Avtor: Ivanka Velikonja Antolin

Prvi spomini: Goričane

Rodila sem se kot tretji otrok pri Velikonjevih, v Ljubljani na Jegličevi cesti v “Poženelovi hiši«. Mama mi je pravila, da so takrat cvetele akacije nekje v bližini in napolnjevale zrak z opojnim vonjem.
Kmalu potem smo se preselili v grad Goričane. Mamin stric je papanu ponudil upravljanje gradu, da so bili stroški bivanja manjši.
V gradu ni bilo elektrike, svetili smo si s petrolejkami. Tekoča voda je bila samo v kuhinji. Perilo je hodila Johana, naša služkinja, izpirat na Soro. Otroci smo jo večkrat spremljali.
V času bivanja na gradu v Goričanah, so se rodili še trije otroci: Zina, Nacek in Zora.
Papa je bil takrat ravnatelj Turističnega urada za Dravsko banovino. Tako je imel priliko, da je na uradne poti na Dunaj vzel s seboj mamo, Mijo ter Jožeta. Ker sem bila še zelo majhna, so mene pustili doma in sem zelo jokala zavoljo tega. A papa se je odkupil – na sestanke na Bledu, je vzel samo mene. Spremljala me je Razbergarjeva Olga kot varuška. S čolnom sem se vozila po Blejskem jezeru in šla s papanom tudi v Vintgar. Kako je bilo lepo!

Pri sv. Petru v Ljubljani.

Jeseni 1928 smo se preselili v Ljubljano v hišo nasproti šentpetrskega župnišča.
V eni hiši smo stanovali Velikonjevi, v prvem nadstropju, v pritličju pa teta Rezka, mamina sestrična. V sosednji hiši so živeli teta Fani s štirimi otroki, ki so bili nekoliko starejši od nas. Stanovnikovi so stanovali tamkaj v gornjem nadstropju. Teta Anka, mamina sestra, je bila poročena z advokatom dr. Janezom Stanovnikom. Za hišama je bil velik zelenjavni vrt, last ljubljanske škofije. Ob robu vrta je bil hlev za škofijske konje in škofovo kočijo. Kmalu potem, ko se je naša družina preselila tja, so v škofiji kupili avto in konjev ni bilo več. Škofov kočijaž Kučar je imel skromno bivališče v hlevu in tudi kočija je bila se vedno tam. Kučar jo je skrbno pazil in nas odganjal, če smo skušali preizkušati mehkost baržunastih blazin. Stanovnikovi otroci Aca, Jane, Tone in Mimica so se igrali z nami na vrtu.
Vrt je bil obdan z lepo železno ograjo. Ni nam bilo dovoljeno letati po cesti, pa saj smo imeli dovolj prostora za naše igre za varno ograjo. Od časa do časa nam je vrtnar zaplenil žogo, če smo jo prevečkrat brcnili med cvetje ali sočivje. A ker smo bili škofovi nečaki, jo je moral vedno vrniti.
V Ljubljani smo vsi hodili v šolo. Dekleta v Lichtenturn, fantje pa v Marijanišče. Vsako nedeljo je vsa družina odhajala na družinske sprehode. Hodili smo na Rožnik ali preko Golovca do Rakovnika. Večkrat smo šli na Grad, tam celo v stolp, da smo lahko občudovali Ljubljano. Tudi na Šmarno goro smo šli vsaj parkrat na leto.
Papa nas je učil imena dreves, praproti in grmovja. Tako sem že v zgodnjih letih ločila bukev od kostanja in brezo od hrasta, smreke od borovcev, pa še macesen od jelke. Spomnim se, ko nam je papa pokazal rastlino z malimi belimi cvetovi ter rekel, da se imenuje travniška penuša. Kako čudovito ime za tako skromno rastlino.
Pozimi smo se sankali. Jaz sem dobila smuči, ko mi je bilo sedem let. Drsalke sem si pa izprosila, ko sem bila že v gimnaziji. Papa mi je kupil sezonsko karto, da sem hodila na drsališče Ilirija.
Kot otroci smo smeli prelistavati dve knjigi: Sveto pismo, ki je imelo Dorejeve risbe, tako smo se seznanili s Staro in Novo zavezo. Druga knjiga je bil Prirodopis Frana Erjavca. Takrat še nismo znali brati in smo si nabirali znanje le iz slik. Pa mi je to vseeno veliko pomagalo v šoli, saj je bil Erjavčev »Prirodopis« učna knjiga v nižji gimnaziji.

