Avtor: Vanja Kržan

Ko sem se letos v zgodnji pomladi vozila po zeleni Dolenjski, sem se iz Mirne zapeljala do Šentruperta ali kakor so včasih pisali do Št. Ruperta. Naselje je dobilo ime po mogočni cerkvi sv.
Ruperta. Prvotno cerkev je zidala kneginja Ema, zadnja potomka mogočne dinastije Breško-Seliških, ki je na začetku drugega tisočletja vladala mejni grofiji Savinjski. Leta 1163. je sam oglejski patriarh Ulrik Trebanjski, po rodu Korošec, sklical v tej cerkvi kapiteljsko posvetovanje, saj je bila že ta prva stavba sedež takrat ene največjih župnij na Slovenskem. V naslednjih stoletjih se je cerkev spreminjala v dragocen stavbni dragulj zrele gotike. Njen nastanek naj bi bil okrog leta 1450. V času gradnje so bili patroni župnije Celjski grofje, od katerih je imel največji vpliv grof Friderik Celjski, ki je sodeloval tudi pri gradnji kartuzij Bistre in Pleterje. Gradnjo so podpirali tudi grofi Šumberški . V času, ko naj bi se gradila cerkev, je krško škofijo (predhodnico današnje celovške) vodil škof Ulrih III. Šumberški, daljni sorodnik kneginje Eme, ki je bila ustanoviteljica te škofije. Prav Ulrih III. je ponovno sprožil proces za beatifikacijo ugledne in med ljudmi priljubljene kneginje Eme. Pri tem ga je odločno podprl tudi cesar Friderik Habsburški s soprogo. Kot priče Emine svetosti so takrat nastopili ugledni romarji iz Mirenske doline. Spomin nanjo in njenega moža Viljema hrani šentruperška lepotica v portretih, ki sta upodobljena v zvezdi oboka na levi strani ladje. Po mnenju strokovnjakov je šentrupertska cerkev pomemben umetnostni spomenik evropskega gotskega stavbarstva. Tudi grad Škrljevo nedaleč od Vesele gore je bil last grofice Eme in edini kulturni spomenik, ki ga partizani niso požgali.
Kljub lepoti pomladnega jutra in kulturnem bogastvu teh krajev mi je vožnja vzbujala moreče občutke ob spominu na nedavno preteklost teh krajev: na tolike mučeniške smrti v Mirnski in Šentrupertski dolini, ki sta v sončnem jutru dihali spokojnost in spravljivost z vsem hudim na tem ljubem božjem svetu. Občutila sem spoštovanje do tolikega trpljenja, ki so ga ljudje teh krajev med vojno prestajali, pa tudi občudovanje in hvaležnost za njihovo pričevanje, pokončnost in vztrajanje v strahotah vojne, krvave revolucije in zatiranja še dolga leta po vojni.
Ali ne spregovorijo kar sama od sebe imena na farni spominski plošči v Šentrupertu: 246 pobitih med vojno in po njej in še 73 na plošči v Mirni! Na ploščah v Žužemberku, Stopičah in Šentjerneju, teh prelepih krajih Dolenjske, so številke še bolj v nebo vpijoče: 285, 265 in v Šentjerneju 435 žrtev! In še koliko vklesanih imen pobitih je na po drugih krajih Dolenjske! Koliko na farnih spominskih ploščah po Suhi krajini, Notranjski in Beli krajini! Koliko pobojev, mučenj, grozot, strahot, nasilja, krivic in ponižanj na teh lepih krajih slovenske zemlje! Dobila sem občutek, da moja vožnja v tem pomladnem jutru postaja romanje po posvečeni zemlji, prepojeni s krvjo mučencev in mučenk, tudi otrok, deklet in mater, čeprav uradno ne bodo nikoli proglašeni za blažene in svetnike. Grozde je le eden izmed njih, ki jih simbolično predstavlja. Z njegovo proglasitvijo za blaženega postajamo Slovenci še bolj povezani z mnogimi mučenci in mučenkami za vero.
Preden se pripeljem do Šentruperta, se ustavim v znani romarski in po gradbenem slogu edinstveni baročni cerkvi na Veseli gori. V eni od stranskih kapel počivajo posmrtni ostanki dveh mučencev, župnika Nahtigala in kaplana Cvara iz Šentruperta ter semeniščnika Janeza Hočevarja z Vrha pri Šentrupertu. Skupaj z Grozdetom se je peljal na vozu do Mirne. Pred Mirno je skočil z voza in domačin, po domače Fletnov, ga je v teku ustrelil. Srčni in zvesti verniki so kljub komunističnemu divjanju in maščevanju že pred koncem vojne upali prenesti posmrtne ostanke obeh duhovnikov v priljubljeno romarsko cerkev.
Ali ni posvečena zemlja tudi pokopališče v Šentrupertu, kjer sem tisto jutro še lahko obiskala grob blaženega Lojzeta Grozdeta? Ta zemlja hrani tudi edinstveno pričevanje Mavsarjevih, ko sta mož in žena, oče in mama ter njunih pet mladoletnih otrok morali živi zgoreti, dva pa je kasneje pokosila brzostrelka. Samo zato, ker so v življenju in smrti ostali zvesti Bogu.
Ali smo slovenski verniki našim številnim mučencem dovolj hvaležni za njihov zgled pričevanja vere in zvestobe Bogu, narodu in domovini? Ali se znamo zamisliti v te grozne čase, ki jih je preživljal slovenski narod? In sploh vemo, kako veliki časi so to bili? Pripovedujmo in najprej v sebi ozavestimo vso resnico o ljudeh, ki so svojo vero, »svoj pogum, svojo jasnovidnost, svojo zvestobo pokazali v največji krizi, ki jo je doživelo evropsko človeštvo in so jo tako drago plačali kot malokateri narod v zgodovini. Slovenci smo jim dolžni zahvalo za dvojno zaslugo: za njihov zgodovinski nastop in za njihovo veliko žrtev« (Justin Stanovnik). Slovenski verniki pa še za njihov zgled vere.

Opis slike: Marija Zupančič (po vojni)

Šentrupert pred vojno

Gotovo nas zanima. kakšni ljudje so pred vojno oblikovali kulturno podobo Šentruperta? Kako so skrbeli za materialno blagostanje prebivalcev in njihovo razgledanost? Kakšno je bilo njihovo življenje? Kaj je ustvarjalo kulturo njihovega življenja? O tem in še o marsičem se je razgovorila gospa Malči Kostevc roj. Zupančič (1928), po domače Pleskovčeva iz Straže pri Šentrupertu. Bila je prvorojenka v zakonu očeta Franca (1900) in mame Cilke (1895). Mlajši so bili brata Franci (1929) in Ivan (1934) ter sestra Cilka (1932).
»Naš lepi kraj s Šentrupertom v osrčju fare leži v najlepšem delu Mirnske doline. Razvijal se je več kot tisoč let in bil eden najrazvitejših in najnaprednejših v tem delu Dolenjske. Kolikor danes vemo, se je fara Šentrupert raztezala od Boštanja ob Savi do Svibna pod Kumom.
Kraj je bil naseljen večinoma s kmečkim prebivalstvom in rokodelci vseh vrst, ki so jih ljudje potrebovali. Vodili so ga najbolj napredni ljudje iz fare.
Leta 1909 je duhovnik Ivan Štrajhar začel kraj kulturno oblikovati. Zbral je okrog sebe kmečke veljake, napredne gospodarje in obrtnike. To so bili: Prijatelj z Rakovnika, Cerkovnik iz Trstenika, mežnar Odlazek France z Vesele gore, mizar Primožič iz Boštanja, Peterlin iz Zagrada in moj stari oče Franc Zupančič, ki je videl veliko sveta. Delal je v zlatokopih v San Francisku. Vedel je, kako pomembno vlogo ima v življenju knjiga, zato je bil eden prvih sestankov teh mož, namenjen ustanovitni knjižnice v Šentrupertu.
Z deleži, ki so jih vplačali ti možje in še nekateri drugi, so kupili hišo trgovca Pavlina. (Po vojni so jo spremenili v zadružno trgovino). S skupnimi močmi so obnovili še sosednjo stavbo, tudi moj stari oče je pomagal pri zidanju – in celo otroci. V tej stavbi je dobila svoj prostor mlekarna, v nadstropju pa prosvetna dvorana z odrom, s sobo za ličenje in prostorom za kulise. (Bilo jih je za tridesetkrat premenjati prizore, ob začetku vojne so jih Italijani zažgali.) V sobi za ličenje, pravili smo ji manekenska soba, so uredili tudi knjižnico z več sto knjigami, (po vojni so jih iz zabojev rešili le kakšnih 200). V knjižnici so bile tudi pevske vaje. Prostori so bili dobro izrabljeni in skromni, navdušenje in udejstvovanje pa veliko. Pozneje so ti šentrupertski veljaki ustanovili še hranilnico, posojilnico in kmetijsko družbo. V njej so med prvo svetovno vojno nabavljali in oskrbovali ljudi z živežem in tekstilom za obleke, kasneje so nabavljali kmečke stroje, ki jih kmetje še niso imeli. Čez nekaj let so nižje spodaj ob cesti zgradili zgradbo za občino; ta je bila v nadstropju, v pritličju je bil prostor za berače in brezdomce, kjer so se lahko umili in prespali.
Naš ata in mama sta bila s kulturnim življenjem tesno povezana. Poleg dramskega je delovalo še pevsko društvo in bila sta dejavna člana v obeh. V eni najboljših iger, opereti Črnošolec, je mama odpela na odru kar 240 kitic. Ata je igral le v stranskih vlogah. Nastopali so še po drugih krajih. Za otroke je bil obisk predstav velik praznik.
Mama je bila tudi članica Marijine družbe, ata pa načelnik telovadnega društva Orel. Po letu 1933 se je preimenoval v fantovske in dekliške krožke. Ko sem imela devet let, se spominjam tabora nekdanjih Orlov, ko smo deklice izvajale proste vaje. Brat je pri fantovskem krožku igral tamburice. Vodil jih je kaplan Anton Bergant, po vojni dekan na Igu.

