Avtor: Janko Maček

V lepem nedeljskem dopoldnevu 10. julija smo se letos že šestnajstič zbrali ob kapelici mučencev k obletni maši in kratki spominski slovesnosti. Mašo je vodil domačin salezijanec Franc Končan, somaševal pa je poleg domačega župnika Andreja Severja tudi g. Jože Božnar, župnik župnije sv. Vida v Clevelandu, kjer živi tudi več Šentjoščanov, ki so se leta 1945 umaknili pred boljševiškim nasiljem. V obnovljeni Skvarčetovi hiši je bila ob tej priliki zanimiva razstava, sestavljena iz treh delov: glavni del o življenju in delu nadškofa Alojzija Šuštarja, drugi del o domačem duhovniku Romanu Malavašiču in tretji ob 20. obletnici prvega Demosovega tabora v Šentjoštu. Roman Malavašič je imel novo mašo pred 70 leti, ko je bila Slovenija že razdeljena med tri okupatorje, na obzorju pa se je kazal rdeči sij revolucije, ki je eno leto kasneje hudo prizadela tudi novomašnikove domače. Pomaknimo se torej v čas pred 70 leti in prisluhnimo njegovi zgodbi.
Šentjoška občina oziroma fara je v začetku okupacije najprej v celoti prišla pod Italijo, sosednje Lučine in Črni Vrh pa so zasedli Nemci. Proti koncu leta 1941 je bila meja prestavljena in pod Nemčijo so prišle še Planina ter nekaj hiš Butajnove. Nemci so na svojem področju že prve tedne po zasedbi pozaprli oziroma izgnali duhovnike, zato so ljudje ostali brez duhovne oskrbe. Na prošnjo ostarelega in bolehnega šentjoškega župnika je škofija tedaj poslala energičnega duhovnika Srečka Hutha, ki se je za nekaj časa nastanil na Planini. Domača bogoslovca Roman Malavašič, ki je bil tik pred novo mašo, in Vinko Žakelj sta organizirala, da so šentjoške družine sprejele na počitnice več bogoslovcev, ki zaradi Nemcev niso mogli domov. Ti so pomagali pri pripravi nove maše, sodelovali pa so tudi domači učitelji. Italijani teh priprav niso ovirali.
Slovesnost nove maše je bila 6. julija 1941 v Šentjoštu, naslednjo nedeljo pa ponovitev na Planini, ki je tedaj še bila pod Italijo. Meja tedaj še ni bila tako strogo zaprta, zato je h ponovitvi prišlo veliko ljudi iz župnij na nemški strani. Italijani so ljudi, ki so prihajali k maši z one strani, opazovali, niso jih pa ustavljali. – Novomašnik Malavašič je bil edini moški potomec v družini Jožeta Malavašič in njegove žene Marije, rojene Gabrovšek. Poleg njega so bile v družini še štiri hčere. Oče Jože je umrl, ko je bil sin Roman star štiri leta. Tudi stric Jože Gabrovšek, ki je kot župnik v Vremah doživel fašistično preganjanje, je umrl star komaj 42 let. Ko se je Roman odločil za šole in duhovništvo, je bilo očitno, da ne bo gospodaril na rojstni domačiji, in tako se je sestra Marjanca poročila z Jakobom Šubicem, ki se je kmalu izkazal kot skrben gospodar.
Po koncu počitnic so se bogoslovci vrnili v Ljubljano in tudi novomašnik je imel pred seboj še eno leto študija. V septembru 1941 so se na samotni kmetiji onkraj Samotorice pojavili prvi partizani. Za njihovo oskrbo sta skrbeli horjulska partija in OF pod vodstvom dr. Ceneta Logarja, ki je bil povezan neposredno s Kidričem v Ljubljani. V Šentjoštu so zanje komaj vedeli in nekateri so jih celo imeli za četnike. V noči na 5. december 1941 je Samotoriška četa izvedla napad na železniški most pri Preserju. Italijani so potem pozaprli veliko moških in 16 so jih po procesu pred vojnim sodiščem ustrelili. V decembru 1941 se je začela tudi poljanska vstaja. Tedaj je iz vasi onkraj meje pribežalo v Šentjošt nekaj moških, da so se izognili partizanski mobilizaciji. Marsikdo je namreč že vedel, da vstajo vodijo komunisti. 2. marca 1942 je pri Korenu nad Horjulom prišlo do spopada med partizani in Italijani, ki so zato požgali del vasi, ljudi pa odpeljali v internacijo.
