodbe.« Ali niso tudi v Sloveniji spravljali »slovenske sorojake ob domove, ob življenje, ob imetje, po vojni pa ob pravice, v veljavnih pogodbah zapisane«? Ali ustava ni bila veljavna pogodba, z vsemi žigi in podpisi opremljena? Kam pa so potem šle znamenite človekove pravice?

Ali: »Kompromis ne bo omajal ustavljenega duha, saj razsvetljenost ni koroška stvar – še naprej bomo jemali iz teh usedlin, slavili 10. oktober, osmi maj je pa tako ali tako že izbrisan iz deželnega spomina.«
Ali: »Lepe urejene hiše stoje, a iz njih je izginila narodna zavest, je izginil slovenski jezik.«
Ali: »Kar je treba izgnati iz duha koroških Slovencev, »je hitra pripravljenost naših ljudi na asimilacijo, pot najmanjšega upora, prilizovanje in udobno klanjanje tuji družbi, zatajevanje svoje preteklosti in še kaj.«
Ali: »Nikoli nismo govorili o osebnih problemih, teh kratkomalo ni bilo. Nihče o njih ni govoril o otroški dobi, ne pozneje prefekti v internatih ne sošolci ne profesorji niso zinili besedice.«
Ali naj se tu ustavimo in pomagamo jeziku do njegove moči? Ali je na primer »razsvetljenost« stvar slovenskega duha? Ali tudi mi ne bomo še naprej slavili 27. april? In ali ni 25. junij dobil že povsem drugo intonacijo? Kako pa je z narodno zavestjo in slovenskim jezikom v »urejenih hišah«? Ali tudi nas ne bi morala skrbeti pripravljenost naših ljudi na hitro »asimilacijo, prilizovanje, klanjanje tuji družbi«? Kako pa je pri nas z »zatajevanjem naše preteklosti«? Ali so naši otroci smeli govoriti v šoli o svojih majhnih velikih bolečinah? Ali ni bilo tako, da so tudi pri nas vsi molčali, sošolci, prefekti in profesorji«?
Ne ugledna novinarka ne renomirani pisatelj nista z nobeno besedico eksplicitno povedala ali pa vsaj nakazala, da ju te pripombe spominjajo na neko drugo zgodovino z nekim drugimi akterji, ki pa jih je s temi tu gotovo nekaj družilo, če so upoštevali in se ravnali po tako podobni gradbeni doktrini? Kaj pa je družilo naciste na Koroškem in boljševike v Sloveniji? Ne bomo sami odgovarjali na to vprašanje, a če pomislite, kakšne perspektive se z njim odpirajo!

Praznina novih prostorov

S to mislijo zapuščamo novinarko Kramžarjevo in pisatelja Lipuša in prehajamo na misli, ki jih je na slovenski televiziji 25. maja razgrinjal pred nami dr. France Bučar in nas z njimi opozarjal – nehote kot Lipuš – kakšno razumetje Slovenije bi moralo nastajati v prostorih, ki so jih odpirale ali pa vsaj nakazovale njegove besede. Vsakič ko je odprl kak prostor, smo se v pričakovanje nekoliko dvignili, a smo se vsakič, sedaj malce razočarani, spet izročili sedežem, na katerih smo sedeli. Prostori, ki jih je Bučar s svojo logiko odpiral, so ostajali prazni, ker se avtor, bogve zakaj, ni mogel odločiti, da bi spregovoril v pravem pomenu te besede.
A še preden se odločimo za nekaj ilustracij njegovega malce frustrirajočega početja – nismo se mogli znebiti vtisa, da ne more prestopiti neke meje, k čemur ga je sicer logika pogovorne situacije neprestano priganjala – še preden storimo to, se vsaj dotaknimo mučnega vprašanja, ki gre preko Slovenije, zakaj so med nami »tolikšne količine nerazuma«, kakor se bo v povzetku spraševala Bučarjeva televizijska sogovornica.

