Avtor: Marijan Smolik

V letih 1948-1949 so bili na ljubljanskem sodišču v vrsti odmevnih sodnih procesov tudi Dachauski. Na njih so obsodili tiste člane slovenske komunistične partije, ki so jih Nemci med vojno internirali v taborišču Dachau pri Münchnu. Srečno so se vrnili domov, obtožili pa so jih, da so bili v taborišču gestapovski sodelavci in zato ostali živi. Izraz sem si sposodil, ker opisujem življenje in smrt nekaterih nemških duhovnikov, Hitlerjevih nasprotnikov, ki so bili obsojeni in obglavljeni, čeprav vsi niso trpeli v Dachauu, pred kratkim pa so bili razglašeni za blažene mučence.
Spodbudo za ta opis so mi dali javni očitki ob beatifikaciji Alojzija Grozdeta, da Cerkev slavi samo tiste, ki so jih umorili komunisti, ne pa tistih, ki so bili žrtev nacistov. Med imeni naših pričevalcev za vero, tudi žrtev z vseh strani, ki so v seznamu Slovenski mučenci, sestavljenem leta 1998 za veliki jubilej 2000 na pobudo papeža Janeza Pavla II., je doslej uspešno zaključen samo Grozdetov postopek, za številne druge se še niti začel ni, ker nimamo dovolj potrebnih izvedencev, manjka nam pa tudi potrebna volja in vztrajna molitev.
Pred nedavnim smo doživeli beatifikacijo več nemških duhovnikov, žrtev nacizma. Njihovo delo in trpljenje je natančno popisano, ob prebiranju življenjepisov pa se kar ponujajo vzporednice s stanjem pri nas.
Najbrž nam ni dovolj v zavesti, da so bili med prvimi taboriščniki v Nemčiji njihovi katoliški duhovniki, ker niso sprejemali poveličevanja nemške krvi, češ da je več vredna kot kri drugih, zlasti slovanskih narodov in Judov. V Berlinu sta bila že 23. junija 1996 za blažena razglašena duhovnika Bernard Lichtenberg (1875–1943) in Karl Leisner (1915–1945). Oba sta navedena tudi v slovenskem Letu svetnikov, daljša življenjepisa pa sta v tiskanem nemškem seznamu Zeugen für Christus. V Würzburgu je bil 15. maja 2011 razglašen za blaženega Georg Häfner (1900–1942), ki je od lakote umrl v Dachauu; daljši članek o njem je bil 12. 5. v časniku Frankfurter Allgemeine Zeitung. V Dresdnu je 13. junija 2011 dosegel čast mučenca lužiškosrbski duhovnik Alojzij Andritzky (1914–1943), tudi dachauski taboriščnik. Bil je član slovanskega naroda v Lužici (Lausitz), ki se je v nemškem »morju« obdržal do naših dni: en del je protestantski, drugi katoliški, oboji pa so večje narodnostne pravice dobili v Vzhodni Nemčiji (DDR). Spoznal sem jih, ko smo v Erfurtu imeli mednarodno zborovanje o cerkvenem petju.
Večja skupina nemških duhovnikov mučencev so trije lübeški (Lübeck) kaplani, obsojeni na smrt z obglavljenjem 10. novembra 1943, skupaj s protestantskim prijateljem pastorjem. O vseh so več pisali ob beatifikaciji treh duhovnikov 26. junija 2011 v Hamburgu. Tudi zanje sem prvič slišal ob podobnem zborovanju v Lübecku (prim. krajše poročilo v Družini 1948). Čeprav so bili lübeški mučenci zaprti in obsojeni v severnih krajih, vendar sodijo v naš članek, ker so doživeli enako usodo. Dachau nam je bližji in pri nas bolj znan kakor Lübeck na nemškem severu. Med pripravami na beatifikacijo je 2010 izšla dokumentirana knjiga o njihovem življenju in smrti: Peter Vorwinckel, Geführte Wege. Die Lübecker Märtyrer in Wort und Bild (leta 2011 je pri založbi Butzon & Bercker v Kevelaerju izšla že tretja izdaja).
Ob branju sem začutil, da jo je treba predstaviti našim bralcem, ob tem pa ugotoviti, koliko so bili s takratnimi razmerami v Nemčiji podrobneje seznanjeni Slovenci, zlasti zato, ker so pri nas takrat veliko pisali o preganjanju vernikov pod komunizmom v Rusiji, Mehiki in Španiji, manj pa o nemških razmerah.
Nobeden izmed treh kaplanov v Lübecku: Hermann Lange, Eduard Müller, Johannes Prassek in pastor Karl Friedrich Stellbrink, ni bil rojen v tem mestu ob reki Trave, povezalo pa jih je nasprotovanje nacistični ideologiji v času med majem/junijem 1941 in marcem 1942. Za pastorja Stellbrinka so nekateri njegovi luteranski sobratje dolgo oklevali, ali je bil res žrtev za vero ali bolj kot politični nasprotnik države. Zamerili so mu tudi to, da je prijateljeval s katoliškimi kaplani. Med luteranskimi pastorji sta bili namreč dve struji: ena za odločno stališče proti nacizmu (pričevalci – Bekenner), druga pa za bolj zvesto nemško usmeritev. Oboji so bili namreč v mladosti vzgojeni v nemškonacionalni zvestobi, kot vojaki pa oboji sodelovali v nemškem napadu na Poljsko in na Sovjetsko zvezo. Šele več let po vojni so javno začeli obujati spomin na pričevalce obeh konfesij: katoliških kaplanov in pastorja. Tujci so imeli pri tem večji delež: leta 1945 je v Lübecku namreč našlo zatočišče 90.000 beguncev pred boljševizmom z vzhoda. Jezuitu p. Josefu Schäferju je uspelo 1945 najprej izdati droben zvezek, 1947 pa knjigo o mučeniški smrti vseh štirih. Pozneje je izšlo več knjig s pismi na smrt obsojenih, ki so jih ponatiskovali po zahodnem svetu.

