Avtor: Ivanka Kozlevčar

Ob 30-letnici Kocbekove smrti sta izšli dve obsežnejši knjigi o njem, in sicer Igorja Omerza Edvard Kocbek, osebni dosje št. 584 pri založbi Karantanija leta 2010 in Andreja Inkreta In stoletje bo zardelo pri založbi Modrijan leta 2011. Zdi se mi potrebno, da naši bralci vedo, kaj pišejo o Kocbeku in njegovi vlogi. Tukaj predstavljam Omerzovo knjigo, ki prinaša dokumentarno gradivo o tako imenovanih Kocbekovih aferah. V javnosti je vzbudila precejšen odmev, večinoma v Kocbeku naklonjenih in občudujočih ga člankih.


Knjiga obsega Metodološki uvod in zahvalo in dva dela s petimi poglavji. V prvem delu ima poglavji Premišljevanje o Španiji ter Vojno in povojno strahopogumsko premišljevanje, v drugem delu pa poglavja o razkritju zločina nad domobranci: Od Trsta preko Opatije do Ljubljane, Pričevalec našega časa ter Primer Viktorja Blažiča in Franca Miklavčiča. Dodan je še Epilog z avtorjevimi zaključnimi mislimi.








Omerza je prvotno nameraval pisati o Odboru za varstvo človekovih pravic, pri zbiranju gradiva pa je prišel do predhodnega Kocbekovega razkritja zločina nad domobranci v knjižici Boris Pahor - Alojz Rebula, Edvard Kocbek, pričevalec našega časa, Trst 1975, in afere ob tem. Nabralo se mu je dosti gradiva o Kocbekovih težavah z oblastjo tudi v drugih primerih, zato mu je dal prednost pred prvotno načrtovanim delom in gradivo izdal v knjigi.

Premišljevanje o Španiji

V tem poglavju obravnava Kocbekovo odcepitev od revije Dom in svet zaradi njegove stopnjujoče se leve usmerjenosti in stališč o španski državljanski vojni v članku Premišljevanje o Španiji, ki ga je objavil v prvi številki Doma in sveta 1937. Omerza v tem članku poudarja naslednje prvine: hudo kritiko zadržanja španske Cerkve v državljanski vojni, obsojanje fašizma in komunizma, pri čemer se Kocbeku zdi fašizem veliko nevarnejši, obsojanje fašističnega in tudi komunističnega terorja. Zadnjega Kocbek pojmuje kot spontan bes ljudstva proti zatiranju, pri tem pa zamolči vmešavanje Rusije. Na kratko omenja tudi odgovore na Kocbekov članek v protikomunistično usmerjenih mladinskih glasilih, Ehrlichovi Straži v viharju in Tomčevem Mi mladi borci, ter v časopisu Slovenec. Od institucionalnih oseb je o članku spregovoril samo škof Gregorij Rožman v Škofijskem listu avgusta 1937 v prispevku Sodbe o dogodkih v Španiji. V njem je obljubil objavo pastirskega pisma španskih škofov o razmerah v Španiji ter na koncu navedel citat iz Kocbekovega članka, ki po njegovem mnenju lahko povzroči pri vernikih zmotno mnenje o Katoliški cerkvi: »Vse herezije in odpadi so bili navadno očita dejanja, duhovno junaštvo prepričanih ljudi, ki se po svoji vesti odločajo za večjo in boljšo resnico.« Pastirsko pismo španskih škofov z naslovom Skupno pismo španskih škofov škofom vsega sveta je škof Rožman res objavil v Ljubljanskem škofijskem listu 14. sept. 1937. Vse to gradivo je natisnjeno v knjigi Kriza revije »Dom in svet« leta 1937, ki je izšla 2001 pri ZRC SAZU v uredništvu Marjana Dolgana; dodana mu je tudi tehtna razprava Matija Ogrina pod naslovom Površje in žarišče krize Doma in sveta leta 1937. Omerza sprejema Ogrinovo mnenje, da Kocbek preširoko pojmuje fašizem, saj mu je fašistično vse, kar nasprotuje (zaradi stališča Kominterne takrat aktualni) ljudski fronti (povezavi komunistov s sorodnimi strankami – zmaga socialistov v Španiji in Franciji), kar se dela še danes. Ogrin pravilno izpostavlja tri značilnosti fašizma: ideologija rase ali nacije kot vrhovno načelo zgodovine, močna vloga države ali diktatorske osebnosti in osvajalna imperialistična prizadevanja.











Omerza vidi smiselnost Kocbekovega članka – kljub enostranskosti in napakam – v tem, da je prikazal državljansko vojno v Španiji tudi (rekla bi predvsem) z leve strani, ker so bila v desnih glasilih prikazovana predvsem grozodejstva leve. Poudarja usodnost njegovega prizadevanja za razcep v katoliških vrstah v nevarnem času ob pohodu zelo agresivne tretje totalitaristične miselnosti, na kar opozarjajo že Kocbekovi takratni kritiki in Matija Ogrin.
Kocbek ob tem nastopu ni trpel posledic, saj je takoj lahko začel izdajati lastno revijo Dejanje. Ta revija naj bi se otresla zvez z uradnim katolištvom in se osvobodila njegovega vpliva in omejitev. Omerza pravi: »Podrobna analiza Kocbekovih člankov in revije nasploh … bi nam pokazala pomembno »dejanjsko« etapo, s katero se je krog naprednih katoličanov toliko približal komunistom, da se je, kljub kritičnosti do njih, v vrtincu vojne in okupacije z njimi zvezal v smrtni objem.« (Omerza, Edvard Kocbek, str. 28. Pri navedkih v nadaljnjem besedilu okrajšano v O.). Trditev za krščanske socialiste in Kocbekov krog v glavnem drži in jo podpirajo tudi Kocbekove navedbe v Odgovorih.

Vojno in povojno strahopogumsko premišljevanje

V tem poglavju avtor obravnava Kocbekovo partizansko in povojno obdobje, zlasti vihar ob izidu novel Strah in pogum.
Po Omerzu je Kocbek vojno pričakal kot prepričan antikapitalist, antiimperialist, antifašist in hud nasprotnik katoliškega konzervativizma. Zavzemal se je za socialno pravično, nazorsko pluralistično in nestrankarsko družbo. Bil je prepričan, da bo vojna pometla s starim družbenim redom, zato se je s skupino krščanskih socialistov pridružil komunistom in skupini tako imenovanih naprednih sokolov, čeprav sam pravi, da je mnogo premišljal, o čemer govori tudi v Odgovorih v Pričevalcu. (O tako imenovanih naprednih sokolih primerjaj knjigo Ladislav Bevc, Spomini, Lj. 2006.) Levo usmerjena krščanska skupina in sokoli naj bi bili po Kocbeku prvi pobudniki odpora, saj so komunisti opustili svojo Protiimperialistično fronto in se brez posebnega akta preimenovali v Osvobodilno fronto šele po nemškem napadu na Rusijo. (Po Aleksandru Bajtu se izraz protiimperialističen nanaša na imperialistični državi Francijo in Anglijo, ki sta napovedali imperialistično vojno takrat ruski zaveznici in zato »nedolžni« Nemčiji, ki je skupaj z SZ razkosala Poljsko. Primerjaj Od kod protiimperializem in osvobodilnost OF, Delo 30. 5. 1998, str. 34.) V osvobodilnofrontni obliki je Kocbek videl garancijo za socialno in duhovno preobrazbo slovenskega naroda, zato je predlagal točko o preoblikovanju slovenskega narodnega značaja in ustvarjanju novega lika slovenstva, vendar teh pojmov ni jasno opredelil. (Primerjaj še Odgovori.)




Kocbek je med vojno in po njej intenzivno razmišljal o etičnih vprašanjih. Zavedal se je odgovornosti zaradi svojega (po mojem mnenju navideznega) vodstvenega položaja; vedel je, da gre za revolucijo in ne le za osvobodilni boj. Partija je že leta 1941 osvobodilni boj monopolizirala in začela z likvidacijami. Omerza navaja znano Kocbekovo rešitev tega vprašanja ob umoru Lamberta Ehrlicha v dnevniškem zapisu v Tovarišiji, kjer pravi, da je revolucionarno nasilje določene človeške skupnosti opravičljivo, kadar je njen položaj ogrožen, in v dnevniškem zapisu 14. oktobra 1942 ob uboju Marka Natlačena: »Kolektivno pravo, ki varuje napredovanje človeške družbe, sme v takih izjemnih trenutkih postaviti skupni blagor pred blagor posameznega občana in iz tega izvajati potrebne posledice … Spoznavam, da ima odgovornost za skupno pravo pravico pozabiti na individualno pravo in usmiljenje.« (O., str. 35) V dnevniškem zapisu pred citiranimi mislimi so stavki o krepitvi revolucionarne zavesti in paraliziranju obrambne psihoze, ki jih Omerza ne navaja: »Naše življenje se bo neizprosno politiziralo. … Spor (med kapitalizmom in socializmom) se zaostruje, bliža se svojemu poslednjemu razpletu in v takem stadiju dobivajo vsi življenjski pojavi novo razmerje do revolucionarnih pridobitev in ciljev. V zgodovini so stvari že tako postavljene, da se v takih kritičnih dobah nihče ne more ogniti alternativi: ali si do spora med starim in novim redom razpoložen pozitivno ali negativno. Ta alternativa je tako stroga, da je vsak omahljivec nujno označen za negativno razpoloženega občana. Čim bolj ogroženo je porajanje novega reda, tem strože nastopa revolucionarno pravo.« (Tovarišija, 14. X.)