V isti številki sobotne priloga Dela kot razgovor z Lipušem je tudi razgovor z Josipom Vidmarjem, kjer izvemo, da je bil gospod sicer nepolitičen človek, leta 1941 pa se je moral »odločiti: ali fašizem ali komunizem. Šlo je namreč za civilizacijski spopad«. Ko človek to prebere – da je bil komunizem, bolj neposredno povedano, boj za civilizacijo – ga obide porazno spoznanje: če je mogoče reči kaj takega, je mogoče reči karkoli, in če je mogoče reči karkoli, ni mogoče povedati ničesar. In takšni stavki – tako sovražni jeziku – se v Sloveniji izrekajo že sedemdeset let. Kultura demokracije pa je življenjsko odvisna od tega, da so ljudje v stanju kaj povedati. Če vzameš jeziku predikativno vlogo, ljudje – državljani, cives – ne morejo ničesar več povedati. Povedo lahko kaj samo še tisti, ki so ne samo v boljševiških, ampak tudi v sedanjih postboljševiških časih, jeziku dali novo mero. Upamo, da nas bo ta glosa nekoliko uvedla v Bučarjevo prizadevanje po odpiranju prostora, v katerem bi morali stati določeni stavki, ki pa ga je Bučar iz znanih, mogoče pa tudi neznanih razlogov večidel puščal praznega. S tem je veliko povedal o svojem času, nekoliko pa mogoče tudi o sebi, nam pa je dal možnost, da v njem sami – na zelo visokem, čeprav izposojenem koturnu, povemo kako svojo misel, ki zanjo menimo, da bi tam lahko stala.

Profesor Bučar pravi, da je »treba stvari v temelju spremeniti v nov način družbenega življenja, da tega pri nas ni dojel še noben politik«. Da torej o pravem prehodu pri nas pravzaprav sploh ni mogoče govoriti. Avtor tega očitka je očitno pozabil, da je malo mogoče kriva tudi njegova začetna pretnja, da bo tisti, ki bi mislil na resnejše spremembe, »moral preko njegovega trupla«. Škoda se Bučarju zdi nadalje to, da so stranke prevzele celotno družbeno iniciativo, »vse druge centre pa uničile«. Nenavadno pri tem je to, da Bučar ni izpostavil pomena jezika in ni pomislil, da je prvi med centri družbene veljave jezik. V Sloveniji pa je jezik najprej uničevala totalitarna ideologija – pet desetletij – potem pa dvajset let posttotalitarna ideologija, ki je utrujala in uničevala jezik z nemogočo zahtevo, da dokaže, da totalitarne ideologije sploh ni bilo. Nadalje pravi Bučar, da je stranke treba »obglaviti« in omogočiti »nastajanje drugih centrov moči«, ki jih bodo ljudje »v okviru pravnega reda sami ustvarjali z delom, z uspehom«.

Opustošenost postboljševiške ere

Bučar tu meri na ustvarjalnost. Toda za ustvarjalnost je potreben predvsem humus, ki je sestavljen iz državljanske normalnosti – kulturne, politične, človeške. Ustvarjalni humus je sestavljen iz družbene in duhovne svobode, ki predpostavlja možnost resnice in spoštovanje do nje. Humus, ki je sestavljen iz velikih laži, na primer, da je med drugo svetovno vojno v Sloveniji potekala »narodnoosvobodilna borba«, ali pa humus, ki ga sestavljajo veliki zločini, o katerih govori geografija medvojnega in povojnega boljševiškega terorja, ta humus ne bo omogočal ustvarjalnosti. Tako pridobljeni humus bo sproti uničeval samega sebe in, sterilen, puščal za sabo požganost in jalovost. Ko se Bučar pritožuje, da gospodarskih nosilcev, ki bi bili zainteresirani, da neko podjetje uspe, »pri nas ni«, bi moral vedeti, da je revolucija normalni tok teh tako koristnih ljudi – v bistvu kapitalistov – s sekiro svoje ideološke intervencije presekala in da je v polstoletnem pritisku zadušila celo spomin na nekdanjo ustvarjalno spontanost. Spontano ustvarjalnost ukazati pa enostavno ni mogoče. Tu človeku prihaja na misel obupen klic Franceta Popita sredi osemdesetih let izza enega od avtoritativnih beograjskih mikrofonov: »Ali ne bo že nekdo poskrbel za ta jugoslovanski dinar?« Toda ukazati umor deset tisoč ali dvajset tisoč ali petdeset tisoč ali sto tisoč neoboroženih in zvezanih ljudi je mogoče – dokazano mogoče – sanirati valuto, ki se je izgubila v meandrih ekonomske zamočvirjenosti, povzročene od partijske gospodarske doktrine, tega pa ni mogoče enostavno ukazati. Britanski zgodovinar Timothy Garton Ash pripoveduje, da je odkril v arhivih nekdanje vzhodnonemške državne varnosti dokumente o nekem polkovniku te službe, ki je v osemdesetih letih zbiral zlatnino, stare slike in druge vnovčljive predmete in jih prodajal na Zahodu, da je vlada mogla plačati obresti, ki so zapadle naslednji teden. V takem ni mogoče ničesar ukazovati. V takem ni mogoče več ukazovati, v takem je mogoče samo kapitulirati. To se je kmalu tudi zgodilo – na svetovni boljševiški sceni.