Opis slike: Hermann Lange

Vsi štirje so bili pod močnim vtisom ob branju pogumnih pridig münsterskega škofa von Gallena (leva iz Münstra), saj so kaplani tam študirali teologijo, služba pa jih je zanesla na sever v diasporo, kjer so bili katoličani v manjšini, zelo močna pa je bila tam Hitlerjeva stranka NSDAP (Nationalsozialistische Deutsche Arbeiterpartei).
Doživeli so, da je papež Pij XI. 14. marca 1937 izdal okrožnico proti nacizmu Mit brennender Sorge. V Nemčiji so jo skrivaj natisnili v različnih tiskarnah (pozneje kaznovanih), da so jo lahko brali isto nedeljo v vseh cerkvah. Tudi slovenski prevod je takoj izšel v ljubljanskem Škofijskem listu (1937, št. 4-6, str. 59-73; v isti številki je na str. 39-59 tudi prevod okrožnice istega papeža o brezbožnem komunizmu Divini Redemptoris). Mimogrede: ta je datirana na praznik sv. Jožefa 19. marca, v slovenski izdaji pa je natisnjena najprej ta in šele nato »mlajša«; lahko bi ob tem ugibali, da so se v Sloveniji bolj bali komunizma, ki je bil državno sicer še »daleč«, vendar zelo aktiven, kot nacizma, ki je imel vpliv v bližnji Nemčiji. Morda je tudi to vzrok, da so okrožnico proti komunizmu objavljali tudi v poljudnih izdajah, protinacistično pa še zdaj komaj kdo pozna in upošteva. Kako sproti so bili Slovenci seznanjeni s papeškimi izjavami, je vidno tudi iz tega, da je isti Škofijski list že v naslednji (7.) številki na str. 87-90 objavil papeževo pismo škofom v Mehiki (tudi to pozneje bolj razširjeno). Kot dodatek istemu Škofijskemu listu pa je bil natisnjen prevod pisma španskih škofov (»zaradi vojne v Španiji«), potem ko je v reviji Dom in svet izšlo Kocbekovo »Premišljevanje o Španiji«, ki ga je škof Rožman takoj ocenil kot neprimerno. To omenjam, da nekoliko zaslutimo, kako je bilo versko življenje v Sloveniji takrat v tesnem stiku z dogajanji po svetu. Vrnimo se k protinacistični okrožnici:
Bolni papež Pij XI. je zapisal, da so mu nemški škofje poročali o življenju svojih rojakov in njihovi zvestobi kljub nasprotovanjem. V daljšem odstavku o mladini je zapisal npr.: »Le pojte svoje pesmi o svobodi, toda ne pozabite ob njih svobode otrok božjih! … Veliko vam govore o veličini junaštva, ki jo vedoma in napačno devajo v nasprotje s ponižnostjo in potrpežljivostjo … Veliko vam govore o človeških slabostih v zgodovini Cerkve. Zakaj vam pa zamolčujejo velika dela, ki jo spremljajo na njeni poti skozi stoletja?« Že ti stavki dovolj dokazujejo, kako je morala okrožnica vplivati na nemške katoličane in državno/partijsko oblast. Ali ne čutimo, kako to še danes velja za naše razmere? Zakaj tega nihče ne navaja, ko govori ali piše o razmerah v Sloveniji?
V tej papeževi okrožnici je tudi beseda »koncentracijsko taborišče«, za katero verjetno takrat pri nas nihče ni razumel, kaj pomeni, pozneje pa so ga izkusili tudi naši rojaki, tudi duhovniki. Nemci so namreč v taka taborišča, npr. v Dachau, zapirali najprej svoje rojake, ki so zavračali nacistično rasno teorijo. Pozneje so prišli na vrsto tudi tujci, zlasti Slovani in Judje. V okupirani Poljski so zanje uredili še hujši Auschwitz, v katerem sta umrla tudi minorit sv. Maksimilijan Kolbe in filozofinja Edith Stein judovskega rodu – karmeličanka sv. Terezija od Križa; oba zelo znana tudi pri nas, sv. Terezija pa je od 1999 tudi sozavetnica Evrope.
Ko sem ugotovil, kako bogato vsebino je imel takratni Ljubljanski Škofijski list, me je radovednost gnala, da sem prelistal bolj razširjene poljudne slovenske verske liste, mesečnika Bogoljub in Glasnik Srca Jezusovega, nato še mladinske liste Naša zvezda in Mi mladi borci. V vseh je bilo veliko več besedil proti komunizmu, vendar nekaj tudi o razmerah v Nemčiji.
Mladčevsko glasilo Mi mladi borci je v načelu najbolj udarno od vseh pregledanih revij.
Na str. 67 prvega letnika (1.1.1937) beremo: »Nemška mladina je uklenjena,« ker je članstvo v Hitlerjugend obvezno. »V besedah so izjave o svobodi, v dejanju pa neizprosen boj,« vse to kljub konkordatu, ker da se je treba »oprostiti vseh formalno juridičnih pomislekov«. Minister Goebbels: »Samo država ima pravico do vzgoje mladine,« (Slovenski komentar v listu: »Članek obeta gotov propad,« je bil napisan že 1. 1. 1937, propad pa se je zgodil šele 1945!). Str. 107: Nemški minister je izdal uredbo o pouku verouka na državnih šolah, kjer je nekaj točk proti Stari zavezi in o »nemškem doživljanju Boga«. Naklade nemških katoliških mladinskih listov so porastle. Str. 119: pod naslovom »Hitlerjeva mladina« je objavljen dolg prikaz, kako nemški narodni socializem vzgaja mladino, da bo z dušo in telesom hitlerjanska, zato proč od družine in proč od Cerkve (opomba: to je veljalo tudi v letih, ko je bil sedanji papež še mladi Josef Ratzinger!); na str. 121 omenja, da so te dni izšle tri znamenite okrožnice, za naš boj pa je najvažnejša o brezbožnem komunizmu; na str. 125 več o drugi »S pekočo skrbjo« o nacizmu; na str.126 še o filmu »Vigilanti cura« in na str. 129 še o okrožnici »Za novo Mehiko«; str. 135: nemški dijak se mora vzgajati v vojaških vrlinah; str. 126: tudi deklice morajo imeti skrbno telesno vzgojo; preden gredo na univerzo, vsi še v delovna taborišča; »praznota atletskih teles z gibkimi udi« – »nemška mladina je čudovit stroj«; še o stiski nemške mladine in povabilo, da molimo za brate in sestre, ki so preganjani in za to, da bi bilo to gorje nam prihranjeno (13. 8. 1937!); str. 208: Hitler je razpustil kulturne ustanove Lužiških Srbov in katoliška društva sv. Cirila in Metoda.
Mi mladi borci ¹⁹³⁷⁄₃₈, str. 16: Na cerkvenem indeksu prepovedanih knjig je nova nacistična knjiga o samostanih (B. Assmuss, Klosterleben, Berlin 1937); str. 18: Nemška umetnost v oblasti nacizma: Goering zahteva pregled vseh javnih umetniških zbirk, dela je treba presoditi z nacionalno-socialističnega stališča; o posameznih delih odloča Goering; str. 34: Nemški učenjaki ne smejo v Rim ob ustanovitvi papeške akademije znanosti (omenjen Max Planck); str. 36: Nemci ne smejo sprejemati Nobelovih nagrad. Rosenberg pa je prejel glavno nemško nagrado kot znanstveni utemeljitelj narodnega socializma; str. 61: ob sklepu leta hvala Piju XI., ker je z obema okrožnicama razjasnil, kaj sta komunizem in narodni socializem; str. 63: poročilo o tednu nemške knjige v Weimarju, da je treba odstraniti vse knjige o židovstvu, prostozidarstvu, marksizmu in klerikalizmu; str. 61: pasijonske igre v Oberammergauu bo treba modernizirati; str. 88: pod naslovom Hitlerjevci v Sloveniji povzemajo vsebino brošure z istim naslovom, ki jo je izdala Ljudska fronta, in jo zavračajo; str. 89: omenjeni trije nemški duhovniki, ki so pisali zoper Vatikan, da ni pravilno poučen o hitlerizmu. Že omenjeni Max Planck je v Berlinu predaval o veri in naravoslovju; str. 94: povzetki iz hitlerjanskega katekizma v slogu: Naš Bog je narava, naš Bog je Hitler; str. 112: povzetek nemškega članka o vojakih, ki naj svobodno in brez prisile hodijo k maši; str. 117: pod naslovom »Poganstvo totalitarizma« je veliko o novi nemški religiji države in rase (slovenski pisec optimistično že leta 1938 piše, da bo to propadlo!); str. 119: daljši odlomki iz govora škofa Bornwasserja v Trierju: »Ostali bomo zvesti Bogu, Kristusu, Cerkvi« kot odgovor na ukrepe zoper katoliške šole; str. 132: o poljskih katoličanih in Judih (ki jih je 3 milijone, torej 10 %); škofje so obsodili protižidovske izgrede; str. 134: Avstrija je priključena Reichu – škofje so pozvali k plebiscitu za Veliko Nemčijo, ki je postavna oblast (dunajski nadškof Innitzer je celo sklenil pismo s Heil Hitler!). Vatikanski radio je to kritiziral, razočarani so bili tudi nemški škofje; str. 139: iz Osservatore Romano povzete sodbe o rasističnih zablodah o nordijski rasi in drugih manjvrednih rasah; označeno kot strupeno seme; str. 141: članek »Ponovna obsodba rasizma« povzema papeževo pismo (kongregacije za univerze in semenišča), ki navaja osem rasističnih zmot. Zapisano je tudi, da je Cerkev v Nemčiji »strahotno preganjana«; str. 164: pišejo, kako narodni socialisti varajo, da niso proti krščanstvu, objavljeno besedilo himne nacistične mladine pa je izrazito protibožje; str. 169: v članku »Zakaj je Avstrija podlegla rasizmu?« navajajo Francoza Cismora, ki je potoval po Avstriji pred priključitvijo in ugotavljal, ali so ljudje res verni ali samo iz tradicije. Ugotovil je, da nimajo Katoliške akcije; kot pokazatelj pa primer, da ima 12 mestnih družin tri otroke in 16 psov! Pisec se vprašuje, kaj to pomeni za slovenske katoličane. Prav takrat so bili v Ljubljani veličastni mladinski dnevi!; str. 178: za najboljše nemške knjige leta 1937 so razglašene: Zbirka Hitlerjevih govorov, album njegovih slik; knjiga o njegovem Obersalzbergu in dve Rosenbergovi knjigi. Hitlerjev Mein Kampf izhaja v velikih nakladah; str. 193: izbor papeževih obsodb rasizma.
Po tem pregledu, kaj so Slovenci lahko vedeli o življenju v Hitlerjevi Nemčiji (seveda je bilo najbrž več v dnevnem časopisju), moram dodati obljubljene kratke življenjepise lübeških mučencev.