Papanova bolezen

Leta triintridesetega je papa zbolel. Celo leto je bil v bolnici, kjer smo ga večkrat obiskovali. Mama nas je vodila v zatemnjeno bolniško sobo. Papa je bil sicer pri zavesti, a je težko govoril in nam je le roko stisnil od časa do časa. Neko jutro so papana naložili v avto in mama ter dr. Brecelj sta se odpeljala z njim v Zagreb, na kliniko.
Po nekaj mesecih se je papa vrnil iz Zagreba z vlakom. Spet je lahko hodil, le na palico se je moral opirati. Tisto leto smo šli na počitnice v Radomlje, kjer je bil župnik dober papanov prijatelj dr. David Doktorič. Oče je tam stanoval v župnišču. Da ni bil sam, smo se starejši vrstili, da smo malo pazili nanj in mu postregli, kadar je kaj potreboval. Še vedno je bil zelo onemogel. V Radomljah v župnišču sem jaz med Doktoričevimi knjigami odkrila Jurčičeve spise. Tako sem prebrala “Jurija Kozjaka«, pa »Desetega brata« in sem se seznanila s »Sosedovim sinom« … Tam se mi je odprl svet literature. Našla sem tudi Kersnikove zgodbe.
Iz Radomelj smo romali na Brezje. Mama se je zaobljubila, da bo šla peš na Brezje, če se očetu zdravje izboljša. Tako smo hodili peš iz Radomelj na Brezje: mama, Mija, Jože, Vanki, Zina, Zora, Tine in Jane. Verjetno je mama preštudirala pot na zemljevidu predno smo se podali na pot, ker smo hodili preko polj in vasi in se nismo nič izgubili. V Kranju smo se ustavili za kosilo. Tako dobrega golaža nisem nikdar več jedla.
Na Brezje smo prišli proti večeru, vsi potni in zaprašeni. Mija in Jože sta celo nosila Tineta in Janeta nekaj kilometrov po klancu pri Naklem.
Na Brezjah smo prespali, šli drugi dan zjutraj k maši in nato po kolenih okrog Marijinega oltarja. Po opravljenih pobožnostih je mama naročila kočijaža in smo se gosposko odpeljali na Bled. Naša stara mama, ki je bila ugledna ljubljanska gospa, je namreč vedno končala svoje romanje na Brezje z vožnjo na Bled. Pa nam je hotela mama pokazati, kako ji je bilo lepo v njenih mladih letih. Na Bledu smo obiskali cerkvico na otoku, tam krepko zvonili in prosili Marijo za pomoč. Zvečer smo se odpeljali z vlakom iz Lesc v Ljubljano.

Opis slike: Ivanka maturantka

Kasneje mi je večkrat prišlo na misel, da smo takrat pri Mariji izprosili podaljšanje papanovega življenja.