Avtor slike: Simon Dan

Opis slike: Vsaka te kam pelje Simon Dan

Bučar je nadalje govoril, z obžalovanjem, o neuspehu »trenutno vladajoče elite«, da »produktivna središča izroči v oskrbo osebni odgovornosti«. Toda ta »vladajoča elita«, takšna, kakor je bila, je zagledala samo takšne posameznike, ki so zmogli samo toliko »osebne odgovornosti«, da so se razvili v tajkune. Kakor da bi na gmajni postkomunistične miselnosti mogli zrasti kakšni drugi cvetovi kot tisti, ki jih politična botanika imenuje tajkune. Ali, kakor pravi profesor Bučar, da se je »produktivna ideja te elite izrodila v tajkunizacijo« in s tem realni problem postboljševiške sociologije naprtil nekim brezosebnim in zlobnim sferičnim in htoničnim silam. Bučar se zaveda, da družbeno življenje poganjajo posamezniki, da morajo podjetja in ustanove imeti ljudi, ki bodo zainteresirani za njihovo prosperiteto, ki bodo v tem videli pogoj za »svoj osebni obstoj«. »To je«, pravi Bučar, »največji problem pri nas, ki se ga nihče ne loti.« Bučar spet meri na ustvarjalno angažiranost moralnih ljudi. Toda, kako pa naj postboljševiški svet utemelji moralnega človeka? Katere energije pa naj bi napajale njegovo skrb – človekovo skrb za koga drugega ali za kaj drugega, kot je sam. Zdi se, da Bučarju ta misel ni tako tuja, saj ga obravnavama tema vzpodbuja k lucidni dilemi: »Če pa te skrbi ni, se človekovo prizadevanje nujno spremeni v skrb zase.«
Zdi se, da se Bučar umika pred soočenjem s celotno stvarnostjo. Ko se že loteva veselja do ustvarjalnega življenja, ne bi bilo tako nenavadno, če bi pomislil na razliko med človekom, s katerim so boljševiki začeli graditi svojo državo leta 1945, in človekom, s katerim je leta 1990 bilo naloženo demokratom, da opravijo to delo. Leta 1945 je bil to moralen, zvečine krščanski človek, leta 1990 pa je to bil totalitarno poškodovan človek. V to poškodovanost spada tudi Bučarjeva tožba, da ustvarjalnost povzroča največji problem, ki se ga pri nas nihče ne loteva«. Medtem ko je leta 1945 vsakdo hotel nekaj narediti, hoče po letu 1990 vsak nekaj dobiti. A Bučar tega ni pripravljen tematizirati. Kako naj si razložimo to obzirnost?

Avtor slike: Andrej Zgonc

Opis slike: Ena do slavnih svetišč Andrej Zgonc

Da hoče komunistično oblikovan človek predvsem nekaj dobiti, ni tako nenavadno. Ali ni ena od osnovnih tez socialistične propedevtike, da problem ni proizvajanje dobrin, ampak njihovo razdeljevanje. Za to – za razdeljevanje – pa smo mi, boljševiki, eksperti. Le bonheur – sreča – ki jo je oklical Saint-Just, je za komuniste preprosta reč. Človek je materialen fenomen in zato nasitljiv. Človeka ja mogoče osrečiti tako, da ga nasitiš in tako pomiriš. Zlasti v času, ko je svet nehal misliti na »ozimnico« in je carpe diem – zgrabi ta dan – postala dnevna zapoved ne samo množice, ampak tudi elite. (Če seveda izvzamemo splošno postboljševiško mantro, da se je treba »treba ozirati v prihodnost«, čeprav seveda vemo, da jo je treba razumeti v maniri postboljševiške semantike, kjer gledati v prihodnost ne pomeni gledati v prihodnost, ampak gledati stran od preteklosti. Torej ne gre za prihodnost kot prihodnost, ampak za prihodnost, ki onemogoča preteklost, za prihodnost kot ideologem. (V obe smeri hkrati namreč zares ni mogoče gledati.)