Lübeški mučenci

V navedeni nemški knjigi je najprej opisan Hermann Lange. Edini od vseh štirih je bil doma v urejeni katoliški meščanski družini učitelja pomorstva. Rodil se je 16. aprila 1912 v Leeru v Vzhodni Friziji in bil krščen tretji dan po rojstvu. Še v času njegovega otroštva so se preselili v Emden. Imel je dve sestri in dva brata. Ko so se vrnili v Leer, je hodil v katoliško ljudsko šolo, 1933 pa maturiral na državni gimnaziji. Odločitev za duhovništvo je sprejel že kmalu, imel pa je tudi strica duhovnika dr. Hermanna, ki je 1942 umrl kot stolni dekan v Osnabrücku, ko je bil nečak že v zaporu. Stric je imel teološki doktorat, a je bil zelo socialno usmerjen, da se ga je prijel naziv »rdeči pastor« (v Severni Nemčiji so tudi katoliški duhovniki na župniji »pastorji«). V hudih letih gospodarske krize je skrbel za brezposelne tudi kot poslanec stranke Centra. To se je seveda nehalo z nastopom Hitlerja. Na oba Hermanna je močno vplival škof v Osnabrücku dr. Wilhelm Berning, ki je nad 40 let vodil to po površini največjo nemško škofijo. Leta 1927 je v Leeru birmal mladega Hermanna. Škof se je udeležil evharističnih kongresov v Amsterdamu, Chicagu in Sidneyu v Avstraliji. V naši knjigi je opisan, da je bil velike postave in pogumen pridigar (ob tem se spomnim našega škofa Vovka, ki je imel tudi enake lastnosti). Leta 1931 so praznovali 1100-letnico ustanovitve škofije v Hamburgu, škof je takrat in pozneje odločno govoril zoper naraščajoče novo poganstvo, češ da so tudi rimskokatoliški Nemci zvesti svojemu narodu. Svoje tri kaplane je pogumno obiskal tudi v zaporu in 6. julija 1943 pisal staršem Lange o njihovem zaprtem sinu. V knjigi je tudi Hermannovo pismo škofu iz zapora (tudi slovenska pisma na smrt obsojenih iz nemških zaporov so znana in objavljena, le iz komunističnih jih menda ni!).
Mladi Hermann je bil seveda član katoliške Zveze Nova Nemčija, kjer so se liturgično vzgajali ob Guardinijevi knjigi Sveta znamenja (prevedena tudi v slovenščino), kot dijak je vodil vzgojo mlajših ministrantov, med počitnicami pa je deloval tudi v Kolpingovih družinah. Po maturi ga je škof sprejel med bogoslovce in 8. maja 1933 je skupaj z Johannesom Prassekom postal slušatelj teološke fakultete univerze v Münstru. Tam je bil oktobra 1933 posvečen za škofa Clemens August von Galen, ki je že v prvem pastirskem pismu za veliko noč 1934 ostro nastopil zoper nacistično ideologijo čaščenja krvi in rase namesto razodete vere. Dva dneva po prihodu novih bogoslovcev v Münster 1. maja 1937 so tam doživeli uradno zažiganje knjig v navzočnosti rektorja univerze in dekanov fakultet (razen teološke). Obvezno so se morali udeleževati tudi vojaške vzgoje kljub takrat še veljavnemu konkordatu. Škof je dosegel le to, da teologi niso morali obvezno vstopati v oddelke SA. Tudi nekateri svetovno slavni profesorji, kot npr. Anton Baumstark, so bili člani nacistične stranke.