Opis slike: Domobranec Franc Zupančič – Pleskovčeva ata 1944

V letih pred vojno (od 1926-1939) je za napredek našega kraja veliko naredil naš dobri župnik Peter Flajnik, ki je bil po rodu iz Bele krajine. Njemu gre zasluga, da so po mnogih prošnjah na občinski svet uredili graben z nekdanjo majavo leseno brvjo, ker je voda v grabnu zastajala ali poplavljala. Uredili so drug graben, da so to preprečili, v nekdanjem grabnu pa zasadili sadovnjak in postavili kozolec za sušenje sena.
Leta 1937 je Šentrupert med prvimi dobil elektriko. Ne morem pozabiti, kako slovesen dan je bil to, ko so zvečer po vsej vasi gorele luči. Ne le po hišah, reflektorji so bili povsod: po strehah in po vsej okolici cerkve. Za nas otroke je bilo kot iz pravljice. Nikoli po vojni ni bil Šentrupert tako razsvetljen. V Krškem je bil t.i. srez, ki nam je pomagal finančno, elektroinženir Gregorčič z Rakovnika je vodil dela. Toda zaradi pomanjkanja denarja se je delo zavleklo. Tedaj je posegel vmes in pomagal grof Robert Barbo, ki je imel na Rakovniku graščino s 365 okni in bil pri ljudeh zelo priljubljen. Pri delu na njegovem posestvu si je opomoglo mnogo kmetov, ker so z zaslužkom lahko odkupili njegove njive in si gradili hiše. Potem, ko je on pomagal, smo kmalu dobili elektriko. 9. septembra 1943 je sedemdesetletni partizanski zaščitnik Andrej Tomšič zažgal grad s snopom slame, namočene z bencinom. Pa je tudi on dobil od grofa Barba zemljo, da si je na njej zgradil hišo.
Tudi pokopališče je bilo treba urediti, bilo je premajhno in grobovi so bili nametani sem in tja. Načrt zanj je naredil arh. Plečnik. Gospod Flajnik je bil premeščen in uresničil ga je njegov naslednik gospod Franc Nahtigal. To je povzročilo veliko hude krvi in zamer, ker mnogi niso več našli grobov svojih domačih, ker so bile čeznje speljane urejene poti.
Leta 1939 so gospoda Flajnika premestili v Kočevje. Ko je odhajal, se je na železniški postaji zbrala velika množica ljudi: že ko se je vlak premikal, je Flajnik stal na stopnicah vagona in nam mahal v slovo. Po vojni je bil obsojen na dvajset let zapora. Odsedel je šest let in v zaporu prevajal iz angleščine sodne zakone. Vrnil se je v Šentrupert in je tukaj tudi pokopan.«
Videla sem, da je gospa Kostevčeva zelo prijetna sogovornica in živi leksikon Šentruperta. Vprašala sem jo, če mi lahko pove še kaj o njihovi družini pred vojno.
»Živeli smo skromno, a lačni nismo bili. Kaj je lakota smo spoznali šele po vojni. Imeli smo srednje veliko kmetijo s sedmimi hektari posestva, vključno z njivami, nekaj travnikov in hosto, v hlevu tri do štiri krave, teleta, prašička, kokoši. Pridelali smo vse za svoje preživetje in vzrejo živine. Najbolj dragocene so bile žitarice: pšenica, ajda, proso in koruza.
Pri hiši je bila mama glava družine. Po značaju je bila zelo pogumna in odločna ženska. S pogumom in optimizmom je prenašala svojo poškodbo. Pred vojno se je tako nesrečno udarila v glavo, da ji je rana iz odprte žile nad nosom bolj ali manj krvavela vse življenje, kri pa iz nosu odtekala ne samo v tampone, ki sem jih ji morala neprestano vstavljati v nos, ampak tudi v želodec. Še hujše je postalo med vojno, ko ni bilo zdravnikov. Sicer pa ji tudi pred vojno dr. Pompe in dr. Pogačnik nista mogla kaj prida pomagati in sta ji prerokovala le še kakšen mesec življenja, pa je hvala Bogu od takrat živela še 44 let.
Po poklicu je bila šivilja in je šivala za obe grofovi hčerki v graščini Klevevš, naprej od Mokronoga proti Šmarjeti. Za šiviljo je izučila tudi mene, a smo morali otroci vedno poprijeti za vsako delo, zato smo bili dela vajeni in pripravljeni delati vse. To nam je kasneje v življenju zelo koristilo. Graščak in graščakinja sta bila zelo dobra, vsa okolica je živela od njih. Grad so partizani požgali 1942, ohranili sta se dve zgradbi gospodarskega poslopja, kjer so si novi (ob)lastniki uredili ljudsko sodišče in mučilnico, pobijali pa so kar v bližnjem gozdu, kjer je danes evidentirano grobišče. Od požganih grajskih zidov ni ostalo ničesar. Ljudje so do zadnjega kamna vse raznesli. Nema priča nekdanjega čudovitega gradu je danes lipa, ki je rasla na grajskem dvorišču.
Zelo lepe spomine imam na peti razred osnovne šole. Ravnatelju in našemu učitelju smo vse deklice prinesle za god, na dan sv. Matija, šopke in napisana voščila. Bil je kar ganjen. Vsaki je poklonil perešček in svinčnik. Ob koncu pouka pa nas je v veži pričakala gospa ravnateljeva in vsakemu dala velik kos orehove potice. Učiteljica Mihaela Hvala pa je hranila polno omaro sladkarij, ki nam jih je razdala za Miklavža. Danes pa imajo povedati toliko slabega o predvojnih učiteljih. Med vojno so nekatere učiteljice, sama mlada dekleta, zverinsko pobili. Mnoge bi jih danes lahko prišteli med svetnice.
Na veliko žalost otrok in staršev smo v tem razredu izgubili kateheta, gospoda Antona Berganta, ki smo ga vsi imeli zelo radi. Fantje so ga klicali kar Tonček, čutili so, da je bil eden od njih. Revnim otrokom je iz svojega žepa plačal izlet. Ob nedeljah je bil ob devetih zjutraj v prosvetni dvorani in nas učil petje. Ko je odšel, smo to petje zelo pogrešali.«

Začetek revolucije

Preden mi je gospa Malči spregovorila o svojih spominih na grozote revolucije na Dolenjskem, mi je pokazala napisano pričevanje ljudi, ki so doživeli začetke revolucije in ob koncu vojne zbežali pred boljševizmom v tujino. Za vse napisane dokumente smo piscem danes hvaležni vsi, ki teh časov nismo doživeli. Verjamemo jim, kajti vsak dan znova doživljamo, da še vedno živimo v ideologiji, kjer velja resnica za laž in laž za resnico; kjer se kriminalizira žrtev, ki je še vedno sovražnik naroda in narodni izdajalec, zločinca pa se proglasi za narodnega heroja in se mu pripenja medalja za zasluge narodu. Trije od podpisanih pod dokument so bili domačini iz Šentruperta: Ivanka Primožič-Irena, Jože Jakoš in Jože Sladič, domobranska oficirja; četrti podpisani je France Grum, ki je bil komandant bataljona v Velikih Laščah in doma v Polju pri Ljubljani. Vsi so bili najprej v Štajerskem bataljonu pod Gorjanci, nato v domobranstvu. Poglejmo, kako so opisali začetke komunistične revolucije v Mirenski in Šentrupertski dolini.
»Prijazno gričevje okoli Mirne in Št. Ruperta, posajeno z vinskimi goricami spada med tiste pokrajine Slovenije, ki so največ žrtvovale v borbi proti komunistom in kjer je bilo komunistično maščevanje največje. Globoko verni in narodno zavedni prebivalci se niso navdušili za Osvobodilno fronto. V znamenju osvobodilne fronte so spoznali, da je OF zgolj orodje komunistične partije, ki nima z bojem proti okupatorju in z osvoboditvijo naroda prav nobene zveze. Ti dve dolini sta dali na stotine fantov v protikomunistične odrede, medtem ko je k partizanom odšla le peščica pokvarjencev, izprijencev in delomrznežev. Prvi partizanski maloštevilni odredi so se v tej dolini pojavili že januarja 1942 in kasneje sta na tem področju delovali Prlekova in Gašperjeva četa.
Proti koncu januarja leta 1942 je šest fantov iz Šentruperta odšlo v partizane. Bili so sami mladi pobalini in po vsej dolini poznani po svoji izprijenosti: Milan Tominc, Anton Zgonc, Franc Dolenc, Alfonz Sedlar, Maks Lokar in Alfonz Simončič. Njihov vodja je bil Tominc.
V zimi ¹⁹⁴¹⁄₄₂ se je komunistična organizacija vedno bolj utrjevala. Njeni glavni organizatorji so bili Lado Brezovar, brata Tominca, Jože in France Škarja. Delovala je redna kurirska zveza s centrom v Ljubljani in vohunska mreža za zvezo z Italijani. Še pred tem je pričela delovati mreža zaupnikov, t.i. vaških zaščitnikov: agitirali so za OF, predvsem pa pazili, kaj se med ljudmi govori in kdo so nasprotniki komunizma. S tem so olajšali delo komunistom, da so se takoj znebili vsakogar, ki bi mogel škodovati ali se upreti njihovim akcijam. Najbolj dejavni ‘zaščitniki’ komunizma so največkrat bili: Franc Smrke iz Drage, Viktor Butola iz Trstenika, Franc Frelih iz Št. Ruperta, Brzin z Jesenic, Jožef Kolenc iz Bistrice, ki je kasneje postal politkomisar pri Prleku, Leopold Ladiha, ki so ga že kmalu po okupaciji namestili za vohuna pri Italijanih.
Ljudje niso imeli prav nikakršnih simpatij do okupatorja. Tega so se dobro zavedali komunistični organizatorji, zato so spočetka razglašali, da gre za borbo proti okupatorju in vsako najmanjšo priliko izrabili za to propagando in s tem varali ljudi. Poleti leta 1942 je šentrupertsko dolino večkrat preletaval italijanski avion in spuščal zažigalne bombe. Škoda je bila velika, ljudje so trpeli. Komunisti so takoj začeli trobiti laži, da so avion partizani nekje nad Kočevjem sestrelili. Stalno so napovedovali, da bo vojna kratka in da so ruske čete že v Romuniji. Hrabra partizanska vojska pa že pripravlja napad na Trebnje in Novo mesto.