A vsega tega z očali, ki jih nosi Bučar, ni mogoče videti. Tudi tega ne, od kod prihaja nova norma, da »le špekulacija omogoča hitro bogatitev«.
Od nekod neki, če ne od revolucije, ki je tudi velika špekulacija, in omogoča, če si spreten in so ti dovoljena vsa sredstva – bližnjico do oblasti. (Ne pa da se kot kak nespamentni Adeauer, De Gasperi, Schuman, Korošec ali Krek pripravljaš leta in leta, nazadnje pa izročiš izbiri neukih slehernikov.)

Nemoč razuma

Središčno točko pogovora pa je potem spraševalka označila tako, da je zapičila šestilo pogovora v naslednjo zahtevo: »Povejte mi, dr. Bučar, zakaj ima racionalni razum danes tako malo možnosti v Sloveniji?« Ko smo videli, da vprašani nekoliko okleva, smo na to vprašanje skušali odgovoriti sami. To je zato, smo si rekli, ker je družbo, od katere smo se hoteli ločiti, obvladal nerazum, nas pa so prepričali, da je to družbo mogoče zapustiti, ne da bi hkrati morali zapustiti njeno neracionalno načelo. Zato smo še vedno v družbi, kjer se lahko zgodi karkoli. Kjer te na primer kaznujejo, če si napravil prometni prekršek, če pa si načrtoval in potem izpeljal velik zgodovinski prekršek – ki ni bil prekršek, ampak zločin – da si narod, okupiran od sovražnih sosedov, napadel še sam, pa za to nisi bil kaznovan, ampak povzdignjen in nagrajevan. Kako naj ima v takih okoliščinah razum kako veljavo ali kako možnost? Toda dr. Bučar na to vprašanje tudi pozneje ni odgovoril. »Racionalnost ni pot do napredka.«

Avtor slike: Andrej Zgonc

Opis slike: Druga do utrjenih dradov Andrej Zgonc

Varuhi razuma in razumnosti so seveda izobraženci. To temo, vprašanje izobraženstva, je na koncu razgovora spet odprla voditeljica in Bučarjeva vzpodbujevalka. Naštela je nekaj momentov: sazujevci molčijo, ekonomisti se zgolj ponujajo vsakokratni vladi, univerze se kot institucije ne oglašajo! Kaj je z našimi izobraženci? Bučar je, se zdi, sogovornico razumel, a vseeno ostal na splošni ravni. »Slovensko izobraženstvo je odpovedalo.« »Slovensko izobraženstvo ni še na evropski ravni.« Izobraženci seveda nosijo na sebi značaj elite. Temu svojstvu se ne morejo odpovedati in izstopiti. A zakaj niso pripravljeni plačati cene za to vlogo, ali bolje, za ta privilegij? Ali jim manjka odličnosti? Ali misel slovenskega izobraženca ni prignana do te višine in do te ostrine, da bi zavarovala svoje avtorje, ljudem zunaj pa kazala razumno in možno pot in si tako utrjevala svoj ugled? Neintelektualnost intelektualcev je ena stvar. Druga pa je zgodovinska in pripoveduje o tem, kako so bili katoliški intelektualci kaznovani za to, da so se v celoti angažirali za obstoj evropske in katoliške civilizacije: vsi – pa tudi vse – se je obrnilo proti njim. S svojo osamljenostjo niso bili vabljiv zgled. Za tako slabo plačanimi in ocenjevanimi delavci nihče ne bo pobiral orodja, ki leži križem po vinogradu, potem ko jim je popadalo z rok. Ali bo ostalo tam in počasi rjavelo? Pred kom moramo zakričati, da je za to odgovoren?
Katoliški razumniki so torej ostali sami. Nihče ni hotel razumeti njihovega osamljenega boja za civilizacijo, nihče ni hotel podpreti njihove, vsiljene, odločitve. Vsi so bili, kot smo rekli, proti njim: doma liberalci, ki so v stiski katoličanov videli možnost, da se jim maščujejo za njihovo nekdanjo veljavo, tem so se pridružili levi katoliški disidenti, zlasti kocbekovci in krščanski socialisti. Vse, kar ni bilo slovensko in krščansko trdno, je začelo kolebati. Tujina je imela svoje račune, ki jih je bila pripravljena plačevati s komerkoli in tudi s slovenskimi katoličani. Za slovenske intelektualce je bila usoda katoličanov dokaz, da se zvestoba ne splača, da je boljše cankarjansko »upoštevati razmere«. Začelo se je nekaj, čemur bi lahko rekli slovenska kohabitacija z boljševizmom. Njena poglavitna prvina je bila molk, oplemeniten z občasnimi vdanostnimi kretnjami – nič pretiranega, a vendar vse tako odmerjeno, izvedeno in uprizorjeno, da gospodarjem ni bilo treba dvomiti, da se pred njimi potrjuje brezpogojna vdaja.

