Avtor: Ančka Vukovac-Velikonja

Očeta se spominjam kot dobrega in skrbnega človeka. Čeprav nas je bilo deset otrok, med nami ni delal razlik. Ker je bil invalid, je hodil s palico bolj počasi kot mi otroci. Vedno smo ga priganjali naj pohiti.
Ob njegovi smrti sem bila stara 14 let. Spomini nanj so bolj posamezni utrinki, ki jih vseeno želim zapisati.
Imela sem šest let, hodila sem v otroški vrtec, ki ga je vodila gospodična Vencajz v stavbi učiteljišča. Z očetom sva imela isto pot: jaz v vrtec, on pa v službo. Spremljal me je in pri tem hodil počasi, jaz pa bi najraje poletela. Dopovedoval mi je, da ne more hitreje, zato sem se morala prilagoditi njegovemu koraku, kar mi ni bilo najbolj všeč.
Dobro se spominjam cvetne nedelje leta 1941. Zjutraj je radio poročal, da so Nemci bombardirali Beograd. Otroci nismo razumeli, kaj to pomeni. Po očetovem žalostnem in zaskrbljenem obrazu smo slutili, da se bliža nekaj hudega. Ko pa je še sam rekel: »Otroci, sedaj prihajajo hudi časi«, smo doumeli, da lahko vojna marsikaj prinese.
Papa je pisal z levo roko, ker je imel desno stran telesa ohromljeno. Ko sem se sama učila pisati, sem ga posnemala in tudi sama pisala z levico. To so opazili precej pozno, ko sem enkrat sama podpisala svoje polletno spričevalo. Morala sem se zelo potruditi, da mi je uspelo pisati z desnico, pri čemer mi je papa zelo potrpežljivo pomagal.
Bil je bolehen. Velikokrat sem mu delala družbo, pri tem me je učil igrati šah. Ko me je matiral, sem bila zelo slabe volje. Podučil me je, da je v življenju treba znati prenašati tudi poraze. Če je delalo očetu družbo več otrok, nas je učil igrati tarok. Pri »tarokiranju« smo se tako razvneli, da nam je mama karte za nekaj časa »zaplenila«.
Ko smo 5. maja 1945 Zina, Zora in jaz odhajale v širni svet, nam je s solzami v očeh dejal:
»Pojdite v svet, saj za vas doma ni več življenja!«

Opis slike: Ančka Vukovac Velikonja, roj. 1931, štirje otroci, deset vnukov, dve pravnukinji. Živi v Sloveniji.