Opis slike: Otroci družine Zupančič – Pleskovčevi: od leve Franci, Cilka, Malči, Ivan

Vse to propagandno nagovarjanje ni imelo učinka. Kljub sovraštvu do okupatorja se ljudje niso mogli navdušiti za partizane. Dobro so poznali ljudi, ki so predstavljali partizane. Komunisti so se zato posluževali vedno novih laži. Začeli so se izdajati za jugoslovansko vojsko, za četnike in podobno.
V začetku leta 1942 sta preko vasi Ravnik prijahala dva partizana v uniformah jugoslovanskih planinskih oficirjev. Izdajala sta se za četnike in ljudje so jima dobrohotno stregli. Vendar ljudi za odhod v hosto nista prepričala. Enako se tudi partizanom mobilizacija prebivalstva ni posrečila, zato so pričeli z maščevalnimi ukrepi. Aprila 1942 so napadli italijansko postojanko na Dobu, da bi izzvali bes okupatorja. Postojanko je bila v manjši graščini, ki je bila last hčerke grofa Barba.
Prve ‘akcije’ šentrupertskih partizanov so bile ropanje pri zavednih in trdnih kmečkih gospodarjih po vseh vaseh v vsej dolini. Ropanja so postajala čedalje hujša. Najraje so ropali po župniščih in odnesli vse, kar se je dalo. Zgražanje nad partizani je postajalo vedno bolj glasno. Zato so komunisti morali dokazati svojo ‘neoporečnost’. Iz Sv. Križa pri Litiji so pripeljali dva mlada fanta in ju javno obtožili kraje. Fanta sta vse zanikala, a so ju komunisti pred vsemi vaščani ustrelili za ‘vzgled’ svoje ‘pravičnosti’ in za ustrahovanje ljudi. S tem so že dani prvi začetki komunističnega ‘pravosodja’. Ponovni ropi so bili dokaz, kako zlagana je bila komunistična obsodba nedolžnih fantov. Strah pred maščevanjem ubijalcev je povzročil, da se ni nihče več upal govoriti o kraji ali se pritoževati.
Izjema je bila Zavodnikova družina iz Bistrice pri Šentrupertu. Ti so ropanje komunistov na široko razglašali, celo z imeni roparskih tolovajev. 7. maja 1942 je komunistična patrulja prišla ponoči na Bistrico, odgnala vso družino v gozd, domačijo pa popolnoma izropala. Aretaciji in ropanju je ‘poveljeval’ Nace Majcen iz Mokronoga, znani politični komisar in agitator vsega komunističnega delovanja za Mokronog, Trebelno, Mirno in Št. Rupert. Zavodnikove so odpeljali v Blatni klanec in tam po mučenju z noži poklali očeta Antona (1884), mamo Terezijo (1880) in tridesetletno hčerko Joži, sin Tone pa je ušel. Delovanje komunistov je tako postajalo vedno bolj jasno: naj ustrahovano ljudstvo ve, kako bodo postopali z vsakim, ki se bo drznil o njih kaj slabega črhniti.
Že pred tem so 6. aprila pobili Kolenčevo družino iz Brezovice pri Mirni: ata, mamo, 4-letno hčerkico, sin Franc je kljub hudim ranam okreval.
Ljudje pa so molčali in trepetali, kdo bo naslednja žrtev komunizma. Prišli so po Uhernikovo družino iz Migolske gore pri Mirni in ubili petinštiridesetletnega očeta Alojzija, deset let mlajšo ženo Amalijo in petnajstletno hčerko Malči. Zakaj? Komunistično pravosodje je odločilo, da so bili izdajalci in sodelavci okupatorja.
Ubogi ljudje niso vedeli kaj jim je storiti. Podnevi so po dolini patruljirale italijanske enote in ropale, ponoči pa partizani. Nikjer pa ni bilo pomoči, nikjer zaslombe in zaščite. Ali naj se fantje in možje pridružijo roparskim in morilskim partizanom? Ali naj čakajo, da jih Italijani odvedejo v koncentracijska taborišča ali postrelijo kot talce? Možje in fantje so hodili eden do drugega in se spraševali, kam bi kdo šel. Odgovor je bil vedno isti: »Sam se odloči, če padeš, te ne bom imel na vesti.
Prva iskrica upanja je ljudem zasvetila v začetku junija 1942, ko se je v dolini pričela zbirati enota, da se pridruži četnikom. Prva skupina se je zbrala na Veseli gori 11. junija. V dveh dneh se je zbralo 35 mož. Partizani so se nemudoma pripravili za ‘akcijo’, zato je zaradi varnosti skupina že 15.junija zapustila dolino, drugače bi se ji morda pridružilo še več mož. Odpravila se je proti Gorjancem in pridružila četniškemu odredu. Mnogi fantje se niso odzvali, spoznali so že partizansko maščevanje in se raje skrivali doma.«
Četnikom se je pridružila tudi dekle iz Šentruperta, Ivanka Primožič, po domače Šmarčeva, po poklicu strojna pletilja. Gospa Malči se spominja, da je bila zelo plemenita in dobro dekle. Postala je bolničarka med četniki in kasneje med domobranci. Iz Novega mesta je spremljala ranjence na zadnjem vlaku, ki je še lahko pripeljal na Koroško. Od tam je odšla v Argentino in ostala samska vse življenje.
»Partizani so zdaj začeli vrsto akcij, da v kali zatrejo četniško gibanje, ki jim ne sme prekrižati njihovih revolucionarnih in oblastiželjnih ciljev. S pomočjo svojih vohunov, vaških zaščitnikov in simpatizerjev so odkrili imena onih, ki so se pridružili četnikom ali jim na kakšen način pomagali. Maščevali so se družinam na najbolj krute načine. Ljudstvo morajo še naprej imeti pod oblastjo izključno le samooklicani boljševiški voditelji.
Že v nedeljo 14. junija, se je med dopoldansko mašo pojavila na trgu pred cerkvijo Prlekova četa. Na cerkveni zid so komunistični agitatorji nalepili plakate z ‘naredbo’ Dolenjskega partizanskega odreda. Naredba pojasnjuje, da se je ‘na tem mestu’ zbrala ‘tolpa belogardistov’, (kdo so bili belogardisti ljudje niso vedeli), ki sodeluje z okupatorjem in izvaja nasilje nad civilnim prebivalstvom. Zato naredba ukazuje prebivalstvu, da vsak pojav te grupe takoj javi partizanskemu poveljstvu. Partizanskim enotam na tem območju pa je že dan nalog, da četnike odkrije in uniči. Likvidirale bodo tudi vse, ki bodo četnikom pomagali ali z njimi simpatizirajo. Izdana je bila tudi ‘naredba’ za oddajo orožja. Kdor ga ne bo oddal, bo kaznovan z ustrelitvijo. Po končani maši so bili ljudje prisiljeni prisostvovati prvemu partizanskemu mitingu pred cerkvijo. Mitingu, ki je napovedoval smrt svobodi, resnici in pravici. Tako so ljudje razumeli govor Prleka in njegove grožnje in tudi vedeli, da se bodo uresničile. Prestrašeni so bili čedalje bolj. Nobenega italijanskega vojaka ni bilo nikjer, čeprav se je prav v tistem času številna kolona italijanskih vojakov pomikala po glavni cesti od Mirne proti Rakovniku in so lahko partizane z lahkoto videli. Še isto noč je partizansko maščevanje sejalo smrt v družinah onih, ki so se pridružili četnikom.«