Opis slike: Eduard Müller

Papeževa okrožnica »Mit brennender Sorge« je marca 1937 ostro pokazala na nasprotje med nacistično ideologijo in katoliško vero, čeprav je bilo v novih besedilih polno besed o veri v Boga in o božji previdnosti. Minister Goebbels je kot učinkovito propagando zoper vernike spodbudil procese zoper duhovnike, ki naj bi se pregrešili zoper moralo (tudi to nam je Slovencem znano iz povojnih časov!). Verniki pa niso nehali obiskovati božjepotnih cerkva: poleti 1937 je prišlo v Aachen s svojimi škofi v več skupinah nad milijon romarjev in tako »tiho protestiralo«. Hermann Lange je 17. decembra 1938 v skupini nekaj desetin novomašnikov postal duhovnik, na štefanovo pa je v Leeru obhajal slovesno prvo daritev, pri kateri je bil stric dr. Hermann častni diakon. Župnik (pastor) Heinrich Schniers je bil kmalu nato zaprt in obsojen, marca 1942 so ga v jetniški obleki peljali po njegovi župniji, aprila pa so ga odpeljali v Dachau, kjer je že 30. avgusta umrl verjetno od lakote (med 1938 in 1945 je bilo v Dachauu 2762 duhovnikov, 1034 jih je tam umrlo).
Novomašnika je škof poslal za nekaj časa v dve župniji, nato pa je 1. junija 1939 postal vikar v Lübecku, kjer je že bil kaplan Prassek, potem se jima je pridružil še Eduard Müller. Lange je zelo rad vodil pogovore z mladino, tudi z mladimi vojaki. Poslušali in brali so plošče z nagovori papeža Pija XII. (izvoljen 2. marca 1939), ki je poznal nemške razmere, saj je bil več let nuncij v Nemčiji. Veliko njegovih pisem staršem, zlasti očetu, je ohranjenih. Kaj se je dogajalo med letoma 1942 in 1943, pride na vrsto pozneje, ker so vsi trije kaplani in pastor zapor, zasliševanje, obsodbo in smrt doživljali nekako skupaj, čeprav vsak posebej. Zato najprej o življenju in poklicu Eduarda Müllerja.
Eduard Müller je bil rojen 20. avgusta 1911 v Neumünstru, industrijskem mestu dežele Holstein; krščen je bil teden dni po rojstvu. Oče Eduard, čevljar, je pred poroko postal katoličan, vendar je leta 1919 zapustil družino in katoliško vero. Mati Karoline je morala sama skrbeti za številno družino, sin Eduard pa je dobil oskrbo v otroškem vrtcu, ki so ga vodile sestre sv. Elizabete (ustanoviteljica Maria Merkert je bila 2007 razglašena za blaženo). Šestleten je začel hoditi v katoliško ljudsko šolo in prejel prvo sv. obhajilo. Leta 1922 ga je škof Berning tudi birmal. Zavzeto je ministriral, si doma uredil oltarček, čeprav se je zavedal, da duhovnik ne bo mogel postati, povezoval pa je svoje sodobnike na izletih Kolpingove družine in katoliške mladinske organizacije, ki so posebej častili Kristusa Kralja (Pij XI. je leta 1925 uvedel poseben praznik). Tri leta se je učil mizarstva, postal pomočnik pri svojem mojstru, v ekonomski krizi pa je postal brezposeln, kaplan dr. Bernhard Schräder mu je preskrbel dobrotnike, ki so mu bili pripravljeni plačevati šolanje. S težkim srcem je moral svojega očeta prositi za podpis glede dovoljenja za šolanje. V študijskem domu sv. Klemena za pozne poklice se je nato 6 let pripravljal na privatno opravljanje mature marca 1935 na državni gimnaziji Paulinum v Münstru. Aprila 1935 se je že mogel vpisati na univerzi v Münstru.
Müller je prišel v Münster prav v dneh, ko se je razplamtelo nasprotje med Cerkvijo, škofom von Gallenom in nacisti. Škof je celo poskusil preprečiti Rosenbergov nastop v mestu, 8. julija 1935 je nad 19.000 katoličanov pokazalo, da podpirajo škofa. Na koncu zborovanja je napovedal, da se kristjanom obetajo nevarni časi in da bodo morda zaprli tudi njega. Mladi teolog je moral premagati kar nekaj strahu, da se je vpisal na teologijo (ko še ni bil bogoslovec) prav v času, ko je Hitlerjeva mladina pela vedno bolj protiverske pesmi. Na fakulteti je poslušal tudi svetovno znane profesorje Petra Wusta, Josepha Lortza in Michaela Schmausa. Kot Kristusov vojak pa je hotel uživati tudi v lepoti božje narave. Z mladimi prijatelji je s kolesom križaril po bližnji in daljni domovini. Prevozili so na tisoče kilometrov, s fotografiranjem pa je ohranil spomin na ta potovanja. Leta 1937 so z avtostopom prišli tudi v Rim, v celoti so »prevozili« nad 4000 km. Na tretjem potovanju so z vlakom prišli do Dubrovnika, v notranjosti Jugoslavije pa na skoraj 5000 km dolgi poti spoznali tudi Sarajevo in Zagreb.