Ob prebiranju teh stavkov nam postane jasno, da se lahko nasprotnike revolucije prekvalificira v izdajalce in zločince in vsak zločin zagovarja z ljudsko dobrobitjo in revolucionarnimi cilji.
Zanimiv je tudi zapis v Tovarišiji 13. X., ki ga Omerza prav tako ne navaja, vendar ga vključujem zaradi Kocbekovega kasnejšega razmišljanja ob prebiranju emigrantske literature o pobojih pri duhovniku Ignaciju Čretniku v Parizu 1975 in trditev v Odgovorih: »Natlačenova likvidacija je vsekakor konec prve faze boja proti domačim nasprotnikom. Z njim je padel tisti predstavnik klerikalne stranke, okrog katerega so se zbirali vsi njeni pravoverni pristaši. … Lahko rečemo, da v klerikalnem taboru zdaj ni več človeka, okrog katerega bi se mogla bela garda enotno zbrati. Dana je torej možnost medsebojnih trenj med njenimi manjšimi voditelji. Londonski vladi je padel tisti zastopnik, na katerega bi se mogla uradno obračati.«


Kasneje so govorili, da nasprotniki OF niso imeli pravega vodstva, seveda so jim ga načrtno uničili. V gornjih razmišljanjih se Kocbek, po mojem mnenju, ne razlikuje bistveno od komunističnega vodstva.
Partija je Kocbeka v začetku potrebovala. Pri tem Omerza citira Kidričevo in Kardeljevo pismo Titu (O., str. 37). Kidrič piše decembra 1942, da »so v sedanjem položaju nastopa bele garde in njene demagogije s katoliško vero krščanski socialisti za nas prava zlata jama«. Kardelj pa pravi o Kocbeku v pismu januarja 1943: »V vsem svojem naziranju je pravi predstavnik katoliškega intelektualca. … Kadar omahuje, se mora vselej kdo izmed nas znajti na kraju samem in ga vrniti. V Partijo ima veliko zaupanje. Naše mnenje je, da bo šel do konca z nami.«
Kocbek je imel dosti privržencev, ki so mu sledili v njegovih odločitvah in s tem usodno podprli komuniste na njihovem revolucionarnem pohodu ter mu dajali lažno pluralnost.
Po podpisu Dolomitske izjave so imeli komunisti vse že tako trdno v rokah, da so se Kocbeka hoteli znebiti, zato so ga novembra 1943 poslali na drugo zasedanje AVNOJ in ga tam izvolili za člana jugoslovanske vlade.
V začetku leta 1946 se je Kocbek vrnil v Slovenijo in dobil funkcijo podpredsednika GOOF in podpredsednika Prezidija Ljudske skupščine LRS. Zdaj Partiji za krinko pluralnosti kot osvobodilnofrontni sopotnik ni bil več potreben; vseskozi so ga nadzirali, da bi ga v čem ujeli, sam pa je bil tovarišiji in novi ureditvi nepojmljivo vdan.
Leta 1949 je izšel njegov prvi partizanski dnevnik Tovarišija. Knjigo je napadel Herbert Grün (Kriza intelektualne samozavesti, Novi svet, julij 1950). Aprila 1951 je bil III. kongres OF Slovenije. Kocbekov referat se jim je zdel nesprejemljiv, zlasti njegove misli o svobodi: »Svobode ne more uresničiti niti »večna« morala niti aktualna ideologija, temveč človekova stvarna misel … Nihče nima v posesti dokončnih formul za družbeno in življenjsko odrešenje.« (O., str. 49) O tem je razpravljal politbiro in IO OF. Kocbek se je branil, nazadnje pa pristal na resolucijo o predavanju, ki jo je moral sam brati. Obdržal pa je položaj.


Jeseni 1951 je izšla njegova zbirka novel Strah in pogum. Boris Pahor je že 22. novembra napisal navdušeno oceno v Primorskem dnevniku. Potem pa je v akcijo stopila Partija in naredila načrt za napad. Najprej se je 21. decembra 1951 sestal politbiro CK KPS pod vodstvom Borisa Kraigherja, ki je med drugim zahteval budnost v uredništvih in preverjanje kadrov. Šef partijskega agitpropa Boris Ziherl je že 3. januarja 1952 sklical vse urednike in jim naročil, kako morajo čistiti ali zavračati članke. Začeli so se javni protesti. Napade v medijih je že dan po sestanku politbiroja odprl nekdanji krščanski socialist Tone Fajfar, sredi januarja je v Novem svetu izšla Vidmarjeva kritika. Sledili so še drugi napadi. V vse to je posegel partijski vrh: 26. in 27. januarja 1952 je bil plenum CK KPS. Najbolj partijsko vzvišen in zaničljiv je bil Kardeljev nastop, zato naj bodo tu navedene njegove besede: »Kocbek je v bistvu za nas ničla. Iz Kocbeka smo v času vojne sicer skušali nekaj napraviti, ker nam je bilo to potrebno in bi ga po vojni prav tako lahko pokopali, da bi tako rekoč nihče za njega ne vedel, če bi to znali narediti na isti način. Toda mi smo najprej pustili, da se je razrastel, nato mu je dala Državna založba možnost, da je tiskal tako knjigo, sedaj pa sprejemamo resolucije o Kocbeku tako, kot da je strahovita sila in da predstavlja v političnem življenju ne vem kakšno figuro, ki jo je izredno težko potisniti iz pozornice in je zato potrebno mobilizirati ves slovenski narod, da ga z resolucijami in podpisi vržemo iz Fronte ali pa iz tega ali onega organa. To je čisto nepotrebno, kajti Kocbeka lahko izključimo iz vseh organizacij, kadarkoli hočemo, in to pojasnimo našim ljudem brez vsakih resolucij in brez tega, da bi ga delali za politično figuro ali pa celo za mučenika. Zdi se mi, da je treba Kocbeka pred slovenskim ljudstvom predvsem osmešiti, ker je dejansko smešna figura … in mu povedati, da Kocbek spada na Studenec in pa v zapor, če bo nadaljeval s takimi stvarmi.« (O., str. 88)

Po Kardeljevi oceni na plenumu je Miha Marinko naročil Vidmarju, naj se s Kocbekom dogovori glede odstopa. Kocbek je pristal, da odstopi z obeh podpredsedniških mest, vendar s pridržkom, da mu ostane pravica do dela in zaslužka. Na koncu se je še enkrat sestal z Marinkom in ga skušal prepričati o neškodljivosti knjige, vendar brez uspeha. Ob slovesu mu je Kocbek rekel, da so bili partijski tovariši do njega krivični in nezaupljivi. Zdaj se pod pritiskom umika, a se dobro zaveda, »da bo kmalu znova nastal kritičen položaj, ko me boste znova poiskali in povabili medse«, in on se bo odzval in pomagal. »S to mislijo se poslavljam in te prosim, da mi osebno nič ne zameriš.« (O., str. 97)
Človek ob teh besedah ponižne vdanosti tovarišiji onemi. Na misel mu pridejo osebe iz sovjetskih komunističnih procesov, ki so za ugled Partije bile pripravljene storiti vse.

Opis slike: Edvard Kocbek govori na Kongresnem trgu leta 1945

V času po upokojitvi (do leta 1961) je Kocbek mogel objavljati le anonimno v glasilu duhovniškega cirilmetodijskega društva Nova pot, kar mu je omogočil Stanko Cajnkar, njegov že predvojni somišljenik. Leta 1961 je začel objavljati v Naši sodobnosti in 1963 so mu pri Slovenski matici izdali pesniško zbirko Groza, za katero je dobil ob Mišku Kranjcu (za katerega se je postavil Ivan Maček) Prešernovo nagrado. Kritike zbirke so bile pohvalne. Kocbeka je najbolj vznemirila omalovažujoča ocena Jožeta Snoja v Delu 9. avgusta 1963, kar je izrazil v pismu Borisu Pahorju. Ob izidu tega pisma v Peščeni uri 1984 se je s Kocbekovim mnenjem seznanil tudi Snoj in v zaključni besedi h knjigi Romana Leljaka Teharske žive rane odgovoril, da je njegova kritika izraz razočaranja, ker je glede na naslov pričakoval, da bo Kocbek govoril o krvavi dolenjski roški grozi.




Po mojem mnenju tedaj Kocbek ni premogel toliko empatije do teh žrtev, da bi lahko pisal pesmi o njih.
V tem času je Kocbek torej izgubil politične funkcije, ni se mogel družbeno udejstvovati, delno mu je bilo omejeno objavljanje, bil je skrajno nadzorovan, imel pa je pokojnino, da je lahko dostojno preživel. Kakor je bilo to zanj težko, je vendar neprimerljivo s tem, kar se je zgodilo npr. Jožetu Pučniku ali Kocbekovim političnim nasprotnikom. Ti so bili ali pomorjeni ali v begunstvu, v zaporih, taboriščih ter okradeni pravic, premoženja, zasramovani, obrekovani, zapostavljani in prisiljeni molčati. Z zmagovite strani ni še nobeden javno, tudi Kocbek in krščanski socialisti ne, pogledal nanje kot na ljudi z enakim človeškim dostojanstvom, s pravico do svojega mišljenja, nazorov in z enakimi političnimi pravicami. Nihče se ni vprašal, kdo pa nam je dal mandat za tako ravnanje.

