Avtor: Justin Stanovnik

»Korenine tega zla niso zrastle iz zadržanja Nizozemcev, ki niso hoteli umreti v vojni, s katero niso imeli ničesar. Temna ura Srebrenice je prišla z višjih mest, kjer niso bili pripravljeni Nizozemcem kriti hrbtov, pa tudi iz nezadostnega mandata »plavih čelad« v Bosni, kot tudi iz škandalozne neodgovornosti Združenih narodov. Brez primerne oborožitve in nezadostnega mandata »nizozemski bataljon« ni mogel ničesar napraviti.« (Michael Martens, FAZ, 11. 7. 2011)
Vse to je res, toda ali so bili nizozemski vojaki v Bosni na ekskurziji? Beda! Mogoče se bo nekoč našel kak novinar in raziskal vlogo, ki sta jo v tej bedi igrala David Owen in Lord Carrington. Posebej pa bedo, ki jo je v širšem jugoslovanskem prostoru med drugo svetovno vojno igral Winston Churchill, ki je jugoslovanskim beguncem v Londonu najprej dal azil, potem pa njihovega suverena prisilil, da je pristal na sporazum Tito–Šubašić, za katerega se je z vso možno gotovostjo vedelo, čemu služi in kam bo pripeljal. Čeprav je res, da si je kralj Peter II. s to vdajo zapravil pravico do svoje visoke službe – moral bi bil reči, da bo, če se bo kdaj vrnil v Beogad, poravnal medvojne britanske hotelske usluge, sedaj pa gre raje na Charing Cross trgat vozne listke kot pa da bi izdal ljudi, ki jim je bil postavljen za kralja – čeprav si je kralj Peter s to gesto torej zapravil prestol in se blamiral pred zgodovino, leži odgovornost na glavnem igralcu te pokvarjene igre. To pa je bil britanski premier Winsston Churchill. To je avtor zgodbe, ki je Slovenci ne bomo pozabili. Če se bomo seveda odločili za življenje. Če pa se ne bomo odločili za življenje, bomo pa z vsem drugim pozabili tudi prežalostno štorijo.
Da bi ponovno začutili, kako je eden od slovenskih sodobnikov doživljal to dogajanje, naj ponovimo besede, ki jih je v začetku leta 1944 v Ameriki v svoj dnevnik zapisal politik dr. Franc Gabrovšek: »Zdi se sedaj, da smo mi, ki smo bili najbolj za zaveznike, nekako na tem, da nas samo še trpe na svojih tleh. Komunisti, ki so v resnici proti njim, so sedaj moda. Velesrbi so izgubili sicer na ugledu, a so priznana vlada. Mi nismo v vladi in ne z vlado, smo proti komunizmu – torej v očeh Amerikancev in Angležev – nič. In vendar smo mi proti fašizmu, za zaveznike, in vendar imamo mi večino doma za seboj. In vendar imamo prav. – Toda nismo moderni. Težka je ta preizkušnja.
Upravičeno ponavljamo te besede, ker veljajo tudi v našem času. Vsakega julija nas pozornost, ki se doma in po svetu posveča tragediji, ki je bila uprizorjena leta 1955 v Srebrenici, boleče opozarja na molk, ki ovija Kočevski rog in Barbarin rov, da navedem dva kraja, ki delata paralelo Srebrenici in Potočarom. Ko so zaklenili Barbarin rov, in ključe izročili državnemu trezorju, se ob tem simbolnem dejanju nihče ni ustavil. Saj je bilo to dejanje ponovitev tega, kar se je v miselnosti tistih, ki v deželi kaj pomenijo, že zdavnaj zgodilo. Umetniki, ki tako subtilno občutijo duhovno bit časa, da le z najfinejšo besedo in najdelikatnejšo snovjo za silo obnavljajo za svoje občinstvo utrip časa, umetniki poberejo svoje nagrade – pravijo, da jih čez leto razdelijo kakih sto – poberejo aplavze in se odpeljejo na svoje ranče. Ob vsem pa od vsepovsod prihajajo še glasovi, ki nam priporočajo, naj ne samo odpustimo, ampak tudi pozabimo.
Ob vsem nas prevzame čudno občutje. Nekaj nesvetega se naseljuje v domovini. Poleg vsega pa se dogaja velika škoda in morda velika zamera. Mimo nas gre, zapušča nas odrešilni čas. Kočevski rog, Barbarin rov – šestnajsttisoč mučencev – nam kot pergamentni zvitek morda le ni bil poslan za kazen, ampak kot milostno besedilo, ki mu je bilo ukazano, naj nas obvesti, kaj je človekovo življenje! Da je nad njim lógos toû stauroû – logos križa.

Pravijo, da bodo konec novembra v Ljubljani obnovili ulico, ki bo nosila ime Josipa Broza, imenovanega Tito. Poleg tistih, ki bodo tam ploskali – koliko črnih rut se bo tedaj tam zasvetilo? To bo nekakšen termometer – naše normalnosti.