Avtor slike: Boštjan Zgonc

Opis slike: Tretja do skritih dolin Boštjan Zgonc

Za ilustracijo, kako se intelektualci tudi lahko vedejo, bomo navedli dva poljska dogodka iz druge polovice šestdesetih let. Za deseto obletnico poljskega oktobra, 21. 10. 1966, je med študentskimi zborovanju na fakulteti za zgodovino univerze v Varšavi nastopil tudi profesor Leszek Kolakowski. Govoril je o omejevanju svobode govora, o večanju cenzure in o političnem vmešavanju v raziskovalno delo v humanističnih in družbenih vedah, o rastočem prepadu med Partijo in državljani in o poljubni uporabi prava in zakonov. Naslednjega dne je bil Kolakowski izključen iz Poljske združene delavske partije.
Tej odločitvi je sledil val protestov na Univerzi in v intelektualnem miljeju. Pisatelji in univerzitetni učitelji so zahtevali, da se Kolakowski spet sprejme v Partijo. Protestna pisma so podpisovali tudi mnogi člani Partije, od katerih so bili zato nekateri sami odstranjeni iz organizacije ali pa iz nje sami izstopili.
Ko je Centralni komite pozneje šel še dlje in se odločil, da vzame Kolakowskemu stolico za filozofijo, se je temu odločno uprla tudi Poljska akademija znanosti in umetnosti, posebej ugledni filozof profesor Kotarbinski, nekdanji učitelj Kolakowskega.
Naslednji preizkus moralne in politične vzdržljivosti poljskih intelektualcev je sledil čez dve leti, ko je komunistična oblast prepovedala uprizoritev drame Adama Mickiewicza Dedje. Temu ukrepu je sledilo protestno srečanje varšavske veje Zveze poljskih pisateljev. Kolakowski je bil spet eden od govornikov. Govoril je o mehanizmu naraščanja represije: »Če ne pride do odpora na prve represivne znake, so njihovi pobudniki vzpodbujeni k še večji represiji, ki nazadnje nima več nobene meje. V naši deželi se je obseg nasilja povečal tako zelo, da opozicije preprosto ni več.«
Prepovedi Dedov so sledili študentski nemiri, tem pa izgon šestih profesorjev z univerze v Varšavi, med drugimi tudi Kolakowskega. S formulacijo se Partija ni veliko zamujala, ampak je uporabila kar besedilo iz atenske obtožnice proti Sokratu iz leta 399 pred Kr. Tudi oni so bili obtoženi, da »kvarijo mladino«. (Leo Labedz, Encounter ¹⁹⁶⁹⁄₃)

Avtor slike: Lovro Stanovnik

Opis slike: Spet druga do spomenikov zgodovine Lovro Stanovnik

S poljskim intermezzom smo hoteli pokazati, da so same po sebi stvari lahko tudi drugačne. Gotovo je tudi na Poljskem, kot drugod po boljševiški hemisferi, praviloma gospodarila vdaja, a so sredi nje blestela tudi dejanja, od katerih smo dve predstavili. Koliko takih možnosti pa daje kronistu slovenska intelektualna elita? Kaj pa se je zgodilo v SAZU, ko je bilo leta 1945 vzeto članstvo Pitamicu, Ušeničniku in Vebru? In koliko akademskih glasov je leta 1948 in leta 1949 nasprotovalo podelitvi častnega članstva v Akademiji Josipu Brozu in Edvardu Kardelju? Saj ljudem na akademskem nivoju gotovo ni bilo neznano, da se je s tem zgodilo nasilje – in loco sancto! Ni bilo mogoče prezreti, da je bila s tem dejanjem z najvišjega mesta podeljena legitimiteta nasilju sploh. Vdaja na tako visokem mestu je gotovo takrat in dolga poznejša leta veljala za notranje opravičilo mnogim ljudem na nižjih terasah družbenega ugleda – tja do vaških učiteljev in še naprej.

