Avtor: Mija Kandus-Velikonja

Moj spomin na očeta sestavljajo le utrinki, posamezni dogodki, ki med seboj niti povezani niso, so pa vplivali na mojo vzgojo in rast.
Štiri leta sem imela, do tja seže moj spomin in vanj vstopa tudi moj papa. Živeli smo v gradu Goričane. Papa se je vsak dan vozil z vlakom v Ljubljano v službo. Nestrpno smo ga čakali, ko se je popoldne vračal domov. Če smo le mogli, smo na vzpetini med gradom in hlevom od daleč sledili vlaku, ki je že zapuščal postajo v Medvodah. Takrat med Goričanami in Medvodami ni bilo hiš, prek njiv in travnikov je naš pogled segel do železniške proge. Papana smo zagledali, ko je prečkal železniške tire, najprej samo kot črno piko, ki pa je hitro dobila obrise človeške postave. Včasih smo mu stekli naproti do potoka pod gradom ali pa smo ga pričakali sredi brega, se mu obesili na roki in ga spremljali do mame. Zvečer se je z nami igral. Po vseh štirih nas je lovil po veliki grajski kuhinji, da smo se pošteno utrudili in nas je zaspane znosil v postelje na drugo stran gradu. Kmalu se mu ni bilo več treba igrati z nami, ker nas je bilo vedno več in zrasli smo, da smo se skrivali in lovili med seboj. Ne spomnim se, da bi nam pripovedoval pravljice, to je prepustil radiu. Imeli smo verjetno enega prvih radijskih sprejemnikov pri nas. Tistih škatel in žic je bilo vsaj en kvadratni meter. Otroci smo spremljali oddaje pravljic in otroških iger. Še danes ne vem, kako to, da je Mirko Kunčič med pripovedovanjem zgodbe naenkrat utihnil in nas posvaril: »Otroci, če ne boste tiho, ne bom povedal konca zgodbe!« Le kako je vedel, da smo bili res že nemirni, se prerivali in se smejali. Opozorilo je zaleglo, pozorno smo ga poslušali, dokler pravljic nismo znali prebirati sami. Doma smo imeli veliko knjig, vendar nam jih je papa skrbno odbiral.
V družini sem bila najstarejša. Za menoj se je zvrstilo še šest deklic in trije fantki. Takrat moj papa še ni vedel, da bo moral svojo ljubezen do otrok, pozornost, vzgojo in učenje deliti na toliko delov.
Meni je posvečal vso pozornost in imel vame tako veliko zaupanje, da sem se vedno trudila, da ga ne bi razočarala.
S šestimi leti sem stopila v prvi razred osnovne šole v Preski, kjer smo pisali še s kamenčkom (grifelčkom) na tablice. Po dveh mesecih smo se preselili v Ljubljano, kjer pa smo v šoli že uporabljali papir, svinčnik, peresnik in črnilo. Preskok je bil hud in takrat je verjetno moj papa ugotovil, da mi mora novo pot olajšati. Ker pri učenju nisem potrebovala pomoči, mu je bilo v večje veselje to, da sem se naučila nekaj Prešernovih pesmi, on pa me je naučil nastopati. Takrat je bil ravnatelj Tujskoprometnega sveta in je pogosto obiskoval znane in tudi še nerazvite turistične kraje po Sloveniji. Potoval je s kolesom, in če ni bilo predaleč, je vzel s seboj še koga od nas starejših otrok. V krajih je organiziral prireditve o pomenu tujskega prometa – turizma, jaz pa sem nastopala z deklamacijami. Tako smo spoznavali mnoge kraje po Sloveniji in se seznanili z zanimivimi ljudmi. Tudi nastopanje na gledališkem odru nam ni bilo tuje, saj je oče režiral več ljudskih iger na Ljudskem odru ali v Prosvetnem društvu. Za proslavo materinskega dne v ljubljanski Drami pa je Mirko Kunčič za naš nastop napisal posebno igrico, v kateri nas je igralo kar osem. V narodnih nošah smo v več prizorih sodelovali pri snemanju dokumentarnega filma o velikonočnih običajih v Škofji Loki. V zadnjih letnikih gimnazije pa sem na literarnih večerih Sedejeve družine čitala papanove črtice in novele.
Moja gimnazijska pot se je začela pri desetih letih na klasični gimnaziji. Papa, ki je bil takrat kar znan pisatelj in profesor slovenščine, je pričakoval, da sem nekaj očetovega talenta podedovala tudi jaz. Prva šolska naloga pri slovenščini je bila prava katastrofa, kot da ne bi nikoli slišala za ločila. Razočarala sem profesorja, predvsem pa papana. Pošteno sva se trudila, da sem na koncu leta le dosegla odlično oceno.
Med počitnicami leta 1933 je zbolel. Po dolgotrajnem zdravljenju v Ljubljani in Zagrebu se je vidno prizadet po možganski kapi vrnil domov. Takrat še ni bila razvita rehabilitacija, kot jo poznamo danes. Nekaj obravnav so mu nudili v Zagrebu, sicer pa je bil prepuščen domači oskrbi. S silno voljo in vztrajnostjo je premagoval svojo invalidnost.Otroci smo mu pomagali, ga spremljali pri hoji, mu nosili aktovko, pomagali pri oblačenju in obuvanju. Ni se vdal, še vedno se je družil s prijatelji, še vedno je z nami hodil na izlete.
V najstniških letih, ko smo že ubirali svoje poti, nam je znal predlagati zanimive izlete, počitnice, obiske, potovanja, da smo z veseljem uresničevali vsak njegov predlog. Ker sam ni mogel več na Triglav, je vzpodbudil nas, da smo se štirje, stari trinajst do šestnajst let, z enim nahrbtnikom, v kratkih hlačah in z eno jopico odpravili na vršaca. Sicer je edini nahrbtnik skoraj uničil brata in sneg na Kredarici in pri Aljaževem stolpu nam je pošteno premrazil gole noge, a smo le bili na vrhu in se zdravi pravočasno vrnili domov. Kupil nam je kolesa, da smo se najstarejši trije peljali na Goro, njegov rojstni kraj, ki je bil takrat pod Italijo. Pripravil nam je načrt za kolesarsko potovanje po Primorski, kjer smo obiskali več njegovih znancev in sošolcev, večinoma župnikov. Spoznavali smo njihov trud za ohranitev slovenskega jezika in narodne zavesti in si ogledali razvaline okopov, rovov in kavern iz prve svetovne vojne.