Poboji iz maščevanja in sovraštva

Partizani niso prišli na sled četnikom. Znesli so se nad njihovimi družinami in ljudmi, ki so med ljudstvom uživali ugled. To sta bila župnik v Šentrupertu, umirjeni in molčeči France Nahtigal in živahni, med mladimi priljubljeni kaplan France Cvar. ‘Mali kaplan’ Brulc, ki je po okupaciji Ljubljane prišel v Šentrupert, je bil znan kot velika dobričina.
Cvara so partizani prvič aretirali in zasliševali že v začetku junija. Iz župnišča so ga zvabili pod pretvezo, da ga pričakuje bolnik na Okrogu, ki želi prejeti sv. popotnico. Na poti so ga aretirali, vendar so ga po daljšem zaslišanju izpustili. Istočasno so aretirali tudi Antona Jamnika, begunca iz Št. Janža in ga v Blatnem klancu ubili. 16. junija, dan po tem, ko je 35 fantov in mož zapustilo Šentrupert, da se pridružijo četnikom, so partizani prišli po župnika Nahtigala in ‘malega’ kaplana Franceta Brulca. Kaplan Cvar je bil na duhovnih vajah pri salezijancih na gradu Škrljevo, kamor so ob začetku vojne pred Nemci pribežali iz Radne pri Boštanju. Spotoma so aretirali še Alojzija Jakoša, kmeta iz Roženberka in očeta štirinajstih otrok ter njegovega sorodnika Staneta Jakoša. Skupaj z njimi še Feliksa Kraglja, mlinarja ter harmonikarja iz Roženberka. Vse so odgnali proti Okrogu v partizansko taborišče, kjer je poveljeval Prlek. Ta je poslal še eno patruljo v Škrljevo. Vodil jo je Pavel Mikec iz Rovnic, znan potepin in tat. Mikec je v gradu prepoznal kaplana Cvara in nemudoma odhitel nazaj v taborišče poročat Prleku, kje je Cvar. Prlek je takoj odredil novo patruljo, ki je aretirala in prignala še Cvara. (Kogar danes zanese pot proti Okrogu, naj ne premišlja o kraju strahu in groze nekdanjega partizanskega taborišča, ampak naj mu srce raje zaigra ob pogledu na tipično slovensko belo cerkvico na vrhu hriba, ki jo je nekoč poleg fresk krasila slika Brezmadežne Fortunata Berganta; po letu 1952 je umetnina izginila in se doslej za njo ni našla še nobena sled. Podobno kot v legendi katerega slovenskih pripovednikov, ko Marija zaradi grehov ljudi žalostna zapusti svoje bivališče na oltarju).

Opis slike: V sredini župnik Nahtigal, ob njem kaplan Cvar, desno kaplan Brulc. Na obeh straneh Nahtigalovi sestri

Vse aretirance je nato Prlek poslal v partizansko taborišče pri Cirniku k Nacetu Majcnu. Majcen je jetnike sam zasliševal. Zasliševanje je bilo kratko. V gozd Češljavko za Roženberkom so 18. junija 1942. odvedli župnika Nahtigala in kaplana Cvara, ‘malega’ kaplana Franca Brulca, Alojzija Jakoša ter Feliksa Kraglja. Kraglja in Brulca so privezali k hrastu, da sta gledala mučenje župnika, kaplana in Jakoša, češ: »Le glejte, kako znamo mi partizani kaznovati tiste, ki niso po naši meri.« Edino sredstvo, da si boljševiki pokorijo ljudstvo je bilo ustrahovanje. Še posebno so mučili župnika in kaplana, nato pa ju je petnajstletni Rudolf Tratnik pobil s krampom in morda so še na pol žive pahnili v jame, ki so jih morali prej sami izkopati. Tratnik je še ob koncu vojne nosil župnikovo obleko. Ko sta se kaplan Brulc in Kragelj vrnila sama, so ljudje zaslutili najhujše in v grozi onemeli: Ubili so jim župnika, kaplana, in očeta Jakoša! Prva je že v nekaj dneh našla njihova trupla teta Malči Kostevčeve, ki je v bližini imela svojo domačijo. Za Brulca in Kraglja, ki sta morala biti priči groznega prizora mučenja in pobijanja, je bila groza prevelika, da je ne bi skrivaj zaupala še komu.
Že naslednji dan so partizani brez sramu ponovno navalili v Šentrupert in do praznega izropali župnišče, pokradli obleko in živež, uničili pohištvo, pobili prašiče in odvedli vso živino. Odpeljali so vse tri hlapce, begunce iz Šentjanža in jih v gozdu pobili. Očividci umorov, ki so bili takrat pri partizanih, kasneje pa so od njih ušli, so povedali, kako strašno so jih pred smrtjo mučili. V tem času so drugega za drugim v enem tednu odpeljali v hosto in pobili tri Gričarjeve brate: Alojzija (1906), Franca (1907) in Stanka (1911) z Jesenic pri Šentrupertu.

Opis slike: Duhovnik Tone Jakoš (1928) na grobu umorjenega očeta Alojzija Jakoša

Kaplanu Brulcu, ki je bil priča pobojev župnika Nahtigala, kaplana Cvara in Jakoš Alojzija, so mesec po tem dogodku 12. julija po strahotnem mučenju, ki ga je ob izkopu trupla potrdil sanitetni referent iz Novega mesta dr. Korbar, pobili njegovega očeta Franca Brulca, ki je bil stopiško-šmihelski župan in sedemnajstletnega sina Jožefa. Ugledni in pošteni župani so bili sploh žrtve boljševističnega iztrebljanja. Istega leta 16. oktobra so ubili tudi župana Vidriha iz Brezove rebri.«
Sin župana Franca Brulca, videli smo, da je bil kaplan v Šentrupertu in priča poboju Nahtigala, Cvara in Jakoša, je bil po vojni kaplan na Jesenicah na Gorenjskem. Bila sem otrok in spominjam se ga, da je dajal vtis živega mrliča: nikoli se ni nasmehnil, med pridigami je gledal v eno in isto točko in govoril le o zgodbah iz Stare zaveze. Danes ga šele razumem.
Uboj Alojzija Jakoša, očeta številne družine in gospodarja na gruntu s petnajst glav živine in dvema konjema v Roženberku je družino zelo hudo prizadel in močno vplival na starejše tri sinove. Marka, ki je bil ob smrti očeta star dvajset let je obsedlo maščevanje in je s streljanjem partizanov hotel maščevati smrt očeta, dokler niso njega partizani ubili 1944 leta. Jože je pristopil k domobrancem, postal domobranski oficir, se rešil na Koroško in zatem v Argentino. Tretji sin Tone je po vojni vstopil v bogoslovje, a je zaradi hudih pritiskov moral doštudirati v Džakovu, posvečen je bil leta 1963. Najstarejša sestra je tudi bežala na Koroško in verjetno še živi v Argentini. Tako je revolucija uničevala trdne kmečke družine po vsej Sloveniji.
Gospa Malči se dobro spominja dogodkov, ki so sledili uboju obeh duhovnikov in Alojzija Jakoša. Partizani so se verjetno zavedali, da morajo pomiriti farane, ki so ostali brez župnika in kaplana. Takoj so izvedli ‘akcijo’. Izbrano zastopstvo, oboroženo s puškami, je takoj v nedeljo, na dan sv. Alojzija, po četrtkovem umoru obeh duhovnikov odšlo na grad Škrljevo po salezijanca Ivana Bakana. Nemudoma mora z njimi, se je glasilo povelje. Aretiranec je bil prepričan, da tudi njega ženejo v smrt. Prignali pa so ga v šentrupertsko cerkev. Partizana s puškami sta ga dobesedno privedla pred oltar in z njim vred še dva mlada partizana, da sta mu ministrirala. Nista bila iz teh krajev, saj ju ljudje niso poznali. Zvedeli so, da je njihov novi župnik zdaj salezijanec Ivan Bakan.
Neverjetno kmalu so vsi ljudje vedeli za kraj zločina, a v grozi molčali. V gozd so skrivaj pričele romati neustrašene žene skupaj z obema sestrama župnika Nahtigala in molile na gomili. Sestri sta prinašali vedno sveže cvetje in zasipale grob s prstjo, da ne bi trupla trohnela v zraku, širila smrad in postala plen gozdnih živali. Če bi ljudje vedeli za vse skrivne gomile mučencev in mučenk, koliko takih romarskih poti bi bilo po Dolenjski in po vsej naši domovini!
»Višek partizanskega divjanja leta 1942 je bil poboj Mavsarjeve družine iz Doba pri Šentrupertu. Starši so se s šestimi od osmih otrok na begu pred partizanskim nasiljem zatekli v bližnjo graščino Dob. Ponoči med 26. in 27. decembrom 1942 so partizani graščino obkolili in nato zažgali. V grozi in v molitvi je družina preživljala noč. Vztrajali so do popoldneva 27. decembra, ko so partizani navalili v grad, jih potolkli in na pol žive pometali v ogenj. Zgorela sta starša in štirje otroci: dvajsetletni Darko, šestnajstletna Marija, trinajstletni Peter in devetletni Stanko. Vinku, dvanajstletnemu fantiču je iz gorečega gradu uspelo zbežati. Živel je pri sorodnikih, toda krvniki so ves čas prežali nanj. Marca 1943 sta ga na cesti proti Šentrupertu v begu ustrelila terenec Nace Jerovšek in njegov tovariš. Vinko ni bil takoj mrtev. Klical je na pomoč, toda nikogar ni priklical. Tako globoko je tičal ljudem strah v kosteh. Sedemnajstletnega Cirila so med požigom prignali iz gradu živega, da jim je s konjem peljal naropano blago v Blatni klanec, kjer je bilo partizansko leglo. Ko ni mogel več naprej, se je naslonil na voz in milo prosil svoje mučitelje: »Pustite me živega! Nič vam nisem storil!« Izginil je brez sledu. Daljni sorodnik je še pred nekaj leti poizvedoval v Dolenjskem listu, če bi morda kdo vedel, kam so zagrebli njegovo truplo. Odgovora ni bilo.
Najstarejši Mavsarjev sin Jože je bil v tem času v Ljubljani v semenišču in po vojni duhovnik v Montani v ZDA. Drugi sin Dolfi je bil vaški stražar v Klečah. Konec aprila 1943 je za nekaj dni prišel domov.Partizani so ves čas vohunili za njim in ga zasledovali. 2. maja 1943 je nekdanji sošolec in rojak Milan Tominc prežal nanj iz cerkvenega zvonika. Dolfi se je z nekaterimi stražarji skrival v bunkerju na trgu pred cerkvijo, kjer so imeli domobranci svojo postojanko. Ko ga je Tominc poklical po imenu, je Dolfi pogledal skozi lino in Tominc ga je ustrelil naravnost v oko.«
Tako mi je povedala o smrti kar sedmih Mavsarjevih otrok gospa Malči Kostevc, čeprav je poboj te družine zaradi nezaslišane krutosti splošno znan in verjetno edinstven primer krvoločnosti slovenskih boljševikov.

