Avtor: Anton Drobnič

Sredi poletja, na dan sv. Roka je čez Slovenijo zavela črna vest: Umrl je dr. Andrej Bajuk, ustanovitelj in prvi predsednik Nove Slovenije - krščanske ljudske stranke, predsednik vlade leta 2002 in finančni minister v Janševi vladi 2004 – 2008! Nič ni moglo biti bolj v nasprotju z jasnostjo in svetlobo tistega dne, pa vendar je bilo resnično. Smrt se ne ozira na dan, smrt je del življenja, najbolj zanesljiv del vsakega življenja. Najbolj gotov, da bo, najbolj negotov, kdaj bo. Zaradi tega drugega smo bili tistega dne vsi presenečeni.
Če bi se predali bolj čustvenim besedam, bi rekli, da je Slovenija dr. Andreja Bajuka doživela, kot človek doživi zvezdni utrinek. Dotlej povsem neviden, se je nenadoma pojavil iz neznane tujine, kot meteor prileti iz globine vesolja, naglo in močno zablestel na temnem slovenskem nebu in prav tako hitro ugasnil. Bil je kratek blisk na slovenskem političnem obzorju, pa vendar tako svetal blisk, da nnam bo ostal v prijetnem osebnem spominu in tudi v trajnem, zgodovinskem spominu vsega
nam bo ostal v prijetnem spominu in tudi v trajnem, zgodovinskem spominu slovenskega naroda, z velikimi črkami zapisan v odločilni čas slovenske zgodovine, v zgodbo slovenskega osamosvajanja in graditve suverene slovenske države!