Od Trsta preko Opatije do Ljubljane

V tem poglavju Omerza pripoveduje o nastajanju knjižice Boris Pahor - Alojz Rebula, Edvard Kocbek, pričevalec našega časa, Trst 1975, in pripravah političnega vrha na njen sprejem, saj so zaradi vohunjenja Ozne vse vedeli o njej že pred izidom.

V Trstu je 1966 začela izhajati revija za literaturo in kulturo Zaliv. Gonilna sila je bil Boris Pahor. Zalagala je tudi knjige zbirke Kosovelova knjižnica, v kateri je izšla Pahorjeva knjiga esejev Odisej ob jamboru. V njej polemizira s Kardeljevo tezo o stapljanju narodov v socializmu. Ta knjiga in revija Zaliv se od tedaj nista smeli pošiljati v Jugoslavijo.


Januarja 1970 je bil Kocbek na zdravljenju v Opatiji in tedaj mu je Pahor rekel, da bi bila nujna izjava o pomorih vrnjenih domobrancev: »Ti kot krščanski socialist in kot pomemben lik osvobodilnega boja in slovenske kulture, ti, ki te poznajo tudi v tujini, se moraš odločiti. Zdaj je čas, da spregovorimo o ljudeh, ki so na tako grozen način in brez procesov končali svoje življenje.« (O., str.141) Kocbek je pristal in Pahor ga je vztrajno priganjal. Omerza pravi, da je več kot petdeset dokumentiranih dokazov za to. Dogovorila sta se za intervju in Pahor mu je še isto leto poslal vprašanja. Kocbeku se čas zaradi odstavitve Staneta Kavčiča in političnih razmer ni zdel primeren. (O., str. 147) Do 70-letnice 25. septembra 1974 še ni napisal odgovorov.
Udba je zasledovala dogovore za intervju in Kardelj je, da bi ga preprečil, 29. junija 1974 v Delu objavil članek Dolomitsko obdobje vodstva narodnoosvobodilne vojske, ki naj bi bil uvodna beseda h knjigi Rudolfa Hribernika - Svaruna Dolomiti med NOB. Kardelj se je dotaknil prav tistih dveh stvari, o katerih naj bi spregovoril Kocbek. Zagovarjal je nujnost Dolomitske izjave, ker da je tedaj prišlo do nesoglasij med Kocbekom na eni strani in KP ter drugimi skupinami na drugi. O Dolomitski izjavi Kardelj pravi: »Prvič, nismo mogli privoliti v nobeno obliko pretvarjanja Osvobodilne fronte zgolj v koalicijo političnih skupin, in drugič, nismo mogli privoliti v slabitev vodilne vloge Komunistične partije Slovenije v narodnoosvobodilni vstaji. Bili smo pripravljeni sprejeti odkrito politično konfrontacijo z vsakim, ki bi od nas zahteval take koncesije.« Nato se je dotaknil bele garde. »Vso zgodovinsko krivdo nosijo organizatorji bele garde. … Zato smo v tem času prav tem organizatorjem napovedali neusmiljen boj do uničenja.« (O., str. 152) Te Kardeljeve trditve so Kocbeka silile, da mora odgovoriti.


Za 70-letnico je urednik Dela Mitja Gorjup naročil jubilejni članek Sedemdeset let Edvarda Kocbeka pri Jožetu Javoršku, vendar so ga za Delo 24. septembra 1974 končno zaupali Francetu Novšaku, ki je že 1950 napisal intervju s Kocbekom ob Grünovem napadu na Tovarišijo. Politično oceno naj bi mu dodal nekdo drug. V tej oceni je rečeno: »Njegov dokončni odhod s političnega prizorišča je bil torej utemeljen v njegovi svetovnonazorski filozofiji, ideološki in politični nezmožnosti, da bi sledil razvoju politične prakse in globokim družbenim spremembam pri nas ter v sodobnem svetu. Bil je privrženec teze, naj se revolucija izvrši v človekovi notranjosti, in gojil je iluzijo, da bi to lahko imelo za posledico nenasilno spremembo družbenih odnosov.« (O., str. 173)

Že naslednji dan pa je v Delu začel izhajati Javorškov Dnevnik, v katerem Kocbeka in sodelavce revije Prostor in čas (kratica Pič) obravnava kot idejne, politične in estetske dvoličneže: »Pičevec je v svojem zunanjem življenju glasno (uradno) ali tiho (tudi uradno) zvest socializmu ali celo komunizmu, v svoji notranjosti in med svojimi notranjimi tovariši pa socializem in komunizem z najrazličnejšimi sredstvi spodkopuje … zato se je tudi pripetilo, da je slovenska literatura prvič v svoji mučeniški, če že ne revolucionarni zgodovini postala v nekaterih prikaznih krinka nazadnjaštva.« (O., str.175) Poleti 1975 je Javoršek dopolnjen Dnevnik izdal v knjigi Pičevci, kjer je še bolj strupen do Kocbeka, pičevcev in njihovega tržaškega zaledja.


Protestnih člankov proti Novšakovemu in Javorškovemu pisanju v Delu niso objavljali. Javoršku je odgovarjal Boris Pahor v Novem listu od 21. novembra 1974 do 24. aprila 1975 v člankih z naslovom Mini dnevnik.


Od 22. decembra do 17. januarja 1975 je bil Kocbek na študijskem obisku v Parizu. Tam je bil na večerji pri duhovniku Ignaciju Čretniku in se seznanil z emigrantsko literaturo o medvojnem in povojnem dogajanju. V dnevniku je zapisal: »Sama kri, razdejanje človeka, nagota Slovenca partizana in Slovenca domobranca … najgrozljivejši samomor malega naroda … Če bi ne bilo teh tisočev nedolžnih mobiliziranih domobrancev, bi mogel dati sam sebi popolno odvezo, kajti nemoč klera in njegovih vzgojenih politikov je bila spričo komunistov očitna. … Slovenci, ki so svojega človeka utemeljevali z vero v Kristusovo novo zavezo, bi morali ali pametno abstinirati ali pa se vključiti v enotno osvobodilno gibanje. Glede vsega tega bi si torej mogel dati sam sebi popolno odvezo. … Toda pokol domobrancev bremeni tudi mene. Ne kot direktnega niti kot indirektnega krivca, ampak kot človeka, ki se vse življenje udeležuje sodobne zgodovine. Name pade sramota bratomora med vojno in s pokolom domobrancev prav tako trdo in brezizjemno kakor (na) tistega, ki se zgodovine ne udeležuje. Krivi smo namreč vsi Slovenci. Naša krivda je v tem, da smo gojili kult notranjega spovedniškega udobja in strah ter sram pred slehernim življenjskim aktivizmom. … V tem smrtno nevarnem plesu nam naša politika ni prav nič pomagala. Slepo smo se šli klerikalce in liberalce v novi obliki, začela se je konkurenčna avantura s komunisti, ne da bi se kdorkoli potrudil za popolno oddaljenost od nacizma in fašizma, da bi se kdorkoli potrudil za jasen dogovor z zavezniki. Vse to priča, da je bela garda od vsega začetka aboten, nesmiseln, tragično smešen pojav, ki je samega sebe ponudil za obliko našega razčlovečenja. Vse, kar sem prebral ta večer pričevanj in izpovedi, kriči in protestira bolj zoper bedaste in krute voditelje antikomunizma, kakor zoper strahotno nečloveški postopek partizanov nad domobranci. … Kaj zdaj? … V porabniški eri današnjosti smo si Slovenci dejansko še bolj oddaljili globoko potrebo po izmirjenju in spravi. Upam le, da v prizadetih tisočih družinah nastaja neka nova življenjska pamet, ki ji ne gre več za zunanje polaganje računov, ampak za rehabilitacijo celotnega narodnega telesa.« (O., str. 188)
To razmišljanje je v glavnem ponovil tudi v Odgovorih. Z njim je, mislim, povedal vse o sebi. Ne kaže kake večje spremembe mišljenja o komunizmu. Ne uvrsti ga k fašizmu in nacizmu. Nima nobenega razumevanja za to, da se vsi le niso mogli podrediti Komunistični partiji (pluralnost OF je bila le krinka) in da je bila to njihova pravica, če niso mogli soglašati s totalitarnim zločinskim sistemom, kot je bil v SZ. Zato tudi zaničljiv odnos do takih ljudi in duhovščine, ki je opozarjala na krivičnost boljševističnega sistema. Nobenega razumevanja nima za spontanost protikomunističnega odpora zaradi umorov 1941. leta ter kasneje, ki so bili enako okrutni kot povojni, in nevzdržnih okupatorjevih represalij, čeprav mu sicer spontanost veliko pomeni. Če so mu njegovi skupinski tovariši pripovedovali o ravnanju komunistov, jih je kar preslišal. Spomniti bi se moral tudi svojega zadovoljstva ob umoru Natlačena. Če upoštevamo še njegovo razmišljanje o revolucionarnem in kolektivnem pravu ob likvidaciji Ehrlicha in Natlačena, potem ni čudno, da ima večje razumevanje za partizanski zločin kot za nasprotnike, krivdo pa porazdeli prav v komunističnem smislu na vse in prizadetim družinam nalaga odgovornost »za rehabilitacijo slovenskega narodnega telesa«. Ni si hotel priznati, da je s svojo vnemo za krvavi odpor in revolucijo ter s povezovanjem z boljševističnimi komunisti sospočel in soustvarjal ta krvavi ples, saj je vendar vedel, kaj je boljševistična revolucija, in tudi evropska varianta v Španiji je bila nepojmljivo krvava, o tem je celo pisal. V času španske državljanske vojne je bil z ženo na študijskem dopustu v Franciji, se tam družil s Kardeljem in dobil celo možnost, da bi šel v Španijo. Lahko je vedel, da ni šlo samo za demokracijo, ampak tudi poskus boljševizacije. Hotel je biti zraven, delati zgodovino in spreminjati slovenski narodni značaj v uporniškem smislu, bil je prepričan o pravilnosti oziroma zgodovinski zakonitost te poti, tudi če ga je kaj motilo. (Primerjaj še trditve v Odgovorih.) Morda ni odveč, če tu navedem še identični Vidmarjevi mnenji: »Slovenski intelektualci pa tudi večina mislečih preprostih ljudi smo vsi videli rešitev samo v Sovjetski zvezi.« (J. Vidmar, Obrazi, Lj. 1980, str. 135) in »Bila sva (s F. Kozakom) ene misli, da je med velikimi težnjami in ideologijami komunizem edina miselnost, ki omogoča in daje dogajanju v človeštvu značaj smiselnega razvoja.« (Str. 313) Kot član Izvršnega odbora OF je Vidmar vedel, da vso politiko in vojaške operacije vodi Partija, Izvršni odbor OF pa njene odločitve le sprejema, vendar se mu je zdelo to prav, »kajti partija je svoje vodstvo dosegla s svojo sposobnostjo, kakršne med Slovenci še ni bilo in, ponavljam si znova, ima čisto preteklost, jasne in človeško dragocene smotre v svoji politiki in se opira na veliko in zmagovito ideologijo socializma, ki postopoma, toda nezadržno zavzema svet.« (Str. 373) Vidmar je bil partiji popolnoma podložen, glede njene omadeževanosti bi pa tudi lahko že vedel kaj. Na ljudi s krščanskim svetovnim nazorom je gledal zviška in ni poznal občutka krivde.