Ponovno je preko Rima, kjer se je na grobu papeža Pija XI. zahvalil za vse, kar je ta papež naredil za Nemčijo, prek Neaplja in Palerma prišel tudi v severno Afriko (Libijo), ki je bila takrat italijanska. Tam je 31. avgusta 1939 že videl plakate s pozivi na mobilizacijo. Po vrnitvi v domovino je še obiskal mamo in sestre. Na očetovem pogrebu pa ni bil, ker je ta spet izstopil iz katoliške Cerkve. Ena izmed sester je ohranila v spominu bratovo napoved, da se bo kmalu seznanil z gestapom in da njegova pot vodi v koncentracijsko taborišče. Poleti 1939 se je vselil v semenišče v Osnabrücku in tam doživel slovesnosti ob srebrnem škofovskem jubileju škofa Berninga; udeležil se ga je tudi škof von Galen. Kot fotografski amater je Müller oba ohranil na barvnem diapozitivu, plošča je še ohranjena kot velika redkost. Prvič je bila objavljena leta 2008, seveda je tudi v knjigi, iz katere črpam vse te podatke. Izjemoma se je takrat (8. oktobra 1939) oglasilo tudi slovesno zvonjenje, ki je bilo sicer že prepovedano. Kljub temu pa je oblast ukazala ob nemškem zavzetju Varšave, da so v vseh cerkvah ves teden opoldne zvonili po eno uro!
Eduard je postal mašnik 25. julija 1940, in ker je bil ta dan praznik apostola in mučenca sv. Jakoba, so imeli vsi mašne plašče v rdeči barvi (pozneje so v tem videli skrivnostno napoved mučeništva). Nova maša je bila 28. julija v Neumünstru, v župnišče v Lübecku pa se je novi kaplan vselil 17. septembra, pastoralno skrbel za mladino, tudi za delavske vajence, z njimi je hodil v naravo in veliko fotografiral. Povezanost z delavstvom je ohranil vsa leta, še leta 1943 je iz zapora pisal svojemu rektorju, da se v zaporu počuti kot delavec v tovarni municije, ki jo vojaki v svobodi potrebujejo za obrambo. Ljudem je rad pomagal z nasveti in delom, pozneje v času letalskih napadov je ljudi bodril v zakloniščih, pomagal prenašati bolnike iz bolnišnice v zaklonišče in pri gašenju požarov. Oblast mu je podelila posebno odličje, a šele dva dneva po usmrtitvi! O zaporu in procesu več pozneje za vse mučence skupaj, kakor je v knjigi Voswinckla.
Tretji kaplan in mučenec je Johannes Prassek. Njegova mama Maria Hartmann je iz Mecklenburga z mlajšo hčerjo leta 1901 prišla služit v neko gostilno pri kolodvoru v Hamburgu. Službo je večkrat zamenjala, v času nosečnosti pa je gospodinjila pri starejšem judovskem gospodarju. Tam je 13. avgusta rodila Johannesa, ki so ga 23. februarja 1912 krstili v protestantski cerkvi. Mati se je nato poročila z otrokovim očetom, zidarjem Johannesom Prassekom, in se preselila v Hamburg-Barmbek. Potem ko sta se oče in mati katoliško poročila (mati je za božič 1913 uradno postala katoličanka), so malega Johannesa 13. septembra 1912 pogojno še katoliško krstili. Prvo obhajilo je prejel leta 1921, po ljudski šoli je obiskoval katoliško progimnazijo v Hamburgu, birmal pa ga je škof Berning leta 1923. Maturiral je februarja 1931 in že takrat navedel teologijo kot prihodnji študij. Aprila mu je škof dovolil, da se je vpisal na filozofsko-teološki študij univerze St. Georgen v Frankfurtu/Main. Oče se za verske stvari ni zanimal, mati mu oktobra 1931 ni mogla več plačevati študija, zato je prosil škofa, naj mu dovoli prekiniti študij, da bo sam kaj zaslužil, vendar je mami uspelo najti dobrotnike, ki so posodili potrebni denar (pozneje je v oporoki skrbno zapisal, komu ga je treba vrniti). Maja 1933 je nadaljeval študij v Münstru, kjer je bil takrat tudi Hermann Lange. Med drugimi je še lahko poslušal profesorja dogmatike in zgodovine Josefa Schmidlina, ki se je uprl obveznemu pozdravljanju z nemškim pozdravom (iztegnjena desnica in Heil Hitler), aprila 1934 so ga že upokojili. Višek nasprotovanja škofa uradnemu nauku je bilo, ko je von Galen 1934 dovolil, da je v škofijskem listu izšla daljša študija proti Rosenbergovemu »Mitu XX. stoletja«, v katerem je med drugim zapisano, da je bil Jezus arijskega rodu. Prassek je poleti 1935 končal študij v Münstru in se preselil v semenišče v Osnabrücku. Mama je umrla 1937 pred sinovo novo mašo. Mašniško posvečenje je bilo tam 13. marca 1937, nova maša v cerkvi Kristusa Kralja v mestu Haste (del Osnabrücka), v domačem Hamburgu pa ponovitev 4. aprila 1937. Škof ga je 23. marca poslal v diasporo v mecklenburško mestu Wittenburg. Pomagal je ostarelemu župniku, ki je za župnišče pridobil zasebno hišo, maševali pa so v gostilni. Veliko je bilo previdevanja, ko se je s kolesom vozil k bolnikom. Rad je katehiziral otroke in se z njimi prijateljsko pogovarjal.
Seveda sta bila oba duhovnika proti nacizmu in zato pod gestapovskim nadzorom. Prassek v tej diaspori ni bil zadovoljen z neokusnimi plakati, ki so vabili na božjo pot v Aachen, kjer da so ohranjene Jezusove plenice – seveda so se nasprotni plakati in časopisi vneto norčevali iz takih relikvij. Prassek je tedaj močno zbolel, da je bil več mesecev v bolnišnici v Hamburgu, župnik pa je nujno prosil škofa, naj mu pošlje novega duhovnika, vendar takega, ki se bo znal pogovarjati s sezonskimi tujimi delavci (precej Čehov je takrat prišlo na prisilno delo).