Sočutnost do komunizma

A tu gre za vdajo prestrašenih, upravičeno, saj se je tedaj končno že dobro vedelo, kaj so leninski boljševiki v stanju narediti. A tu vseeno ni šlo samo za prestrašenost, ampak tudi za bojevitost. V sobotni prilogi Dela (28. maj) smo izpod najbolj avtentičnega peresa – članek je napisala njegova hčerka – izvedeli o Josipu Vidmarju, kot smo že omenili, tudi to, da je bil apolitičen človek, leta 1941 pa se je moral »odločiti: ali fašizem ali komunizem. Šlo je za civilizacijski spopad.« Toda leta 1941 je bil ideogram komunističnega nastopa že izdelan in široko znan: tu je bil Kronštat; tu je bila Ukrajina in njena umetna lakota, v kateri je umrlo več milijonov ljudi; tu so bile velike čistke po letu 1936, v katerih so izginili Zinovjev, Kamenjev, Buharin; tu je bila likvidacija Trockega in njegove družine; tu je bilo množično nasilje nad narodi SZ; tu je bil pakt Ribbentrop-Molotov. In tako dalje. Seveda so se države, ki so vzele nase stvar civilizacije, morale upreti modernim totalitarizmom fašizma in nacizma in njunim državnim nosilcem, a vendar ne tako, da bi po zmagi nad temi prostovoljno uvedle totalitarizem boljševiškega tipa v zameno za fašizem in nacizem. Za ta protislovni in samomorilski projekt pa se je odločil Josip Vidmar – ne iz civilizacijskih, ampak ozkih ideoloških razlogov. Najdemo jih v stavku, s katerim je reagiral na vest, kako so izpadle prve posttotalitarne demokratične volitve: »Kako zaboga pa ste mogli dopustiti, da so klerikalci prišli na oblast?« Tako je torej bilo s tistim njegovim vstopom v politiko leta 1941! Vidmar je v boljševikih videl silo, ki bo opravila s katoličani ali s »klerikalci«, kakor mu je narekoval govoriti njegov liberalni idiom. Liberalci so uporabljali izraze »klerikalci« in »klerikalizem«, da bi z njimi kazali na katoliško ozkost, zlasti v kulturnem življenju. V resnici pa so tako razkazovali svojo nadutost. S kakšno upravičenostjo so to počeli, kaže naslednja okoliščina. Mestna občina ljubljanska je že tik pred vojno začela podeljevati nagrade za visoke literarne dosežke. Učinkovale so približno tako kot sedanje Prešernove, le da niso nosile tega imena. Zanimivo pa je bilo, da sta to nagrado dobila, za leto 1939 Miško Kranjec za roman Kapitanovi, za leto 1940 pa Prežihov Voranc za Požganico. Bilo je sicer nekaj ugovorov, a nagradi sta ostali. Malo nenavadno za Vidmarjevo definicijo »klerikalizma«! Oba prejemnika sta bila, kot znano, ozko povezana ne samo s partijsko ideologijo, ampak tudi s partijsko organizacijo.

Avtor slike: Andrej Zgonc

Opis slike: Ali do pridnih ljudi Andrej Zgonc

Kako pa je Vidmar tako gledanje usklajeval z nekim svojim ravnanjem iz leta 1948? Tega leta je Prezidij Ljudske skupščine LRS izdal Ukaz o potrditvi članstva SAZU, iz katerega sta bila izbrisana Leonid Pitamic in Aleš Ušenišnik, ker »nista izražala uradnega političnega prepričanja in svetovnega nazora«. Ukaz je podpisal predsednik Prezidija Josip Vidmar!


Tudi dr. Franc Bučar pravi v svoji zadnji knjigi Čas velikih sprememb, če sledimo poročilu v Delu (19. maj), da je bil »komunizem legitimen odgovor na stisko takratnega sodobnega sveta. Napačen odgovor sicer, a legitimen«. Tu bi sedaj imeli razlog, da se spustimo v podrobnejšo analizo, kako je mogoče, da je kak odgovor napačen, obenem pa legitimen, a predlagamo, da še prej premislimo, kaj pa če nemara že vprašanja, ki si jih je postavljal komunizem, niso bila legitimna, ne šele odgovori. Vprašanja, ki so v zadnji analizi izvirala iz njegovega gledanja na to, kaj sta človekovo blagostanje in človekova svoboda. A si raje oglejmo, kaj o tej zapleteni zadevi misli Milovan Djilas (Razgovor z Georgeom Urbanom, Encounter ¹⁹⁷⁹⁄₁₂): »Napredek v Sovjetski zvezi bi bil ravno tako velik ali večji, če boljševiške revolucije nikoli ne bi bilo. Naj sedaj dodam sorodno misel o kruhu in svobodi, ki je zgoščena v stavku, da je svoboda bolj pomembna kot materialno blagostanje, ali če hočete, da je revščina manjše zlo kot despotizem. S tem preprosto mislim, da bo družba svobodnih mož in žena, če se bo znašla v ekonomski stiski, nazadnje le iznašla sredstva za izboljšanje svojega materialnega stanja, družba pa, obdarjena z materialnimi življenjskimi nujnostmi, ne bo pa imela svobode, nima institucionalnih sredstev, da se premakne iz nesvobode v svobodo. Pazite, nisem za nobeno vračanje v arkadijsko družbo. Sem za industrijsko družbo, temelječo na znanosti in tehnologiji. Toda če gre v svobodni družbi za izbiro med svobodno in revno družbo in družbo, ki je v obilju, a ni svobodna, mi je jasno, da moram izbrati prvo.«