Pleskovčevi med vojno

Pleskovčeva hiša, ‘hiša v cvetju’ so ji pravili, je bila vso vojno pod budnim nadzorom partizanov, ki so se že od pričetka leta 1942 zbirali v bunkerju na hribčku nad njihovo hišo. Izsekali so nekaj gozda, da so imeli razgled na vse strani. Bili so stalni gostje pri Pleskovčevih, zlasti kadar je mama imela peko, da jim je dala po več hlebcev, ali pa vse, da so sami ostajali lačni. Naravno inteligentna, razgledana, predvsem pa poštena in verna ata in mama sta kaj hitro uvidela, kakšni borci za osvoboditev so bili partizani. Zato se jim Pleskovčev ata tudi ni hotel pridružiti, pa tudi družino je moral preživljati, Malči je imela še sestro in dva mlajša brata.
»Ata so ovadili partizanom, da skriva mitraljez. Ko je ob začetku vojne prav v okolici Šentruperta razpadel planinski bataljon jugoslovanske vojske, so vsi jemali orožje, nihče pa si ni prilastil konja. Naš ata je vzel samo kotliček za hrano in ga zakopal za štalo. Ko so prišli partizani po mitraljez, jim je lahko dal samo kotliček. In vzeli so ga.
Ko so vedno bolj pritiskali nanj, da se jim pridruži, se je pričel skrivati. Partizani so bili domačini, dobro so vedeli, kdo je in iz kakšnega testa je ata, zato niso mirovali. Prežali so nanj in ga našli. Odpeljal so ga do vasi Draga in tam zasliševali, kot da ne bi o njem že vsega vedeli. Od tod so ga odgnali na sodnijo v Mokronog in zaprli v nekdanji trški zapor. Italijani so namreč Mokronog zapustili in odšli v Trebnje in Tržišče. Partizani so se lahko svobodno gibali, od ljudi pa so kot novi oblastniki še naprej zahtevali propustnice.
Ata je moral vsako jutro na stražo na klanec nad Mokronogom, da partizanov ne bi slučajno presenetili Italijani. Ves gozd do Vesele gore so posekali zaradi varnosti že Italijani, če ga ne bi, bi imeli partizani še eno hosto več za skrivanje in pobijanje. Vse dneve je moral stati ob kapelici, ki jo je dal postaviti grof Barbo v zahvalo za srečno vrnitev po prvi svetovni vojni. Tisti dan, ko so italijanska letala bombardirala Mokronog, pa ata kot nalašč ni bil na straži, ampak je zaprt še z dvema dekletoma sedel v zaporu na sodniji. Groza jih je bila, ko so okrog sodnije sikale in eksplodirale bombe in se rušile zgradbe, oni pa zaklenjeni v zaporu! Molili so kot še nikoli v življenju. Začuda, sodnija je po bombandiranju ostala edina nepoškodovana zgradba v Mokronogu.
Ata je po tem strašnem doživetju sklenil, da ne bo več stražil in Bogu čas kradel, tudi zato, ker je bil zelo delaven in priden, doma pa veliko dela, mama z rano na glavi, otroci še nedorasli. Skril se je, toda budno oko partizanov in terencev ga je izsledilo in hajd, spet na stražo vrh hriba. Tudi ponoči! V atu je dozorel sklep, da ponovno zbeži in se skrije v upanju, da ga tokrat partizani ne bodo izsledili. Ko se pojavi doma, izjavi na pragu. »Dezertiral sem.« Mama, že vsa živčna od skrbi in dela , saj je bila za vsa opravila sama in v stalni nevarnosti pred partizani ali Italijani, začne vpiti: «Takoj se skrij! Dezerter si! Ustrelijo te!« Ata se je nekaj časa skrival na kozolcu. Vedel je, da bo tudi tokrat le začasno lahko ostal neopažen.
Še preden se je odločil, kako naprej, se je zgodil tisti strašen dogodek, ki so si ga Dolenjci za vedno zapomnili. Lepega jesenskega dne 1943 po kapitulaciji Italije in ob pričetku nemške okupacije so se pojavili lističi, na katerih je pisalo, naj pozdravijo nemško ofenzivo. Niso vedeli, kdo raztresa lističe, niti ne zakaj naj bi pozdravljali ofenzivo, zakaj sploh ofenzivo? Ali gre za kakšno komunistično potegavščino? Morda za maščevanje komunistov nad nepokornim civilnim prebivalstvom? Ali pa za idealizem ljudi, ki so hoteli omiliti strahote ofenzive? Ali za skupino ljudi, ki se je od samega začetka vojne bolj navduševala za Nemce kot za Italijane? Ali pa je bila ofenziva zgolj strašen zločin Nemcev, ki so ob okupaciji Dolenjske ljudem nazorno pokazali, da so oni edini gospodarji tega t.i. osvobojenega ozemlja, kjer hočejo napraviti red pred banditi in njihovimi zaupniki, zatreti njihovo delovanje in ustrahovati ljudi?«
26. oktobra 1943 so v Mirenski dolini doživeli nemško ofenzivo. Gospa Malči Pleskovčeva pravi, da je bil to najbolj žalosten in strašen dan v vsem vojnem času: zaradi pobitih ljudi, pogorelih hiš, in kar so spoznali šele mnogo let kasneje, tudi zaradi dogovora med Nemci in Lojzom Kolencem z Mirne. Bil je partizanski zaščitnik in je nosil partizanom pošto, hrano in sanitetni material. On ali njegov stric naj bi ‘zasliševal’ Alojzija Grozdeta, kar je navsezadnje čisto vseeno. Res pa je, da je bila Mirna zelo partizanska.
»Partizanskih čet je bilo tudi drugod vse polno,« pripoveduje gospa Malči. »V Šentrupertu kar tri, na Trsteniku pri Zidarjevih je bil štab Cankarjeve brigade. Kolona nemških vozil z oboroženimi vojaki in tanki se je pojavila pred Mirno že dopoldne. Prvi v koloni je bil motorist s prikolico. Na njej je bila strojnica, ki je tisti dan kosila smrt, kamorkoli je pomerila. Nemci so prišli iz Novega mesta preko Trebnjega. Zgodaj popoldne so se oglasili prvi streli. Spet smo se lahko prepričali, kako zelo hrabri so bili partizani. Nekaj strelov lahkega mitraljeza je bilo slišati, nato so še ti utihnili. Nemci so odgovorili z ognjem iz strojnice in fosfornimi zažigalnimi bombami. Zažgali so Gorjupovo hišo v vasi Zabrdje. Prišli so do Mirne. Na prvem ovinku so zavili na desno in se ustavili pred železnico. K poveljniku je pristopil moški majhne postave in jih pozdravil v lepi nemščini z dunajskim naglasom. Povedal jim je, da na Mirni ni banditov, pač pa so v naslednjih vaseh in pokazal z roko naprej proti dolini. Nemci so se takoj odpeljali naprej proti Trsteniku, Sotli in Šentrupertu. Zaradi sadnega drevja se Trstenika ni dobro videlo, zato so s strojnico pričeli streljati in zažigati z gorečimi bombami vse, kar so lahko zadeli.
Že kmalu po prvih strelih, ko so se naši junaki skušali braniti le z lahkim mitraljezom, jo je Cankarjev bataljon s štabom vred pobrisal v trsteniško gmajno in dalje v gozd. Za sabo so pustili zaščitnico s štirimi partizani. Dva od njih sta takoj zbežala, ostala dva sta nosila eden težki, drugi lahki mitraljez. Tisti s težkim je zbežal, ko so Nemci prekoračili Sotlo, oni z lahkim pa se ni umaknil in nemški oficir ga je pri priči ustrelil z brzostrelko. Zaradi njega je bila požgana Strmoletova hiša na Trsteniku.
Ko so Nemci prihrumeli v Sotlo, so se od tam posamezne grupe usmerile proti Straži, Slovenski vasi, Rakovniku in Šentrupertu. Bilo je kot v peklu: vsa dolina je bila v dimu, žarela je od gorečih hiš, gospodarskih poslopij, kozolcev ter bobnela od streljanja. Na njivah smo pobirali korenje in pridirjali domov, podobno tudi po drugih vaseh. Slišali so se kriki in jokanje. Nemški vojaki so streljali kmečke gospodarje, ki so jih privlekli iz hiš in štal, in sploh vse moške in fante, ki so jim slučajno prišli na pot ali tekli domov z njiv ali iz gorečih hiš. Ustreljena je bila samo ena ženska, dekla pri Zidarjevih na Gmajni, kjer se je do ofenzive zadrževal Cankarjev bataljon; bila je žrtev navzkrižnega ognja.
Prihrumeli so do Straže in se usmerili proti Mokronogu. Hrib za našo hišo je bil poln partizanov. Že ko so nemška vozila hrumela od Mirne sem, so naši vrli vojački spustili nekaj strelov, potem pa jadrno zbežali. Mi pa smo doživeli pravi sodni dan. Gorele so že tri vasi. Na Trsteniku so prignali na vas dva moška in ju ustrelili. »Ljudi bijejo!« je prestrašen rekel ata. Dočakali smo najhujše: prišli so po našega ata, nekega moškega so prignali s seboj, dva iz Straže so že pobili. Na srečo je takrat z Vesele gore priteklo nekaj vaških stražarjev, ki so Nemce prepričali, da nikjer po vaseh ni banditov. Preživljali smo strašne trenutke in strašno noč, še potem, ko so Nemci odhrumeli naprej proti Mokronogu.
Čez nekaj dni smo zvedeli za požgana poslopja in za nekatere postreljene žrtve. Na Trsteniku je zgorela Strmoletova hiša, pri Jermanu ob cesti gospodarsko poslopje, na Straži pri Majcnovih kozolec, pri Anžičkovih gospodarsko poslopje, pri Anderliču na Grilovem hribu gospodarsko poslopje do tal, v Prapročah skoraj vsa gospodarska poslopja. Zgroženi smo onemeli, ko smo zvedeli, da je bilo postreljenih 42 mož, očetov, gospodarjev in fantov. Od teh sem poznala le nekatere: pri Zabukovcu je bil ubit zet; na Trsteniku dva partizana; Brzinov oče in trije sinovi; pri Anžičku oče; v Slovenski vasi Janez Zavrl in kovač Auerspergar; na Straži Štefan Juvanc in Viktor Škarja; na Trsteniku Gričar Anton starejši in Sevšek, brat Frelihove Micke; na Rakovniku Tomaž Prijatelj; pri Zidarjevih na Gmajni pa dekla. Na cesti od Sotle do Slovenske vasi pa vsi, ki so bil takrat zunaj, bodisi da so bežali iz gorečih hiš in hlevov ali z njiv.
Spočetka nismo vedeli, koliko so jih postrelili. Trupla in deli trupel so bila razmetana vsevprek. Pobirala jih je neka stara ženska, nalagala na voz in vozila na pokopališče. Ženske same so kopale jame. Gospod Bakan je naslednje dni blagoslovil 42 novih grobov. Spominjam se ga, kako je s svojo majhno, drobno postavo hodil od ene jame do druge, jih blagoslavljal in nato molil ob grobovih. Kako smo se ves časa bali, da nam komunisti ne bi odvedli še njega in ga umorili! Pogrebci so bile ženske, starčki in otroci. Nekaj trupel je bilo v nekakšnih zabojih, ki so jih starčki zbili iz surovih smrekovih desk, nekaj pa kar brez zabojev. Tako žalostni in strašni so bili tisti dnevi, da si sploh nismo upali hoditi iz ene vasi v drugo. Povsod je prežala smrt, povsod si videl pogorišča ali kakšen ostanek trupla, nikjer nisi srečal živega človeka. Takrat je nastala pesem ‘Po zemlji slovenski pa klenkavček poje’. Vdove in matere so same pokopavale svoje mrtve. Vsi preživeli moški so pobegnili v Ljubljano ‘pod zaščito’, fantje pa k domobrancem. Tudi našemu atu se skrivanje doma ni zdelo več varno in je odšel z njimi. Zaposlil se je v mizarski delavnici v nekdanjem Baragovem semenišču za cerkvijo sv.Krištofa.«