Opis slike: Johannes Prassek

Prassek je aprila 1939 nastopil novo kaplansko službo v Lübecku. Katoliške otroke je učil verouk v mestnih gimnazijah, skrbel za spovedovanje kot ženski dušni pastir in za pogovorne večere z mladimi možmi in vojaki. Zmogel je pridigati tudi brez prejšnje priprave in napisanega besedila; ni se ustrašil govoriti proti krivicam, ki so jih bile tudi v Lübecku deležne poljske in ruske mlade prisilne delavke. Teh je bilo takrat tam ok. 15.000, zanje je zbiral karte za hrano in obleko, kljub prepovedi je skrivaj spovedoval Poljakinje in celo krščeval otroke, ki so jih rodile v barakah (menda okrog 360, a so večinoma pomrli). Ob bombardiranjih marca 1942 je ohranjal mirno kri in pomagal pri reševanju. Z mladino je rad prepeval, zaradi svoje velikosti (1,94 m) je bil rojen voditelj; hodili so k bližnjemu morju na kopanje. V času študija ga je namesto staršev podpiralo več duhovnikov in sestre redovnice Srca Jezusovega.

Opis slike: Karl Friedrich Stellbrink z nevesto

Po kratkem pregledu življenja štirih kaplanov, poznejših mučencev, je v omenjeni knjigi še opis življenja njihovega protestantskega sopastirja:
Karl Friedrich Stellbrink je bil rojen 28. oktobra 1894 v Münstru v družini višjega pruskega carinika Carla. V družini je doživel pretrese ob sinovi smrti in smrti prve žene. Mali Fritz, kakor so dečka klicali, je hodil v ljudsko evangeličansko šolo v Münstru, ko se je leta 1902 družina preselila v bolj protestantsko mesto Detmold. Z očetom ni našel tesnejšega duhovnega stika, ker je ta sanjaril o nemškem prodiranju v takratni svet in je sina Fritza poslal v seminar za šolanje misijonarjev v Braziliji. Leta 1902 je bil najprej v pripravljalni šoli, za veliko noč 1904 pa začel študij na knežji gimnaziji. Bil je zelo nadarjen za risanje in glasbo, šolanje pa je prekinil leta 1911, ker naj bi se vpisal v umetnostno akademijo v Düsseldorfu. To se ni zgodilo, v tedanjem protirimskem kulturnobojnem vzdušju, ko je državo vodil protestantski cesar, pa se je Fritz navzel katoličanom zelo nasprotnega mišljenja in govorjenja. Ko je bil že pastor, je bil prepričan, da rimska Cerkev ni več varuhinja prvotnega krščanstva. To je pozneje spodbujala še Rosenbergova oznaka, da je katoliška Cerkev judovsko-poganska ustanova. Germanom je Bog določil vodilno mesto na svetu in v vrsto voditeljev je Bog zdaj poklical tudi Adolfa Hitlerja.
Starši so za šolo malo navdušenega Fritza nato poslali v evangeličanski Johannesstift v Berlin-Spandau. V Detmoldu je bil aprila 1911 še konfirmiran, v veliki noči pa že v zavodu. Tam so imeli tudi telovadbo vsak dan, posebej pa še vojaške igre. Marca 1913 je Fritz zapustil to ustanovo in takoj začel študij za inozemskega pridigarja v Soest/Westfalen. Pripravljali so se za utrjevanje nemštva v Braziliji bolj kot za širjenje evangelija.
Izbruh vojne 1. avgusta 1914 je povzročil začasno zaprtje zavoda, Stellbrink pa je bil februarja 1915 poklican v vojaško službo. Razočaran je bil, ker zaradi bolezni ni mogel takoj na fronto. Šele leta 1917 je prišel na zahodno fronto na Sommi, kjer pa je bil kmalu deležen ognjenega krsta. Hudo ranjen je nadaljeval vojaško službo po lazaretih. Kot invalid je imel pravico, da je neobvezno poslušal predavanja na berlinski univerzi. Med drugimi je bil tam profesor tudi Adolf Harnack. Septembra 1918 je smel za nazaj opraviti tudi maturo.