Avtor slike: Lovro Stanovnik

Opis slike: In do žalostnih poti Lovro Stanovnik

Jedro komunistične zmote ali zablode je v tem, da so se njegovi snovalci z zavestnim neupoštevanjem temeljnih Kantovih vprašanj (Kaj lahko vem? Kaj moram narediti? Na kaj smem upati?) vdajali ideološkemu »dogmatskemu snu« – tudi Kantova beseda – ki jim je dovoljeval, da so bili to, kar so hoteli biti: bogovi. To pa je bilo oboje najprej nelegitimno, potem pa tudi zelo, zelo napačno.

Jezik – prva žrtev boljševiškega dotika

Če se bralci morda še spominjajo, smo začeli ta komentar z opažanjem, da se je pod boljševiškim totalitarnim pokrovom z jezikom tako ravnalo, da je vedno bolj izgubljal značaj finega orodja, ki ga je narod v zgodovini izdelal za potrebe skupnosti in slehernika. Bogovi za mikrofonom pa so ga, ne glede na njegovo v zgodovini pridobljeno vlogo, vedno bolj zoževali na njegovo umetno in parcialno vlogo. Tako je počasi izgubljal zmožnost celostnega zajetja sveta: da je vsaka domovina domovina, vsaka rana rana in vsaka smrt smrt. Skupno razumetje sveta in življenja pa je počasi postalo tako, da so domovine bila samo nekaterim domovine, rane samo nekaterim priznane in samo nekatere smrti izguba za vse ljudi. (»Ko zvoni, ne pošiljaj spraševat, komu zvoni. Zvoni tebi!« John Donne, 1611.) Skupno razumetje sveta in življenja je odšlo od nas in postali smo zelo sami in vedno manj smo lahko drug drugemu povedali. Novi bogovi pa so bili vedno bolj svobodni – vedno manj se jim je bilo treba ozirati na refleksne vzgibe jezika.
Aretacijo Ratka Mladića so pozdravili tudi nekateri znani Slovenci. Predsednik vlade Borut Pahor je svoje veselje združil s pridihom obžalovanja: »Zdi se, da je pravica zamujala, a je nazadnje vendarle prišla.« Predsednik republike dr. Danilo Türk je videl »v nasilju nad ljudmi brez zaščite in brez moči za samoobrambo hudo zlo in velik zločin« in kot odgovoren politik izrazil še prepričanje, da se bodo morali vsi zločinci zagovarjati za svoje zločine, ker je to »edina pot do pravice, človeškega dostojanstva in trajnega miru«. Slovenska evropska poslanka Tatjana Fajon pa je – med svojimi političnimi opravki v Srbiji – izrazila svoje zadovoljstvo nad dosežki pravice, »čeprav se je aretacija krivca za tisoče strtih src in prelomljenih življenj zgodila 16 let prepozno«. Čeprav za impozantno geografijo zločina, ki je bila vrisana v domovino teh govorcev, ne obstaja noben posebni tribunal, ne haaški ne noben drug, so to bili vendar zločini in bodo ostali zločini po katerem koli pravu, dokler se nad njimi ne bo izrekla stvarna juridična in ustrezna politična sodba. In vendar našim govorcem ni bilo treba nič pripovedovati, od kod prihajajo: da sami prihajajo iz države, ki je pred svojimi državljani – in pred vsem svetom – veliko bolj zadolžena, kot države, ki sedaj pošiljajo v Haag zadnje delinkvente, ki jih tam terjajo neke civilizacijske ustanove. Ni jim bilo treba, ker so slovenskim organizatorjem genocida priskočili na pomoč mediji in Barbarinega rova, zaradi ideološkega sočutja do avtorjev te edinstvene zločinske mojstrovine, že po nekaj dneh sploh ni bilo več. Ponovo se je uveljavila že nekaj sto let stara resnica, ki se v rahlo variantni obliki glasi: Quod non fuerat in mediis, no est in inellectu. – Česar ni bilo v medijih, tega tudi v glavah ni. In ker slovenske geografije zla ni v glavah, je tudi sicer ni. In zato tudi ljudje, od katerih se zaradi političnih manir to pričakuje, dajejo, plavajoč po bazenih zagotovljene nedolžnosti, primerna sporočila, brez skrbi, da jih bo kdo prijemal za besedo. In ko ljudje to vidijo, ni mogoče, da se ob tem ne bi kvarila moralna dostojanstvenost jezika. Njegov visoki status.