13. aprila 1942 je v Šentjoštu umrl župnik Jože Nagode in v soboto, 18. aprila zvečer, so partizani v gostilni pri Skvarčetu organizirali miting. Jakoba Žaklja so privedli zvezanega in ga obtožili, da organizira belo gardo, novega župnega upravitelja pa ostro prijeli zaradi pridig proti komunizmu. Zagrozili so s smrtjo vsakemu, ki bi sodeloval z belo gardo. Sredi junija so na Brezovici ubili štiri Mravljetove, v Horjulu pa župana Bastiča in njegovo ženo. V Šentjoštu so v tem času izropali Kmetijsko zadrugo in nekaj kmetij, med njimi Možinetovo v Potoku, rojstni dom duhovnika Romana Malavašiča. Zavladal je strah.
Kljub temu je Malavašič po končanem študiju konec junija 1942 prišel domov na zadnje počitnice in z njim tudi Jaka Jerman ter drugi bogoslovci, ki so imeli v Šentjoštu začasni dom. 17. julija je nastopila vaška straža, s katero pa Malavašič ni imel nobene zveze, zato sta z Jermanom tudi po partizanskem napadu na šentjoško postojanko še stanovala na pol ure hoda oddaljeni domačiji. Ker je Malavašič tedaj tudi nadomeščal župnega upravitelja, sta z Jermanom vsako jutro šla k fari in se po opravljeni maši spet vrnila domov. Ko sta tako 30. julija sredi dopoldneva ravno prišla od fare, so se pred hišo nenadoma pojavili partizani. Še preden so hišo obkolili, sta se skozi mala vrata izmuznila v bližnji gozd in nato k sosedu ob nemški meji. Kar od dela na polju so tedaj odpeljali Romanovi sestri Albino in Marjanco, svaka Jakoba Šubic, služkinjo Francko, dva hlapca in dva dninarja. Spotoma so vzeli še Janeza Kogovška, očeta 10 otrok. Vseh devet so potem pobili v gozdu nedaleč od svojega taborišča in zakopali v skupen grob. Dober teden kasneje so spet prišli ponoči in vse požgali pri Možinetovih pa tudi pri dveh sosedih. Ljudi niso našli, ker so se medtem umaknili v postojanko vaške straže. Jakob Šubic in Romanova sestra Marjanca sta imela štiri otroke v starosti od 5 let do 6 tednov. Skrb zanje in za obnovo požgane domačije je prevzela stara mati Marija. Ko je v začetku leta 1946 posebna komisija prišla zaplenit še zemljo z utemeljitvijo, da je bil gospodar Jakob Šubic sodelavec okupatorja, je bil najmlajši Tone star že skoraj štiri leta.

Avtor slike: Andrej Zgonc

Opis slike: Šentjoščani izrekajo Janku Mačku priznanje za njegovo delo Andrej Zgonc

Za duhovnika Malavašiča sta bila julij in zlasti avgust 1942 silno težka. Dan za dnem so se vrstili pogrebi žrtev boljševiškega nasilja in italijanskih represalij. Za grob njegovih domačih se tedaj še ni vedelo, ko pa so jih novembra prepeljali v blagoslovljeno zemljo, je bil že v Ljubljani kot tajnik škofa Rožmana in ni mogel priti na pogreb. Kot tajnik je bil s škofom pri maši pred domobransko prisego aprila 1944 na ljubljanskem stadionu, zato ga še danes od časa do časa vidimo na televiziji ali v kakem časopisu. Od maja 1945 do odhoda v ZDA v letu 1948 je bil Malavašič v begunskem taborišču v Avstriji. Umrl je leta 1978 kot župnik župnije sv. Jožefa v Jolietu pri Chicagu.