Posredovanje Benedikta XV.

Nemška vojna sreča pa je bila zelo prizadeta tudi zaradi tega, ker je papež Benedikt XV. vabil obe sprti strani, naj skleneta mir, protestanti pa so morda prav zaradi Lutrovega leta 1917 hoteli biti zmagovalci. Vmes se je dogodila tudi revolucija novembra 1918, ko so pozivali cesarja, naj se umakne. Nemški nacionalni ponos je tudi mladega Stellbrinka spodbujal, da je postal navdušen član nacionalističnih združenj. Kot risar je ustvarjal tudi embleme in obeske s kljukastim križem (svastiko – celo za svojo zaročenko), kakršnega se je pozneje polastil Hitler. Končno je 20. aprila 1921 odpotoval misijonarit v Brazilijo, potem ko se je poročil z večletno zaročenko Hildegardo. V Braziliji je deloval v letih 1921–1929, v družini so se jima rodili štirje otroci, pridružili pa so se jima tudi ženini starši. Okolje je bilo zelo nemško nacionalno, protikatoliško in protižidovsko. Šolski in pastoralni napori so zakonca skrajno izčrpali, zato sta šla na dopust v Nemčijo; tam pa so ju čakali novi naporni dogodki, zlasti ker je nihal med Brazilijo in domovino. Šele oktobra 1932 je opustil misel na misijon. V času hude ekonomske krize z naraščajočo brezposelnostjo je 1929 postal župnik (pastor) v Steinsdorfu pri Weidi in ostal tam do leta 1934. Pritegnile so ga obljube narodnih socialistov, leta 1932 je že pridigal pri slovesnem shodu stranke NSDAP, 1. maja 1933 se je v stranko tudi včlanil. Kmalu pa je začutil sovraštvo rjavosrajčnikov in Hitlerjeve mladine do krščanstva, zato je 22. aprila 1934 iz stranke izstopil. Poklicali so ga za župnika v Lübeck, kjer je nastopil novo službo hkrati z novim škofom Balzerjem. Takrat je še zagovarjal prepričanje, da je Jezus arijskega izvora in da je bil zato sovražnik Judov. Stara zaveza je bila bolj judovska kot božja knjiga. Leta 1935 je urejal glasilo protirimske in protijudovske smeri v protestantizmu »Die Deutsche Kirche«. V neki šoli je februarja 1935 predaval o posebnostih nemške duše in med drugim rekel tudi: Tretji Reich potrebuje tudi tretjo Cerkev, oktobra pa je izjavil, da je Lutrovo reformo treba nadaljevati in dokončati ter zgraditi nemško narodno Cerkev, popolnoma očiščeno rimskega in judovskega duha. Leta 1937 mu je v Lübecku uspelo zgraditi novo Lutrovo cerkev, edino novogradnjo v Tretjem Reichu.
Nasprotoval je državnemu mladinskemu vzgajanju in javno govoril, da je izbruh vojne leta 1939 nasproten javnim napovedim tisočletja miru maja 1939 v lübeškem časopisu. V letih 1939–1942 je bil edini pastor za 15.000 protestantov tega mesta, kar ga je zelo izčrpavalo, zavračal je tudi izključevanje krščenih protestantov judovskega porekla iz skupnosti (v nemški državi naj bi bilo okrog 250.000 »ne popolnoma arijskih« protestantov; katoliška Cerkev pa je nasprotno prav s krščevanjem omogočala rešitev – pobeg mnogim judovskim pripadnikom). Ohranjena so tudi pričevanja njegovih prijateljev, da je v nadaljevanju vojne vedno bolj napovedoval nemški končni poraz.
Vedno bolj so se širile tudi vesti o tajnih navodilih, da je narodno-socialistični nazor v popolnem nasprotju s krščanskim (Bormann poleti 1941). Ukinjeni so bili vsi cerkveni časopisi, evtanazijski posegi so bili vedno bolj znani. V tem napetem času se je Stellbrink prvič srečal s katoliškim kaplanom Prassekom, in sicer ob nekem pogrebu: v trenutku sta začutila sorodnost duš, začela izmenjavati novice, tiskovine in pastirska pisma. Pastor se je celo udeležil pobožnosti Kristusu v čast na praznik sv. Rešnjega telesa, ko je bila katoliška cerkev polna kljub temu, da je bil ta dan uradno delavnik; v njegovi Lutrovi cerkvi je bilo pa vedno manj vernikov pri bogoslužju. Pastorjevi otroci so postali prijatelji katoliških sošolcev, obojim vernikom pa ni ostalo skrito, da njihova duhovnika nista sovražna drug drugemu. Katoliški kaplani so skrivaj razmnoževali pridige münstrskega škofa von Galena, ki so jih prebirali tudi protestanti. V obeh župniščih pa je gestapo našel može, ki so bili voljni poročati, kaj so duhovniki obeh Cerkva na srečanjih razpravljali. V sodnijskih arhivih so take izjave ohranjene. Zelo zanimivo je poročilo, kako so v pokopališki kapeli, v kateri je bil središče velik Križani, med pogrebi članov NSDAP ta križ zakrili, da jih ne bi motil, (Spomin ob tem, kaj se je podobnega dogajalo v kapelah na Plečnikovih Žalah, oziroma se dogaja še zdaj.) Lübeck je 28./29. maja 1942 doživel strahovito bombardiranje, Stellbrink je menda takrat izjavil: »Zdaj pa Bog govori z mogočnim glasom«. Katoliškim prijateljem svojih otrok je Stellbrink nato napovedal, da računa z aretacijo, kar se je res zgodilo 7. aprila 1942.
Katoliške kaplane so še nekaj časa opazovali in zbirali dokazno gradivo. Prassek ni nehal v pridigah govoriti, da tudi poljski prisilni delavci zaslužijo enake človečanske pravice kot drugi delavci. Müller je med debatnimi večeri imel pri rokah projektor s filmom o starem Rimu, da bi ob morebitnem prihodu gestapa lahko dokazal, da ne govorijo o nevarnih zadevah. Omenjali so tudi odlok bavarskega šolskega ministrstva, ki je 28. avgusta 1941 odločilo, da je treba iz šolskih prostorov odstraniti razpela. (Spomin nam tudi glede tega poroča o podobnih razmerah pri nas.)