Opis slike: Družina Malči Kostevčeve: z desne Malči, njen mož, sin Franci, Malčin ata Franc Zupančič in najmlajši sin Marjan. Sedi Malčina mama Cilka Zupančič

Ali danes sploh kdo ve po imenih našteti vseh 42 žrtev, ki so bile ustreljene v nemški ofenzivi v Mirnski in Šentrupertski dolini, me je zanimalo. »Nihče,« mi zagrenjeno odgovori gospa Malči. »Ko smo postavljali farno spominsko ploščo v Šentrupertu, sem pisala na borčevsko organizacijo, naj nam posredujejo imena. Pa so mi odgovorili, da jih ne vedo in da imajo na partizanskem spomeniku napisani samo dve imeni žrtev tistega strašnega 26. oktobra. Gospod Tine Velikonja je šel osebno do Janeza Stanovnika in vprašal, če so znana imena talcev in naključno ustreljenih, ki so bili žrtve nemške ofenzive. Odgovoril mu je nekako takole: »Če jih na partizanskem spomeniku ni, ste jih pobili vi.«
Zanimalo me je, kako so izvedeli za Lojza Kolenca iz Mirne, da je bil prav on tisti, ki je usmeril nemško kolono proti Mirni, češ da so tam banditi. »To je pa res neverjeten slučaj,« mi je pojasnila gospa Malči. »Nekako deset let po vojni mi je pisal moj sošolec France Zidar, po rodu iz Trstenika. Omenila sem že, da je bil v njihovi hiši nameščen štab Cankarjeve brigade. Bili so priča, kako je štab ob prvih strelih pobegnil v trsteniško gmajno.
Po ofenzivi je France s starejšima bratoma pristopil k domobrancem, bil vrnjen na Teharje in ob amnestiji izpuščen iz taborišča, ker je bil mladoleten. Toda doma mu ni bilo obstati: stalna zasliševanja in ustrahovanja so bile vsakodnevne spremljevalke negotove prihodnosti. Zato je pobegnil nazaj v Avstrijo in se zaposlil kot delavec na žagi, kjer je delal štiri leta ob cirkularju skupaj z delavci iz Avstrije. Delal je tudi v nočni izmeni in takrat jih je večkrat kratkočasil delavec Leo Edlinger iz Asserfraganta. Najraje je pripovedoval vojne dogodivščine. Tako je France zvedel, da je bil Leo nemški vojak in da dobro pozna Unterkrain (Dolenjsko). Še več: tistega strašnega 26. oktobra je bil tankist v oddelku nemške vojske, ki je preko kraja Treffen (Trebnje) prihrumel do kraja Neudig (Mirne) in se tam ustavil, preden so prečkali železnico. Spominja se moškega majhne postave, ki je nemškega poveljnika v dobri nemščini z dunajskim naglasom prepričeval, da na Mirni ni banditov, so pa v naslednjih vaseh in pokazal z roko v tisto smer. Po tem opisu lahko sodim in mnogi drugi, ki sem jim pokazala Francetovo pismo, da ta ‘prijazni’ in ‘ustrežljivi’ domačin z Mirne in z dunajsko nemščino ni mogel biti nihče drug kot Lojze Kolenc. Njegov oče je nekaj časa živel na Dunaju in tako se je Lojze priučil dunajske nemščine.
Po petih letih dela na žagi, je France skupaj z mlajšim bratom odšel v Kanado. Od tam mi je poslal pismo, v katerem mi je osvetlil ta dogodek. Svet je postal majhen in veliko stvari prihaja na dan, čeprav so mnogi mislili, da bodo ostale za vedno skrite in pozabljene.
Srečni smo bili, da smo imeli v teh težkih časih župnika gospoda Ivana Bakana. Takoj smo ga vzljubili. Bil je zelo delaven, goreč in rad nas je imel. Čutil je z nami in poznal naše gorje. Uvedel je navado, da imamo v fari vsako leto na dan sv. Alojzija celodnevno češčenje v spomin na tisto nedeljo, ko so ga partizani pripeljali pred oltar. Imeli smo srečo, da je ostal naš župnik kar triindvajset let, tudi v težkih letih revščine in mnogih preizkušenj po vojni. Zidal je novo župnišče v času največje revščine s svojo pridnostjo in preudarnostjo. Za prizidek nismo imeli dovoljenja, zato je moral plačati takrat zelo visoko denarno kazen. Župnik, ki ga je nasledil, nas ni razumel, ni poznal našega gorja med vojno in ponižanj po njej. Tudi ni hotel sodelovati, celo nasprotoval je, ko smo začeli s pripravami na postavitev farne spominske plošče, ki smo jo z žrtvami, napori in prostovoljnimi prispevki postavili in blagoslovili s simboličnim pokopom vseh žrtev leta 1995.