Počitniška leta v Sori

Poleti je bilo v Ljubljani prevroče. Le eno poletje smo čez počitnice ostali pri sv. Petru in se hodili kopat na Savo, v Tomačevo. Ker je bilo tako vroče nas je papa zvečer zalival kar s vrtno škropilnico na balkonu, da smo se ohladili, predno smo šli spat.
Papa je našel za naše počitniško bivališče kaplanijo v Sori. Župnik v Sori je bil papanov prijatelj in nam je odstopil prazno kaplanijo. Kaplanija je bila prva hiša pod sorško cerkvijo, ki se še zdaj beli pod škofjeloškimi hribi in oznanja božjo čast preko Sorškega polja. Ali veste, kje je suha hosta draga? Pot od Sore do Škofje Loke smo skozi vasice Draga, Suha in Hosta velikokrat bosonogi prehodili, ali pa smo se povzpeli v hrib ter prišli do senožeti okrog Osovnika in se ustavili pri prelepi gotski cerkvici na vrhu.
V Sori smo v jutranjih urah hodili v gmajno po borovnice in si tako priskrbeli sladico za večerjo. Papa je šel večkrat z nami po borovnice. Mi starejši smo tekmovali, kdo bo več nabral. Najhitrejši je bil Jože, nato pa Mija in jaz. Mi smo nasmukali vsak štiri skodelice sladkih jagod. Papa se je raje pridružil »ta malim«, si poiskal grmičevje bolj pri poti, ker je težko hodil v breg, in pomagal malim z nabiranjem jagod. Če so napolnili eno skodelico, so bili zadovoljni in so se nato samo še »pasli«.
Ko je zvonilo poldne, smo se odpravili nazaj v kaplanijo, kjer nas je čakalo kosilo. Polovico jagod politih s sladko smetano smo dobili za poslastico. Ostale pa so prišle prav za borovničev štrudelj, ki ga je mama spekla naslednji dan.
Po kosilu smo si nadeli kopalne obleke, se pokrili s srajcami, pograbili brisače in bosi tekli na kopanje na Soro. Nikomur ni prišlo na misel, da ni dobro iti v vodo s polnim želodcem. Ob vodi smo čofotali, skakali v tolmune kot žabe in veselo preizkušali nove brzice. Sora je namreč vsako leto spremenila strugo in napravila nove nasipe in nove tolmune. Kadar nismo bili v vodi, smo balincali ali pa tolkli kamenje. Sredi popoldneva sta prišla do vode tudi papa in mama, se okopala in kmalu odšla.
To so bili časi brez gramofona in brez televizije, zato smo veliko brali. Sedeli smo pred kaplanijo v Sori na ležalnih stolih in prebirali Sienkiewiczeve romane: Z ognjem in mečem, Potop, Mali vitez. Spremljali smo Stanka in Nelko »Skozi puščavo in goščavo«. Lotili smo se tudi Tolstojeve »Vojne in mir«. Sama sem izpustila poglavja o bitkah in raje občudovala Natašo, jokala ob nesrečni ljubezni kneza Andreja ter se končno potolažila, ko se je Nataša poročila s Pierom.
Papa je nadzoroval naše branje, nam od časa do časa svetoval, kaj nam beremo in nam razlagal zgodovino in zemljepis, nas učil brati zemljevide, nam kazal zvezde na nebu, nam odkrival čudovito božje stvarstvo.
Nikdar se nismo dolgočasili. V Sori se nam je pridružila cela vrsta prijateljev in znancev. K nam so prihajali na počitnice Brajševi otroci iz Zagreba; Tršarjeva Mirca in Marijan sta bila naša stalna gosta. Večkrat so se nam pridružili Grafenauerjevi, eden ali dva. Meni se je malo čudno zdelo, ko je Grafernauerjev Radogost klical našega papana kar »pači«, saj je bil zelo domač pri nas.
Po večerji smo se večkrat igrali vsi skupaj pred cerkvijo, dokler nas ni pregnala tema. V hiši smo potem še dolgo v noč igrali tarok. Papa je igral z mlajšimi otroki kakšno manj zapleteno igro. Če je bilo vreme slabo, smo polegli po slamnjačah, ki smo jih sicer vsako jutro nakopičili ob steno, in si pripovedovali zgodbe iz raznih filmov, ki smo jih videli med letom. Bilo nam je strašno lepo, varno in prijetno. Zapeli smo »Kje so tiste stezice« in veselo »Če student na rajžo gre« … , končno pa še »Zabučale gore … oj mladost ti moja, kam odšla si, kje si«!