Opis slike: Pisatelj Narte Velikonja – karikatura

Najlepše so bile vedno počitnice. Za dva meseca smo se preselil iz Ljubljane na deželo, v kraje, kjer so bili gozdovi in reka. Tako smo bili Radomljah, v Medlogu pri Celju in večkrat v Sori.
S seboj smo lahko na počitnice pripeljali tudi prijatelje, da je bila družba pestrejša. Na fotografiji s počitnic v Sori je sedemnajst otrok iz šestih družin. Papa je kar lepo prenašal tudi hrupnejše dni, vedno je v družbi našel koga, da je z njim igral šah, ali pa zbral igralce za partijo taroka.

Opis slike: Mija Velikonja med drugo svetovno vojno

Vsega lepega je bilo konec, ko se je pričela vojna. Naenkrat toliko nesrečnih ljudi in moj papa je imel izreden socialni čut. Prve dni po nemškem napadu na Jugoslavijo so se v Ljubljani zbrali študenti in dijaki v enote prostovoljcev in odpotovali proti Zagrebu. Tja so prispeli ravno takrat, ko je Pavelić prevzemal oblast in ustanavljal Nezavisno državo Hrvatsko. Fantje so se razbežali in se po »dolgi trnjevi« poti, kakor jo opisuje Marijan Tršar v knjigi: »Dotik smrti«, vrnili domov. Med njimi je bil tudi moj brat. To je vzpodbujalo mojega papana, da je skušal zainteresirati Rdeči križ, da bi iskal pogrešane. Gospodom se ni zdelo primerno, da bi se spuščali v akcijo v drugi državi, zato je moj papa v mojem spremstvu odpotoval v Zagreb. Tam je ob pomoči odvetnika dr. Brajše poizvedoval po bolnišnicah, v kasarnah, na pokopališču in v zaporih. Fante je našel v zaporu. S pomočjo prijatelja, pisatelj M. Budaka, ki je bil minister v Pavelićevi vladi, je dosegel izpustitev zaprtih fantov. V tistem času sem ga še večkrat spremljala. Ko so nam zaprli univerzo, sem bila nekaj časa njegova osebna tajnica pri »Zimski pomoči«. Nadomeščala sem mu telefonski imenik, razvrščala, iskala in urejala spise, ker je bil sam bolj boemske narave. Zadnji dve leti sem ga videla le za velike praznike, ko sem prišla iz Primorske domov. Na željo njegovih goriških prijateljev sva s sestro tam sodelovali v pripravah na uvedbo slovenskega šolstva.
Za njegovo smrt sem izvedela na krut način. V »osvobojeni« Gorici so naju s prijateljico v začetku maja 1945 ustavili partizani in odpeljali s seboj. O meni niso imeli nobenih podatkov, niso pa me izpustili domov. Tako sem bila zadnje dni v juniju 1945 pod nadzorstvom v Ajdovščini. V gostilniško sobo je stopil mlad vojak in hrupno naznanil:«Pa smo ga, tistega z Gore!« Zbežala sem na vrt, zameglilo se mi je pred očmi in nič več ne vem, kako sem se znašla v ljubljanskih zaporih na Miklošičevi cesti.
Opomba: Mija Kandus, rojena Velikonja, dva otroka, šest vnukov in ena pravnukinja. Živi v Sloveniji.