Opis slike: Edvard Kocbek in Boris Pahor 1960

Po Kocbekovi vrnitvi v Ljubljano ga je Pahor obiskal in mu povedal, da bodo jubilejno knjižico izdali – z njegovim tekstom ali brez njega. Omerza meni, da ga je k pisanju prisilila zlasti njegova vest in volja, da pred smrtjo pove svojo resnico o pokolih in drugih stvareh. Za dokaz navaja še dva dnevniška zapisa iz poosvoboditvenega časa. V dnevniku 3. septembra 1945 piše, da mu je Franc Snoj pokazal pismo rešenca. Ob tem ga prešine: »Pravijo, da so naši vsega skupaj poklali okrog 3000 domačih članov domobrancev. Pred očmi se mi je stemnilo zaradi bremena, ki mi je leglo na dušo, in zaradi laži partijcev in nevednosti raznih Vidmarjev, s katerimi odgovarjajo na vedno večji ljudski nemir.« Da bi dobil odgovor o poboju domobrancev, se je oktobra 1946 sešel z nekaterimi člani CK ZKS, ki so mu pomor seveda zanikali. V dnevniku 3. nov. 1949 pa pravi, da je prebiral v kolaborantskem časopisju o partizanski strahovladi na terenu, in razmišlja: »Nič nisem zakrivil do življenja svojega bližnjika, niti kaplje krvi nisem prelil ne z dejanjem ne z mislijo, popolnoma čist sem, in vendar sem v tej čudni popoldanski uri spoznal, da sem kriv, da sem iz dneva v dan nekaj važnega opuščal, da nisem bil dovolj bister in močan, da nisem dal svetu silnega izraza takratni svoji tesnobi. Gledam otroke, in strašna žalost mi razganja srce, na stotine življenj teži Kidričevo in Kardeljevo vest in ju ne vznemirja, mene pa tišči k tlom prav ta strahota, da sem slutil njune grehe in nisem nastopil zoper nje. … Občutek krivde je neznosen, divji, nepremagljiv.« (O., str. 195) . Kocbek še ni dojel svoje vloge in iz dnevniških zapiskov je razvidno, da se je po vojni kar veselo vključeval v družabno življenje vodilnega sloja, ki je bilo glede na splošno revščino pregrešno razkošno in razpuščeno, ter se je upiral izključitvi iz politike.

Nastajanje knjige je Ozna vseskozi spremljala in na njen izid so se marca 1975 pripravili v najvišjih političnih organih. Omerza navaja še predlog Ivana Križnarja, vodja Zgodovinskega arhiva CK ZKS, z dne 18. marca, kako naj se režim odzove na intervju. Križnar ravi, da je Kocbek po razhodu s Partijo to, kar je napovedoval Kardelj: da je zbirališče reakcionarnih sil, da je zapadel pod vpliv slovenske politične emigracije in da hoče Partiji naprtiti krivdo za pomor domobrancev. V vseh stvareh bi se dalo Kocbeka zavrniti, glede pobojev pa ne, zato bodo govorili, da pači in potvarja zgodovino. Sprožiti je treba akcijo proti Kocbekovemu moralnemu svetohlinstvu. Nato navaja naloge, ki naj jih opravijo določene osebe.

Pričevalec našega časa

V tem poglavju Omerza predstavlja Pahorjevo in Rebulovo knjigo Edvard Kocbek, pričevalec našega časa, napade političnega vrha pred ponatisom v Naših razgledih in po njem, vključitev kulturnikov ter odmeve v inozemstvu, zamejstvu in izseljenstvu.


Pričevalec obsega uvod obeh izdajateljev, Pahorjevo predstavitev polemike ob izidu novel Strah in pogum, Rebulovo Premišljevanje o »Listini«, na koncu pa so Kocbekovi Odgovori. Na začetku Odgovorov Pahor razloži njihov nastanek, pri čemer taktično zamolči, da si je vprašanja na koncu prilagodil Kocbek sam.





Kocbek v Odgovorih najprej pojasnjuje Dolomitsko izjavo kot odgovor na Kardeljeve trditve v članku Dolomitsko obdobje narodnoosvobodilne vojske, po katerih naj bi se po italijanski ofenzivi okrepile težnje, da bi se OF spremenila v koalicijo samostojnih političnih skupin. Kocbek pravi, da je bila v resnici OF že v začetku koalicija skupin, Partija pa tega ni hotela več prenašati. Na avtoritaren način je v podpis predložila izjavo, v kateri se druge skupine umikajo v korist Partiji. S tem je OF postala orodje Partije, ki je začela graditi svojo izključno oblast in začel je delovati tihi teror. Vse to je Partija lahko naredila s podporo jugoslovanskega komunističnega zaledja, ki ni preneslo slovenskega frontovskega odpora. Podpisal je zato, da bi preprečil sovražnosti med skupinami in razdor v lastni skupini. Po Dolomitski izjavi so krščanski socialisti tiho prehajali med partijce ali pa se pasivizirali.

Kocbek razlaga tudi nastanek OF in vlogo krščanskih socialistov pri njem. Krščanski socialisti da so bili 1941 pomembna politična skupina, ki so ji pripadali krščanski delavski sindikat, katoliški razumniški krog ob reviji Dejanje ter dejaven akademski naraščaj. Krščanski socialisti so na sestanku v Laškem 1940 dali prvo pobudo za ustanovitev enotnega in naprednega slovenskega nestrankarskega gibanja, ki naj bi »združilo Slovence v boju za dosego narodne suverenosti, njej ustrezne državnosti in novega družbenega reda. Kot kristjani pa smo interno pomenili človeško poglobitveni in očiščevalni proces v obstoječem slovenskem katolištvu«. (Odgovori, str. 136) Ob okupaciji »smo se ovedali, da je pred nami nekaj, kar so pričakovali rodovi. … Vedel sem, da tvegam usodno igro, vedel sem, da je razlika med nami, spontanimi uporniki, in med njimi (komunisti), profesionalnimi revolucionarji, prevelika. … Skoraj dva meseca je trajal v meni nevidni boj med mojo osvobodilno ekstazo in med treznim pogledom v prihodnost. Toda naj sem se še tako treznil v svojih mislih, življenje okrog mene je drlo vedno hitreje. Na koncu je v meni zmagalo spoznanje, da je treba tako razgibane zgodovine udeležiti se tam, kjer je najbolj vroča in odločujoča, najbolj preoblikujoča se in neposredna.« (Odgovori, str. 139, 140)


Te Kocbekove misli iz Odgovorov se mi je zdelo potrebno citirati, ker kažejo, kako je prišlo do smrtnega objema med krščanskimi socialisti in komunisti, kot to imenuje Omerza.