Opis slike: Malčina prijateljica Rozi Uhan ob poroki. Zahrbtno ustreljena v Grazu februarja 1945

Morda niti ne bi mogli že marca 1945 pokopati gospoda Nahtigala in Cvara v cerkvi na Veseli gori, če nam gospod Bakan ne bi stal ob strani. Ata se je februarja 1945 vrnil iz Ljubljane, ker je bila pot pred partizani kar varna. Moj ata in mežnar France Odlazek sta v kapeli stranskega oltarju obzidala grobnico. Ljudje so dobro vedeli, kje v gozdu pri Roženberku so zakopana trupla župnika Nahtigala, kaplana Cvara in Alojzija Jakoša. Feliks Kragelj, ki je privezan k hrastu gledal mučenje in končni udarec s krampom, je povedal, kar se je videlo tudi pri odkopu trupel. Vsakič, ko so ženske romale h gomili, nosile cvetje in molile, je moja teta gomilo pokrivala z zemljo, ker je bila jama plitka, da bi se trupla ohranila. Domobranci so vsem trem stesali lepe krste. Dan pred pogrebom, so ležali v farni cerkvi, da so se lahko ljudje od njih poslavljali in molili. Najprej so pokopali Jakoša v družinski grob v Šentrupertu. Po tem pogrebu so domobranci nesli krsti župnika in kaplana na Veselo goro. Pogrebni sprevod se ni pretrgal od cerkve v Šentrupertu do Vesele gore, kjer se začnejo kapelice križevega pota. Romarska pot na goro je zdaj postala še bolj priljubljena, saj smo se v svojem trpljenju lahko priporočali obema in verovali, da sta oba svetniška moža in mučenca. Na njunem grobu so molile vdove in matere, ki niso vedele, kaj je z njihovimi možmi in sinovi, kje so, ali so mrtvi ali živi, kje so pokopani, potem ko so jih umorili. Molila in jokala so dekleta za svojimi brati, ženini, dragimi domačimi fanti. Tudi za mežnarja Franca Odlazka nismo nikoli zvedeli, kje je bil umorjen. Po vojni se je umaknil na Koroško, bil vrnjen in s Teharij odpeljan v smrt. Tako smo molili v tej cerkvi,« se spominja gospa Malči, »da smo ob molitvi križevega pota s koleni drsali od ene postaje do druge. Tako grozni so bili ti časi, da si nihče, ki jih ni doživel, niti predstavljati ne more.«
V Mirnski in Šentrupertski dolini ljudje vedo, da je njihova romarska cerkev na Veseli gori, posvečena svetemu Frančišku Ksaveriju, nekaj posebnega v slovenski baročni stavbni dediščini; ponosni so na baročno lepotico z bogato pozlačenimi oltarji v stranskih kapelah, z glavnim pozlačenim oltarjem novomeške rezbarske delavnice, s freskami in slikarskimi umetninami Valentina Metzingerja in Fortunata Berganta. Od marca 1945 vedo, da hrani še eno dragocenost, ki je zgodovina ne bo mogla nikoli zanikati: relikvije dveh mučencev, njihovega župnika in kaplana. Kasneje so v grobnico iz družinskega groba v Šentrupertu prenesli tudi truplo bogoslovca Janeza Hočevarja, ki so ga ustrelili na Mirni en dan pred Grozdetovo smrtjo. Janezu so med vojno in po njej komunisti ubili še štiri brate. Eden od njih se je šolal na kmetijski šoli na Grmu pri Novem mestu, da si pridobi znanje, ko bo po vojni prevzel gospodarjenje na velikem gruntu. Pokopališče v Šentrupertu je postalo med vojno za vse žalujoče, in teh je bilo veliko, svet kraj z relikvijami Mavsarjevih otrok skupaj s svojim očetom in mamo.
»Moji spomini na vojne čase bi bili zelo pomanjkljivi,« nadaljuje gospa Malči, »če ne bi omenila naših dragih redovnic, usmiljenk. Vso vojno in še nekaj časa po njej so v Boštanju živele štiri usmiljenke kot čudež med nami, toliko dobrega so naredile za vse: za partizane in nas domačine. Same so hodile iz kraja v kraj in oskrbovale ranjence, kogarkoli. Včasih tudi do sto ranjencev, nekaj deset pa skoraj vedno. Kuhale so zdravilne kreme in ob koncu vojne imele že penicilinski prašek, ki je takrat čudežno ozdravljal rane. Pozdravile so jo tudi mojemu bratu, čeprav je trpel zaradi nje vse življenje. Živele so v hiški na Boštanju. Na notranjih vratih so imele napis: Vsi revčki so naši. Dobesedno so se tega držale. Hiško, kjer so stanovale, jim je podarila domačinka, ki je živela v Ameriki, na župnijski zemlji so si lahko uredile vrt.
Spominjam se, da so nekega jutra po delavniški maši na trg pred cerkvijo pripeljali skupino moških, da so jih nameravali postreliti kot talce. Prav takrat so sestre prišle od maše. Med njimi je bila tudi najstarejša, vrtnarica Julija, že vsa onemogla in bolehna. Brez oklevanja gre do oficirja, pade predenj na kolena in ga s povzdignjenimi rokami prosi za može in fante. Niso jih postrelili. Po vojni so predstojnico sestro Deodato zaprli za šest let in nobeden od borcev se ni našel, da bi prosil zanjo. Ko smo praznovali petdesetletnico njihovega delovanja v Šentrupertu, mi je takratni župnik, ki je nasledil dobrega gospoda Bakana, prepovedal, da bi v svoji zahvali zanje in za njihovo delo omenila zapor sestre Deodate. Zakaj se bojimo govoriti o tem, koliko trpljenja, krivic in ponižanj so morali prestajati dobri ljudje med vojno in po njej!
1. junija 1944 je ponovno prihrumela nemška vojska v naše kraje. Partizani, ki so se skrivali v gozdu na Veseli gori, ki z južne strani ni bila izsekana, so začeli bežati. Med begom sta se dva partizana ustavila pri mami v kuhinji, da jima je dala kruh. Nista se hotela pridružiti ostalim, vsega da imata zadosti, sta ji rekla; tistih nekaj belčkov, ki so v Šentrupertu pa bodo že sami ‘pospravili.’ Na klancu za hišo ju je partizanka klicala, naj hitro prideta in se jim pridružita. Toda bila sta odločena, da ne gresta nikamor. Obsedela sta na klopci pred našo hišo. Zaslišimo strele. Oba sta obležala mrtva. Pri tem je bil brat Ivan ranjen v kolk in je vse življenje šepal. Nemca sta vdrla v kuhinjo in hotela ustreliti še mamo, češ da podpira bandite.
Oba partizana so pokopali domači. Eden je bil Anton Zaman iz Šentruperta, drugi Novljanov iz Jesenic. Zamanov brat je nas krivil za smrt Antona in iskal nas je po vsej vasi, da bi nas postrelil. Skrili smo se in ostali skriti vso noč, ko smo zvedeli, da se hoče znesti nad nami.
Od marca do maja 1945 so bili po vaseh domobranci, toda strah pred partizani je bil tako velik, da sta se ata in šestnajstletni brat Franci do konca vojne skrivala in jedla pri Livku na Homu skupaj s tridesetimi skrivači. Bilo jih je preveč in odšla sta k atovi sestri in se skrivala še dve leti po vojni.«