Aretacije

Prassek je bil aretiran 28. maja 1942, Lange 15. junija, Müller pa 22. junija. Zaprli so tudi nekaj laikov, ki so se udeleževali razgovorov v župnišču, a večinoma so bili izpuščeni po krajših zapornih kaznih. Vso to dejavnost gestapa je v Lübecku vodil kriminalistični svetnik John, ki je leta 1936 izstopil iz evangeličanske Cerkve, za božič 1942 pa je bil posebej odlikovan. Duhovniki so bili sprva po dva in dva zaprti v dveh zaporih v Leipzigu. Potem ko so jih obsodili na smrt, so jih premestili v zapore v Hamburgu, kjer so bili usmrčeni (z modernizirano giljotino obglavljeni) 10. novembra 1943. Poleti 1943 so Hamburg bombardirali, velik del mesta je pogorel, druge zapornike so premeščali, le na smrt obsojeni so morali z vklenjenimi rokami ostati v celicah. Lange je 25. julija pisal staršem, kako je napad doživljal kot predigro »vesoljne sodbe«. V zaporu so smeli moliti brevir, župnijska gospodinja jim je smela prinašati sveže perilo, knjige, pribor za britje, drugih stikov s svetom pa niso smeli imeti. Napisali so tudi svoje oporoke; ohranjenih je nad 150 njihovih pisem. Med perilom jim je uspelo dobiti tudi hostije in stekleničko vina. Zapor je za Stellbrinka trajal 585 dni, za Prasseka 532, za Langeja 514 in Müllerja 507. Aprila 1943 je kaplane prvič smel obiskati jetniški duhovnik Bernhard Behnen, ki jim je nato skoraj dnevno prinašal obhajilo. Z njimi je smel moliti pred usmrtitvijo, pri njej pa izjemoma zaradi izrecne prepovedi iz Berlina ni smel biti navzoč, čeprav je bila to splošno uzakonjena pravica.

Obsodba in obglavljenje

Drugi senat Ljudskega sodišča (kako znano nam zveni ta izraz!) je v Lübecku zasedal od 22. do 24. junija 1942. Obširno obtožnico je že v marcu v Berlinu popravljal Hitler sam, kar je seveda izjema, saj je 1943 takšno sodišče izreklo nad 1600 smrtnih kazni. Toda zdaj je bil prvič obtožen protestantski duhovnik, med obremenilnimi dokazi pa so bile pridige glavnega Hitlerjevega nasprotnika škofa von Galena. Hitler je osebno črtal iz obtožnice vse omembe škofovih pridig. Avtor naše knjige sklepa, da si v času poraza pri Stalingradu Veliki vodja ni želel, da bi se škof von Galen morda ponudil v zamenjavo za izpustitev treh kaplanov. Njihov škof Berning si je prizadeval, da bi zaprtim olajšali zapor, da bi jih lahko obiskoval kaznilniški duhovnik in da bi pripravili obrambo. Smeli so posamič maševati (ne samo skrivaj).
Obtožnica je bila utemeljena s tem, da so poslušali prepovedane radijske postaje in slabili vojaško odporno moč. Obsodba pa je bila očitno določena že prej in je bila obramba brez moči. Ko je odvetnik bral zagovor, ga sodniki niso niti poslušali. Goebbels si je v svoj dnevnik zapisal, da mora biti smrtna obsodba tudi izvršena. Papež Pij XII. je skupaj s sodelavcem Giovannijem Montinijem (poznejšim Pavlom VI.) preko državnega tajnika Maglioneja poslal brzojavko nunciju v Berlinu, naj intervenira v korist obsojenih. Učinka ni bilo. 10. novembra so bili vsi obglavljeni, potem ko so lahko še napisali poslovilna pisma. Trupla so upepelili 15. novembra, žari Langeja in Stellbrinka sta bili pokopani in pozneje prekopani, pepel Prasseka in Müllerja pa so raztrosili po kaznilniškem vrtu. Predmete iz zapuščine so vestno popisane poslali nujnim dedičem. Evangeličanski cerkveni predstojniki niso prosili za pomilostitev Stellbrinka, ker so ga imeli za sovražnika naroda. Prošnjo je vložila samo vdova, seveda brez učinka.

Opis slike: Giljotina iz Hamburga (zdaj na razstavi)

Že omenjene razlike v evangeličanski Cerkvi med izpovedovalci (Bekenner) in drugimi so prišle do izraza še v povojnem času. Stellbrinku so nekateri zamerili sodelovanje s katoliškimi kaplani, pa tudi njegovo razlaganje vojnega opustošenja kot božjo kazen. Le počasi je tudi v protestantski javnosti prevladalo gledanje, da pastor ni bil izdajalec nemškega naroda, ki bi zaslužil smrtno kazen, ampak pričevalec za božjo resnico in torej mučenec. Šele leta 2004 ujim je v mestni hiši v Lübecku uspelo postaviti spominsko ploščo z imeni treh katoliških kaplanov in evangeličanskega pastorja v spomin »lübeških mučencev 10. novembra 1943«. Prej pa je izšlo nekaj spisov o njih.
Katoliška Cerkev je takoj po vojni označevala umorjene kaplane kot mučence za vero in jih vključevala v spominske prireditve, npr. na Katholikentagu avgusta 1952 v Berlinu. Škof v Hamburgu je leta 2003 začel škofijski proces za beatifikacijo, slovesna razglasitev mučencev za blažene pa je bila 26. junija 2011 v Hamburgu.