Središčno je Kocbekovo pričevanje o tako imenovani beli gardi in pokolu domobrancev. Njegov odnos do teh nasprotnikov je izrazito negativen in zaničljiv. O njej povzema že navedene misli ob obisku pri Čretniku v Parizu in dodaja, da »se je bela garda za partijo pojavila kakor naročena, saj so komunisti z njo dobili na zgodovinski šahovnici tistega partnerja, ki so ga za državljansko vojno tako potrebovali. … Partiji je bela garda služila kot integracijsko sredstvo, nam osvobodilnim kristjanom pa je z belo gardo začela groziti dezintegracija.« (Odgovori, str. 144, 145; O., str. 227)

Začela se je bratomorna vojna. Zdaj je Partija »mogla seči po svojem nesrečnem klasičnem vzorcu, ki smo se ga najbolj bali, da bi z njim v Srednji Evropi ponovila svojo revolucijo. Državljanske vojne ni mogel nihče več ustaviti, čeprav na partijski strani ni smel o njej nihče govoriti. … Zadnji dve leti vojne in prva leta po vojni so slovenski komunisti zvesto posnemali sovjetske metode in stalinistično prakso. … Marsikak nadarjen mlad človek se je takrat za vse življenje obremenil s težkimi dejanji zoper bližnjika. Toda to ni le breme posameznikov, to je breme eksaltirane vizije. Kadar se neka zgodovinska izvidnica razglasi za edinozveličavno poslanstvo, mora na tej poti do konca svoje kalvarije.« (O., str. 227)
Naj dodam: Kocbek je vedel, da njegovi nazorski nasprotniki niso »ljubili« okupatorja in da je bila vsa razlika v odnosu do Partije, načinu odpora in končnih ciljih. Komunisti in on z njimi so jih s svojim totalitarizmom, izključevalnostjo, krvavim nasprotovanjem in manipulacijami spravili v okupacijskih razmerah v brezizhoden položaj, s čimer so jim storili največjo krivico.
Da je za pokol domobrancev zvedel že jeseni leta 1945, je bilo že povedano. Kasneje je mislil odstopiti, pa se mu zaradi izjave kominforma ni zdelo primerno. Omerza meni, da je bilo Kocbekovo pričevanje tudi leta 1975 pogumno dejanje.
Človek se zgrozi ob misli, kako zelo smo bili zatolčeni, da smo tako mislili; še sedaj pesnik Ivo Svetina meni, da je Pahor kriv, ker je pripravil Kocbeka do izjave o domobrancih in ga s tem spravil v težave. Ni čudno, da pri takem odnosu do resnice čedalje bolj tonemo v vsakršnem blatu.
Na vprašanje, kako naprej, Kocbek meni, da si moramo zlo usodo domobrancev »vzdigniti iz zanikovanja v javno priznanje. … Odgovorni ljudje nam morajo razložiti, kako je mogla osvobodilna zmaga spočeti iz sebe tako ostudno bojazen pred nasprotnikom. Povedati nam morajo, kako more odgovornost do zgodovine odvezati od odgovornosti do človeka? Toda kako naj se približamo demonu uničevalcu, da ne zdivja znova? Edino tako, da mu zatrdimo, da ni nobene veljavne teorije, ki bi pavšalno določala žrtve svetovno-zgodovinskega poslanstva in abstraktno razpolagala s smrtjo sočloveka. Gre torej za javno priznanje krivde, ki se tiče nas vseh. Tako dolgo se ne bomo znebili preganjavice in more, dokler javno ne priznamo krivde, svoje velike krivde. Brez tega priznanja Slovenci ne bomo nikoli stopili v čisto in jasno ozračje prihodnosti.« ( O., str. 229)
Omerza opaža, da Kocbek v Odgovorih za pokol ne uporablja izraza zločin. Meni, da se je zavedal, da gre za največji zločin, vendar je hotel dati »odgovornim ljudem možnost, da se modro izvijejo iz zagate, se posujejo s pepelom in tako razrešijo to zamolčano, a hromečo narodno travmo. To se seveda ni zgodilo.« (O., str. 235)
Omerza je eden redkih, ki se je ob pobojih zamislil tudi nad trpljenjem svojcev pobitih. Pravi: »Če si samo predstavljamo, da je bilo pomorjenih na tisoče več domobrancev, kot je bilo žrtev Srebrenice, si lahko predstavljamo, ko gledamo žalost in proteste muslimanskih žena, kako huda je morala biti povojna bolečina na domobranski strani in kako uspešno represiven je bil naš režim, ki deset tisočim Slovencem in Slovenk ni pustil nikakršnega javnega govorjenja, žalovanja, da prikrivanja grobišč sploh ne omenjam.« (O., str. 236)
Kot svojci smo Omerzu lahko hvaležni. Po mojem mnenju pri tem manjka ugotovitev, kako je komunistični oblasti s podporo celotne leve strani, tudi Kocbeka in njegove skupine, uspelo uveljaviti pojem izdajalci za vse nasprotnike komunizma, revolucije in takojšnjega krvavega upora, jih predstavljati za zaveznike fašizma in nacizma ter nasprotnike celo zahodnih zaveznikov; jim naprtiti vse, kar je bilo mogoče, in jih s tem politično pa tudi človeško in moralno popolnoma razvrednotiti, tako da je bilo mogoče z njimi delati tako, kot so. Spomnimo se samo, kako so ljudje izdajali na smrt izmučene domobranske rešence in pobijali redke izpuščene mladoletne domobrance, da ne govorimo o grozovitosti pomorov. Preostali svojci domobrancev so bili v veliki meri brez moških članov, čutili so se obglavljene, brez vodstva in njim prijazne ali vsaj nevtralne inteligence, prepuščeni agresivnemu režimu na milost in nemilost, ostali so jim res samo duhovniki, ki so z njimi trpeli. Ne moremo si zamisliti tudi bolečine staršev, ko so jih njihovi lastni otroci zavračali s sovražno šolsko učenostjo.
In kako je danes? Ali ni prav pisatelj predlagal poimenovanje Titova cesta za novo cesto v prestolnici, župan in njegovi kulturni odborniki pa so predlog goreče podprli in s tem izrazili prezir do nečloveško pomorjenih in žalujočih. Ko bodo odpirali to cesto, upam, da bodo vendarle pomislili na to množico in jih bo postalo strah.
Po izidu Pričevalca je Kocbek doma namesto odgovora odgovornih doživljal le napade. Javni tožilec je političnim organom predlagal možnost, da vse tri avtorje knjige obtoži sovražne propagande. O knjigi so razpravljali najvišji politični organi. Med drugim se je 31. marca in 1. aprila sestal Republiški svet za varstvo ustavne ureditve in sprejeli so sklepe, da se prepreči nadaljnje izdajanje teh avtorjev, da organi za notranje zadeve opravijo s Kocbekom razgovor in ga opozorijo, da poznajo njegove stike z belogardisti v Franciji, ter da se pripravi seznam revij, ki se jih prepove vnašati v Jugoslavijo. Pahorju so za eno leto prepovedali prestop meje. Pospešili naj bi izid Sajetove knjige o domobranstvu in uporabili naj bi pisanje Jožeta Vidica o črni roki.

Na tajni seji Tiskovnega sveta pri RK SZDL 8. aprila je nastopil proti Kocbeku in Pahorju Mitja Ribičič, ki je razgrnil mednarodno politično situacijo in domačo ob dnevu x (Titova smrt). Nato se je lotil emigracije, ki da je napade na vero in cerkev že izčrpala in je začela govoriti o poboju domobrancev in propagirati spravo. V ta sklop spada Kocbekova knjiga. Kocbek je vso krivdo naprtil Partiji. Proti koncu govora Ribičič pravi: »30-letnica revolucije nam daje šanso, da jasneje, ofenzivneje pokažemo moč in kontinuiteto socialistične revolucije od njenega pripravljanja v osvobodilnem boju in vseh povojnih razdobjih do danes.« (O., str. 252) To so bili svinčeni časi.
Javno je Ribičič omenil Pričevalca 12. aprila na proslavi ob 60-letnici heroja Dušana Kvedra. Ponovno je nastopil proti spravi, namesto izjave o poboju pa Kocbeku pripisal trditev, da »bi se moralo naše revolucionarno vodstvo opravičiti pred belogardistično emigracijo, ker smo uničevali fašistične izdajalce v času okupacije, v zadnjih osvobodilnih operacijah, v očiščevalnih operacijah naših varnostnikov. … Ne more biti nobene pomiritve med borci za svobodo in sodelavci okupatorja, med socialističnim patriotizmom in narodnim izdajstvom.« (O., str. 256)

CK ZKS se je sestal 18. aprila, govoril je Franc Šetinc. Po njegovem politična emigracija išče ljudi, ki bi zagovarjali politični pluralizem in spravo, in žal se je oglasil Edvard Kocbek z Odgovori. »Ta politični pamflet, ki skuša ponarejati našo zgodovino, kot je dokazana in dokazljiva z dejstvi in argumenti, zasluži našo pozornost toliko, kolikor pomeni odpiranje vrat za belogardistično demagogijo in politično akcijo. …« (O., str. 264) Šetinčev govor je objavil Ljubljanski dnevnik, o njem sta poročala tudi Delo in Večer. Šetinc je poslal poročilo tudi kabinetu predsednika Tita.