Konec vojne

»Teta je bila iz Brezovščice v Mirnski fari. Po domače se je reklo pri Pakarjevih. Ata in Franci sta si pri njej naredila skrivališče med koruznimi stebli v štali. Da ne bi kdo kaj posumil, nas teta ni obiskovala, prav tako ne mi nje. Po dveh mučnih letih negotovosti in strahu je tetin pastorek, ki je bil pijanček, v gostilni počvekal, da imajo pri njih skrivače. Že naslednji dan so prišli po ata in brata miličniki in poleti 1947 oba odpeljali v zapor v Novo mesto. Brat je imel ob koncu vojne šele šestnajst let, tudi domobranec ni bil, zato so ga po zaslišanjih in ustrahovanjih spustili domov. Moral se je javiti na milico v Šentrupertu, kjer so ga tako temeljito pretepli, da je ves podplut komaj prišepal domov. Obema bratoma so strahote vojske pustile posledice za vse življenje. Najmlajšemu Ivanu so uničile otroštvo, Franciju najlepša mlada leta. Vse življenje sta ostala molčeča, nesproščena in zamorjena. Ata je ostal v zaporu eno leto in pol, čeprav mu niso mogli dokazati nobenega sovražnega dejanja proti državi. Ko je prišel iz zapora, se je lotil kmetovanja, toda nekdanje veselje do dela mu je splahnelo.
V času atovega in Francijevega skrivanja in atovega zapora je bilo doma še posebno hudo. Izjema so bili prvi meseci po vojni do 22. decembra 1945. Avgusta so namreč pri nas naselili nekaj vojakov Prekomorske brigade, ki so bili večinoma Štajerci. V primeru z divjimi partizani so bili pravi gospodje po govorici in obnašanju. Kadar so domači terenci vohunili za atom in Francijem, so vselej odgovorili: »Jih nismo nič videli.« Bili so pravi zaščitniki mame in nas treh otrok. Po 22. decembru so šli v vojašnice.
Potem pa se je začelo. Dve leti, dokler niso našli ata in Francija, so nam delali vraga in pol. Živež so nam kradli že vso vojno, proti koncu vojne so odpeljali še bikca; krmo za živino, ki nam je še ostala, so zmetali po tleh in jo uničevali. Žito so nam ukradli že v mlinu. Še potem, ko se je ata vrnil iz zapora, so ob večerih postopali pred okni, prisluškovali in gledali noter. Nič drugega nismo mogli storiti, kot da smo ugašali luč in hodili oblečeni spat. Pa kljub temu smo imeli tako slab občutek, da smo dolgo v noč bedeli in čakali, kaj bodo storili, kdaj bodo odšli. Tako smo preživljali prva leta svobode. Le kakšne svobode! Če prištejemo še štiri leta grozot vojne, ali je potem kaj čudnega, da sta mlajša brata ostala vse življenje zamorjena? Če ne bi imeli tako pogumne matere, ki nikoli ni pokazala strahu, čeprav se je velikokrat bala, bi mi otroci nosili še hujše posledice.
Grozo so preživljale družine, ki so imele sinove pri domobrancih, čeprav so bili že vsi pobiti ali neznano kje. Osvoboditelji so hodili po hišah in delali preiskave, celo večkrat na dan, podnevi in ponoči. V šali smo govorili, da delajo vizite. Preiskali so vse, do najmanjše škatlice in šivanke v njej, vse prebrskali in razmetali, kot da bi hranili ne vem kakšne zaklade. Pa je bila povsod sama revščina, saj so vse pokradli že med vojno in ob njenem koncu.
Kako veliko zlobo so pokazali 13. julija 1945, ko so prišli k materi Mariji Kranjc iz Šentruperta ‘poizvedovat’ po sinovih Rudiju in Emilu, dvaindvajset in enaindvajset let sta imela! Z domobranci sta odšla na Koroško in bila tega dne že vrnjena v Teharje ali Kočevje ter verjetno že oba ubita. Nesrečno mamo sta partizana spraševala, kje sta sinova. Kakšen sadizem! Ves čas sta imela vanjo uperjeno puško. Obupana mati je odgovarjala, da jih ni videla, odkar sta odšla od doma. In tudi nobenih vesti nima o njih. Nič ni pomagalo. Partizan ji je zagrozil: »Prasica domobranska, če ne poveš, kje sta, te bomo ustrelili!« Tudi če bi vedela, kje sta njena sinova, jih mati ne bi nikoli izdala. Hrabri partizan je sprožil že naperjeno in napolnjeno puško in z enim strelom ubil mater. Pri tem je hčerko Roziko, ki je ves čas splašena stala ob materi, ranil v roko. Partizan se je pisal Petelin in je bil iz zaselka pri Boštanju.
Ljudi so pokončavali tudi na drugačne, bolj zahrbtne načine. Jože Bartolj z Vesele gore se je zdravil v bolnici v Ljubljani zaradi gnojne bule na vratu, po domače se je temu reklo tur. Na njem so delali razne poizkuse, mu vbrizgavali različne injekcije, tako da je umrl ob koncu vojne. Takrat so poznali že penicilin, ljudje pa so znali ozdraviti ture tudi brez njega.
Anton Sladič z Vesele gore je bil domobranski oficir. Ni odšel na Koroško, ampak se je skrival doma, v kapelici pod hišo. Vohunili so za njim, nekdo ga je izsledil, oboroženi partizani so prišli ponj in ga odgnali v Šentrupert. Vso pot je moral glasno ponavljati: »Jaz sem izdajalec slovenskega naroda.« Po ‘zaslišanju’ v Šentrupertu so ga mučili in ubili nekje v Homskih gozdovih.
Podnevi in ponoči smo živeli v neprestanem strahu. Otroci smo se bali za ata in mamo, oni pa za nas otroke. Lahko bi prišli tudi k nam, spraševali po atu in Franciju, in ker mati ne bi izdala, kje se skrivata, bi jo hladnokrvno umorili. Koliko smo premolili! Nikjer ni bilo tolažbe, nikjer upanja, da bo kdaj bolje.
Prve mesece po vojni se je na veliko pobijalo. Morilci – ne vem, ali so bili ubijalci pripadniki KNOJ-a ali ljudske milice, če so sploh imeli kakšno ime – so si izbrali za svoje bivališče nekdanjo cerkveno hišo, kjer so bili pred vojno v pritličju prostori za reveže in berače brez doma, v nadstropju pa občina. Morilci so pritlične prostore spremenili v mučilnico, v zgornjih so bivali oni. Dekleta, tudi midve s sestro smo jim morale vsak dan ribati prostore, da so s svojih morilskih pohodov prihajali v čiste sobe. Gorje ljudem, ki so jih dobili v roke! Vseh morilcev skupaj je bilo 22. Med njimi tudi moji štirje sošolci. Nekateri od njih so se med vojno skrivali, po njej pa so dobili peruti. Morilcem je poveljeval nekdanji občinski sluga! Med vojno je bil kurir, zdaj pa poveljnik! Ampak res se je bilo treba bati vseh. Tudi nekdanja šolska snažilka Malka D. ni bila dosti boljša od njih. Spoznala sem, da se pravih borcev, ki so prestali veliko hudega ni bilo treba tako zelo bati; teh pa, ki so med vojno čepeli v zatišju in se skrivali po bunkerjih, po vojni pa dobili v roke oblast, takih ljudi pa nas reši, o Gospod.
Nekaj poguma sem po materi podedovala tudi jaz. V Šentrupertu je bilo med vojno samo pet razredov osnovne šole; med vojno je učil italijanski učitelj, in ker ga otroci nismo razumeli, se nismo ničesar naučili. Sem pa velikokrat šla v Rakovnik, kjer je grofova hčerka poučevala nemščino. Po vojni so v Novem Celju ustanovili dvoletno šolo za knjigovodstvo, strojepisje in stenografijo. Toda po končani šoli nisem dobila nobene zaposlitve, dokler me niso leta 1957 zaprosili, da bi prevzela knjižnico, seveda prostovoljno. V njej sem delala z največjo ljubeznijo 47 let in vztrajala kljub pomanjkanju prostora, denarja, neizkušenosti vodenja in kljub političnim spletkam. Vsako nedeljo po deseti maši so me čakali ljudje in izpraznili police do zadnje knjige. Danes je vse drugače. Povsod je v ospredju denar. Ali ljudje berejo samo dobre knjige? Na policah knjižnice je tudi veliko slabih.
Krajevno skupnost Šentjernej sem l. 1980 spodbujala k ponovni izdaji knjige Zgodovina župnije Šentrupert, ki jo je spisal domačin prof. Ivan Steklasa (1846-1920) in jo je takratni župnik izdal v samozaložbi. Naletela sem na gluha ušesa. Danes pa je knjiga reprezentativno darilo občine. Morda bo kdaj izšel tudi roman grofa Roberta Barba, Bela krogla, ki ga je izdal pred vojno v samozaložbi. V njej opisuje Majcnove, veljake iz Mokronoga. Grof je vse izvode podaril, žal ga nimam.
Poleg branja in zanimanja za zgodovino in politiko sem pomagala gospodu Tinetu Velikonji pri postavitvi farne spominske plošče in bila tajnica odbora, predsednik pa Janez Livk. Veliko dela je bilo in skrbi zaradi denarja. Najhujše pa je bilo nerazumevanje in prikrito ter očito nasprotovanje takratnega župnika. Toda z božjo pomočjo in priprošnjo vseh umrlih nam je uspelo. Hvaležna sem Bogu in Novi slovenski Zavezi, da farno spominsko ploščo imamo. Spomenik partizanom stoji že od leta 1957 in veliko ur prostovoljnega dela smo morali prispevati. Zdaj imamo po mnogih letih končno še imena teh revežev, ki so toliko pretrpeli! S spravno mašo smo jih vsaj simbolično pokopali. Kadar slišim, da jih kdo zmerja z izdajalci in sovražniki naroda, bi ga rada vprašala: »Ali se sploh zavedate, kako žalite mrtve in njihove domače, ki so še živi? Ali morda veste, kaj vse smo pretrpeli? Med vojno in po vojni! Kaj pomeni prestati tako krvavo revolucijo, kot smo jo mi? Branili smo le svoja življenja in imetje, nismo pa pobijali lastnega naroda! Za vero in narod so naši dragi fantje žrtvovali življenja. Ostali smo brez mož, očetov, bratov, sinov, zaprtih in pobitih neznano kje; in s praznim hlevi, svinjaki, kaščami. Tudi s požganimi domovi! Kje pa ste bili vi takrat? Za kaj in koga ste se borili? »Ljubljanska pokrajina je materialno in mobilizacijsko izčrpana,« je priznal revolucionar Lado Ambrožič - Novljan v knjigi Gubčeva brigada. Pa še nikoli nisem slišala besedice zahvale! Rada bi doživela trenutek, ko bi lahko z največjim veseljem pozdravila predsednika vseh Slovencev. Vseh, tudi nas, ki nas še vedno blatijo z ‘izdajalci’ in ‘sovražniki naroda’.«

Opis slike: Knjižničarka Malči Kostevc s predsednikom prve slovenske vlade