Opis slike: Obkrožen od doma in domovine

Dr. Andrej Bajuk je bil rojen v Ljubljani tistega strašnega leta 1943, ki se ga le še redki spominjamo tako, kot smo ga sami doživeli. Spominjamo se ga z grozo, ker je tedaj že dve leti dolg boljševiški napad na slovenski narod dosegel že drugi vrhunec nasilja in smrti ter zmago nad prvim oboroženim odporom Slovencev v samoobrambnih Vaških stražah in drugih nekomunističnih enotah, z zloglasnim kočevskim zborom in kočevskim procesom pa tudi poraz demokracije in pravne države. Spominjamo pa se ga tudi s ponosom, da kljub krvavi komunistični zmagi nismo obupali, nismo zapustili resnice, ampak smo se prav v dneh Bajukovega rojstva še bolj odločno zbrali v slovensko domobransko vojsko in še bolj uspešno branili svoje domove in narod pred napadi in nasiljem rdeče revolucije, dokler ni v našo deželo s pomočjo Rdeče armade in kramarskih zaveznikov vdrla zločinska Titova armada, Slovenijo zalila s krvjo in posejala s trupli, slovenski narod pa porinila v polstoletno tiranijo.
Mali Andrej je bil dojenček in se tega gorja ni zavedal. Že v drugem letu življenja pa je nehote in nevede že postal politični begunec. Še danes se živo spominjam desetega maja 1945, ko smo v skupini slovenskih domobrancev kakšen kilometer pred nedograjenim ljubeljskim predorom prehitevali manjši voz s konjem. Na vozu je na kovčkih in culah sedelo več otrok. Sredi med njimi se je ponosno držal tudi najmlajši, skoraj še dojenček. Te slike mi desetletja niso načela, ker ni šlo kar za neki voz in neke otroke. Konja z vozom je vodil Marko Bajuk, profesor in ravnatelj Državne klasične gimnazije v Ljubljani, katere dijak sem bil tako jaz kot tudi drugi domobranci v tej skupini. Kasneje sem zvedel, da je mali deček na vozu bil Andrej Bajuk. Njegov ded je vedel, da pred revolucijskimi morilci tudi otroci niso varni. Zato je tudi malega Andreja posadil na begunski voz in ga odpeljal iz rdečega nasilja. Ravnatelj Marko Bajuk je že v nekaj tednih na Koroškem organiziral šolstvo za begunce in svoje veliko delo za slovenstvo nadaljeval v Argentini, kamor je z drugimi vzel tudi vnuka Andreja.
Tako je Andrej Bajuk še kot petletni otrok postal reven begunec v daljni Argentini, še bolj daljni zato, ker Slovencem tedaj ni bila poznana in je miselno niti malo niso obvladali tako kot Združene države ali Kanado. S svojo družino se je končno naselil v še bolj neznani, tudi za pogled iz Buenos Airesa daljni Mendozi, mestecu pod Andi, kamor se je naselila večja skupina Slovencev. Trudili so se in uspeli so, tudi Bajukovi so tam z vztrajnim delom dosegli visoko izobrazbo in ugledna mesta.
Andrej je v idilični Mendozi, ki jo obdajajo obsežni vinogradi pod zadnjimi pobočji Andov, preživel vse svoje otroštvo. Tam je obiskoval osnovno šolo, gimnazijo in dosegel diplomo ekonomske fakultete. Tedanja oblast ga je imela za političnega nasprotnika, zato je le s težavo dobil službo. S Katarino Grintal, kasnejšo magistrico španske književnosti in profesorico tujih jezikov, je ustvaril družino, v kateri so se rodili trije otroci, Tatjana, Sebastijan in Nataša.
Iz vinorodne Mendoze se je Andrej Bajuk z družino za znanjem podal v ZDA. Na znameniti univerzi Berkeley je opravil magisterij in dosegel doktorat. Leta 1973 se je vrnil v Argentino in postal profesor na univerzi v Mendozi. Kasneje je zopet odšel v ZDA in se zaposlil v Svetovni banki v Washingtonu kot pomočnik direktorja banke. Po letu dni se je kot direktor kabineta zaposlil pri Medameriški razvojni banki, ki ga je leta 1994 poslala v Pariz kot svojega predstavnika v Evropi.
Dr. Andrej Bajuk je kljub temu, da je otroštvo in skoraj vse življenje preživel globoko v tujini, postal in ostal čvrst Slovenec tako po jeziku kot po zavesti. Zato je takoj na začetku razumel in se pridružil delu za osamosvojitev. Slovenije na različnih funkcijah, zlasti s prizadevanjem za gospodarsko ozdravitev in vzpostavitev normalnih gospodarskih razmer in odnosov. Leta 2000 je zapustil najodličnejše mesto, ki ga je kakšen Slovenec doslej dosegel v svetovnem finančnem svetu, in se z družino za trajno vrnil v Slovenijo. Prevzel je vodstvo slovenske vlade in uspešno zastavil priprave za vstop v Evropsko zvezo. In v NATO.
Ko je spoznal, da je združitev SKD s SLS v resnici bila sovražni prevzem, je zapustil mesto podpredsednika združene stranke in skupaj z Lojzetom Peterletom in somišljeniki ustanovil Novo Slovenijo – krščansko ljudsko stranko ter postal njen prvi predsednik. Nova stranka je samo nekaj mesecev kasneje uspela priti v državni zbor. Kot finančni minister v vladi Janeza Janše v letih 2004 – 2008 je znižal davke, dosegel v evropskem merilu nadpovprečno gospodarsko rast in znatno znižal državni dolg. Njegovo uspešno delo je Sloveniji bistveno pomagalo vstopiti v območje evra, njemu pa prineslo visoko priznanje evropskega finančnega ministra za leto 2005. Na volitvah leta 2008 pa Nova Slovenija ni uspela ostati v parlamentu, zato je odstopil kot predsednik Nove Slovenije in se umaknil iz dnevne politike.
Slovenska postkomunistična levica dr. Andreju Bajuku ni dala nobenega priznanja. Priznala ga ni niti kot strokovnjaka, niti kot Slovenca in ne spoštovanja vrednega človeka. Kljub njegovi trdni slovenski drži in požrtvovalni vrnitvi v domovino in kljub njegovemu uspešnemu delu na gospodarskem področju, ga je ves čas samo surovo zmerjala in pošiljala nazaj v tujino. Obdala ga je z lažjo in sovraštvom, s tistim, kar je pač premogla. Ni se vdal in ne ustrašil, vztrajal je pri svojem delu in ostal pri svojem prepričanju. Ob njegovi nenadni smrti pa si vseeno niti njegovi nevzgojeni nasprotniki niso upali zanikati Bajukovih velikih zaslug in so zmogli celo nekaj pohvalnih stavkov.
Nova slovenska zaveza, njeni prijatelji in somišljeniki se bomo dr. Andreja Bajuka spominjali kot enega redkih mož, ki se je z vsem srcem povezal z usodo svojega naroda, mu s svojim znanjem nesebično pomagal v najbolj usodnih časih in zanj tudi zgorel. Dolžnosti Slovenca in kristjana je vestno in zgledno izpolnil. Novi Slovenski zavezi je bil dober prijatelj, naši skupni slovenski zavezi in resnici pa vedno zvest pričevalec. Zato ga bomo v našem spominu in v skupni zavesti ohranili kot poštenega Slovenca, velikega človeka in zvestega prijatelja! Naj počiva v božjem miru!