Nato Omerza navede še nekatere druge napade. Več se pomudi pri Kučanovem članku Zgodovinsko dejanje osveščenih množic v Sobotni prilogi Dela 26. aprila 1975, ki je tudi naravnan protispravno in zamegljuje poboj: »Tisti, ki so v času preizkušnje ravnali v nasprotju s svojo narodno dolžnostjo in nastopili proti lastnemu narodu, so si sami vzeli moralno pravico, da bi še kdaj vstopili v naše politično življenje in soodločali o narodovi usodi. To je razlog, da s tistimi, ki so bili hlapci okupatorja, ki so netili bratomorno vojno in so bili in so še v službi interesov tujega kapitalizma, naše ljudstvo ne sprejema vsiljevane polemike in spravaškega dialoga. Ta dialog je bil enkrat za vselej na drastično razumljiv način končan preko morišč talcev, strelskih jarkov, mučilnic in uničevalnih taborišč. Zato se ne da sprenevedajoče in svetohlinsko izenačiti žrtev, ki so padle v boju za narodovo preživetje in osvoboditev, z življenji tistih, ki so pomagali iztrebljati slovenski narod in svobodoljubno misel v njem. Zato moralne odgovornosti za vse tiste zaslepljene belogardiste in domobrance, ki so jih uspeli zapeljati v brezizgledni križarski pohod proti komunistični nevarnosti in s katerimi je logično obračunalo oboroženo ljudstvo, ni moč prenesti s sebe na oboroženi boj.« (O., str. 272)


Omerza ugovarja: prvič, Kocbek ni zagovarjal belogardizma, in drugič, domobrancev ni pobilo ljudstvo, ampak so jih, zvezane, pobijale posebne enote.
Naj dodam, da Kučanovo trdo protispravno in sovražno stališče pojasnjuje, zakaj tudi v poosamosvojitvenem času ne more priti do sprave in se tako dosledno spregleduje društvo redkih preživelih domobrancev in njihovih svojcev Nova slovenska zaveza, da bi razložili svoja stališča.

Proti Kocbeku sta nastopila tudi njegova nekdanja skupinska tovariša Tone Fajfar na Socerbu in Marjan Brecelj v Kropi.
Nepričakovano so Naši razgledi 9. maja prinesli Pahorjev intervju s Kocbekom.

Omerza ugiba, zakaj so objavili Kocbekov tekst. Navaja Pahorjevo trditev, da bi moralo biti vodstvo Partije Kocbeku hvaležno, da je načel tako neodložljivo vprašanje. S tem kot izvršnik posredno odgovarja tudi zanje. (O., str. 282)
Toda komunisti niso razmišljali tako, tajili so svoj zločin, tarča napadov pa je sprava. Na zasedanju partijskega vrha 15. maja pravi Popit: »S Kavčičem, obtožbo Žebota itn. smo prve adute in možnosti sprave razbili. Zato je bil, po mojem mnenju, Kocbek ena izmed zadnjih možnosti za to, da bi oni skušali dobiti na tej platformi eno osnovo za akcijo proti socialistični samoupravni Jugoslaviji … » (O., str. 286)
Dan po izidu Odgovorov v Naših razgledih so obračunavali s Kocbekom v Delu France Popit, Mitja Ribičič, Tone Fajfar in Josip Vidmar. Naj tu omenim le Vidmarjevo misel, da je bila samo Partija sposobna izpeljati osvobodilni boj, in Ribičičevo sprenevedavo trditev: »Pri zadnjih bojih je na dvajset tisoč slovenskih partizanov ležala teža von Löhrove armade, teža stotisočglave množice belogardistov, domobrancev, ustašev, četnikov in drugih kvizlinških vojska, ki so bile še bolj nacistične kot nemška armada sama, predvsem pa so bile razredno opredeljene, hoteč preprečiti socialistično revolucijo v Jugoslaviji. Te sile kontrarevolucije smo morali fizično uničiti v 45. letu, čeprav smo imeli potem še dve leti opravka z banditizmom.« (O., str. 289)

Omerza pripominja, da je pomembno priznanje, da je šlo »za množičen in neusmiljen obračun z ljudmi, v katerih je nova partijska vrhovna oblast videla potencialno nevarnost za svojo absolutno »proletarsko« oblast.« (O., str.289 )
Potem se je spopad preselil med kulturnike, kot je bilo predvideno v scenariju.
Do reakcije je prišlo v tujem tisku. Omerza obširneje obravnava članka Johanna Georga Reissmüllerja in Heinricha Bölla, objavljena 22. in 24. maja v FAZ in polemiko, ki je sledila med Böllom in Vidmarjem. Vidmar je omalovaževal Kocbekov pomen v OF in zagovarjal svojo oceno Strahu in poguma kot nepolitično. Na Vidmarjev napad je v FAZ odgovoril še Andreas Razumovsky.



Iz te polemike bi poudarila le Böllovo trditev, da »Slovencem soočenje s problemom domobranstva ne bo prihranjeno.«(O., str. 343) Kocbekovo zadevo je v Espritu št. 7-8 predstavil J. M. Domenach, ki je objavil tudi nekaj njegovih pesmi. Novinar švicarskega Die Weltwoche je obiskal Kocbeka avgusta na Lošinju in v svojem članku zapisal trditev, ki je bila predmet novih napadov: »Kocbekov primer bi moral biti svarilo za tiste, ki iščejo kot katoliki zgodovinski kompromis s socializmom vzhodnega kova.« (O., str. 363) Za naše politike je bila spotakljiva tudi vest 18. oktobra v dunajskem Kurierju, da naj bi bil Kocbek predlagan za Nobelovo nagrado, ker je prvi odprl knjigo o komunističnih zločinih v vzhodni Evropi, ki bi morala biti napisana.

Opis slike: Kocbek kot spomenik v Tivoliju

Zaradi napadov v tujini se je Partija obrnila za podporo na slovenski PEN klub in pisateljsko društvo. V imenu pisateljskega društva je Böllu odgovoril Ivan Potrč v Delu 2. avgusta pod naslovom Kam pelje penklubovsko spravaštvo.

Tudi na kongresu Zveze književnikov Jugoslavije 4. oktobra so nastopili proti Kocbeku, in sicer Vidmar in Marko Kravos. PEN klub pa je junija svoje stališče objavil v Delu in odposlali so pismo Böllu. Na Dunaju je od 16. do 23. nov. potekal mednarodni kongres PEN. Od Slovencev ga je v bran vzel samo Lev Detela, čeprav mu je predsednica Mira Mihelič odsvetovala, da si ne bi zaprl vrat domov. Slovenski književniki se, mislim, niso izkazali.
Afera v zvezi s Kocbekovim intervjujem je prodrla tudi v jugoslovanski prostor. V Vjesniku (Nedeljni vjesnik 29. in 30. junij) in v Borbi je Kocbekovo afero povzel Ivo Vajgl in imel primer za končan. Omerza več pove o Javorškovem članku v sarajevskem julijskem Odjeku pod naslovom Taj bijedni intervju. Javoršek pravi, da je Kocbekovo »zaplotniško življenje« dobilo možnost pri Borisu Pahorju, »zastarelem evropskem intelektualcu«. Intervju da je deloval kot pošastno brezumje. »In če bi hoteli Kocbekov problem natančno in s skrajno nepristranostjo na kratko označiti, bi morali dejati, da imamo opraviti s patološkimi spremembami na človeku, ki se bo moral prej ali slej nadčloveško potruditi, da ga ne požre peklenski stroj tujih konzervativnih organizacij.« (O., str. 349)





Javoršek je v svojo sramoto tu izpolnjeval Kardeljevo naročilo, kako naj se Kocbeka predstavlja kot nenormalnega. Kocbeka je Javorškova zloba zelo pretresla in želel mu je, da bi zblaznel.
S tem razpravljanje o Kocbeku ni bilo končano in Omerza podrobno navaja vse zapletljaje doma in na tujem.
Na koncu predstavitve dogodkov v letu 1975 v zvezi s Kocbekom Omerza citira Kocbekovo oceno lastnega prizadevanja iz njegovega dnevnika (29. december 1975). Kocbek vidi povezavo svojega početja s svojim poslanstvom: »Temeljno spoznanje v mojem življenju pravi, da so vsi moji nastopi v slovenski javnosti odziv nekega tihega in zelo razvitega poziva usode. Ponoviti moram tezo, da sem bil tudi letos nekak predhodnik ali napovedovalec spoznanja, ki je dozorelo v italijanski in francoski partiji in ki ga je v preteklih letih že v Križu in zatem v Dejanju moj duh slutil kot najsilnejšo smer v odpiranju zgodovine in usmerjanju socializma v humanizem. Nikoli nisem nehal verovati v marksistično disciplino zgodovine … Moj apel glede domobrancev je bil poziv k napredujočemu odpovedovanju nasilju in proglašenju čistega medčloveštva. Oba dogodka (intervju in ideja evrokomunizma) sta si sledila kaj hitro drug za drugim. Zdaj se ju zavedam kot dveh intimno povezanih pojavov.« (O., str. 428)