Na Goriškem

Goriška Mohorjeva družba je objavila 1936 ali 1937 leta papanovo novelo »Besede«. V tistih časih je Mussolinijeva Italija zaradi vojne v Abesiniji doživljala ekonomsko in politično krizo. Zaradi sankcij in političnega bojkota so Italijani imeli denarne težave. Ker bi izgubil velik del honorarja, ki ga je papa dobil za svojo knjigo, če bi zamenjali lire v dinarje, je vsa družina odšla poleti 1937 na Primorsko, na očetov dom k Bevkovim na Angelsko goro nad Vipavko dolino.
Knjiga je prinesla v hišo precej denarja. Oče je svoje kolo že prej dal Jožetu, midve z Mijo pa sva dobili nova kolesa. Tako smo kolesarili po Primorski. Odpeljali smo se preko Logatca čez mejo pri Godoviču, preko Črnega vrha, Cola in Otlice vse do Predmeje. Očetov dom stoji visoko v hribu. Stric Lojze, papanov brat, je stal pred hišo, ker nas je pričakoval. Ko je zagledal tri študente, ki so porivali kolesa v hrib, je vzkliknil: «Poglej te neumne Tržačane, s kolesi rinejo na Golake!«
Papa in mama sta prišla na Goro naslednji dan iz Ajdovščine, do koder sta se pripeljala iz Gorice z vlakom.
Nam je bilo na Gori zelo všeč. Obhodili smo tamkajšnje izletniške točke. Šli smo na Čaven in Kucelj. Bajtarski stric nas je peljal na Golake, spustili smo se v ledeno jamo, kjer je voda tvorila ledene kapnike, ki se tudi poleti niso raztopili. Mija, Jože in jaz smo se podali s kolesi na daljši izlet preko Lokev v Idrijo in od tam skozi sveto Lucijo po Soški dolini do Gorice, kjer smo prenočili pri papanovih prijateljih. Naslednji dan smo vozili po ravnini mimo Monfalcona do Devina, kjer smo se ohladili v Jadranskem morju. Vrnili smo se preko Doberdoba in se ustavili v Sovodnjah pri gospodu Budkoviču. On nas je peljal do sv. Mihaela in nam razkazal utrdbe na soški fronti iz prve svetovne vojne. Vračali smo se proti Ajdovščini skozi Vipavsko dolino. Naša pot se je končala v Lokavcu. Naslednjega dne smo spet rinili s kolesi na Goro. Meni je bilo takrat le trinajst let. Lepi časi, ko so otroci bili varni sami na tako zapletenem izletu.
Papa je imel za nas pripravljeno posebno presenečenje. Peljal nas je v Benetke. Šli smo z vlakom, ustavili smo se za en dan v Vidmu, si ogledali mesto in prvič bili v mestu, kjer nismo poznali jezika. V Benetkah smo peš iskali svoj hotel. Prvi vtis je bil torej podoben tistemu, ki ga doživi služkinja, ko pride skozi zadnja vrata v gosposko hišo. Pravo razočaranje! A ko smo našli hotel, oddali prtljago, si umili roke in obraz in se podali proti trgu sv. Marka, se nam je nenadoma odkrila vsa lepota tega mesta. Nismo mogli verjeti, kako čudovit je trg, kako velike palače ga obdajajo, kako krasna je cerkev sv. Marka, kako mogočen je moral biti beneški lev. Papa je potreboval kravato in se je podal v eno izmed trgovinic med kolonadami. Nismo vedeli, koliko zna italijansko in smo se bali, da bo namesto lepe svilene kravate dobil vrv, da se z njo obesi. A papa je znal tudi italijansko. Saj je kasneje tudi prevajal Guareschijevega »Don Camilo« in Ignazija Silone »Vino e Pane«.
Otroci smo se hitro naučili: »Gelatto, per favore!« A govorica hrvaških mornarjev na Riva Schivoni nam je zvenela kot najlepša pesem, saj smo jih razumeli. Tako smo odkrili lepoto in dragocenost materinskega jezika.
Vračali smo se z ladjo do Trsta, kjer smo mi šli na vlak nazaj do Ajdovščine, papa je pa počakal v Trstu, da je teta Zofka pripeljala še mlajše otroke, da jim je razkazal Trst, mesto in luko. Papa je vedno pazil, da se ne bi kdo od otrok počutil prikrajšanega.