V noči na 1. avgust 1942 so se izvajalci boljševiškega nasilja spet približali Šentjoštu. Vaške straže tedaj niso napadli, pač pa so izropali in požgali šest domačij na Koglu. Pri Bradeškovih in Jesenovčevih so tudi ubili očeta in mater, dveletna Jesenovčeva Ljudmila pa je umrla v plamenih domače hiše. Oddelek Dolomitskega odreda, ki se je proti jutru vračal v svoje taborišče, je nameraval ropati tudi pri Brežniku, a sta se gospodar in njegov svak Stanko postavila v bran z orožjem, zato so zažgali samo kozolec in hlev, Stanko pa je bil v spopadu ranjen in je za posledicami rane umrl. Tedaj so požgali tudi Brežnikov mlin, očeta Oblaka pa ustrelili. V noči na 4. avgust so v Butajnovi ustrelili Janeza Demšarja in Janeza Trčka – vpričo žene in otrok. Že 26. julija so v taborišče pri Češirku odgnali več mož in fantov iz Smrečja in Podlipe, nekatere so po zaslišanju izpustili, sedem pa so jih postrelili. Antona Leskovca, ki jim je skušal pobegniti, so pokosili z rafalom iz mitraljeza na domačem dvorišču. Oglasili so se tudi na domu dveh dninarjev, ki so ju odpeljali 30. julija skupaj z drugimi Možinetovimi, in ustrelili še mater, hčerko Albino pa v naglici samo ranili. Skupno število žrtev boljševiškega terorja v okolici Šentjošta se je tako v nekaj dneh oziroma nočeh povzpelo na preko 25.
Prav je, da tudi povemo, da pri teh pobojih niso prav nič izbirali med nekoliko bolj premožnimi in revnimi, saj so pri Možinetu – na Malavašičevem domu – poleg gospodarja in njegove žene ter njene sestre umorili še 18-letno služkinjo, dva še ne 20-letna hlapca in dva dninarja. Tudi Bradeškovi, Jesenovčevi, Demšarjevi in Trčkovi nikakor niso bili »kulaki«, ampak so živeli bolj v revščini kot pa v izobilju. Dr. Cene Logar je leta 1973 v Spominih zapisal, da »se v Šentjoštu niso delili veliki kmetje kot belogardisti na eni strani, na drugi strani pa mali kmetje, bajtarji in delavci kot pripadniki Osvobodilne fronte. To je reakcija izrabila in iz Šentjošta napravila pravo Vendejo.« Kako, da učeni filozof ni pomislil, da je k šentjoški Vendeji veliko pripomogel tudi sam! Francoska pokrajina Vendeja je znana po tem, da se nikakor ni hotela pridružiti revoluciji. Zaradi zavračanja osvobodilne fronte in odločitve za oborožen protirevolucionarni odpor primerja dr. Logar Šentjošt z Vendejo, pri tem pa ne pove, da je bilo za Vendejo značilno tudi to, kako so revolucionarji kaznovali upornike, ki so se leta 1793 obrnili proti francoski revoluciji. Ni jim bilo dovolj, da so pomorili na tisoče protirevolucionarjev, ampak so posebni oddelki vojske uničevali tudi njihova polja in gozdove.
Zakaj toliko besed o zločinskem terorju nad preprostimi prebivalci šentjoške fare v prvem letu boljševiške revolucije? Zato, ker je bila prav zaradi tega terorja ustanovljena v Šentjoštu vaška straža – za samoobrambo človeških življenj in premoženja. V teh dneh je preteklo 69 let od njene ustanovitve. Slovensko domobranstvo, v katerega se je po septembru 1943 vključila šentjoška vaška straža kot njegova 43. četa, je bilo samo logično nadaljevanje te samoobrambe. Letnica 1945 ob večini imen v naši kapelici nemo priča, da so bili pomorjeni pred 66 leti kot pripadniki Slovenske narodne vojske – verjetno na Hrastniškem hribu ali morda celo v Hudi jami.
Grozotna resnica Hude jame je sicer po odstranitvi betonskih pregrad prišla vsaj delno na dan, vendar še vedno ne vemo, kdo so njene žrtve, in zaenkrat ni izgledov, da bi izvedeli. Tako tudi ne vemo, kje med drugimi čaka vstajenja pomorjena šentjoška četa; ta kapelica, kjer so vklesana njihova imena, pa je njihov simbolni grob in nas opozarja na njihovo veliko zvestobo in hude preizkušnje, skozi katere so morali iti. Naj nas to srečanje in spominjanje spodbudi k delu za boljši svet! Ne tarnajmo nad hudimi časi, ampak naredimo vse, kar zmoremo, da bi jih izboljšali. In pri tem naj nas podpirajo naši mučenci!