Takšno razmišljanje je pa le malo preveč naivno, vendar je zanimivo, da je naše komunistično vodstvo razumelo zlasti Kocbekovo pričevanje o OF in Dolomitski izjavi kot nevarno za komunistično verodostojnost. Na seji predsedstva zvezne konference SZDL v Beogradu 20. januarja 1976 je nastopil Mitja Ribičič s trditvijo, da je Kocbek hotel kompromitirati demokratično zvezo delavskega razreda in Partije in videl celo povezavo z informbirojevci. Konec januarja so prišli v Slovenijo novinarji beograjskega Nina in naredili intervju z Ribičičem (predsednik SZDL), Francem Šetincem (sekretar IK P ZKS) in Benom Zupančičem (podpredsednik skupščine). Intervju je izšel v Ninu 1. in 8. februarja. V prvem članku Šta jih ohrabruje (odgovarjajo vsi trije) je ponovljena teza o povezovanju informbirojevcev in krščanskih socialistov. V drugem članku Kako se povezuju neprijatelji M. Ribičič trdi, da se povezujejo klerikalci, informbirojevci in Kocbek in razpravljajo o perspektivi razvoja. Forsirajo ga za Nobelovo nagrado. Kocbekova zgodba, kako so komunisti v Sloveniji izdali svoje zaveznike, škodi zbliževanju komunistov, socialistov in »krščanarjev« v Italiji, Franciji in Portugalski. Na koncu se izide v parolo: »Ne zaupajte komunistom, oni vas bodo na koncu izdali!« (O., str. 432) Ribičič je svoje teze o Kocbeku ponovil v predavanju na kadetski miličniški šoli.




Kocbek je bil zelo prizadet. Ogorčen nad Ribičičevimi izjavami je v dnevnik 9. februarja 1976 zapisal: »Prvič po tridesetih letih mi je postalo iz vseh vlaken mojega človeka žal, da sem se rodil kot Slovenec, da sem se odločil za partizanstvo. Komunizem je resnično satansko maščevalna in infernalna sila. Česa naj se zdaj oprimem? Kako naj ohranim tiste drobce življenjske sile, ki so mi ostale, do moje smrti?«

Bog vedi, če mu je prišlo na misel, kako so znali komunisti in sopotniki demagoško pripisovati svojim nasprotnikom vse mogoče stvari; kako otročje je razmišljal o svojem poslanstvu še v decembrski bilanci; koliko ljudi je tudi zaradi njegove dejavnosti moralo umreti, zapustiti domovino, pa se je do njih zmeraj z zgražanjem distanciral, saj bi mu bili sprejemljivi samo prevzgojeni nasprotniki.
Na koncu Omerza poda še natančen pregled odmevov na Kocbekovo knjigo v emigrantskem tisku. Zaradi obilice ni mogoče predstaviti vseh. Očitajo mu predvsem, da ni priznal svojega deleža krivde, in pohvalijo, da je o pomoru spregovoril. Tukaj navajam le nekaj primerov. Ruda Jurčec v Siju slovenskega naroda 15. junija 1970, torej pred izidom Pričevalca, v članku Kocbek v Katoliškem domu poroča o Kocbekovem predavanju v Katoliškem domu v Gorici in se čudi, da mu ob petindvajsetletnici pomora domobrancev ni nobeden postavil vprašanja o njegovi krivdi, in pravi: »Kot član vlade nosi torej Kocbek krvave roke in je odgovoren za krvoločno zverinstvo.« (O., str. 444)



V Svobodni Sloveniji 1975 je v članku Edvard Kocbek in pokol domobrancev rečeno: »Edvard Kocbek je storil za zdaj samo šele prvi korak, in še tega manj k priznanju svoje krivde kakor k obtožbi Komunistične partije kot edinega krivca tega pomora.« (O., str. 446)


Mesečnik Glas Slovenske kulturne akcije je prinesel pohvalen prispevek Nikolaja Jeločnika Boris Pahor - Alojz Rebula: Edvard Kocbek, pričevalec našega časa, kjer je rečeno, da knjiga prispeva k poznavanju medvojne in povojne zgodovine.


V domobranskem Taboru je zelo jasen odgovor rešencev Franca Dejaka in Milana Zajca J. Vidmarju, ki pravi, da mu gre za resnico: »Preprosta in življenjska resnica je, da so nas v Rogu, zvezane in nemočne, podivjani partizani klali kot stekle pse! … Če je bila njihova krivda res tolikšna, da so zaslužili tako kazen brez kakršnegakoli sodnega postopka, čemu se vi in vaše oblasti bojite priznati to dejanje? Če pa ni res, da so bili domobranci poklani, kje pa so potem ti ljudje? » (O., str. 452)

Pomemben je Žebotov članek Pogum in razum v londonskem mesečniku Klic Triglava, ki je v majski številki prinesel tudi Kocbekove Odgovore. Ciril Žebot predstavlja celotno spominsko knjižico, največ pozornosti pa posveča Kocbeku. Poudarja pogum Kocbekovega priznanja, navaja pa tudi šibke strani: nič ne pove o oblikah prisile za podpis Dolomitske izjave; ni zadostno razložil, kdaj in kako je dobival informacije o poboju; premalo pove o prehodu Protiimperialistične fronte v Osvobodilno fronto, zato ostaja začetek in osnovni značaj OF v megli; ne pove, ali so ustanovitelji OF sploh mislili na poskus resnega dogovarjanja s takrat nesporno večinskimi slovenskimi organizacijami, katerih predstavniki so že od napada na Jugoslavijo bili pri zaveznikih; ne pojasnjuje ključnih pojmov, kaj si misli pod demokratično ljudsko revolucijo, politično prevzgojo, oboroženo vstajo; preseneča nerazlikovanje med položajem in izgledi na področjih z nemško oziroma italijansko zasedbo; po partijsko ponavlja kliše o beli gardi.

Opis slike: Igor Omerza, avtor študije Edvard Kocbek, osebni dosje št. 584

Primer Viktorja Blažiča in Franca Miklavčiča

V tem poglavju obravnava aretacijo in zapor Viktorja Blažiča in Franca Miklavčiča maja 1976. Kocbek se v tem primeru ni izkazal. Blažič je sodeloval že pri Kocbekovih Odgovorih in za Zaliv je pod psevdonimom napisal članek Ustvarjanje je svoboda. Štiri mesece je odsedel v samici preiskovalnega zapora, obsojen je bil na dve leti zapora, zaradi pritiskov so mu kazen zmanjšali na eno leto in tri mesece. Franc Miklavčič je v Zalivu pod psevdonimom objavil članek Politična laž in zgodovinska resnica. V preiskovalnem zaporu je bil v samici pet mesecev, obsodili pa so ga na pet let in osem mesecev strogega zapora zaradi ogrožanja državne celote in neodvisnosti. V njegovem dnevniku so namreč našli osnutek političnega programa, v katerem je bila tudi ustanovitev slovenske države. Zaradi pritiskov so mu kazen zmanjšali na dve leti in pol. Udba je imela seveda vse pod kontrolo.





V slovenskih časopisih je o njunem zaporu le kratka vest, več je povedanega v jugoslovanskih, ker so jugoslovanski novinarji 7. –10. junija 1976 obiskali Slovenijo in jim je Popit razložil primer Kocbeka, Miklavčiča in Blažiča, ki da se zavzemajo za rehabilitacijo belogardizma, spravaštvo in klerikalizem.
O tem sta poročala New York Times (NYT) in Süddeutsche Zeitung.V zamejstvu se je zanju zavzel Pahor v Zalivu. Pahor je poslal tudi pismo slovenskemu PEN-u in mnogim posameznikom, tudi Kocbeku, a ni bilo odziva. Slovenski pisatelji so se potuhnili ali pa so bili prorežimski. Filip Kumbatovič, Miloš Mikeln in Drago Druškovič so se sestali z Ribičičem, da bi zavzeli pravo stališče na sestanku jugoslovanskih PEN klubov, na mednarodnem zasedanju PEN v Hamburgu in majskem blejskem mednarodnem srečanju pisateljev, kar veliko pove o njihovi podložnosti.



Kocbek ni pristal na Blažičev predlog, da bi odložil izdajo zbranih pesmi in tiskanje potopisov Krogi navznoter, če režim ne odstopi od represije. Zaradi bližajoče se konference KEVS (Konferenca o evropski varnosti in sodelovanju) v Jugoslaviji so namreč umaknili prepoved tiskanja Kocbekovih knjig. V dnevnik je 12. aprila 1977 zapisal: »Pisatelj sem, pesnik in nihče nima pravice, da mi priliko objavljanja odjemlje ali ga ima za prestopek.« Kocbek se ni izkazal. (O., str. 524) Pahor mu je tak odnos zameril, še naprej si je prizadeval za oba zapornika. Že marca 1976 mu je potekla prepoved prihajanja v Slovenijo, vendar po Miklavčičevem in Blažičevem zaporu meje protestno ni več prestopil. Ko so ju izpustili, mu pa prestopa niso dovolili. Maja 1978 naj bi prišel na mednarodno srečanje pisateljev na Bledu. Pritožil se je PEN klubu in Bogdan Pogačnik mu je odgovoril, da bodo podprli njegovo udeležbo na Bledu, ocena o prestopu meje pa je prepuščena obmejnim organom. Pahor se po takem odgovoru srečanja pisateljev ni udeležil. Bil je res dosleden.