Vojna leta

Nato pa je prišla vojna. Tistega septembra, ko je Hitler napadel Poljsko smo mi bili še v Sori. Bil je petek, jaz sem likala perilo, papa je poslušal radio, kjer se je Hitler drl na ves glas. Jaz nemščine nisem razumela, a iz papanovega obraza sem lahko razbrala, da se godi nekaj zelo resnega, nekaj zelo hudega.
Še leto in pol smo z grozo sledili zmagan nemške vojske, poslušali smo radijske oddaje iz Londona in Beograda »Bolje rat nego pakt!« so nahujskane množice vpile v Beogradu. V Ljubljani so študentje kričali, da bo Hitler lahko dobil Jugoslavijo »le preko naših trupel«. To se je potem seveda res zgodilo.
Na cvetno nedeljo 6. aprila 1941nas je prebudilo protiletalsko topništvo. Nemška letala so preletavala Ljubljano. Tako se je začela vojna tudi pri nas. Bali smo se Nemcev, a Ljubljano so na Veliki petek zasedli Italijani, Nemci so se ustavili ob Savi. Jugoslovanska vojska je v nekaj dneh razpadla. Začela se je okupacija.
V prvem poletju okupacije se nam je spet odprla pot na Primorsko. Zopet smo odšli tja s kolesi. Batujski župnik Krapež je nas, otroke Narteja Velikonje in še nekaj drugih študentov peljal v deželo Simona Gregorčiča, po soški dolini mimo Tolmina in Kobarida, pa preko Goriških Brd nazaj skozi Gorico in v Vipavsko dolino.
Poletje je hitro minilo. Jeseni, ko bi morali nazaj v šolo, na klasični gimnaziji nismo začeli s poukom. Italijani so zasedli naše gimnazijsko poslopje. Ko je ravnatelj končno našel prostor za nas, smo se selili iz enega poslopja do drugega. Imeli smo pouk v večernih urah na Vegovi ulici, pa na Poljanah, na Rakovniku in jaz sem maturirala v poslopju, ki so si ga gradile Uršulinke za svojo novo gimnazijo. Ta stavba še ni bila končana, znotraj še ni bila ometana in imela je le lesena stopnišča. A vse to je bilo prav malo pomembno ob strahotah, ki so se godile zunaj našega šolskega sveta. Ljubljana je bila obdana z bodečo žico. Bila je kot veliko koncentracijsko taborišče. Ker so bili vsi naši prijatelji ali na Gorenjskem ali na Primorskem, je naša družina dobila le hrano na živilske karte. Otroci smo dobili le en kos kruha na dan, popoldne za malico. Ni bilo mleka, ne masla. Da je bilo malo več zabele, je mama med svinjsko mast raztopila loj in včasih dodala še maslo, če smo ga dobili na živilske izkaznice. Jedli smo veliko kisle repe in zelja, seveda ne s klobasami, le s fižolom. Mama je poskušala prihraniti za papana kakšen priboljšek. A tega je papa vedno delil z otroki, bolj na skrivno, da mama ni videla.
V jeseni 1943 sem se vpisala na pravno fakulteto. Papa je bil zelo zadovoljen z mojo odločitvijo. Dejal ja, da bo zdaj še on poskusil dobiti doktorat. V novembru so Nemci univerzo zaprli in ni bilo kaj delati. Papa je dovolil, da sem sodelovala pri protikominističnih predavanjih. Ta program se je kmalu končal.
Mojo sestro Mijo so povabili, da naj pride v Gorico, da bi pomagala pri novo ustanovljeni slovenski šoli. Takrat je papa odločil, da ni dobro, da bi šla Mija sama po svetu, tako sem še jaz odšla na Goriško. Mija je bila že v Gorici, ko sem odšla za njo 6. junija 1944, na moj rojstni dan. Bilo mi je dvajset let. Ta dan so se zavezniki izkrcali v Normandiji. Odšla sem torej od doma na D-Day. Ne spominjam se, kdaj sem zvedela za zavezniško izkrcanje. Nemci še dolgo niso priznali, da jim bije zadnja ura.
Minilo je še eno leto. Z Mijo sva ga preživeli v Gorici. Le za Božič in za Veliko noč sva se vrnili domov v Ljubljano. Zadnji ponedeljek v aprilu leta 1945 so Nemci preko noči izginili iz Gorice. Srbski četniki so se tisti dan umikali pred Titovci v Italijo, čutili so se ogrožene in so streljali vsevprek. Tako so ustrelili tudi mene v levo nogo, ko sem stala pri vhodu hišo na Piazzuti in jih gledala, kako so se v gosjem redu pomikali ob hišah.
V sredo so prišli v Gorico istočasno zavezniški tanki iz Furlanije in partizanski tanki iz Trsta. Z začudenjem smo gledali, kako so oprezno hodili eni mimo drugih in opravljali vsak zase svoje posle. Niso se družili, a niso si bili sovražni. Ker sem težko hodila, naslednji dan nisem šla z Mijo v cerkev. Ostala sem sama v hiši na Corsu. Mija in njena spremljevalka Zora se tisti večer nista vrnili. Na cesti so ju aretirali partizani. Jaz sem se naslednji dan, bil je petek, pridružila mali skupini deklet. Preko lesenega mostu pri Pevmi smo okrog petih popoldne odšle čez Sočo. Takrat so most stražili le zavezniki, ki jim ni bilo mar kdo hodi preko, le da ne dela škode. Naslednji dan so most zastražili tudi partizani in več ljudem preprečili beg v svobodo. Tako so se začela moja begunska leta. V domovino sem se vrnila šele petindvaset let kasneje.