Avtor slike: Franc Popek

Opis slike: Do starih znamenj, obnovljenih z našo bolečino Franc Popek

Kakšno suverenost nad jezikom je v Sloveniji mogoče uveljaviti, izhaja iz obvestila novinarja Dejana Karbe (Delo, 13. maj), da je ministrica Ljubica Jelušič predlagala, naj bi bili ob dnevu Slovenske vojske povišani v čin generala tisti iz slovenske »soldateske«, ki izpolnjujejo pogoje. Iz časopisnega poročila ni jasno, kdo si je privoščil zgornjo jezikovno gesto, ali ministrica ali novinar, jasno tudi ni, katero od razlag in ilustracij, ki jih za to konkretno besedo daje SSKJ bi se morebitni avtor odločil: »nedisciplinirana, brezobzirna vojska, zlasti sovražna«, »nasilje fašistične, tuje soldatske«, »oblast je prevzela reakcionarna soldateska«. Torej, kakšna soldateska – specifično – je po mnenju redakcije Dela naša vojska?
Razkroj jezika, ki se je začel v strahu, ki ga je uveljavil in umetelno in strateško gojil medvojni teror, po vojni pa uspešno nadaljevala – z zaplembo človekovih pravic – polstoletna partijska monokracija in potem, ko je boljševiški kolaps razgalil nezadostnost nasilja za vzdrževanje totalitarne kontrole nad družbo in je manipulativni genij Partije v nihilističnem poljubnosti odkril nadomestila terorja s trajnimi obeti, je spopad z normami, ki zagotavljajo jeziku prvobitno predikativnost, kontinuiteta postavila na prvo mesto. Danes velja geslo: boj z jezikom. Po vseh medijih poteka vojna z jezikom.
Nikakor ne brez uspeha. Če se človek ozre okoli sebe, ne more, da se ne bi spomnil nekega verza, ki ga je v začetku sedemnajstega stoletja napisal največji že navedeni angleški metafizični pesnik John Donne:
‘Tis all in pieces,

All coherence gone!

Vse je razbito,

Vse, kar veže svet v eno, je šlo!

Potem pa še vse drugo

Čez današnji svet, tudi čez današnji slovenski svet, teče ločnica, ki deli ljudi na dva dela. Na eni strani so ljudje – za vsakega moramo biti hvaležni – ki bi lahko s prepričanjem ponovili za Pasternakom, piscem romana Dr. Živago: »Nezmožnost najti in povedati resnico je defekt, ki ga še tako velika sposobnost govoriti neresnico ne more skriti.« Saj jih poznamo, mar ne, tekoče govorce neresnice? Najbolj jih spregledamo, kadar govorijo, zlasti na televiziji; kadar pred nami izdelujejo stavke kot dobro programirani, skrbno servisirani avtomati, vidimo, da so ti stavki prazni, da v njih nič ni. Še taka spretnost in rokohitrstvo tega ne moreta skriti. In ljudje na tej strani črte so tisti, ki to opazijo. To je ena skupina sedanjih Slovencev.
Na drugi strani črte, ki gre čez današnji svet – tudi čez slovenski – pa so ljudje (veliko preveč jih je, veliko preveč), za katere bomo uporabili besede, ki jih je na koncu fašizma napisal italijanski pisatelj Ignazio Silone, (ki je že v leta 1930, bolan, zbežal v Švico). Rekel je: »Človek bi skoraj mislil, da dvajset let fašizma v Italiji ni bilo dovolj, da bi vsi razumeli, za kaj je šlo.« Seveda jih ni bilo dovolj! Saj jih v Sloveniji ni bilo dovolj petdeset!

Avtor slike: Simon dan

Opis slike: A bo kmalu prišla s hribov zima in vse pokrila Simon dan