Epilog

V Epilogu Omerza navaja svoje zaključke, ki jih je deloma navedel že pri vsakem poglavju.
1. Kampanja proti Kocbeku ob Premišljevanju o Španiji je bila neprimerljivo blažja v primerjavi s poznejšimi. Preko križarstva, španskega premišljevanja in dejanjske etape je načel ključna družbena in politična vprašanja o optimalni obliki socialnega, političnega in družbenega sistema in s tem v zvezi kapitalizma ali socializma/komunizma.

2. V zgodnejšem obdobju njegovega delovanja in vklapljanja v osvobodilni boj je občudoval komunistično odločnost, energičnost, organiziranost in revolucionarni fanatizem. »Mislil je, da bo s pomočjo komunistov preobrnil slovenski svet, ustvaril novega človeka … da bodo torej komunisti prikladen instrument za dosego srečnega konca slovenske (svetovne) zgodovine. V času vere v to utopijo je bil celo pripravljen podpreti nasilje za dosego tega stanja, pod pogojem, da imajo revolucionarni voditelji jasno vizijo ter utemeljene razloge in da torej uporabo takih sredstev odtehta pravilno postavljen vzvišeni cilj.« (O., str. 552) V Odgovorih pa pravi, »da ni nobene veljavne teorije, ki bi pavšalno določala žrtve svetovnozgodovinskega poslanstva in abstraktno razpolagala s smrtjo sočloveka«. (O., str. 554) Okupacijo je imel za veliko priložnost za dosego ciljev. Kocbek se tovarišiji ni nikoli odpovedal, ker bi to zanj pomenilo zanikanje pomena, potrebnosti, pravilnosti in moralnosti osvobodilnega boja, s tem bi njegovo življenje izgubilo ves smisel, on se pa ima tako rekoč za od usode poklicanega. Ostaja pa Omerzu nerazumljivo Kocbekovo voščilno pismo Titu, ko sta bila njegova tovariša v ječi. Glasi se: »Spoštovani tovariš predsednik, prejmite, prosim Vas, moje občudovanje Vašega genija, moje prisrčne čestitke ob Vašem visokem jubileju in mojo globoko zahvalo za skupno doživetje poslednjih bitk, naše končne zmage in polaganje novih temeljev Jugoslaviji.« (O., str. 560)

3. Kardelj in Kocbek sta si identično predstavljala novo družbo glede na odpravo privatne lastnine proizvodnih sredstev in nestrankarski politični sistem. Kocbek je razmišljal o nazorskem pluralizmu, Kardelj pa si je po vojni izmislil pluralizem samoupravnih interesov pod partijskim nadzorom. Omerza ugotavlja, da je kapitalizem učinkovitejši in da ni nič bolj demokratičnega, kot je parlamentarna demokracija.
4. Zaradi zločinskega nasilja Komunistične partije nad pravimi, namišljenimi in potencialnimi nasprotniki med vojno in še bolj po njej moramo moralno »osvoboditi« boj slovenskega naroda proti okupatorju od stalinistično vodene razredne revolucije. Že Kocbek v dnevniškem zapisu 12. novembra 1975 izraža rezerviranost do komunističnega dela tega boja, kar utemeljuje s svojim izkustvom, »ki je vedno znalo razlikovati med partijo in socializmom odnosno med osvobodilno vojno in med partijsko revolucijo, ki ji sledita zakoniti gospodarski kaos in politični duhovni ekskluzivizem«. (O., str. 556)
Nato Omerza navaja razlikovanje med obojim že pri krščanskem socialistu oziroma zarjanu Francu Jezi, ki je sodeloval z OF, a je 1948 pobegnil v Trst. Obširno predstavi njegov članek Sodobna slovenska problematika, ki je izšel v tržaški reviji Stvarnost decembra 1951 in februarja 1952 ter v zborniku Stvarnost in svoboda 1952.




5. Kocbek se zelo negativno izraža o beli gardi oziroma o domobrancih. Omerza predstavi tudi enako strupeno mnenje Franca Jeza v navedenem članku, torej iz leta 1951. Naj tu navedem še del obširnega citata: »Danes lahko rečemo, da je protikomunistično gibanje v Sloveniji sicer do neke meje pravilno ocenilo komunistično nevarnost, popolnoma zgrešeno pa je nastopilo proti njej in je s tem odločilno kompromitiralo ves protikomunistični odpor do današnjih dni. Boj proti Osvobodilni fronti je pomenil … nastop proti osvobodilnemu protifašističnemu boju vsega svobodoljubnega človeštva …« (O., str. 559)
6. Kocbek obsodi zločin nad vrnjenimi domobranci, isto je storil v članku Franc Jeza, saj so naenkrat pobili 2 % moškega prebivalstva. Ker nočejo prevzeti odgovornosti za poboje, se zavedajo, da gre za zločin. Kocbekovo razkritje je pomembno, ker je bil udeleženec in funkcionar osvobodilnega gibanja. Nato navaja mnenje Tineta Hribarja, da bi se zgodovina konec 20. stoletja drugače odvijala, če Kocbek ne bi prisluhnil svoji vesti. Resnica o komunističnih zločinih ne bi stopila v ljudsko zavest, Dušan Pirjevec ne bi napisal dnevniških zapisov, Spomenka Hribar ne bi napisala Krivde in greha, Prispevki za slovenski nacionalni program ne bi mogli iziti 1987, ne bi prišlo do Tez za ustavo Slovenije 1988 in ne bi prišlo do osamosvojitvenega gibanja. Za Omerza so to ugibanja, gotovo pa je po njegovem mnenju vplival na Spomenko Hribar.



Naj zaključim predstavitev knjige še s svojimi mislimi. Svoje mnenje sem v več primerih navedla ob posameznih Kocbekovih trditvah. Želim pa poudariti še naslednje stvari:
Prvič, nerazumevanje spontanega protikomunističnega odpora na osvobojenem ozemlju, ki je bil posledica konkretnih zločinov in ravnanja partizanov zaradi njihovih revolucionarnih ciljev. Ljudje, ki so bili ogroženi ali niso hoteli biti udeleženi pri tem, so se začeli umikati, skrivati in končno organizirati brez pravega vodstva, potem ko so že dolgo prenašali teror. Po mnenju Kocbeka in Jeza bi ga morali prenašati še naprej ali se priključiti partizanom, torej pristati na lastno izničenje. Njihovo ravnanje pa lahko razlagamo tudi drugače, in sicer kot spontan, pogumen moralni odpor proti boljševističnemu pohodu v nemogočih okoliščinah okupacije in skoraj brez upa zmage. Pred končnim pomorom je bila cela vrsta množičnih pomorov. Zato ideološke in sovražne ocene protikomunističnega odpora s strani krščanskih socialistov niso v skladu z resničnostjo in so tlakovale pot k zadnjemu velikemu zločinu. Osvobodilna fronta s svojim protifašističnim in protinacističnim plakatom je bila vsaj od ustanovitve VOS popolno orodje Partije, naj je hotela ali ne.
Drugič, kljub prizadevanju po razločevanju med narodnoosvobodilnostjo in revolucijo praktično to ni mogoče, ker so bile vse glavne skupine za revolucionarne družbene spremembe in za vse je bila okupacija priložnost, da jih izpeljejo ne glede na žrtve. Partizani, ki so mislili samo na osvoboditev, so lahko prav kmalu spoznali, za kaj gre, in včasih plačali to tudi z življenjem, kot pravi Jeza. Da je bila revolucija v ospredju, je bilo zelo očitno. Protifašistka in protinacistka Alma Karlin je po pobegu k partizanom takoj opazila, kakšne so stvari v praksi (prim. Alma Karlin, Moji ljubljeni topoli, Lj. 2007), čeprav Kocbek pravi, da se o revoluciji ni smelo govoriti.
Tretjič, gotovo ne more biti odlika, da se smrtna stiska okupiranega naroda izrabi za dosego revolucionarnih ciljev, naj se komu zdijo še tako visoki. Gre za zločin.
Četrtič, prav nobene osnove ni, da bi osamosvojitev pripisovali tako imenovanemu narodnoosvobodilnemu boju ali njegovi dediščini, saj so ortodoksni partijci to misel zavračali, intenzivno pa je živela med izgnanci. Pomenila je uresničenje starih sanj in prizadevanj več rodov Slovencev. Uspela pa je v času, ko se je komunistična diktatura v Evropi v celoti sesipala, kar so nemara uvideli tudi naši komunistični voditelji. Vse prizadevanje v tej smeri pri nas je bilo le razklepanje objema totalitarizma, v katerega nas je pripeljala revolucija. Ljudje iz tako imenovanega konservativnega tabora, ki so ohranjali duhovno, kulturno in demokratično tradicijo, pa so se seveda veselili tudi padca enoumja in možnosti, da bi lahko enakopravno zaživeli.
Petič, iz citiranega je razvidna protispravna naravnanost vodilnih komunistov in nesprejemanje njihove negativne, tudi zločinske vloge v zgodovini, kar rojeva neprestane konflikte.
Omerzova knjiga je zelo pomembna, ker prinaša dokumentarno gradivo, ki nam pomaga razkrivati bolj resnično podobo naše preteklosti.