Zaključek

Ko zdaj gledam nazaj na pretekla leta, mi pride na misel le ena stvar: »Hvala Bogu za vse!« Saj so se vse moje male in velike nesreče spremenile v dobro. Včasih je bilo hudo, večkrat je bilo zelo hudo, zlasti, ko sem zvedela za papanovo smrt, za pomor domobrancev, za Mijine zapore, za mamino trpljenje, ko je ostala sama brez sredstev z malimi otroki in so jo nato še zaprli. Kako so se doma borili, ponižani in razžaljeni za obstanek, za kruh, za življenje.
Meni se je izpolnila želja, da vidim svet, nove dežele, nova ljudstva. Imela sem priliko, da sem končala univerzitetne študije, se srečno poročila. Vedno sem našla veliko pomoči, razumevanja in ljubezni med znanci in med tujci.
Poleg tega me je Bog obdaril s kopico otrok: trinajst »baker dozens« pravijo tukaj. Hvala Bogu, da so vsi ti otroci lahko doštudirali in našli poštena službena mesta v novem svetu.
Zdaj že druga generacija vstopa v življenje. Osem mojih vnukov je že doseglo akademsko izobrazbo in vsako leto se jim bodo pridružili trije ali štirje novi diplomiranci. Njih stari oče in stara mama, Narte in Ivanka, jih spremljata iz nebes. Njih oče Viktor Antolin jim je svetel vzgled, kako ohraniti kulturno bogastvo male, drage domovine in ga združiti z bogatimi kulturnimi dosežki vsega sveta.
Postali smo svetovljani. A hkrati smo ohranili v srcih globoko ljubezen do domače zemlje in do svojega naroda. Narte Velikonja nam je zapustil neminljivo dediščino.
Ivanka V. Antolin, rojena Velikonja, 1924; živi v ZDA, 13 otrok, 24 vnukov